Zadnji dve leti je član ekipe iz Izmirja tudi 27-letni Matevž Kamnik, ki pa je imel v letošnji sezoni precej težav s poškodbo kolena.
MATEVŽ KAMNIK
rojen: 24. novembra 1987
država: Turčija (Izmir)
šport: odbojka
klub: Arkas
Mariborčan je zaradi tega izpustil precej tekem, a ga je klub želel zadržati, zato sta se vpleteni strani dogovorili za podpis nove enoletne pogodbe.
Turčija za Matevža predstavlja drugo izkušnjo s tujino, saj je pred tem igral še za nemški Unterhaching. V Sloveniji je branil barve Maribora in ACH Volleyja.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred dvema letoma odločili kariero nadaljevati v Turčiji?
Preden sem odšel v Turčijo, sem pol leta igral za nemški Unterhaching, to je bilo po operaciji ramena. Pred tem sem še v dresu ACH-ja igral pripravljalno tekmo s turško ekipo, ki se je pripravljala za nastop v ligi prvakov. Igral sem res dobro in dobil ponudbo Arkasa. Šla sva skupaj s Tinetom Urnautom. Vemo, da je turška liga vse močnejša, Arkas pa je eden najboljših klubov na svetu, odlično je urejen, za vse stvari je odlično poskrbljeno. Pod njegovim okriljem tekmuje enajst selekcij, česar v odbojki verjetno nima nihče.
V dvoboju Fenerbahčeja in Bešiktaša so se navijači stepli med sabo, tako da so morali sprazniti dvorano in igrati pred praznimi tribunami. Vem, da so enega navijača celo zabodli, o čemer se je potem veliko govorilo v medijih.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Da, če ne bi šel v Turčijo, bi se najverjetneje preselil v Italijo. Moj zastopnik je največ delal prav v naši zahodni soseščini.
V Turčiji je šport številka ena nogomet, kje je odbojka?
V moški konkurenci je na tretjem mestu, pred njo je še košarka. Galatasaray, Fenerbahče in Bešiktaš na tekmah spremljajo tudi nogometni navijači. V dvoboju Fenerbahčeja in Bešiktaša, ki sta igrala za mesta od pet do osem, so se navijači stepli med sabo, tako da so morali sprazniti dvorano in igrati pred praznimi tribunami. Vem, da so enega navijača celo zabodli, o čemer se je potem veliko govorilo v medijih. Sicer pa je škoda, ker se odbojke ne promovira toliko, da bi bili navijači na vseh tekmah. Pridejo le na derbije, drugače pa dvorane niso polne. Ni tako kot na primer na Poljskem, ali ko je ACH igral ligo prvakov v Stožicah. Kar zadeva žensko konkurenco, je odbojka prav gotovo na prvem mestu, verjetno gre za najbolje plačan ekipni šport, saj imajo dekleta še precej višje pogodbe od fantov.
Kakšna je kakovost tamkajšnje lige?
Štiri ali pet moštev je res dobrih in odstopajo od ostalih. To, da smo v tej sezoni postali prvaki, je bilo presenečenje. Najboljšo ekipo ima Halkbank, tudi svetovno gledano, zanj igrajo Kubanec Juantorena, Sokolov je eden najboljših korektorjev, tu je še Kubiak.
Ste že obiskali kakšno nogometno tekmo?
Ne, nisem še imel priložnosti. Ko imajo tekme, jih imamo navadno tudi mi. V Izmirju ni prvoligaša, pogovarjali pa smo se, da bi šli na kakšno tekmo v Istanbul.
Kakšen klub je Arkas?
Ustanovljen je bil leta 2001, za klubom stojita oče in sin Arkas. Ukvarjata se s prevažanjem blaga po morju in sta med najbogatejšimi Turki.
Le en turški soigralec govori angleško, z ostalimi se je zelo težko sporazumeti.
Kako ste proslavili naslov prvaka?
Po osvojenem naslovu smo se z avtobusom vozili po mestu, v Arkasovi stavbi smo imeli nekakšno zabavo. Sin Arkas, ki je star blizu šestdeset let, je nato še zakupil lokal, kamor smo odšli zvečer. Že ko smo prišli tja, je bil pijan in nato je plesal na točilnem pultu. (smeh)
Kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in svojimi igrami?
Letos sem imel res veliko težav s kolenom. V klubu so vseeno želeli, da ostanem, ampak v novo pogodbo smo vstavili klavzulo, da moram biti zdrav, zato bom izpustil reprezentančno akcijo ter se v popolnosti posvetil klubski karieri. Na koncu sezone sem odigral dve tekmi, a me koleno še vedno boli, zato bom moral na dodatno rehabilitacijo.
