Nemški strokovnjak glede tega pravi, da ni človek, ki bi hitro obupal. Nekdanji hokejist, natančneje vratar, prihaja iz Rosenheima, a z ženo živi v bližini Ingolstadta, v vasi z imenom Gaimersheim. Slovenija pa je zanj prva izkušnja z delom v tujini.
FABIAN DAHLEM
rojen: 6. januar 1966
država: Nemčija (Gaimersheim)
šport: hokej
klub: Telemach Olimpija
Nemčija je nogometna država, zakaj hokej?
Seveda sem tudi jaz v mladih letih igral nogomet. Ko sem videl hokej na televiziji, še posebej svetovno prvenstvo in reprezentanco Kanade, ki jo zelo rad gledam, pa je postal moja ljubezen. Moja stara starša sta se leta 1968 ali 1969 preselila v Kanado, ko sem bil star dve ali tri leta. Pet let pozneje sem ju obiskal, videl hokej in se preprosto zaljubil vanj. V Rosenheimu sem imel priložnost stopiti na led in enostavno sem postal zasvojen s hokejem.
Kako to, da ste se lani poleti odločili priti v Slovenijo?
Če vam povem po pravici, sem razmišljal o tem, da bi si vzel enoletni premor. Za mano so bila tri zelo izčrpna leta v Crimmitschauu, kjer sem sicer zelo rad delal. Tudi ta tri leta so bila odlična, ampak sem razmišljal o dopustu. Julija me je nato poklical moj zastopnik in me vprašal, ali me zanima delo v Sloveniji, v Ljubljani. Seveda sem vedel, da klub igra v ligi EBEL, in v tem sem videl neverjetno priložnost. Veste, ni lahko igrati hokeja v nogometni državi. Nemški hokejisti, kaj šele trenerji, nimajo veliko možnosti, da bi delali v tujini, kar so bile moje sanje. Želel sem se preizkusiti v tujini. Prišel je pravi čas in prava priložnost, da naredim ta korak, zato sem se odločil za prihod.
Vendar pa je bila to gotovo najbolj naporna sezona za vas?
Res je, za mano je najbolj naporna sezona v karieri, ampak prav ničesar ne obžalujem. Mislim, da sem se pravilno odločil, zelo sem hvaležen za priložnost, ki sem jo dobil. Veliko sem se naučil in sem tudi zelo ponosen na svoje igralce, čeprav nam ni uspelo osvojiti državnega naslova. Vendar za to obstajajo posebni razlogi. Moramo biti realni, fantje so bili odlični vso sezono, trdo so delali, kar izjemno cenim. Zelo rad delam v Ljubljani.
Če vam povem po pravici, sem razmišljal o tem, da bi si vzel enoletni premor. Julija me je nato poklical moj zastopnik in me vprašal, ali me zanima delo v Sloveniji, v Ljubljani. Seveda sem vedel, da klub igra v ligi EBEL.
Kljub porazu v finalu državnega prvenstva ste še vedno zelo pozitivni.
