rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

sanje Petisvet.si

Ženske sanjajo drugače kot moški

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

andrej škufca Njena.si

Andrej Škufca svetu predstavil sina Valentina!

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar bo spet mamica

Robert Pogačar
Robert Pogačar
0 03.04.2015 16:21:33

Pavle Polanec: Začel proti Koraću, končal proti Bečiroviću in Smodišu

Ob vrnitvi skoraj 41-letnega Gorana Jagodnika v vrste Olimpije so spet oživele razprave o dolžini trajanja košarkarskih karier. Med slovenskimi igralci je glede tega rekorder Pavle Polanec, ki je košarko aktivno igral vse do svojega 50. leta, na veteranskih turnirjih pa se je dokazoval tudi pozneje.

V košarkarskih krogih bi bilo težko najti igralca, ki je zamenjal toliko različnih generacij, kot je to uspelo igralcu, ki bo 25. maja dopolnil že 67 let. Za člansko ekipo Olimpije je prvič zaigral pri 18 letih in se z njo že v prvi sezoni prebil na zaključni turnir v Madridu. Član naše najboljše ekipe, s katero se je leta 1970 veselil zadnjega naslova državnega prvaka nekdanje Jugoslavije, je bil skupno 16 sezon.

Vmes je tri sezone odigral še za celjsko Libelo ter dve za ITU Istanbul. Potem ko je leta 1988 po tretji operaciji kolena že končal kariero, se je po letu in pol ponovno reaktiviral. Tri sezone je odigral še v Celovcu, tri za Litijo, eno za matični klub Ilirijo in zadnji dve sezoni za Kamnik, kjer je aktivno kariero sklenil leta 1998.

887-28-olimpija mladi
... in Pavle Polanec z Olimpijo v sezoni 1985/86.
Ko je Pavle leta 1966 v Tivoli prišel iz mestnega rivala Ilirije, je Olimpija sezono prej osvojila svoj peti naslov državnega prvaka, kot trener pa se je poslovil Boris Kristančič, ki ga je v tej vlogi zamenjal Mik Pavlovič, pozneje dolgoletni vodja Katedre za košarko na Fakulteti za šport. Ljubljančani so bili trikrat zapored drugi, nov naslov pa so osvojili pod vodstvom že pokojnega meteorologa Dragana Tošića iz Banjaluke. Ta je imel precej manjši ugled od njegovih predhodnikov. 

887-28-olimpija stari
Pavle Polanec v svoji prvi sezoni pri Olimpiji...
"Spomnim se, da mu je Borut Bassin nekoč dejal, da bi moral dobiti Nobelovo nagrado, ker je iz košarke napravil 'drek'. No, vseeno smo z njim postali državni prvaki, isto leto pa Jugoslavija svetovni prvak. Takrat je bilo bistveno težje postati državni prvak kot danes, saj so v ligi igrali vsi najboljši igralci, ki še niso odhajali v tujino. Liga je bila izredno močna, saj v njej praktično ni bilo slabega kluba. Ko je leta 1970 kariero končal Ivo Daneu, je z Olimpijo šlo navzdol, saj so začeli novačiti tudi igralce od drugod in jih vsako leto vsaj tri zamenjali. Sam sem v klubu ostal vse do leta 1977 in prihoda Krešimirja Čosića, ko sem bil star 29 let. Krešo, s katerim sva bila isti letnik, mi je dejal, da lahko ostanem, ali tudi grem. On je hotel razformirati celotno ekipo, takrat so odšli tudi Marter, Nuhanović in Ivanović. Mislil je, da bo lahko igral kar sam, čeprav potem edino v Ljubljani ni osvojil naslova prvaka," je Pavle danes kritičen do nekdanje klubske politike in brez dlake na jeziku do nekdanjih legend. 