To je vaša druga izkušnja s tujino. Prej ste igrali v Nemčiji, kje se bolje počutite?
Zelo težko je narediti pravo primerjavo. Turčija sicer ni povsem azijska država, vendar je življenje drugačno od evropskega. V veliki meri je podrejeno veri. Zanimivo je, da je po eni strani zaradi tega dosti pravil, po drugi pa ni nobenih. Na primer na cesti lahko počneš, kar hočeš, in tudi policija počne neumnosti.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Drugače je predvsem glede hrane, precej stvari, ki jih imamo v Sloveniji, oni nimajo. Sčasoma se navadiš na določene zadeve. Prav tako je vedno treba nekaj čakati. Karkoli želiš urediti, dvigniti denar ali kaj podobnega, vedno moraš čakati. Ljudje si vzamejo čas, nihče ne gleda na uro. Sicer pa večino časa preživim v dvorani, doma v glavnem počivam in nimam pravega stika z zunanjim svetom.
Angleščino obvladam, ampak se bo tudi to znanje v Turčiji pokvarilo, saj moram večkrat govoriti precej po indijansko, brez glagolov in podobno, da me Turki razumejo. (smeh)
Turčija je muslimanska država, ali se to opazi in kje se najbolj opazi?
Kot sem dejal prej, se to najbolj občuti pri hrani. Pojejo veliko perutnine in rib. Hrana je precej pikantna, kar mi ne ustreza. Drugače pa športniki ne kažejo, da bi bili verni. Ne molijo med treningi ali tekmami, kot to počnejo v nekaterih drugih državah.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Da, to je še ena stvar, ki jo lahko izpostavim. S trenerjem in tujimi soigralci ni težav glede tega, je pa povsem druga zgodba, kar zadeva domače igralce. Le en Turek govori angleško, z ostalimi se je zelo težko sporazumeti. Tako sem se naučil nekaj turških besed, ampak gre za zelo zahteven jezik. Imamo človeka, ki hodi z nami in nam pomaga s prevajanjem.
Kako je z angleščino v mestu?
Zelo slabo. Težko se je sporazumevati, v prodajalnah ne govorijo angleščine. Znajo jo mogoče mlajši ljudje, študenti, sicer pa je komunikacija močno otežena. Angleščino obvladam, ampak se bo tudi to znanje v Turčiji pokvarilo, saj moram večkrat govoriti precej po indijansko, brez glagolov in podobno, da me Turki razumejo. (smeh)
Kakšno mesto je Izmir?
Izmir ima dobre štiri milijone prebivalcev, je turistično in najbolj evropsko mesto v državi. Veliko je študentov, med njimi je tudi nekaj Slovencev, ki so prišli lani navijat zame in za Tineta Urnauta. V Izmirju precej ljudi živi na ulici. Vožnja z enega konca na drugi konec mesta traja približno eno uro, če je cesta prazna. Gre za pristaniško mesto, zato se tu ni dobro kopati, ker je voda verjetno precej umazana. Bolje se je odpeljati približno pol ure stran, kjer so res lepe plaže in čista voda.
Zdi se mi, da nas še najbolj poznajo na bazarju, kar ni v redu, če greš kaj kupovat, ker menijo, da imamo precej denarja. Ko nas vidijo, se začnejo dreti Arkas, Arkas.
Mesto leži na skrajnem zahodu države, kako se tam občuti spor z Grki?
Prav nič se ne občuti. V mestu ni večjih težav. Občasno se zgodijo kakšni protesti. Teh se je po volitvah udeležilo milijon ljudi. Zna biti precej pestro, ljudje so obračunavali s policisti, vrgli so nekaj dimnih bomb.
V katerem delu mesta živite?
Živim v bližini strogega središča mesta, v predelu, ki se imenuje Alsancak in je zelo lepo urejen.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v stanovanju, v petnadstropnem bloku. Pravijo, da je tu potresno območje, čeprav v dveh letih nisem doživel niti enega, zato ni visokih stavb.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko okoli sto kvadratnih metrov, kar zadeva najemnino, pa sploh ne vem, koliko znaša, saj jo plačuje klub. Turki menijo, da je pri njih vse drago, čeprav še zdaleč ni tako.
Je kateri od vaših soigralcev tudi vaš sosed?
