Kot smo se nazadnje lahko prepričali med lanskim svetovnim prvenstvom, je evforija na drugi strani južnega dela velike luže še za nekaj stopinj bolj vroča in tudi zgodovina nas uči, da so bili prebivalci tamkajšnjih držav (pa naj je šlo za nogometaše ali navijače) vedno pripravljeni iti še korak dlje. Pri čemer so šli eni in drugi verjetno najdlje 3. septembra leta 1989, ko so Brazilci in Čilenci spisali nadrealistično zgodbo o edinstvenem vratarskem prevarantu, junaškem fotografu ter sprva slavljenem in nato zaničevanem pilotu potniškega letala.
Primerno se nam zdi opozorilo, da sledi odstavek, ki sam po sebi ne bo imel nobene povezave s športom in bi vas zaradi tega lahko odvrnil od nadaljnjega branja, a hkrati je to zagotovilo, da je iz več razlogov preprosto nujen. Zgodba se namreč zaradi poznejšega razumevanja celotnih razsežnosti enega najbolj neverjetnih dni v nogometni zgodovini preprosto mora začeti na letališču v mestu Maraba, kjer se je Boeingovo potniško letalo s 54 ljudmi na krovu pripravljalo na zadnjo etapo tipično brazilskega komercialnega poleta. Kot smo preteklo poletje občutili na lastni koži, je v največji južnoameriški državi potovanje po zraku skoraj praviloma sestavljeno iz mukotrpnih postankov v vsakem malce večjem kraju, ki letalskim družbam obvladovanje velikanske dežele precej olajšajo, potnikom na nekoliko daljši razdalji pa zaradi številnih pristankov in vzletov precej zagrenijo življenje. Tistega 3. septembra je letalo brazilske družbe Varig na poti iz São Paula opravilo že nekaj takih postankov, za večerni konec skoraj celodnevnega potovanja pa ga je čakal še polet do Belema na ustju mitske Amazonke. Pilot in prvi častnik sta v kabini nastavila smer poleta, kar je bilo v časih letalske tehnološke tranzicije in v državi, ki je bila tedaj neprimerno manj razvita od zahodnega sveta, nekaj najbolj običajnega, hkrati pa najbolj ključnega. Povezavo s ciljnim letališčem je bilo v takrat počasi razvijajoči se Braziliji, ki se je komaj dobro iztrgala iz moreče diktature, mogoče vzpostaviti šele v zaključni fazi poleta, do tedaj pa je letalo potovalo glede na nastavljeno smer. Ko sta pilota v našem primeru slabi dve uri pozneje po letenju v tej smeri skušala vzpostaviti stik s kontrolorjem na letališču v Belemu, pa so se začele težave.
Klicala sta ga, v drugi smeri je klical kontrolor, a nihče ni bil uspešen, dokler radia niso prestavili na frekvenco, ki je omogočala sporazumevanje na precej večje razdalje. Kar je bilo sumljivo že samo po sebi, kajti letalo bi tedaj moralo biti že povsem blizu eni najbolj prepoznavnih mestnih kulis, nad katero smo pred skoraj natanko letom dni pristajali tudi mi. Še bolj sumljive pa so stvari postale, ko je pilot jekleno ptico spustil na višino, na kateri je Belem skušal najti s prostim očesom, a o veličastnem ustju, mogočni reki in čudovitem mestu ni bilo ne duha ne sluha. Kot je pokazala preiskava, je nato pilot izgubil stik tudi prek tistih daljnosežnih valov. In kot je trdil pozneje, se je skušal orientirati s poslušanjem komercialnih radijskih postaj, pri čemer se je trudil najti kakšno belemsko. A kaj ko je letel v povsem napačni smeri, namesto na severovzhod proti Belemu je proti severozahodu izginjal vse globlje v amazonski deževni gozd ter v njem, ko mu je neizbežno zmanjkalo goriva, kmalu izginil skupaj s svojim letalom in potniki.
EKSPLOZIJA, OKRVAVLJEN OBRAZ IN ČILSKO RAČUNANJE
Čeprav je izginotje kmalu prišlo v medije, je bilo kljub grozljivosti takih dogodkov tisti večer tam v globoki senci nečesa drugega. Ravno v času načrtovanega poleta iz Marabe v Belem je namreč brazilska nogometna izbrana vrsta igrala eno najbolj prelomnih tekem v svoji zgodovini. Brazilci so v prvi vrsti ponosni na rekordno število naslovov svetovnih prvakov, v velikansko čast si štejejo tudi nastop na vseh dosedanjih mundialih, ravno tistega 3. septembra pa so bili neuvrstitvi na svetovno prvenstvo bližje kot kdaj prej in kdaj pozneje. Na slovitem stadionu Maracana je gostoval Čile, in če bi Brazilija doživela poraz, je na zboru najboljših reprezentanc, ki ga je leta 1990 gostila Italija, ne bi bilo. Napetost v državi je bila zaradi tega neznosna, zanimanje za tekmo brezmejno, motiviranost obeh ekip pa neskončna, saj je za nameček šlo za neposreden obračun, ki je v primeru neodločenega izida ali domače zmage Brazilce vodil na prvenstvo ravno na račun Čilencev. Ti so za lastno uvrstitev v Italijo nujno potrebovali zmago, v 70. minuti srečanja pa so ob zaostanku z 0:1 do nje skušali priti na najbolj bizaren način v nogometni, verjetno tudi v športni zgodovini.