PAVLOVIČ MI JE UNIČIL KARIERO
Nekdanji as, imenovali so ga tudi slovenski Dino Meneghin, je kritičen tudi do Mika Pavloviča, tudi v današnjih časih strokovnega komentatorja na slovenskih televizijah: "Imel sem kar nekaj smole, da se nisem uvrstil v jugoslovansko reprezentanco. Lahko rečem, da mi je Pavlovič dobesedno uničil kariero. Že pri 18 letih sem dal Zvezdi v Beogradu 24 točk, ko še nihče ni vedel, kdo sem in kaj sem. Vladimir Cvetković, ki je bil najboljši strelec lige, mi ni mogel ničesar, saj sem ga povsem onemogočil. Poleg Daneua sem bil najboljši igralec tekme. Če bi takrat igral v Beogradu, bi šel avtomatično v člansko A-reprezentanco. No, potem sem celotno naslednjo tekmo presedel na klopi, pet minut pred koncem, ko me je trener hotel poslati v igro, sem vstal in odšel v garderobo. Takrat sem zaradi gospoda doktorja košarke 'zafrknil' svojo kariero. Nato je še nekoč napisal, česa jaz glede košarke ne vem, a mi tega kot trener ni znal pokazati, saj je bil za kaj takšnega premajhen. Centrov pač ni znal učiti košarke."

Nekaj sem v Turčiji in Avstriji vendarle zaslužil in na srečo ne vsega zapravil. Zdaj sem srečen s svojim ptičem in muco, rad nabiram gobe, na Krasu imam krasen vikend, še vedno tudi surfam in igram tenis.

NE DANEUU, DA LEČIĆU
Po prihodu Krešimirja Čosića v Tivoli je Polanec za tri sezone med leti 1977 in 1980 zaigral za celjskega drugoligaša Libelo. Sezono so vsakič končali na drugem mestu in za las ostali brez napredovanja v prvo ligo, peterko pa so ob njem po večini sestavljali še Dušan Hauptman, Zoran Golc, Matjaž Tovornik in Aleš Pipan, vsi pozneje člani Olimpije.

"Čeprav so me imeli bolj za obrambnega igralca, sem bil vseeno prvi strelec druge lige. Ta res ni bila na nivoju prve lige, a še vedno boljša od današnje lige ABA. V zadnji sezoni smo Šibenko v Celju premagali za trideset točk, v Šibeniku pa odigrali odločilno tekmo za napredovanje v prvo ligo, kjer pa nam zmagati preprosto niso dovolili," ima na igranje v tej konkurenci lepe spomine.

Eno od legend slovenske košarke so medtem vsako sezono vabili nazaj v Olimpijo. Odgovoril jim je, da pride, a ne več brezplačno. "Še Ivo Daneu, ki je bil trener, me je spraševal, koliko hočem. Z njim se nisva dogovorila, za vrnitev pa me je pregovoril makedonski strateg Lazar Lečić, ki se je vrnil v Ljubljano. Prišel je tudi do mene v Celje in hotel, da spet pridem k Olimpiji. Uredil mi je pogoje in plačo, da sem se potem res vrnil nazaj in za Olimpijo igral še naslednje tri sezone."

V TURČIJI PRIPRAVILI SENZACIJO
Leta 1983 je Pavle pri 35 letih prvič odšel v tujino: "Po tekmi v Beogradu s Partizanom, ki sem mu dal kar dobro 'porcijo', je k meni pristopil trener Sija Nikolić in me povabil, da grem v njegov klub v Turčijo. Sprva sem njegovo ponudbo prevzel z nejevero, a me je nato le prepričal, da sem tja odšel na razgovor. Podpisal sem solidno pogodbo za istanbulski klub ITU. Med tekom v Mostecu sem si zvil gleženj, tako da sem tja prišel v nepravem stanju. Vseeno so bili toliko prijazni, da so me počakali. Tudi za ceno smo se hitro zmenili. Na koncu bi rekel, da sem imel boljšo zgodbo kot tisti naši, ki v Turčiji igrajo zdaj. Bil sem eden redkih belcev med tujci, po večini so bili to le temnopolti Američani. Iz jugoslovanske lige sta bila tam le še Blaž Kotarac in Nihad Izić iz Bosne. Takrat so me v turških medijih prvič pohvalili za igro v obrambi. Čeprav smo bili bolj študentska ekipa, v ligi pa so bile že profesionalne, smo bili po rednem delu na osmem mestu, nato pa v četrtfinalu končnice senzacionalno izločili prve favorite, farmacevtsko ekipo Eczasibasi, ki danes ne obstaja več. Imeli so tri Američane in še vse najboljše domače igralce, v naši ekipi pa sem bil edini profesionalec."

