Dan, ko je sibirski medved odkorakal v večnost

Bil je tako močan in tako dominanten, da se je zdel nestvaren, neresničen, od tod pa izvira tudi eden od številnih vzdevkov, ki se ga je oprijel. Eksperiment. Slednje so mu prilepili na Zahodu, na drugi strani železne zavese, z zavistjo, rekoč, da drugače kot z medicinskim eksperimentom tovrstni behemot ni mogel nastati. Dan, ko je po trinajstih letih nepremaganosti končno klonil, pa je bil temu primerno edinstven.

Bila je to zgodba, kot ustvarjena za veliko platno, za deželo sanj, kot samega sebe imenuje Hollywood. Na eni strani na kravji farmi v Wyomingu odrasli preprosti in do takrat širšim množicam bolj kot ne neznani dobrodušni ameriški hrust po imenu Rulon Gardner, na drugi pa v neizprosni Sibiriji izklesani sovjetski medved, ki je rušil vse pred seboj oziroma vsakogar, ki je bil dovolj pogumen in/ali nor, da se mu je postavil na pot. Rocky proti Ivanu Dragu v grško-rimskem slogu; bil je to spopad dveh svetov, dveh ideologij, če že hočete, Zahoda proti Vzhodu, pa čeprav je bila takrat, tistega indijanskega poletja 2000, železna zavesa že zdavnaj raztrgana na koščke in pospravljena nekam na smetišče zgodovine.

ALEKSANDER VELIKI
Če je zgoraj omenjeni fiktivni sovjetski lik, imenovan Ivan Drago, ki ga je v filmu o Rockyju, četrtem po vrsti, na velikem platnu upodobil Dolph Lundgren, tekmecem v ringu sporočal "I must break you" (Moram te zlomiti), jih je Karelin dejansko lomil. Tekmeci so trepetali pred tem medvedom iz Sibirije, ki ni le zmagoval, ampak lomil vse in vsakogar, njegova značilna poteza, Karelinov dvig, pa je bila strah in trepet za vse, ki so imeli to nesrečo, da so se z njim znašli iz oči v oči. Ko so, čeprav težki 130 in še nekaj kilogramov, poleteli po zraku, preden jih je nasilno, z vso silo in vso brutalnostjo zabrisal na hrbet. "Ne želim se bahati, a če me že sprašujete, potem moram biti pošten. Da, pri večini svojih nasprotnikov v očeh vidim strah."

Prijem, ki so ga sicer poznali v lažjih kategorijah, ne pa tudi v najtežji, saj je bila zanj potrebna izjemna telesna moč. Surova moč. "Sam vsak dan v življenju treniram tako, kot oni niso niti enkrat samkrat," je bila ena izmed njegovih znamenitih izjav. Človeška gora, ki je že ob rojstvu bojda tehtala pet kilogramov in pol, njegovo odraščanje in njegovi treningi v divjini Sibirije pa so že zdavnaj postali del urbane legende. "Hladilnik," je denimo kratko odvrnil na vprašanje, kdo je bil njegov najhujši nasprotnik. Sto in še nekaj kilogramov težki hladilnik, ki ga je bojda nekoč z lastnimi rokami nesel v osmo nadstropje.

Da je trikrat nosil zastavo svoje države na otvoritvi olimpijskih iger, za nameček tri različne, sovjetsko, rusko in tisto Skupnosti neodvisnih držav, pa morda še najbolj zgovorno pove, za kakšnega športnega velikana, velikana tako ali drugače, je šlo. Heroj Rusije, kar je najvišje priznanje, ki ga za pogum in zasluge lahko prejme državljan največje države na svetu. Herkules, ki je rad prebiral poezijo, Dostojevskega in Solženicina. Svet rokoborbe je zapustil kot trikratni olimpijski in devetkratni svetovni prvak, po nestvarnih 887 zmagah in vsega dveh porazih, tisti drugi pa še dandanes velja za eno največjih presenečenj v zgodovini olimpijskih iger.

27. SEPTEMBER 2000
V tistih devetih minutah nekega septembrskega popoldneva v Sydneyju je končno naletel na borca, ki mu je bil kos, ki mu je bil enakovreden. Ne ravno bistri Rulon Gardner, najmlajši izmed devetih otrok, ki so morali od malih nog prispevati svoj delež pri delu na mlečni farmi sredi Wyominga, je bil tisti, ki je končal vladavino, in kot se je izkazalo kasneje, tudi kariero Aleksandra Velikega.

Vloga favorita pred finalom je seveda vnovič pripadala Karelinu, ki je bil do tistega dne neporažen že dolgih trinajst let, leta 1997 pa je zanesljivo dobil tudi edini predhodni obračun z Gardnerjem (5:0). Ko ga je premetaval kot vrečo cementa. "Kot bi se ruval s konjem, tako močan je," se je kasneje spominjal Gardner. A tudi vsemogočni Karelin se je počasi soočal z nasprotnikom, ki ga ni mogoče ugnati oziroma prevarati, tudi on vsej silni telesni moči navkljub namreč ni bil imun na – staranje. Nekaj dni pred dvobojem je zakorakal v kristusova leta, za nameček je bil to zanj že tretji dvoboj dneva, medtem ko je štiri leta mlajši Američan opravil enega manj, pa so bili postavljeni tisti osnovni pogoji za eno največjih senzacij 27. olimpijskih iger moderne dobe.

