Čeprav je jugoslovanska reprezentanca takrat igrala na prvenstvu skupine B, ki je potekalo v Zagrebu, je bilo zanimanje za tekmovanje, ki je veljalo za največji športni dogodek v povojni Jugoslaviji, zares veliko.
Ideja o organizaciji svetovnega prvenstva se je pri vodilnih članih jugoslovanske hokejske zveze pojavila pred začetkom olimpijskih iger leta 1964 v Innsbrucku. Kot drugi kandidat za organizacijo prvenstva se je pojavila takratna Zahodna Nemčija (ZRN) z Garmisch-Partenkirchnom. Predsednik Zveze za hokej na ledu Jugoslavije Leopold Krese je za Ljubljanski dnevnik pojasnil, da svetovna prvenstva v hokeju na ledu sodijo med tista, ki za organizatorje niso deficitna, saj privabljajo veliko število gledalcev, domačih in tujih, poleg tega pa imajo velik odmev v medijih.
SOVJETI ZA KONEC PIJANI
Miklavž Sever nam je tudi razložil, kako so hokejisti Sovjetske zveze na zaključnem banketu, ki je potekal na Gospodarskem razstavišču, proslavili naslov svetovnih prvakov. "Takrat sem jih prvič videl brez čelad in kar nekaj jih je bilo z modricami. Pokal za naslov svetovnih prvakov so postavili na mizo in vanj začeli točiti ves alkohol, ki je bil dostopen na banketu. Vino, likerje in vso žgano pijačo so zlili v pokal, ki so si ga nato podajali in pili iz njega. Že po petih minutah so bili vsi pijani," je zanimivo anekdoto opisal Sever.
Predlog Zveze za hokej na ledu Jugoslavije so podprli in svojo pomoč obljubili pri mestnem svetu Ljubljana, mestnem svetu Zagreb ter v občinskih skupščinah Jesenice in Celje, dobili pa so tudi zeleno luč iz Beograda.
Mednarodna hokejska zveza je na zasedanju med OI v Innsbrucku sklenila, da bo prvenstvo v Jugoslaviji. Kot je v svoji diplomski nalogi zapisal novinarski kolega Marko Pangerc (Svetovno in evropsko prvenstvo v hokeju na ledu 1966, Fakulteta za šport, 2012) je bil odločilen 16. člen pravil, ki pravi, da mora država prirediteljica zagotoviti vstopne vize na prvenstvo prav vsem deželam, ki bi si želele sodelovati.
Delegat ZRN je sicer predložil potrdila, da bodo vsi dobili vstopne vize, vendar nekaterih predstavnikov s tem ni mogel prepričati. Izid tajnega glasovanja je bil 31:24 v prid Jugoslavije oziroma Ljubljane. Nemci so neuspešno kandidirali že za prvenstvo leto pred tem, ki so ga dobili Finci. Ob tem velja dodati, da so hokejska prvenstva vse do leta 1967 v vseh skupinah potekala v eni državi. Šele leta 1969 so jih za skupine A, B in C prvič pripravili v ločenih državah, Ljubljana je takrat gostila skupino B.
Jugoslovanski predstavnik na zasedanju LIGH je bil Marjan Luxa, ki je s svojim lobiranjem imel veliko zaslug za pridobitev prvenstva. Kot je pozneje povedal, so bili odločilni glasovi predstavnikov Češkoslovaške, Italije in Japonske. Jugoslovani so v obrazložitvi kandidature navedli, da so že 30 let člani Mednarodne hokejske zveze, da stalno sodelujejo na vseh njenih tekmovanjih in da postaja hokej pri nas vse bolj popularen.
Jugoslavija je izpolnjevala tudi predpisan pogoj dveh umetnih drsališč, od tega enega pokritega. Slednjega je leto prej dobila prav Ljubljana z dvorano Tivoli, prvo takšno v nekdanji skupni državi. Tivolska dvorana, ki so jo odprli s koncertom legendarnega trobentača Louisa Armstronga, nato še svetovnim prvenstvom v namiznem tenisu, in ki letos praznuje petdesetletnico delovanja, je zagotovo precej pripomogla k uspešni kandidaturi.
ADUT TUDI NEUVRŠČENOST
Dolgoletni direktor zavoda Hale Tivoli Miklavž Sever je bil član organizacijskega odbora svetovnega košarkarskega prvenstva, ki ga je Ljubljana gostila leta 1970, pomagal pa je tudi že pri hokejskem prvenstvu. Da je Ljubljana dobila organizacijo SP skupine A, zanj ni bilo presenečenje.