Takoj po Polančevem odhodu v Turčijo je Olimpija leta 1984 prvič izpadla iz prve lige. Sam krivdo za to pripisuje tudi Petru Vilfanu, ki se ni dovolj podredil ekipi: "On in Slobodan Subotić sta bila glavna igralca, ostali so jima le 'nosili vodo'. Za moj okus je bil prevelik individualist. Po navadi je bilo tako, da smo, kadar je Vilfan nametal 40 točk, tekmo izgubili."

MISLILI, DA JE TRENER
Čeprav so Turki želeli, da pri njih ostane še eno sezono, se je Pavle odločil za vrnitev domov. Kljub 37 letom je do njega prišel takratni predsednik Olimpije Emil Milan Pintar in mu ponudil še eno pogodbo: "Prvi trener je bil takrat Janez Drvarič, njegov pomočnik pa Zmago Sagadin. Ko je ta prevzel vlogo prvega trenerja, je to ekipo povsem razformiral in smo še enkrat izpadli. Potem je kot trener prišel Vinko Jelovac, pri katerem sem si po vrnitvi v prvo ligo v sezoni 1987/88 poškodoval koleno in bil potem do konca sezone njegov pomočnik."

Dedek pod koši, kot so ga tudi imenovali, je pri Olimpiji igral vse do 39. leta, nato pa odprl ribjo restavracijo in s košarko začasno zaključil. "V gostinstvu se nisem našel, saj moraš biti gostinec že po srcu. Nato me je nekdanji Ilirijan Marko Tomaževič povabil v Celovec k klubu Regenerin. Uspel me je prepričati in tam sem odigral še tri sezone. Pri mojih 42 letih sem v pokalu Radivoja Koraća, proti kateremu sem na začetku kariere tudi še igral, spet zaigral proti madridskemu Realu. Igrali smo midva s Francijem Volajem in pet 'jodlarjev'."

887-29-polanec macka ap
V nadaljevanju je še dodal: "Vseeno smo izločili profesionalno ekipo Interja iz Bratislave, kjer so se me spomnili iz tekme petnajst let prej in najprej mislili, da sem trener. No, z Volajem sva jim dvakrat dala vsak po 35 točk in so z dolgimi nosovi izpadli. Midva sva sicer trenirala le dvakrat na teden in igrala tekme. Tudi z Realom smo se nekaj časa kar dobro kosali in v Madridu ob polčasu zaostajali le za tri točke. Tudi tam mi je sloviti Brabender dejal, da je najprej pomislil, da sem v Madrid prišel v vlogi trenerja." 


ZA "NOREGA" URLEPA ŽE PRESTAR
V Celovcu bi lahko še ostal, a se je takrat oglasil litijski župan Mirko Kaplja, ki je v navezi z Dušanom Hauptmanom ekipo iz tretje lige želel popeljati kam višje: "Pri Litiji sva bila soigralca tudi z Luko Bassinom, kar pomeni, da sem igral tako z 'očkotom' kot tudi sinom. Podobna zgodba je bila tudi pri Ivu in Jaki Daneuu. Z Litijo smo se pri mojih 47 letih uvrstili v prvo ligo, potem pa so zamenjali trenerja in pripeljali 'norega' Andreja Urlepa, ki je rekel, da sem prestar, in nato z dvema Američanoma, ki nista vedela, ali sta na luni ali v Litiji, izpadli iz lige. Nato sem eno leto odigral še za svoj matični klub Ilirijo in zadnji dve leti za Kamnik."