887 zmag in dva poraza

Da je Karelin trikrat nosil zastavo svoje države na otvoritvi olimpijskih iger, za nameček tri različne, sovjetsko, rusko in tisto Skupnosti neodvisnih držav, morda še najbolj zgovorno pove, za kakšnega športnega velikana je šlo. Heroj Rusije, kar je najvišje priznanje, ki ga za pogum in zasluge lahko prejme državljan največje države na svetu. Svet rokoborbe je zapustil kot trikratni olimpijski in devetkratni svetovni prvak, po nestvarnih 887 zmagah in vsega dveh porazih.

Gardner se je v prvi rundi vedno znova uspešno izmaknil prijemom ter navalom Karelina in potem se je po kakšne pol minute boja v drugi rundi zgodilo nepredstavljivo. Primež ruskega medveda je za trenutek popustil, v dvorani je za sekundo, dve nastopila popolna tišina, kot da ljudje na tribunah ne bi verjeli in dojeli, kaj so videli na lastne oči. Tudi sodniki niso bili povsem prepričani, pa so še enkrat pregledali posnetek. A ni bila fatamorgana, Karelin je oddal prvo točko v šestih letih, po bogsigavedi koliko dvobojih se je znašel v zaostanku in senzacija je dobila še konkretnejše obrise, Američan je moral "le" še preživeti naslednjih pet minut.

Medtem ko se je Gardnerjeva žena zbala za moževo zdravje: "Slišala sem, da so nekateri ljudje zaradi njega zdaj invalidi," je bil sam Gardner po lastnih besedah miren kot še nikoli: "Mislim, da na rokoborbo nikoli nisem bil bolj pripravljen kot prav takrat." Še vedno so mnogi pričakovali preobrat, v prvi vrsti seveda znameniti Karelinov dvig, a ura je tekla in ko je Rus nekaj sekund pred koncem sklonil glavo ter stopil korak nazaj, je bilo jasno, da je neka velika serija ter z njo era v rokoborbi in športu nasploh končana. Gardner je s svojimi 130 in še nekaj kilogrami napravil premet, sibirski medved pa je šele drugič v karieri okusil grenkobo poraza ter počasi odkorakal v – večnost.

POTEM
Trinajst let trajajoča prevlada, ki ji v svetu športa ni bilo para, je bila tisto septembrsko sredo končana, bil pa je to tudi zadnji dvoboj Karelina, največjega rokoborca vseh časov. Še isti dan se je upokojil, na povabilo Vladimirja Putina pristal v politiki in danes sedi v ruski dumi. Pa Gardner? Njegovo zmago so v domovini primerjali s čudežem na ledu, ko so leta 1980 ZDA na OI v Lake Placidu v nasprotju z vsemi pričakovanji premagale takrat dominantno hokejsko velesilo Sovjetsko zvezo. Leto kasneje je postal še svetovni prvak, v Atenah leta 2004 nato zbirki dodal še olimpijski bron, potem pa je njegova zvezda počasi začela ugašati.

Nikoli ni kaj prida pazil na dieto, pa je v naslednjih letih pridobil sto in še nekaj kilogramov, tehtnica se je ustavila šele tam nekje pri 215 kilogramih, v časopisnih stolpcih pa se je pojavil le še sem in tja, po navadi zaradi povsem napačnih razlogov. Nekoč je po nesreči z motornimi sanmi skoraj zmrznil, škorenj so mu sneli šele s pomočjo žage, podhladitev in ozebline pa je plačal z izgubo prsta na desni nogi. Tega zdaj hrani v formaldehidu v kozarcu v domačem hladilniku, da ga opominja na lastno minljivost. Z onstranstvom se je spogledoval tudi nekaj let kasneje, ko je manjše letalo z njim na krovu padlo v mrzlo reko, pa je moral v ledeno mrzli vodi (sedem stopinj Celzija) plavati eno uro, da je skupaj s še dvema sotrpinoma dosegel obalo.

Vsa tista maščoba in teža sta mu torej sem in tja vendarle prišli prav, znebiti pa se ju je želel leta 2011, ko je nastopil v resničnostnem šovu pomenljivega naslova "The Biggest Looser", kar bi se v prevodu glasilo največja zguba in kjer so udeleženci med sabo tekmovali, kdo bo izgubil več kilogramov. Sam je tekmovanje vzel precej resno, se v slabih štirih mesecih znebil kar devetdesetih kilogramov, a se je zaradi osebnih razlogov poslovil že pred koncem oddaje. Lani se je njegovo ime znova pojavilo v medijih, saj je bankrotiral in bil med drugim prisiljen prodati tudi številne lovorike in spominke s športne poti.

Seveda tudi tisto zlato iz Sydneyja, ko je v penzijo poslal največjega rokoborca vseh časov.