Pred odhodom v Rim se je kalil pri Jarenini, se nato preselil k Mariboru, od koder ga je pot vodila še v Gradec in tamkajšnji klub GAK.
MIKA MARIO ROKAVEC
rojen: 5. januarja 1997
država: Italija (Rim)
šport: nogomet
klub: Lazio
Mariborčan je član slovenske izbrane vrste do devetnajstega leta starosti, zanimiv pa je tudi razlog, zaradi katerega je dobil svoje ime. Njegov oče je namreč vedno navijal za finske športnike, zato sta se z mamo odločila, da sina poimenujeta Mika ...
Kako je prišlo do tega, da ste se pred dvema letoma odločili kariero nadaljevati v Italiji?
Zastopnik mi je povedal, da ima nekaj ponudb. Najbolj zanimiva je prišla iz Lazia, iz katerega so me poklicali in me povabili na enotedensko preizkušnjo. Z videnim so bili zadovoljni, zato smo se dogovorili za sodelovanje.
Ali lahko zaupate, od kod ste še imeli ponudbe?
Zame sta se zanimala dortmundska Borussia in Heerenveen.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v Italijo?
Seveda. Vse je novo, klub, jezik, država, poleg tega še nikogar ne poznaš. Ampak vseeno ni bilo tako hudo, hitro sem se navadil.
Ste šli v Rim sami?
Da.
Kako pa je s šolo?
Sem dijak Gimnazije Šiška in šolo delam na daljavo. Trenutno opravljam tretji letnik, ker sem zaradi nogometa pol leta pavziral in sem en letnik delal leto in pol. Šola se mi močno prilagaja, zato je vse skupaj kar v redu.
Ali nameravate po opravljeni gimnaziji nadaljevati šolanje?
Najprej si želim narediti srednjo šolo, potem bom videl, kako in kaj.
Kje vam je bolj všeč, v Italiji ali v Avstriji?
V Avstriji, kjer je vse bolj kulturno, prav tako je precej bolj urejena država in po tem spominja na Slovenijo. V Italiji je drugače, to je povsem drug svet.
Lani ste nastopili v primaveri, odigrali ste štirinajst tekem, ampak samo dve v celoti. Kako ste zadovoljni s svojim statusom v ekipi in z igrami?
Bil sem med najmlajšimi v moštvu, zato sem bil zadovoljen, da mi je trener namenil toliko priložnosti za igranje. Letos je malo drugače. Trener mi je dejal, da od mene pričakuje, da bom igral vse tekme, tako da bo to verjetno top sezona. (smeh)
Angleščine ne govori skoraj nihče, še tisti, ki jo, poznajo le nekaj osnovnih fraz. Zato je treba precej kriliti z rokami in se malo potruditi.
Že na prvi tekmi ste zabili gol.
Res je, trener mi zaupa, igral sem tudi na vseh pripravljalnih tekmah, zato sem zelo zadovoljen.
Kakšna je razlika v delu z mladimi v Italiji, Avstriji in Sloveniji?
V Italiji je največ poudarka na taktiki. Ekipa se že v ponedeljek začne pripravljati na naslednjo tekmo oziroma naslednjega tekmeca. Pripravljamo se na njegove pomanjkljivosti. Igrati moraš obrambno, če v napadu izgubiš žogo, se moraš hitro vrniti. Tempo igre je višji, igra se zelo dober nogomet, agresiven, vse poteka hitro, ni veliko časa za razmišljanje. V Avstriji in Sloveniji je drugače, več je možnosti za improvizacijo, igraš svojo igro. V Italiji je že v mlajših kategorijah vse bolj resno, tu sem v dveh letih precej napredoval.
V primaveri igra precej Slovencev. Ste v stiku z njimi?
Videl sem, da jih je prišlo precej. Največ sva v stiku z Janom Mlakarjem, ki igra za Fiorentino. Skupaj sva tudi v reprezentanci.
Pogodbo imate do konca sezone, ste se že pogovarjali o podaljšanju?
V pogodbi je zapisano, da lahko sodelovanje podaljšamo za dve leti. Vendar to velja za primavero, pogovarjali pa smo se že o tem, da bomo verjetno podpisali novo pogodbo, ki bo veljala za člansko moštvo. Če bom dobro igral, mislim, da z novo pogodbo ne bo težav. Imam sicer nekaj ponudb tudi od drugod, ampak me to za zdaj ne zanima, raje bi ostal v Laziu.
Mladi igralci v Italiji težko dobijo priložnost.
To je res. Pri Laziu je še posebej težko, v zadnjih petih letih sta do prve ekipe prišla mogoče dva igralca iz primavere.