Življenje je prekratko, da bi bili dolgo nezadovoljni. Seveda sem razočaran zaradi poraza, a sem dovolj realen, da vem, da smo imeli omejene možnosti za uspeh. Kar se je v zadnjih letih dogajalo v Olimpiji, se je klubu zdaj maščevalo. Ceno za to smo plačali mi, zaradi česar mi je žal mojih igralcev. Tudi stavka fantom ni pomagala. Po normalni sezoni, v kateri odigraš 54 tekem, si igralci vzamejo štiri tedne dopusta, nato pa začnejo priprave na novo sezono in vse skupaj se začne praktično z ničle. No, to se je pred finalom zgodilo mojim fantom, vse so začeli znova. Igral sem 17 let in sem vedno sovražil prve treninge po premoru, tako da vem, kako težko se jim je bilo po tako dolgem času pripraviti na finale. Po šestih treningih smo se srečali s tekmecem, ki je bil zelo motiviran in je bil v polni pripravljenosti, hkrati imajo Jesenice zelo dobre igralce. Pol ekipe je igralo ligo EBEL, mladi fantje niso bili prav nič slabši od mojih mladih fantov in vedel sem, da bo to za nas misija nemogoče. Jesenice so si zaslužile zmago in vesel sem za njih ter njihove izjemne navijače, mi pa bomo obrnili nov list in nadaljevali zastavljeno delo. Tudi moji fantje so se marsikaj naučili. Ostati moramo pozitivni.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Poznal sem Slavka Avsenika in njegovo glasbo, ker jo je poslušal moj ded. Kadar sem bil pri starih starših na obisku, so ob sobotah popoldne na televiziji predvajali to glasbo. Videval sem tistega veselega človeka s harmoniko in oblečenega v narodno nošo. (smeh) To so bili Slavko Avsenik in Oberkrainer muzikanti. Ko sem govoril z mamo, je dejala, da je Slovenija podobna njenemu rodnemu kraju ob hribih, poleg tega ima še morje. Na internetu sem še malo raziskal, kaj me čaka, in sem bil navdušen nad videnim.
Slovenija je vaša prva izkušnja s tujino, kaj menite o našem hokeju?
Veliko talenta. Neverjetno je, da je lahko hokej na tako visoki ravni, saj v Sloveniji živi samo dva milijona ljudi. Uspelo se vam je uvrstiti na olimpijske igre. Imate kar nekaj odličnih igralcev v najboljših evropskih ligah, tu je še Anže Kopitar, in ti fantje delajo razliko. Ampak zdaj morate biti previdni, da tega ne zapravite. Vse se začne pri mladih fantih, treba je trdo delati. Mislim, da Tomaž Vnuk z mladimi pri Olimpiji dela izvrstno. Ni dovolj, da imate samo 20 hokejistov v vsaki starostni skupini, mora jih biti več in pri tem mora pomagati tudi zveza. Ne smete se zadovoljiti s tem, kar imate zdaj.
Življenje je prekratko, da bi bili dolgo nezadovoljni. Seveda sem razočaran zaradi poraza, a sem dovolj realen, da vem, da smo imeli omejene možnosti za uspeh.
Razlika med nemško in EBEL ligo?
Liga EBEL po kakovosti spada v drugo polovico lestvice lige DEL. Je zelo dobra liga in odlično organizirana, edino moštvo, ki izstopa, je Salzburg. Sicer pa zelo rad delam v tej ligi.
Stari ste 49 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Rad bi osvajal naslove, kjerkoli je to mogoče. (smeh) To je vselej mogoče, tudi če gre za slovensko prvenstvo, želim zmagati. Prav tako v ligi EBEL. Če pogledamo realno, Olimpija letos ni imela možnosti, da bi osvojila ligo EBEL. Ampak če bi se vse stvari "poklopile", bi lahko prišli v končnico, tam pa je vse mogoče. No ja, ne smemo se slepiti, nismo še sposobni tega. Toda kljub slabšim pogojem, kot so v klubu vladali lani, smo letos imeli boljšo sezono. Torej želim zmagovati, včasih pa se človek zadovolji tudi z uvrstitvijo v končnico, tako kot bi se mi v tej sezoni.
Ali boste tudi v prihodnji sezoni vodili Olimpijo?
To je še prezgodaj reči. Dobro pri porazu z Jesenicami je, da je to priložnost za nov začetek. To je zdaj delo za Marka Popovića, s katerim odlično sodelujeva. Gre za izjemnega človeka, ki se močno trudi, da bi spremenil stvari. V naslednjih dveh tednih bo naredil pomembne korake za dobrobit Olimpijine prihodnosti. Zdaj grem domov, z ženo še nikoli nisva bila tako malo skupaj v 17 letih. Malo se moram spočiti, pogovoriti z ženo o tem, kako bo videti najina prihodnost. Če bodo fantje v Olimpiji naredili svojo nalogo in postavili dobre temelje za prihodnost – za zdaj delajo odlično in vse kaže, da gredo v pravo smer –, potem obstaja velika možnost, da se vrnem, saj mi je tu zelo všeč.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Bil sem vznemirjen, srečal sem se z upravo Olimpije in seveda sem se veselil novih izzivov, navsezadnje je bila to zame nova država, nova izkušnja. Komaj sem čakal, da se vse skupaj začne.