Tedaj je na igrišče priletel eden od številnih pirotehničnih pripomočkov brazilskih navijačev, ki ga je razneslo v neposredni bližini odličnega čilskega vratarja Roberta Rojasa, ki si je takrat kruh služil prav v deželi sambe v São Paulu. Zgrudil se je kot pokošen, se držal za obraz, ko so njegovi soigralci v očitni paniki poklicali zdravniško osebje, pa je to čuvaja mreže našlo povsem okrvavljenega. Prizori so bili grozljivi in čilski kapetan se je odločil, da bo svojo ekipo odpeljal z igrišča in do zmage skušal priti za zeleno mizo. Do zelo verjetne zmage, kot se je logično zdelo v tistem trenutku.
Toda izkazalo se je, da bizarnost ni bila v odhodu z igrišča in v zahtevi ob prekinjeni ter pozneje odpovedani tekmi. Brazilci so že neposredno po dogodku začeli govoriti o čilski zaroti in so na vsa usta zagotavljali, da je na igrišče priletelo pirotehnično telo, ki je bilo prešibko in je pristalo predaleč od vratarja, da bi ga lahko kakorkoli poškodovalo, kaj šele razmesarilo njegov obraz. Odgovorni so jim bili pripravljeni prisluhniti, a potrebovali so dokaze, ki jih niso ponujali niti televizijski posnetki niti fotografije fotografov v službi brazilskih medijev. Na dogodke daleč od žoge in igre ni bila pozorna nobena leča, na kar so v časih, ko je bilo fotografov precej manj, predvsem pa ni bilo fotoaparatov (kaj šele telefonov) na tribunah, Čilenci tudi računali. No, niso pa računali na sicer brazilskega fotografa, ki je v službi neke japonske agencije izrazil prepričanje, da je po nekem naključju uspel ovekovečiti nič drugega kot dogodke pred čilskim golom.
NE ON NE FILM NISTA SMELA IZ DRŽAVE
Kot večina profesionalnih fotoreporterjev tistega obdobja je svoje delo posnel v obliki diapozitivov, njegova pogodba pa ga je obvezovala, da mora nerazvit film poslati na Japonsko in da se kakršnokoli ukvarjanje z njim lahko začne šele tam. "Bili so drugačni časi in Japonci so zaupali le svojim laboratorijem. Ne evropskim ne ameriškim, kaj šele brazilskim. Bili so neomajni, od mene so zahtevali nedotaknjene filme," se spominja Ricardo Alfieri, čigar ime je pozneje postalo slavno in ki je postal eden prvih fotografskih bogatašev kjerkoli na svetu. "Bil je tako dober fotograf, da sem mu verjel, da je zadevo uspešno posnel. Tako močno sem mu verjel, da iz svoje države nisem mogel izpustiti ne njega ne filmov in sem bil pripravljen narediti karkoli," pa je eden od njegovih fotografskih kolegov, ki je japonskega pogodbenika sploh izbrskal, sprožil zadevo, ki je v rekordno kratkem času segla malodane do državnega vrha in poskrbela za rekordno odkupnino.
Natančne številke niso znane, toda govori se, da je Alfieri za film (pozor, tedaj še ni bilo jasno, kaj je sploh posnel) v relativnem smislu prejel več denarja, kot ga je kdorkoli kadarkoli prejel za katerokoli športno fotografijo. Državna televizija naj bi mu za kršenje pogodbe z Japonci ponudila nadomestilo, po katerem sodelovanja z deželo vzhajajočega sonca ni več potreboval in ki mu je zadostovalo za vse življenje. Šlo pa je za zadetek v polno, kajti taista televizija je nekaj ur pozneje objavila kristalno čiste posnetke čilskega goljufanja; vratarja z nepoškodovanim obrazom ob padcu na tla in z močno poškodovanim ob prihodu zdravniške službe. Preiskava se je povsem preusmerila. Z njo ni postalo jasno le to, da je pirotehnično sredstvo priletelo predaleč in Rojasa ni moglo poškodovati, razkrila je nezemeljske razsežnosti prevare, pri kateri je imel čilski vratar v rokavici britvico, s katero je čakal na podobno priložnost.