Ali kdaj trenirate s člansko ekipo, ste v stiku s trenerjem Stefanom Piolijem?
Že v prejšnji sezoni sem večkrat treniral s prvo ekipo, vsak mesec vsaj dvakrat. Tudi v tej sem že treniral z njimi, odigral sem celo prijateljsko tekmo. Trener je kar zadovoljen z mano, vedno me pokliče in se pogovoriva, tako da imava kar dober odnos. Kar zadeva igralce, sem v najboljših odnosih z Balkanci, s Senadom Lulićem, Dušanom Basto in Sergejem Milinkovićem.
Kako ste se navadili na življenje v Rimu?
Nastanjeni smo približno dvajset minut od središča mesta. Živim v nogometnem kampu, kjer ima vsak igralec svojo sobo, tako da nimamo pravega stika z mestom.
Ali v nogometnem kampu vlada strog režim?
Ne, nič takega ni. Prideš, kadar prideš, nihče te ne nadzoruje. No ja, do osemnajstega leta te bolj podrobno spremljajo, najbolj pomembno pa je, da prideš na trening.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku je bilo s tem precej težav, nisem znal veliko italijanščine. Potem sem dvakrat na teden hodil na učne ure in po treh, štirih mesecih sem že začel normalno govoriti. Nato se vse skupaj samo še stopnjuje in zdaj tekoče govorim italijansko.
Kako pa ste se sporazumevali?
Angleščine ne govori skoraj nihče, še tisti, ki jo, poznajo le nekaj osnovnih fraz. Zato je treba precej kriliti z rokami in se malo potruditi. Tudi v Rimu ljudje ne govorijo angleško, čeprav je v mestu veliko turistov. Italijanov to ne zanima. (smeh)
Kakšno mesto je Rim?
Meni je super, središče mesta je lepo, arhitektura je izjemna in je veliko stvari, ki si jih lahko ogledaš. Sicer se mi pa zdi, da so razlike v Rimu prevelike. Kot sem dejal, je središče mesta res super, le pet minut stran pa je tako, kot bi prišel v Romunijo. Vse je zelo neurejeno.
Kako je videti Laziev nogometni kamp?
V kampu obstajajo različne vrste sob, v nekaterih živijo po trije fantje skupaj, v drugih dva, so pa tudi take, da so samo za enega. Tako imam tudi jaz, pred sezono sem prosil, da bi živel sam, ker moram opravljati še šolo in potrebujem malo več prostora. Sicer pa je v kampu na voljo vse, od restavracije, bazenov, fitnesov, imamo tri igrišča, zdaj delajo še dve novi. Območje je veliko, vendar ograjeno, zato ne more vstopiti nihče, niti naši starši nimajo pravice vstopa, glede tega je kar strogo. Od zunaj je kamp videti celo kot zapor, saj je obdan z bodečo žico.
Območje je veliko, vendar ograjeno, zato ne more vstopiti nihče, niti naši starši nimajo pravice vstopa, glede tega je kar strogo. Od zunaj je kamp videti celo kot zapor, saj je obdan z bodečo žico.
Kako velika je vaša soba?
Ni velika, v njej imam posteljo, mizo in omaro ter kopalnico.
Kako Italijani poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Glede tega je tu posebno vzdušje, veliko je ljudi, ki sta jim blizu fašistična in nacistična ideologija, tako da ne marajo tujcev. Slovenije ne poznajo, nekateri ne vedo niti, kje je Trst, kaj šele, da bi poznali Slovenijo. (smeh) Nihče ne hodi redno v šolo, zato ljudje niso razgledani.
Ali že imate izpit za avto?
Ne, nimam, zdaj ga bom začel opravljati. Moral sem si urediti italijansko osebno izkaznico, s katero lahko dokažem, da tu živim. Ampak te stvari trajajo zelo dolgo, zato sem moral precej dolgo čakati na dokumente. Končno sem jih dobil in lahko začnem delati izpit za avto.
Bi vam klub priskrbel avto, čeprav ste član mladega moštva?
Ne, ne bi. (smeh) Tudi člani nimajo urejenih klubskih avtomobilov. Klub da ob prihodu avto dvema ali trem tujcem, sicer pa moraš za te stvari poskrbeti sam.
Ker nimate avta, verjetno uporabljate javni prevoz.