Slovenski Dino Meneghin je kariero dejansko hotel končati pri 48 letih, a so ga prijatelji, med katerimi je bil še en nekdanji Olimpijec in reprezentant, sicer Postojnčan Zlatko Šantelj, prepričali, da še nadaljuje pri tretjeligašu Kamniku. "Za še dve sezoni sem se odločil predvsem zaradi dobre družbe. Poleg Šantlja bi omenil še mojega teniškega partnerja Mira Mikuža. Tam nismo več trenirali posebej resno, morda trikrat na teden, konec tedna pa smo imeli tekmo. Še vedno pa sem vmes vsak dan hodil v fitnes in tako ohranjal dobro telesno pripravljenost. Tako sem košarko dejansko igral do svojega 50 leta. Vem, da sem v dresu Kamnika v Novem mestu igral proti Matjažu Smodišu, ko so me tudi opozorili na njegov talent, v Slovenski Bistrici pa tudi proti Saniju Bečiroviću. Tudi njega, čeprav je takrat imel šestnajst let, sem hitro ocenil kot dobrega."

Pavle je tako zaigral proti zvezdam, ki so v obdobju tridesetih let krojile jugoslovansko in potem še slovensko košarko. "Igral sem torej tako proti Koraću kot proti Saniju Bečiroviću, vmes pa proti legendam, kot so bili Toni Kukoč, Dino Radja, Dražen Petrović ... Proti Draženu sem prvič zaigral še v dresu celjske Labele, a je takrat pri petnajstih letih šele prihajal."

SVETOVNI PRVAK Z VETERANI
Pavle pa tudi s petdesetimi leti košarke ni povsem opustil. Začel je z nastopanjem v veteranski ligi in tudi tam žel velike uspehe: "Veteran si že s 35 leti in igral sem proti precej mlajšim od mene, denimo Teomanu Alibegoviću, ki sem ga z lahkoto ustavil. Ljubljanski veterani smo trikrat zmagali v ligi Alpe-Adria, ključni v tisti ekipi smo bili Franci Volaj, Dušan Hauptman in jaz. Zadar smo denimo premagali za 30 točk. Igrali smo tudi kot Slovenija na veteranskih SP in v Urugvaju osvojili tretje mesto, v Ljubljani pa nato postali tudi svetovni prvaki v kategoriji nad 50 let. Takrat sem proti Rusom, ki smo jih premagali za 16 točk, pokrival slovitega Žarmuhamedova, ki nam je dal le dve točki, ostalim pa po 30 točk. Vmes smo bili trikrat še evropski prvaki."

Zdi se mi, da sedanje mlade generacije tega žara enostavno nimajo več v sebi. Ko denimo gledam Alena Omića, bi ga vsakič posebej najraje 'sunil v rit'. Namesto da bi vsak dan treniral vsaj štiri ure, mu je bolj pomembno, kakšno frizuro ima. Moderna košarka ni 'šminka', ampak delo, delo in še enkrat delo.

ZDOVC BREZ MOŽNOSTI PRI ENA NA ENA
Za Pavla Polanca je najpomembnejša predvsem dobra telesna pripravljenost. Ta je po njegovem mnenju tudi ključni razlog, da kariere košarkarjev trajajo vse dlje.

"Izkušnje pri tem ne pomenijo ničesar. Sem pristaš, da igrajo mladi, a naj bodo tudi boljši. Če sta mlad in star igralec enakovredna, naj igra mlajši, če pa je boljši starejši igralec, naj se mlad raje potrudi, da ga bo ujel. Starejši igralec, ki je manj gibljiv in skočen, mora vložiti veliko več truda, da je mlajšim lahko enakovreden. Z Juretom Zdovcem, ki je slovel za najboljšega obrambnega igralca v Evropi in ki je od mene mlajši 18 let, sva odigrala kakšnih dvajset 'basketov' ena na ena, a me ni niti enkrat premagal. Starejši smo bili enostavno toliko 'zajebani', da se mlajšim nismo pustili."