Vsi tujci živimo v razdalji med pet in deset minut hoje, medtem ko domači igralci živijo v drugem predelu Izmirja.
Ali ostali sosedi vedo, da ste odbojkar?
Da, vedo.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Odvisno. Zdi se mi, da nas še najbolj poznajo na bazarju, kar ni v redu, če greš kaj kupovat, ker menijo, da imamo precej denarja. Ko nas vidijo, se začnejo dreti Arkas, Arkas.
Kako Turki poznajo Slovenijo?
Igralci jo poznajo, ostali pa bolj slabo. Sicer bo vsak sprva rekel, da ve, kje je, če jih vprašam, kje, pa slišim vse mogoče.
Kako ste se navadili na barantanje?
To je res smešno. Misliš, da lahko barantaš samo na bazarju, ampak ni tako. Skoraj v vsaki trgovini se da barantati za ceno, tudi v nakupovalnih središčih.
Igralci poznajo Slovenijo, ostali pa bolj slabo. Sicer bo vsak sprva rekel, da ve, kje je, če jih vprašam, kje, pa slišim vse mogoče.
V Turčiji je precej slovenskih športnikov, se kaj slišite, družite?
Ne, žal v Izmirju ni nobenega, morda bi se družili, če bi bil v Istanbulu. Je pa v Izmirju precej Slovencev, ki tu živijo, študirajo, delajo in imajo svoj profil na facebooku. Ampak nisem imel časa, da bi se družil z njimi.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, to pa ne, v klubu tega nimajo, ker je prenevarno. Ampak dobiš avto, če rečeš, da ga potrebuješ. Imamo tudi voznika, ki nas vozi naokoli. Kanadski soigralec je imel avto, a se je po desetih dneh zaletel, pa ni bil nič kriv. Tu se vozniki v promet vključujejo, ne da bi gledali, kaj se dogaja na cesti okoli njih. Vse se "dogovorijo" s trobljenjem. (smeh)
Kako je urejen javni prevoz?
Metro je odlično organiziran, na avtobusih pa je res velika gneča.
Kakšen je vozni park v Turčiji?
Avtomobili so edina stvar, ki je v Turčiji res draga, za kar so krivi visoki davki. Na cesti je zato več starejših in precej obtolčenih avtomobilov, ki niso veliko vredni.
Koliko stane liter bencina?
Cena je podobna kot v Sloveniji, ampak ne bi vedel natančne cene.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja potujemo z letalom. V prvi sezoni smo zbirali vozovnice in mislim, da smo leteli okoli osemdesetkrat. Ampak ko letimo po državi, so vsi leti enourni.
Skoraj v vsaki trgovini se da barantati za ceno, tudi v nakupovalnih središčih.
Ste se v Turčiji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z odbojko?
Turki se radi pretepajo, tako da lahko včasih vidiš kaj takega. Kot zanimivost lahko povem, da sva z dekletom spoznala natakarja v restavraciji, ki je res dobro govoril angleško in je bil prijeten. Čez čas je dejal, da se je angleškega jezika naučil v zaporu. Tam je bil namreč nekaj let, ker je ustrelil človeka. Verjetno se dogaja marsikaj, v Izmirju obstaja predel, kamor so nam odsvetovali iti. Če že kdo gre, je najbolje, da gre s taksijem.
Koliko žensk je oblečenih v hidžab?
Manj, kot sem si mislil, preden sem prišel sem. V Izmirju je mogoče videti mlade ljudi, ki se usedejo na travo in pijejo pivo, čeprav naj ne bi smeli piti alkohola. Tudi pari se poljubljajo na ulici, kar ni tu nič nenavadnega. Mogoče se starejši včasih malo zgražajo, sicer pa te stvari v Izmirju niso sporne. Na oblasti je predsednik Erdogan, ki zagovarja vero in tovrstne običaje, ljudje v Izmirju pa temu nasprotujejo, ne marajo predsednika, zato je tu toliko protestov.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah veliko brezdomcev, beračev?
Na ulicah je veliko ljudi, ampak nisem prepričan, da so vsi brezdomci. Mislim, da z beračenjem služijo denar, saj ljudje resnično radi pomagajo. Njihovo načelo je, da če boš pomagal drugim, se ti bo vrnilo, bog ti bo pomagal. Enostavno razmišljajo na tak način.
Kakšno je nočno življenje v Izmirju?