Po navadi se največ vozimo s taksijem, ki je zelo drag. Od našega kampa do središča Rima je treba odšteti 80 evrov. Če gremo štirje, si strošek razdelimo, če greš sam, pa je zelo drago. V zadnjem letu smo spoznali nekaj domačinov in v mesto se večkrat peljemo z njimi. Javnega prevoza pa ne uporabljam, saj me je malo strah. Ni prijetno, ko vidiš, kakšni ljudje so na avtobusu ali podzemni železnici, sploh če greš sam ali zvečer, je res precej neprijetno. Pri tem lahko omenim še to, da avtobusov tu ne plačuje praktično nihče.
Kakšen je vozni park v Rimu?
Največ je malih avtomobilov, predvsem je mogoče videti fiate 500 in smarte. To je še najbolj priporočljivo in koristno, na cestah pa je veliko motorjev. Na cestah je pravi kaos, vsak dan je veliko nesreč. Tudi parkirajo tako, da malo zadenejo avto pred sabo in malo tistega zadaj, potem je dobro. (smeh) Vsi avtomobili so malo obtolčeni, ampak se nihče ne vznemirja zaradi tega. Tudi policisti so čisto umirjeni.
Kako so videti vaša gostovanja?
Kadar gostujemo na Siciliji, gremo z letalom, na triurno ali štiriurno pot gremo z avtobusom, na nekatera gostovanja predvsem na sever države pa se odpravimo s hitrim vlakom. Po navadi gremo dan pred tekmo, spimo v hotelu, večerjamo, naslednji dan je na sporedu tekma.
Kaj lahko še poveste o navijačih Lazia?
Ko gre klubu dobro, so vsi super, kadar pa so rezultati malo slabši, je vse skupaj veliko slabše. Zadnja sezona je bila zelo dobra, saj jo je Lazio končal na tretjem mestu. Le za točko se mu je izmuznilo drugo mesto in neposredna uvrstitev v ligo prvakov. Takrat je bil stadion poln tudi na manj pomembnih tekmah, zdaj je drugače, rezultati niso najboljši in na tekme hodi okoli 15 tisoč ljudi.
Se igralci bojijo navijačev?
Malo se, precej je pritiska.
Paolo Di Canio je še vedno njihov idol.
Da, res je, vsi ga slavijo.
Kako so videti mestni derbiji z Romo?
Tu ljudje živijo za svoj klub, to je noro, tega ne vidiš vsak dan. Rimski derbiji so nekaj posebnega. Na ulicah je veliko policije, ki je opremljena tudi z vodnimi topovi. Navijači se obmetavajo z različnimi predmeti, veliko je pretepov, to je popoln kaos, videti je skoraj tako kot vojna. Po derbijih imajo verjetno veliko dela tudi bolnišnice. (smeh)
Glede tega je tu posebno vzdušje, veliko je ljudi, ki sta jim blizu fašistična in nacistična ideologija, tako da ne marajo tujcev. Slovenije ne poznajo, nekateri ne vedo niti, kje je Trst, kaj šele, da bi poznali Slovenijo. (smeh)
Ste se v Rimu srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ko smo igrali povratno tekmo finala pokalnega tekmovanja z Romo, me je obiskala družina. Prišli so s kombijem in dan po tekmi smo šli malo po Rimu. Kombi smo pustili na parkirišču, kjer je bilo veliko avtomobilov. Ko smo se po nekaj urah vrnili, je bilo na kombiju razbito okno, odnesli so vse stvari, ki smo jih imeli v njem. V Rimu se vsak dan veliko krade.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Podobno kot v drugih mestih lahko tudi v Rimu vidite obe skrajnosti. Veliko je beračev in brezdomcev, na drugi strani pa je precej ljudi, ki imajo veliko denarja.
Kakšno je nočno življenje v Rimu?
V Rimu se vedno nekaj dogaja. Ni pomembno, ali greš ven ob desetih zvečer ali ob petih zjutraj, mesto je vedno polno. To ne velja samo za vikende, ljudje so zunaj tudi med tednom.
Kaj počnete med treningi, ali ko imate kakšen dan prosto?
Družim se s soigralci, gremo na bazen, na morje, malo po mestu. Včasih tudi sam treniram, poleg tega se moram še učiti za šolo.
Vam je všeč italijanska kuhinja?
Da, všeč mi je, ampak v naši restavraciji jemo vsak dan isto, zato mi to včasih že malo preseda. Navadno imamo na jedilniku piščančja prsa, testenine s paradižnikovo omako in solato. Za večerjo je včasih tudi kaj drugega, kosilo pa je precej enolično. Komaj čakam, da pridem domov in pojem kaj dobrega. (smeh)
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, v trgovini še nisem našel slovenskega izdelka. Enkrat sem v restavraciji videl pivo Union, drugih slovenskih izdelkov pa nisem videl.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cena v restavracijah je precej višja. Če se želita dva najesti, bosta za to odštela najmanj 50 evrov. Pice niti niso tako drage, dobiš jih za sedem ali osem evrov, druge stvari so precej dražje. Kar zadeva trgovine, pa so cene precej podobne slovenskim.
