Nastop Zaira na SP v Nemčiji je bil šele tretji nastop kakšne afriške reprezentance na svetovnih prvenstvih. Prvemu je ta čast že leta 1934 na drugem SP pripadla Egiptu, ki je nato v prvem krogu (takrat se je že od začetka igralo na izpadanje) z 2:4 izgubil z Madžarsko. Na naslednji nastop kakšne afriške ekipe je bilo nato treba počakati vse do SP 1970 v Mehiki, kamor se je uspelo uvrstiti Maroku. Maročani se niso osramotili in na prvi tekmi z Nemci so ob polčasu presenetljivo vodili z 1:0 ter ob koncu izgubili z 1:2. Sledil je poraz z 0:3 s Perujem, ki je vse tri zadetke dal v drugem polčasu, in za konec še remi 1:1 z Bolgari.
Potem ko je Afrika končno dobila stalno mesto med udeleženci svetovnih prvenstev, je bila v kvalifikacijah za SP 1974 nepričakovano najboljša reprezentanca Zaira, ki ji je to ime tri leta pred tem nadel diktator Sese Seko Mobutu. Na finalnem turnirju je bil Zaire prepričljivo boljši od Zambije in Maroka. Leopardi (včasih so bili levi, a jim je tudi to ime spremenil Mobutu, ki je vedno nosil pokrivalo v leopardovi koži) so na prvenstvo v Nemčiji prišli z velikimi ambicijami, a tudi pritiski, ki jih je nanje vršil karizmatični predsednik.
Mobutujev režim so zaznamovali mučenja, javne usmrtitve, zatiranje političnih nasprotnikov, prirejene volitve, na katerih se je pojavljal kot edini kandidat, revščina in stradanje prebivalstva. Med svojo vladavino se Mobutu niti ni trudil prikrivati velikega odtujevanja državnega premoženja, tako da so nekateri opazovalci imenovali njegov režim celo kleptokracija. Mednarodni denarni sklad je ocenil njegovo premoženje na več kot štiri milijarde ameriških dolarjev, po drugih podatkih pa naj bi bilo leta 1984 pretežno na švicarskih bančnih računih kar pet milijard dolarjev.
Predsednik je postal po državnem udaru leta 1965, pet let pozneje je bil kot edini kandidat ponovno izvoljen za predsednika. Leto pozneje je državo preimenoval v Zaire. Tudi sam se je leta 1972 preimenoval in sprejel afriško ime Mobutu Sese Seko Nkuku wa za Banga. Hkrati s tem je uradno prepovedal krščanska imena. Duhovnikom, ki bi otroka krstili s krščanskim imenom, je grozila petletna zaporna kazen.
OSTALO LE PRI OBLJUBAH
Da nase opozori tudi skozi šport, je Mobutu dokazal še isto leto, ko je 30. oktobra 1974 v Kinšasi organiziral enega najbolj slovitih boksarskih dvobojev v zgodovini med Muhammadom Alijem in Georgeem Foremanom, ki so ga poimenovali "rumble in the jungle" (bobnenje v džungli). Mobutu, ki je v mladih letih nekaj časa delal kot športni novinar, je oba borca nagradil s petimi milijoni dolarjev.
Zairski diktator je bil tudi velik ljubitelj nogometa, zato je bil navdušen navijač svoje reprezentance. Igralci so bili sicer popolni amaterji, vsi so prihajali zgolj iz domače lige, saj jim v tujini ni bilo dovoljeno igrati. Za uvrstitev na SP je vsakemu igralcu obljubil avto, vilo in počitnice v tujini. Ko se je to dejansko zgodilo, je avte in manjše vile prejelo le nekaj igralcev, o kakšnih počitnicah v tujini pa so lahko le sanjali.
Pred tekmo z Jugoslavijo smo izvedeli, da nam ne bodo izplačali obljubljene nagrade, zato smo zavrnili igranje te tekme. Šele v zadnjem trenutku so nas pregovorili, naj vendarle zaigramo, a smo šli na teren brez prave želje po boju in zmagi. Posledica je bil seveda katastrofalen poraz.
Na SP v Nemčiji je žreb Zairu dodelil skupino s Škotsko, Jugoslavijo in branilko naslova svetovne prvakinje, Brazilijo. Po uvrstitvi na SP so igralci Zaira zmagali še v afriškem pokalu narodov, kar je še dodatno okrepilo njihovo samozavest pred začetkom prvenstva. Mulamba Ndaye je na tem turnirju zabil kar devet golov, kar je bil dolgo rekorden dosežek. Kar spodbuden je bil tudi uvodni nastop proti Škotom, ki so zmagali z 2:0, potem ko so Afričani zapravili kar nekaj priložnosti za prevzem vodstva.
STAVKA PROTI JUGOSLAVIJI
Zairske igralce so med prvenstvom spremljali tudi vladni zastopniki, ki so jim iz posebnih nadomestnih skladov obljubljali tudi dodatna plačila. Ko so po tekmi s Škotsko igralci izvedeli, da iz tega ne bo nič, so se uprli in zagrozili s stavko. "Pred tekmo z Jugoslavijo smo izvedeli, da nam ne bodo izplačali obljubljene nagrade, zato smo zavrnili igranje te tekme. Šele v zadnjem trenutku so nas pregovorili, naj vendarle zaigramo, a smo šli na teren brez prave želje po boju in zmagi. Posledica je bil seveda katastrofalen poraz," je pozneje v intervjuju za BBC razpoloženje med igralci opisal branilec Mwepu Ilunga.