In dodal, da mlajših generacijam nečesa primanjkuje: "Zdi se mi, da sedanje mlade generacije tega žara enostavno nimajo več v sebi. Ko denimo gledam Alena Omića, bi ga vsakič posebej najraje 'sunil v rit'. Namesto da bi vsak dan treniral vsaj štiri ure, mu je bolj pomembno, kakšno frizuro ima. Moderna košarka ni 'šminka', ampak delo, delo in še enkrat delo. Tudi Diglu (Tovorniku, op. p.) sem rekel, da se bo v enem letu, ko bo nehal igrati, zredil za petnajst kilogramov. Pridobil jih je dvajset, sam pa imam že vseskozi isto težo."

VETERAN ŠELE PO ŠTIRIDESETEM
Sogovornika zelo moti tudi, ko igralce pri tridesetih letih že označujejo za stare: "Leta med 30 in 35 so zame najlepša leta, tako mentalno kot tudi fizično. Tudi v NBA, kjer je nivo še toliko višji, je pri 35 letih še veliko takšnih, ki lahko igrajo še fantastične partije. Pri njih se vidi, da se še vedno da. Kdor govori, da je nekdo pri 31 letih veteran, o zadevi nima pojma. Zame so veterani šele tisti po štiridesetem letu."

S svojo celotno kariero je ena od legend slovenske košarke vseeno zadovoljna. "Nekaj sem v Turčiji in Avstriji vendarle zaslužil in na srečo ne vsega zapravil. Zdaj sem srečen s svojim ptičem in muco, rad nabiram gobe, na Krasu imam krasen vikend, še vedno tudi surfam in igram tenis. Kakšnih posebnih apetitov nimam več, želim si, da bi mi čim dlje služilo zdravje," še dodaja Pavle Polanec, ki ga 10. aprila čaka operacija kolka, zaradi česar bo tenis kot njegov prvi hobi vsaj za nekaj časa moral postaviti na stran.

PETRANOVIĆ ŠE LETO DLJE

887-29-petranovic
Veljko Petranović
Čeprav je košarko igral vse do srečanja z Abrahamom, pa Pavle Polanec ni tisti, ki je najdlje vztrajal pod slovenskimi koši. Danes 55-letni Zadrčan Veljko Petranović, ki že dlje časa živi na Polzeli, je kariero zaključil pred štirimi leti, torej pri svojih 51 letih. V svoji karieri je nosil dres Zadra, s katerim je leta 1986 presenetljivo osvojil naslov prvaka Jugoslavije, Olimpije, Zagreba, Savinjske Polzele, mariborske Bavarie Voltex, Triglava, Rogaške, Rogle, Pivke, Postojne in nazadnje Črnomlja


"V bivši Jugoslaviji si bil pri tridesetih že veteran. Večina igralcev kariero konča do 35. leta, sam pa sem toliko let igral košarko. Leta torej sploh niso pomembna. Pomembno je, kako se počutiš in kako si pripravljen ter da si zdrav in nimaš poškodb. Sam sem kariero hotel končati deset let prej, a so me vedno prosili, da podaljšam še za eno leto. To se je potem razvleklo na deset let. Zanimivo pa je, da me pri veteranih veselje do košarke potem hitro minilo," pojasnjuje Veljko, zakaj je na parketu vztrajal toliko časa.

V zadnjem obdobju se je legendarni Zadrčan vrgel v tek: "Zdaj skoraj vsak dan pretečem od sedem do 15 kilometrov, odvisno od počutja in vremena. Pri košarkarjih je tek najhujši del treninga, tako da je zanimivo, da sem se posvetil prav njemu. Če bi lahko tako tekel tudi takrat, ko sem še igral, bi bil v karieri morda še boljši."

Veljko pri Slovencih opaža še nekaj, kar mu ni preveč všeč. "Ko sem pred 30 leti prišel v Slovenijo in tudi prva leta v slovenski ligi, so bile dvorane na vseh tekmah nabito polne. Zdaj je prav žalostno, ko se denimo tekma med Olimpijo in Rogaško v Stožicah igra pred 150 ljudmi. Noben klub v Sloveniji si z vstopnino ne more pokriti stroškov, vsaka tekma zanj pomeni minus v blagajni. Tudi pokroviteljev ni več in mislim, da gre košarka samo še navzdol. Jadranska liga je napravila svoje," se zaveda realnosti situacije.

Članki iz rubrike