Malce slabše se prvenstva spomni nekdanji predsednik Hokejske zveze Slovenije in prej dolgo tudi direktor hokejistov Olimpije Janko Popovič: "Ogromno zaslug za to, da smo dobili prvenstvo, ima Marjan Luxa, ki je takrat imel velik vpliv v svetovni zvezi. Jugoslavija je bila zelo cenjena kot neuvrščena dežela in zato v času napetosti med Sovjetsko zvezo in Ameriko ravno pravšnja, da se to prvenstvo odigra pri nas. To mi je takrat razlagal tudi Luxa. Najbolj mi je v spominu ostal ogromen obisk, zlasti na odločilni tekmi med Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško, ki sem si jo ogledal tudi sam. Seveda sem si zapomnil tudi odlično igro sovjetskih hokejistov, ki so takrat prevladovali, kdo je takrat igral, pa sem že pozabil. Hala je bila oblikovana drugače kot danes in je bila tribuna postavljena tudi zadaj, kjer je zdaj mala dvorana. Drugače v organizaciji takrat še nisem bil zraven, saj sem se v hokej vključil šele pozneje."
NA OTVORITVI TUDI TITO
Slovesna otvoritev, ki se je je udeležil tudi predsednik države Josip Broz – Tito, je potekala pred tekmo prvega kroga med Kanado in ZDA. Začelo se je s posebno komponirano himno Mednarodne hokejske zveze, ki jo je za to priložnost preuredil skladatelj Bojan Adamič. Govora sta imela predsednik organizacijskega komiteja Leopold Krese in predsednik mednarodne zveze John Ahearne, uradni del pa se je končal z zvoki fanfar in dvigom jugoslovanske zastave.
Ljubljanski dnevnik je o otvoritvi 4. marca 1966 zapisal: "Prisotnost predsednika Tita, polna dvorana občinstva in mikavno zrežiran ceremonial so prispevali vso potrebno mogočnost sinočnji otvoritvi svetovnega prvenstva. Najprej je bruhnil z gradu pisan ognjemet in vsa Ljubljana, tista v tivolski dvorani in tista doma pred televizorjih je vedela, da je napočil svečan trenutek. Natanko ob pol devetih je ob zvokih godbe, ki je igrala skladbo v čast Hokeja 66, stopil v dvorano predsednik Tito s soprogo Jovanko, spremljali pa so ga Edvard Kardelj, Miha Marinko, Ivan Maček, Janko Smole, predsednik organizacijskega komiteja Leopold Krese ter Mednarodne hokejske zveze John F. Ahearne. Na častnih sedežih je bilo še mnogo drugih uglednih predstavnikov našega družbenega življenja in tudi nekateri tuji diplomati, veleposlaniki ZDA, Kanade, Švedske, Finske, Indonezije in odpravnik poslov veleposlaništva SZ."
SOVJETI RAZRED ZASE
Po takratnih pravilih so imele do leta 1968 pravico neposrednega nastopa na svetovnem prvenstvu skupine A Kanada, ZDA, Sovjetska zveza in Češkoslovaška, četudi bi v teh letih ostale na zadnjem mestu. Poleg njih so v skupini A igrali še Švedi, Finci, Vzhodni Nemci (NDR) in Poljaki.
Otvoritveno tekmo sta pred 5000 gledalci odigrali reprezentanci Sovjetske zveze in Poljske, novinke med elito. Sovjeti, ki jih je večina imela za prve favorite, so slavili z 8:1. V Ljubljano so prišli kot svetovni prvaki s prejšnjih treh SP in bili nato prvaki še na naslednjih petih. Vseeno so svojo ranljivost pokazali v 5. krogu, ko so s Švedi, ki so si že v drugem krogu privoščili presenetljiv poraz z 1:4 z Nemško demokratično republiko, igrali le neodločeno 3:3, potem ko so že zaostajali z 0:2 in 2:3.
Na tej tekmi je precej kritik letelo tudi na slovenskega sodnika Čebulja, ki je spregledal očiten kazenski strel v korist Švedov. O naslovu je odločala tekma med Sovjetsko zvezo in Češkoslovaško, ki si jo je zadnji dan prvenstva, nedeljo, 13. marca, ogledalo 12 tisoč gledalcev, največ na prvenstvu.
Čehoslovakom, ki so dotlej dobili vse tekme (najtežje s Kanado z 2:1 po zadetku v predzadnji minuti, z enakim izidom pa tudi s Švedsko) bi bil za naslov dovolj že remi, a je bila tekma odločena že po uvodnih petih minutah, ko so Sovjeti povedli s 3:0. Ob koncu so svoje tradicionalne rivale odpravili kar s 7:1.
O njihovi končni prevladi zgovorno govori podatek o najboljših strelcih in podajalcih. Na tej lestvici so zasedli prva štiri mesta. Z devetimi zadetki in osmimi podajami je bil najboljši Venjamin Aleksandrov pred Aleksandrom Almetovom (5+8), Vjačeslavom Staršinovom (11+1) in Viktorjem Jakuševom (5+6). Bron je po zmagi nad Švedi s 4:2 pripadel Kanadčanom.