Jugoslovani so brez pravega odpora zmagali s kar 9:0 in s tem izenačili najvišjo razliko na svetovnih prvenstvih, ki si jo še vedno delijo z Madžari (ti so leta 1954 z enakim rezultatom premagali Južno Korejo in nato leta 1982 še z 10:1 Salvador). Na tej tekmi je tri gole zabil Duško Bajević, po enega pa Josip Katalinski, Vladimir Bogičević, kapetan Dragan Đajić, Ivica Šurjak, Ilija Petković in tudi Brane Oblak, ki je tako vse do nastopa slovenske vrste na SP v Južni Koreji 2002 ostal edini Slovenec, ki se je na SP vpisal med strelce.
Sum v korektnost te tekme je vzbudil tudi način vodenja selektorja reprezentance Zaira Blagoja Vidinića, ki je enega svojih najboljših igralcev Mayango pustil v slačilnici, prvega vratarja Kazadija pa je pri zaostanku z 0:3 zamenjal s Tubilandujem. Svoje je opravila še izključitev Ndaya, ki ga je sodnik zamenjal z njegovim soigralcem Ilungo. Ko so Vidinića po tekmi vprašali, zakaj je zamenjal prvega vratarja, je odgovoril, da je to državna skrivnost.
Pozneje so se razširile teorije, da je s tem svojim rojakom hotel pomagati do še boljše razlike v zadetkih, kakor tudi to, da so nanj vršili pritisk, da mora braniti tudi Tubilanda, ki ima prijatelje na visokih položajih.
GROŽNJE PRED TEKMO Z BRAZILCI
Glede na dogodke pred tekmo in med njo je hitro postalo jasno, da igralci Zaira za reprezentanco ne igrajo zaradi ponosa do svoje države, niti za njih same in navijače, pač pa za Mobutuja. Tega je takšen razvoj dogodkov razumljivo razjezil. Kot je postalo jasno več desetletij pozneje, je diktator igralcem zagrozil, da se, če z Brazilci izgubijo z več kot tremi zadetki razlike, nihče več ne bo vrnil domov. "Po tekmi z Jugoslavijo so nam vladni organi začeli groziti. Hotel, v katerem smo bivali, so zaprli za novinarje in nad nami izvajali pritisk," je šele v tem desetletju povedal reprezentančni branilec in celo razkril : "Za nameček so grozili, da bodo naše družine mučili in celo pokončali."
Svetovnim prvakom je bila zmaga s 3:0 ravno dovolj za napredovanje v četrtfinale, tretji gol je Valdomiro zabil v 79. minuti tekme. Do najbolj zanimivega dogodka na tekmi, odigrani 22. junija 1974, je nato prišlo šest minut pozneje, ko je romunski sodnik Rainea dosodil prosti strel v korist Brazilcev. Grožnja po višjem porazu od treh zadetkov in vladnem maščevanju je tedaj postala največja in najbolj aktualna. Rivellino in Jairzinho sta prva zadetka dosegla ravno s prostega strela, zato je bil strah po še enem takšnem zadetku več kot upravičen.
In tedaj se je Ilunga odločil za nekaj neverjetnega. Ko je sodnik dosodil prosti strel s kakšnih 25 metrov, je stekel tik pred brazilskim izvajanjem stekel proti žogi in jo brcnil na drugi konec igrišča. Dobil je rumeni karton, vendar pa povzročil nepopisno zmedo in morda z njo celo poskrbel za to, da Barzilci iz ponovljenega poskusa niso dosegli zadetka. Nekateri so razvili teorijo, da afriški nogometaš ni poznal pravil in ta teorija je živela več desetletij. Dogodek je bil večkrat uvrščen v rubriko najbolj smešnih nogometnih dogodkov, vendar za Ilungo in njegove soigralce zagotovo ni bil smešen. Na resnico pa je bilo treba čakati dolga leta.
KONČALI KOT REVEŽI
Zairski nogometaši so se osramočeni vrnili domov. Na letališču jih ni pričakal nihče, za prevoz domov so morali prosjačiti pri voznikih taksija. Obljubljenih finančnih nagrad seveda niso dobili, reprezentanca se je hitro razpadla in se celo odpovedala udeležbi v kvalifikacijah za SP 1978 v Argentini. Vlada je prenehala finančno podpirati nogometno zvezo in Zaire, ki je pod imenom obstajal še do leta 1997 in strmoglavljenja Mobutuja, ko se je preimenoval v DR Kongo, se ni več uvrstil na nobeno nogometno SP.
Večina igralcev je po koncu karier živela ali še živi v revščini. Ndayu je pozneje uspelo prebegniti v Južno Afriko, kjer je nekaj časa prosjačil na ulicah. Leta 1998 so ga ustrelili v nogo, sprva pa se je pojavila napačna informacija, da je bil ubit, a si je pozneje opomogel. Na tekmi afriškega pokala narodov so ga ob tej novici celo počastili z minuto molka. "V Evropi spoštujejo svoje nogometaše tudi po koncu karier. V Afriki te poznajo le, dokler igraš, potem nate hitro pozabijo," je povedal v enem od intervjujev.
Ilunga pa je bil tarča posmeha vse do moderne dobe, ko je v nekem intervjuju vendarle razkril pravo ozadje. "Nisem vedel, kaj bom povzročil s tistim brcanjem žoge, a upal sem, da bom nekako opozoril na grožje ali po kakem naključju preprečil brazilski zadetek," je pojasnil in zadnja leta svojega življenja zaradi tega veljal za velikega junaka. Prav mogoče je, da je s svojim navidez norim dejanjem rešil številna življenja in prav zato se mu je v teh dneh po njegovi smrti poklonil ves nogometni svet.