Je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Tukajšnji način življenja mi zelo ustreza. Mesto je lepo, država je lepa, ljudje so zelo prijazni in mislim, da se tu lahko razvije nekaj lepega za prihodnost.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Da sem nor. (smeh) Ampak to sem poslušal vse življenje, saj sem v preteklosti naredil že kar nekaj norih stvari. Vedo, da sem nor in da imam rad izzive.
Še vedno smo v Evropi. Stvari so sicer nekoliko drugačne, saj smo na Balkanu. Naučil sem se nekaterih novih stvari in prav to je plus, da lahko spoznaš druge kulture. S tem postaneš boljši človek.
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Še vedno smo v Evropi. Stvari so sicer nekoliko drugačne, saj smo na Balkanu. Naučil sem se nekaterih novih stvari in prav to je plus, da lahko spoznaš druge kulture. S tem postaneš boljši človek. Za to priložnost sem zelo hvaležen. Kljub vsem negativnim stvarem, ki so se zgodile, ne obžalujem ničesar. Vedno smo našli način, da smo vse uredili. Tudi iz porazov smo se nekaj naučili.
Katere jezike govorite?
Govorim nemško in angleško, malo francoščine, ki pa ni ravno najboljša, da bi se lahko sporazumeval z njo. Nisem ravno ponosen nase, ampak ni se mi uspelo naučiti veliko slovenščine. Ta je namreč tako različna od vsega, kar sem slišal do zdaj, tako da je bilo zelo težko, poleg tega sem bil tako vpet v svojo službo, da mi to ni uspelo. Malo me je sram, toda v zadnjih tednih sem opazil, da razumem vse več. Sprva je bilo treba dobiti tisti pravi občutek za besede, stavke in te stvari. Vseeno bi se moral naučiti več.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Dobro jutro.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Dobili ste me na napačni nogi. "Schraubenzieher". (smeh) Zanimivo je, da to ni slovenska, ampak nemška beseda. Ko smo se z Bojanom Zajcem vozili z avtobusom, sem slišal, da Slovenci v pogovoru omenjajo "schraubenzieher", "wasserwaage", "schiebedach", in sem rekel, to niso slovenske besede, pa so mi odvrnili: "So, so, vi ste nam jih ukradli."
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Da sem blizu hribov. Slovenci imate radi bolj sproščeno življenje. Kljub gospodarski krizi so ljudje veseli, nasmejani. Zaradi jezikovne ovire ne vem, ali se kaj pritožujete, ampak vidim, da ste zelo radi zunaj. Jaz veliko tečem in nikoli še nisem videl, da se toliko ljudi ukvarja s tekom in da so v taki formi, kot ravno v Sloveniji. To je neverjetno, ljudje zelo dobro skrbijo zase in za svoje telo. Zanimivo je, da je veliko takih, ki tudi pozimi sedijo zunaj in pijejo kavo. Toda jaz sem Nemec, radi delamo, to vsi pravijo o nas, tak sem tudi jaz, imel sem nekaj težav pri privajanju na to življenje. Težko se mi je navaditi, da sedim pri mizi in pijem kavo. Navajen sem hitro spiti kavo in že razmišljati o delu. Mogoče je zaradi tega pri vas manj stresa in srčnih infarktov.
Kaj boste počeli poleti?
To je moj čas, še vedno bom razmišljal o hokeju. Sicer pa zelo rad tečem, se vozim z gorskim kolesom, grem v hribe. Dvakrat sem prekolesaril Alpe, en teden sem hodil po divjini na Aljaski, za kar sem navdih dobil v filmu Into the Wild.
Nisem ravno ponosen nase, ampak ni se mi uspelo naučiti veliko slovenščine.
Kaj vam tu ni všeč?