NAD NEMCE S POMARANČAMI
Čast, da spodbujajo jugoslovansko reprezentanco, je tisto leto pripadla Zagrebčanom, tekme pa so bile odigrane na odprtem drsališču na Šalati. Po uvodnih zmagah nad Madžari (6:4) in malce presenetljivo Norvežani (2:1) se je igralcem v modrih dresih celo ponudila priložnost, da prvič naskakujejo preboj v elitno skupino A.
Ne veliko manj gledalcev je bilo tudi na naslednji tekmi proti Švici, ki so jo naši kot edino odigrali na Jesenicah, ki so sicer brez velikega zanimanja gostile tekme skupine C z Italijo, Dansko, Južno Afriko in izven konkurence še Jugoslavijo B, potem ko so udeležbo najprej odpovedali Bolgari in v zadnjem trenutku še Francozi. Kot so zapisali v Delu, česa takega kot na tekmi s Švico jeseniški ledeni stadion Podmežakla, ki je bil takrat še brez strehe, dotlej še ni doživel, tudi raket ni manjkalo.
Ob bučnem vzdušju so naši kljub zaostanku z 0:2 po zadetkih Romana Smoleja, Albina Felca in Slavka Beravsa slavili s 3:2. Do konca prvenstva sta sledila še remija proti Veliki Britaniji (3:3) in Romuniji (5:5) ter za konec zmaga s 4:2 nad Avstrijci. To je pomenilo tretje mesto v skupini B in skupno 11. mesto na svetu, kar je bil do takrat največji uspeh jugoslovanskega hokeja.
Skupina A (ljubljana)
Končni vrstni red: 1. Sovjetska zveza 13, 2. Češkoslovaška 12, 3. Kanada 10, 4. Švedska 7, 5. NDR 6, 6. ZDA 4, 7. Finska 4, 8. Poljska 0.
Postava Sovjetske zveze
Viktor Konovalenko, Viktor Zinger (vratarja), Aleksander Ragulin, Viktor Kuzkin, Vladimir Brežnev, Vitalij Davidov, Oleg Zajcev (branilci), Konstantin Loktev, Aleksander Almetov, Venjamin Aleksandrov, Viktor Jakušev, Vjačeslav Staršinov, Boris Majorov, Vladimir Vikulov, Viktor Polupanov,
Anatolij Firsov, Anatolij Jonov (napadalci)
Postava Češkoslovaške
Vladimír Dzurilla, Jiři Holeček (vratarja), Rudolf Potsch, František Tikal, Jan Suchy, Ladislav Šmid, Jaromir Meixner (branilci), Stanislav Pryl, Vaclav Nedomansky, Josef Černy, František Ševčik, Jozef Golonka, Jaroslav Jiřik, Jan Klapač, Jaroslav Holik, Jiři Holik, Milan Kokš (napadalci)
Postava Kanade
Seth Martin, Ken Broderick (vratarja), Gary Begg, Terry O'Malley, Barry McKenzie, Paul Conlin, Lorn Davis (branilci), Harvey Schmidt, Jack McLeod, Frank Huck, Morris Mott, Bill MacMillan, Marshall Johnson, George Faulkner, Ray Cadieux
Roger Bourbonnais, Rick McCann (napadalci)
Peterka prvenstva
Vratar: Seth Martin (Kan)
Branilca: Aleksandar Ragulin (SZ) in Garry Begg (Kan) Napadalci: Venjamin Aleksandrov (SZ), Frank Huck (Kan) in Konstantin Loktev (SZ)
Skupina B (Zagreb)
Končni vrstni red: 1. ZRN 14, 2. Romunija 11, 3. Jugoslavija 10, 4. Norveška 8, 5. Avstrija 6, 6. Švica 4, 7. Madžarska 2, 8. Velika Britanija 1
Izidi Jugoslavije: Madžarska 6:4, Norveška 2:1, ZRN 2:6, Švica 3:2, Velika Britanija 3:3, Romunija 5:5, Avstrija 4:2
Postava Jugoslavije
Vratarja: Anton Gale, Rašid Šemsedinović
Branilci: Viktor Ravnik, Ivo Jan, Marjan Kristan, Ivo Rataj, Zvonimir Mihajlovski, Vlado Jug
Napadalci: Viktor Tišler, Franc Smolej, Albin Felc, Boris Renaud, Bogo Jan, Janez Mlakar, Rudi Hiti, Slavko Beravs, Roman Smolej
Skupina C (Jesenice)
Končni vrstni red: 1. Italija 8, 2. Danska 4, 3. Južna Afrika 0 (Jugoslavija B je izven konkurence z vsako reprezentanco igrala le enkrat in osvojila tri točke).