Čilska reprezentanca je sicer želela zmagati, toda za primer rezultatskih težav je imela pripravljen danes že svetovno slaven načrt B. Selektor, zdravnik, Rojas in še nekateri zaupanja vredni nogometaši so se dogovorili, da bodo v primeru negativnega izida na znak vodje operacije počakali na primerno pirotehnično priložnost (sploh v tistih časih jih v Južni Ameriki ni manjkalo) ter uprizorili hudo poškodbo. In res. Čuvaj mreže je padel po tleh, iz rokavice potegnil britvico in se kot ultimativni mučenik svoje države porezal po obrazu. Nič čudnega torej, da pod črto disciplinskih ukrepov Čile ni zgolj izgubil tiste legendarne tekme in na svetovno prvenstvo v Italijo poslal Brazilijo, temveč so mu prepovedali nastop tudi na naslednjem mundialu leta 1994, Rojasa, selektorja Orlanda Araveno in zdravnika Daniela Rodrigueza pa so dosmrtno odstranili iz nogometa, medtem ko je Brazilija slavila uspeh in slavila svoje junake. Nogometaše, ki so Čilence spravili v položaj, v katerem so morali uporabiti načrt B. Fotografa, ki je čilsko prevaro ovekovečil. In čez dva dni je začela slaviti še nekoga.
NA RADIU JE BILA TEKMA; V ZRAKU IN NA TLEH
Sčasoma je kajpak naraslo zanimanje za letalo, s katerim smo zgodbo začeli in ki je v času tekme izginilo nad amazonskim pragozdom. Seveda so se ljudje bali najhujšega. Zato je ob še vedno prisotni nogometni evforiji zavladalo veliko navdušenje, ko je iskalno akcijo prekinila novica o tem, da oblasti ne iščejo klasičnih razbitin in trupel. Skupinica potnikov, ki je zasilni pristanek v džungli preživela praktično brez posledic, je po navodilih kapetana letala z dvodnevno hojo prišla do neke kmetije in od tam poklicala na pomoč. Reševalni helikopterji so našli kar 41 preživelih, za katere sta ob številnih hudih poškodbah kapetan in prvi častnik poskrbela resnično vzorno. Kljub žalovanju za 13 umrlimi je Brazilija pilota začela malodane malikovati tako zaradi relativno uspešnega zasilnega pristanka sredi pragozda kot zaradi skrbi za poškodovane v nemogočih razmerah in organizacije iskanja stika s svetom v najbolj odročnih krajih zemeljske oble.
Pilota so resnično postavili ob bok fotografu in nogometašev, ga na trenutke celo dvigovali nadnje, toda tako kot v primeru dogodkov na nogometnem igrišču je tudi v primeru letalske nesreče istega dne preiskava stvari precej spremenila. Kmalu je bilo neizpodbitno dejstvo, da sta pilot in prvi častnik povsem napačno vnesla smer poleta pred potjo iz Marabe v Belem in da sta to storila zato, ker sta se nekaj minut pred tekmo, med katero sprva sploh nista želela leteti, pogovarjala le o njej.
S tem pa se grozljiva povezava med velikima dogodkoma tistega 3. septembra šele začne oziroma vsaj domnevna povezava, kajti zaradi tehnoloških pomanjkljivosti tistega časa preostalih zadev nikoli niso uspeli neizpodbitno dokazati. So pa tudi poznejše preiskave vključno z najnovejšo letošnjo rekonstrukcijo kot najbolj verjetne pošastne dodatke k izvirnemu grehu navedle neverjetne povezave z dogajanjem na stadionu v Riu de Janeiru. Pilot in kopilot naj bi radio uporabila prepozno in naj bi se prav tako prepozno odzvala na dejstvo, da sta stik ujela le z daljnosežnimi valovi. Živela sta v prepričanju, da sta smer vnesla pravilno in da bosta Belem prej ali slej našla z očmi, radio pa sta menda uporabljala za nekaj drugega.
Že med poletom naj bi poslušala tekmo, še bolj napeto pa sta ji prisluhnila v trenutkih, ko so priprave na pristanek časovno sovpadale s hudim zapletom okrog čilskega vratarja. Saj veste, izgovarjala sta se, da sta skušala najti lokalno postajo in si z njo pomagati proti letališču, toda vse kaže na to, da sta v resnici namesto pristajalne steze panično iskala odgovore na to, ali bo Brazilija ostala brez svetovnega prvenstva. Čeprav je ljubezen do nogometa v Braziliji skoraj brezmejna, je poudarek na besedi skoraj. Nekje meja vendarle obstaja in pilot je iz junaka postal osovražen rabelj trinajstih nesrečnikov ter še nekaterih huje poškodovanih. V odsotnosti dokazov se je sicer izognil zaporni kazni, toda v dogovoru z oblastmi so ga za vedno poslali daleč stran od letalstva. Tako kot njegovega častnika in tako kot kontrolorja letenja v Belemu. Tudi on bi namreč preprosto moral ugotoviti, da je nekaj narobe in razglasiti preplah, ko je bilo še mogoče ukrepati. A tudi on je bojda poslušal radio in se spraševal le to, kaj se je zgodilo z Rojasom in kakšna bo usoda reprezentance.