Ni mi všeč, da vozniki ignorirajo rdečo luč na semaforju. Vendar vem, da je na primer v Zagrebu, kjer sem obiskal prijatelja, še huje. Južneje ko greš, huje je glede tega, nekje rdeče luči skoraj ne upoštevajo. (smeh) In tega me je strah. V Nemčiji si na prehodu za pešce varen, tukaj ni ravno tako. (smeh)
Nemci ste znani ljubitelji piva, ali lahko slovensko pivo primerjate z nemškim?
Ko ga spiješ preveč, si pijan. To je podobno. (smeh) Da, Nemčija je dežela piva, lahko rečem, da imam raje laško kot union, ne zaradi barve pločevinke, temveč zato ker je bolj okusen. (smeh)
Blizu vas je tudi vinorodno področje, ali imate radi vino?
Da, Frankonija je znana po vinu, ampak to ni vino, ki je meni všeč. Rajši imam črno, suho vino. Poskusil sem vaš refošk in mi je zelo všeč. Vedno je treba piti kakovostno vino, sicer imate lahko težave z glavobolom.
V čem smo si Slovenci in Nemci najbolj podobni in najbolj različni?
Lahko bi rekel, da gre za umirjene, sproščene ljudi proti včasih nesproščenim ljudem. Ko gledam mlade ljudi, so vsi preveč zaposleni s svojimi mobilnimi telefoni in družbenimi omrežji. Upam, da se bo mlada generacija kmalu zbudila. Prav žalostno je, ko vidiš, da imajo ljudje vse več težav z verbalno in osebno komunikacijo. To je res noro in upam, da se bo spremenilo. Vem, da je to del človeške evolucije, ampak vseeno. Včasih je bilo drugače, a se stvari spreminjajo in to z neverjetno hitrostjo, kar je na neki način srhljivo.
Lahko povem, da sem bil najhitreje doma v štirih urah in 15 minutah in pri tem nisem veliko goljufal. (smeh)
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Da, veliko razpravljate. V Nemčiji pravimo, da nekdo iz muhe naredi slona. In prav to se dogaja tu. Včasih je veliko lažje, da se ne prepiraš preveč glede malenkosti. Bolje je nekaj narediti in ne po nepotrebnem izgubljati časa. Vendar je takšna verjetno vaša kultura, po drugi strani pa je dobro, da ljudje komunicirajo.
Ali ste tu spoznali kakšnega Nemca?
Da, povabili so me na nemško veleposlaništvo, kjer je bil 3. oktobra organiziran sprejem v čast dneva nemške enotnosti. Tam je bilo tudi nekaj Slovencev in mislim, da državi odlično sodelujeta med sabo, kar mi je zelo všeč. Človek z veleposlaništva je redno hodil na naše tekme, zato sem bil zelo počaščen, ko sem dobil vabilo za sprejem.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Morje, res je lepo. Tudi pri nas imamo hribe, zato ne bi bilo nič posebnega, če bi jim pokazal hribe. Z morjem pa je zgodba povsem drugačna. Lani sem se v morju kopal konec septembra, kar je bilo res čudovito.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Čudno, imel sem mravlje v stanovanju in postelji. Nisem jih želel odgnati s kemičnimi sredstvi, zato sem se skušal z njimi "dogovoriti", kdo bo imel kateri del stanovanja. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
Več se družim s Slovenci, s pomočnikom Bojanom Zajcem in predsednikom Markom Popovićem. Trikrat, štirikrat tedensko hodim v fitnes in tam sem se pogovarjal z ljudmi. Večinoma pa sem se ukvarjal s svojim delom in se nisem veliko družil. Ljudje tu so zelo odprti, prijazni, radi se pogovorijo. Poleg tega zelo dobro govorijo angleško, zato ni neke jezikovne ovire pri komunikaciji.
Kako vas kličejo varovanci, ali imate kakšen vzdevek?
Igralci mi rečejo "coach", sicer pa mi pravijo tudi Fabs.
V Nemčiji si na prehodu za pešce varen, tukaj ni ravno tako. (smeh)
S kom živite tu?