Se družite tudi z ljudmi zunaj nogometnih krogov?
Še največ se družim s temi, ki delajo v naši restavraciji. Z njimi gremo dvakrat, trikrat na teden na večerjo, malo v mesto.
Ste v Rimu spoznali kakšnega Slovenca?
Ne, nobenega Slovenca še nisem srečal.
Ali berete italijanske časopise?
V glavnem berem športne časopise.
Javnega prevoza ne uporabljam, saj me je malo strah. Ni prijetno, ko vidiš, kakšni ljudje so na avtobusu ali podzemni železnici, sploh če greš sam ali zvečer, je res precej neprijetno.
Morda poslušate italijansko glasbo?
Ne, soigralci jo poslušajo in jo vrtijo pred tekmami oziroma na avtobusu. Ni mi pretirano všeč, ampak jo moram poslušati. (smeh)
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
V glavnem gledam nogometne tekme, filmi pa so sinhronizirani.
Greste kdaj tudi v kino?
Grem, približno enkrat na dva meseca. V kinu se včasih najde kakšen film, ki ga predvajajo v originalu. Sicer pa so kinematografi zelo dobro obiskani, v njih je velika gneča.
Kako bi opisali Italijane?
Nekateri so zelo prijazni, ampak so redki. Drugi so bolj zaprti, neradi sprejmejo tujce. Italijani radi veliko govorijo, mogoče so malo arogantni, nimam najlepših izkušenj z njimi. Nad tem sem bil malo presenečen, ker sem bil iz Slovenije in Avstrije navajen, da so ljudje kulturni. Se pa opazi razlika že med severom in jugom Italije, na severu je precej bolje, ampak še vedno daleč od tega, kar imamo pri nas.
Kakšne so Italijanke?
Niso mi preveč všeč. Preveč govorijo, preveč gledajo na denar. Iščejo moške z denarjem, ampak tako je najbrž vsepovsod.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Italiji?
Odnos do nogometa, ljudje živijo za nogomet. Stadioni so lahko nabito polni tudi v tretji ligi.
Italijani veljajo za precej veren narod, kakšne izkušnje imate s tem?
Veliko ljudi nosi verižice s križi, imajo tetovaže z verskimi motivi, tudi k nam pride župnik enkrat na leto in krsti sobe. So pa tudi zelo vraževerni. Ob ekipnem gledanju videa ima vsak svoje mesto, ta sedežni red velja vso sezono, ne smeš se usesti drugam, podobno je tudi pri kosilu. Na primer pred tekmo mora igrati določena glasba in še nekaj takih stvari je.
Je kaj takega, kar vas tam moti?
Ni mi všeč njihov odnos do tujcev. Niti o tem se ne pozanimajo, od kod si. Nekateri še vedno ne vedo, da prihajam iz Slovenije. Ne vem, ali se delajo norca ali nočejo razumeti, take stvari človeka kar malo zmotijo. V serie A dobro igra precej slovenskih nogometašev, ampak Italijani sploh ne vedo, od kod so ti fantje, niti jih to zanima.
Ko Slovencem omenimo Rim, pomislimo na bogato zgodovino, zanimivo arhitekturo in podobne stvari, na kaj pomislite vi?
Tu sem že dve leti, zato mi Rim pomeni že skoraj dom.
Vam je kdaj dolgčas?
Da, to je normalno. Urnik ni tako natrpan, da bi bil ves čas zaseden. Včasih ugaja, da imaš malo prostega časa, na drugi strani pa je včasih dobro tudi, da imaš kaj za početi, da imaš nekaj od življenja, da bi lahko šel kam na sprehod, mogoče na pijačo, za take stvari pa je že treba v mesto.
Navijači se obmetavajo z različnimi predmeti, veliko je pretepov, to je totalen kaos, videti je skoraj tako kot vojna. Po derbijih imajo verjetno veliko dela tudi bolnišnice. (smeh)
Stari ste 18 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Najbolj pomembno je, da se v tej sezoni izkažem, potem bomo pa videli. Mogoče bom še eno leto ostal v primaveri. Tu bi vsaj igral, kar je bolje kot iti nekam in tam dobivati le drobtinice. Vseeno bi rad ostal v Laziu, neko ceno vseeno imaš, če si član tega kluba.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Italiji?
O tem sem sicer že razmišljal, ampak mi Italija vseeno ne ustreza najbolj, raje bi živel kje drugje.