Ob petkih in sobotah je zunaj res veliko ljudi. Ulice so drugače polne tudi med tednom, sploh kadar je lepo vreme. Kadar dežuje, je vse bolj prazno. Imajo pravilo, da težko prideš v kakšen nočni klub, če si sam. Navadno spuščajo le pare, ker je drugače v lokalu preveč moških.
Avtomobili so edina stvar, ki je v Turčiji res draga, za kar so krivi visoki davki. Na cesti je zato več starejših in precej obtolčenih avtomobilov, ki niso veliko vredni.
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Priporočam odhod do obale. Mislim, da je nujno treba obiskat bazarje, saj je to ena od znamenitosti Turčije in se je zanimivo pogajati za ceno. Drugače je treba videti znamenitosti, ki jih je v mestu precej, in Istanbul. Prav tako jih peljem na ogled naše dvorane, ki je res lepa.
Ali obstaja kakšna turška jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Nujno je treba poskusiti kebab, ki je nekoliko drugačen kot v Sloveniji, in baklave. Imajo tudi školjke, ki jih pokapajo z limoninim sokom. Poskusil sem jih, a mi je bilo slabo. (smeh) Sicer pa Turki jejo precej pikantno in mastno hrano, kar mi ne ustreza.
Ste v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, nisem.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene v trgovinah so veliko nižje. Domači proizvodi so precej cenejši, medtem ko so uvožene stvari drage. Zelo težko je dobiti salame, pršut in podobne stvari. Kar zadeva restavracije, pa je odvisno, kam greš.
Morda poslušate turško glasbo?
Večinoma ne, ampak se najde nekaj pesmi, ki niso slabe. Glasba je malo podobna srbski. Težko pa je, ker nič ne razumeš.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Gledam nogomet, ligo prvakov, sploh kadar igra Real. (smeh) Gledal sem tudi Maribor, ko je igral v ligi prvakov. Filmi so sinhronizirani, zato Turki ne govorijo tujih jezikov. Je pa zanimivo, da v filmih prizore s kajenjem zameglijo. Ne vem, ali kateri narod več kadi od Turkov. Tudi na primer poleti, ko imajo kakšne igre, da z žogico ciljaš keglje ali kaj podobnega, v katerih navadno za nagrado dobiš plišasto igračo, so tu nagrada cigarete.
Kako bi opisali Turke?
So zelo narodno zavedni, oni bi res vse dali za svojo državo. Poleg tega so zelo čustveni, včasih celo preveč, in znajo uživati življenje, stvari radi počnejo na "easy". Radi so leni. (smeh) Drug drugega podpirajo in si pomagajo med sabo. Nekajkrat se je že zgodilo, da smo fantje iz ekipe pomagali komu, ki ga sploh nismo poznali. Pomagali smo tudi hišniku v dvorani, ki je potreboval denar za hčerino operacijo, in smo vsi prispevali.
V Izmirju je mogoče videti mlade ljudi, ki se usedejo na travo in pijejo pivo, čeprav naj ne bi smeli piti alkohola. Tudi pari se poljubljajo na ulici.
Kakšne so Turkinje?
So bolj temne polti, kar zadeva njihovo podobo, imajo nekatere malo bolj izrazito čeljust. Če vidiš na ulici malce temnejšo žensko, je skoraj zagotovo Turkinja, če vidiš kakšno plavolasko, pa gre po navadi za Rusinjo, ki jih je v Turčiji kar veliko. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Največji vtis name je naredila organizacija v klubu. Zanimivo je, kako si ljudje radi pomagajo med sabo, in to, da psi in mačke prosto hodijo po ulicah. Vse živali so udomačene in lahko si kar najdeš svojega psička. Tako me dva psa vedno čakata, ko grem na trening, in hodita z mano. Prav tako je tu zelo toplo.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Pogrešam hladne zime in sneg, ki ga imam res rad.
Ali imajo Turki kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Težko se spomnim česa konkretnega, ker sem tu že nekaj časa, prav tako rad hodim po svetu in mi je marsikatera stvar že normalna. (smeh)
Ko imajo poleti kakšne igre, da z žogico ciljaš keglje ali kaj podobnega, v katerih navadno za nagrado dobiš plišasto igračo, so tu nagrada cigarete.
Stari ste 27 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Trenutno razmišljam samo o klubu in naslednji sezoni. Mogoče se bom pozneje preizkusil tudi v trenerskem poklicu, glede tega puščam odprta vrata.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Turčiji?
Težko verjamem. Zdi se mi, da bi bilo v Turčiji težko vzgajati otroke, saj je tu preveč stvari organiziranih "prosto po Prešernu".