Živim sam.
Ali vas pesti domotožje?
Včasih si želim, da bi bil več doma, da bi bil skupaj z ženo. Še nikoli nisva bila tako dolgo narazen. Tudi ko je prišla na obisk, ji ni bilo ravno prijetno, saj sem imel veliko dela. Zelo jo pogrešam, pogrešam tudi svoja psa, mopsa.
Kako pogosto se vračate domov?
Mislil sem, da bom šel večkrat, v tej sezoni sem bil približno sedemkrat. Do doma imam približno 500 kilometrov in na cesti se je treba držati omejitev. Poleg tega je bil predor Karavanke večji del leta zaprt, tako da je bila pot precej naporna. Lahko povem, da sem bil najhitreje doma v štirih urah in 15 minutah in pri tem nisem veliko goljufal. (smeh)
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Pojma nimam. Sramota, velika sramota zame, opravičujem se, ampak sem bil preveč zaposlen s svojim delom, tako da res ne vem, kdo je predsednik.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Na žalost ne poznam nobene tipične slovenske jedi. Poznam tipične balkanske jedi, kot so recimo čevapčiči, a vem, da to ni slovenska jed. Obožujem sredozemsko kuhinjo, zato na žalost res ne poznam pravih slovenskih jedi. Poznam pa nekaj sladic, kot so recimo kremne rezine, ki so res zelo okusne. Da. Kremšnita, še ena nova slovenska beseda. (smeh) Zelo je okusna.
Slovenci imate radi bolj sproščeno življenje. Kljub gospodarski krizi so ljudje veseli, nasmejani. Zaradi jezikovne ovire ne vem, ali se kaj pritožujete, ampak vidim, da ste zelo radi zunaj.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Balkanska glasba ima tu velik vpliv, hrvaška, srbska. To glasbo slišim na radiu. Poznam Gorana Bregovića, ampak on ni Slovenec. Všeč mi je ta orientalski melos v balkanski glasbi. Poznam pa Slavka Avsenika, ki ga je poslušal moj ded. On je prav gotovo največji slovenski glasbenik.
Če bi želeli povedati kaj zanimivega o Nemčiji, kaj bi izpostavili?
Avtomobile, pivo in Bayern, obožujem Bayern.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Nemčiji ali Sloveniji?
V Sloveniji, tu je veliko ceneje.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Če bi bil to pogoj, da bi vodil slovensko izbrano vrsto, zakaj ne. Sicer pa smo vsi del Evropske skupnosti.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenske ženske so zelo zelo lepe, toda prav tako so zelo lepe tudi v Skandinaviji in Nemčiji, vse poznamo.
Ali ste poleg hokeja tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, ogledal sem si košarko, ki mi je všeč, sploh zato ker je tu v Ljubljani zelo lepa dvorana. Žalostno je, da v Sloveniji ni več gledalcev na tekmah. Ljudje raje sedijo doma pred televizijo, kot da bi uživali v vzdušju na tekmi. Prav tako je težava, ker si na tekmi ne moreš privoščiti piva, in to se mora spremeniti. Povsod so nori ljudje, ki delajo neumnosti, tudi brez alkohola.
Težava je, ker si na tekmi ne moreš privoščiti piva, in to se mora spremeniti. Povsod so nori ljudje, ki delajo neumnosti, tudi brez alkohola.
Za kateri nogometni klub navijate?
Bayern München je moj klub. Gre za kolektiv z veliko tradicijo, Franz Beckenbauer, Gerd Müller, Sepp Meier. Pravi bojevniki, Bastian Schweinsteiger, Manuel Neuer, prav tako tudi Franck Ribery, Arjen Robben, to so tudi naši igralci, tako kot je "schraubenzieher" slovenska beseda.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Podpirajte slovenski hokej in Olimpijo. Podprite dobre ljudi tukaj, ki se močno trudijo, in verjamem, da se bodo stvari obrnile na bolje. Verjamem v boljše čase za slovenski hokej. Podprite ga!
