Prvi dogodek v takrat novozgrajeni dvorani, ki je za Ljubljano in ves slovenski šport pomenila veliko pridobitev, je bil koncert slavnega jazzovskega trobentača Louisa Armstronga. Slavni Sačmo, ki je bil na vrhuncu popularnosti, je v Tivoliju gostoval 4. aprila 1965. Gledalci v razprodani dvorani so koncert spremljali še na stolih, nameščenih na betonu. Šele po njegovem koncertu so postavili tudi parket, na katerem so igrali namiznoteniško prvenstvo.
Dolgoletni direktor Zavoda Tivoli Miklavž Sever, ki je bil v času Spenta član organizacijskega odbora, se spominja velike naglice v zvezi s pravočasno izgradnjo dvorane. "Mudilo se je iz dneva v dan. Na rok nas je spominjala tudi tabla, ki je odštevala dneve do začetka prvenstva," pravi Sever, ki pri gradnji dvorane sicer ni bil soudeležen, je pa po prvenstvu tam dobil zaposlitev, ki jo je obdržal vse do upokojitve.
Poleg igralcev je bilo v prvenstvo vključenih še 168 trenerjev, 354 akreditiranih novinarjev, 136 radijskih in televizijskih reporterjev, 147 mednarodnih sodnikov in 391 članov tehnične ekipe. Ob prvenstvu so pripravili tudi kongres ITTF, ki sta se ga udeležila 102 delegata iz vsega sveta. Odigranih je bilo 2353 tekem, razdeljenih je bilo 9000 programov, 12.000 letakov, 5300 press informacij, 100.000 prospektov, 7000 plakatov in 30.000 značk. Opravljenih je bilo 1081 telefonskih pogovorov s tujino, 76 direktnih radijskih prenosov v tujino, 331 v domovino ter izpeljanih 3680 minut televizijskih prenosov.
Zelena luč za mopedV desetih dneh si je prvenstvo ogledalo kar 156.000 gledalcev s plačanimi vstopnicami, velik je bil tudi obisk šolarjev in vojakov. Stroški organizacije so znašali 200 milijonov dinarjev, ki so bili v celoti pokriti. O sijajni organizaciji prvenstva so govorile še generacije. V Sloveniji je zavladala prava namiznoteniška evforija, saj klubi niso uspeli sprejeti vseh, ki so se vanje hoteli vpisati.
V zvezi s finalnim obračunom obeh Kitajcev je z anekdoto postregel tudi Miklavž Sever: "Darilo za prvo mesto je bil moped. Ker pa je šlo za Kitajca, smo morali najprej vprašati kitajsko ambasado, ali mu ga lahko podelimo. Dovoljenje smo dobili, tako da ga je lahko odpeljal domov."
VSE V ZNAMENJU KITAJCEV
V tekmovalnem smislu so tudi na Spentu prevladovali kitajski igralci in igralke. Osvojili so pet naslovov prvaka (moške in ženske ekipe, moški posamezno ter moške in ženske dvojice), Japonci pa preostala dva. Največje presenečenje prvenstva je pripravil Nemec Eberhardt Schöler, ki je po težki zmagi nad Edvardom Veckom v osmini finala nato v četrtfinalu s 3:2 premagal Kitajca Chang Shi Lina. Vse zadnje tri nize sta igrala na čas. V odločilnem petem nizu je čas 10 minut potekel že pri rezultatu 2:1. Čeprav je Chang v njem vodil že 18:14, ga je končno le dobil Schöler z rezultatom 27:25. Na vseh mizah so prekinili igranje in gledali njun dvoboj.
Jugoslavija, ki je večino ekipnih dvobojev igrala v postavi Vojislav Marković, Edvard Vecko in Ištvan Korpa, v ekipi pa sta bila še Željko Hrgut in Kranjčan Janez Teran (poznejša zvezdnika jugoslovanskega namiznega tenisa Dragutin Šurbek in Antun Stipančić sta bila še člana reprezentance B), je ob koncu osvojila zelo dobro četrto mesto in zanjo pozneje prejela bronasta odličja. V odločilni tekmi za uvrstitev v polfinale je s 5:3 odpravila Sovjetsko zvezo, v polfinalu izgubila s Kitajsko in v boju za tretje mesto še z LDR Korejo, vseeno pa dosegla do takrat največji uspeh na svetovnih prvenstvih in na njih osvojila tudi prvo ekipno kolajno.
Eden tistih, ki največ vedo o prvenstvu v Ljubljani, je Matija Krnc, takrat član tehnične ekipe za izračun rezultatov, sicer pa avtor vseh almanahov NTZS. "Vse rezultate je bilo treba izračunati 'peš', saj računalnikov še ni bilo. Sistem je bil podoben kot danes, najprej se je tekmovalo v skupinah in nato na izpadanje. Jugoslovani so naknadno dobili bronasto kolajno, čeprav so tekmo za tretje mesto izgubili. Nekaj let pozneje so te tekme ukinili in obema ekipama takoj podelili bron."
Kot se spominja Krnc, je bila tivolska dvorana v dneh prvenstva vseskozi polna: "V dopoldanskem času, tekmovanja so potekala od devetih zjutraj do devetih zvečer, so tribune zasedli šolarji in vojaki. V Ljubljani je bilo takrat kar nekaj vojašnic, šole pa so imele športne dneve. Popoldne so potem prišli ljudje s plačanimi vstopnicami. Namizni tenis je bil takrat v Sloveniji izredno priljubljen in po prvenstvu skoraj ni bilo šole, na kateri se ne bi igral. Olimpija je kot vodilni klub v takratni Jugoslaviji organizirala tečaje v osmih ljubljanskih osnovnih šolah, pa še nismo mogli vključiti vseh otrok, ki so želeli trenirati ta šport."
Posebna zgodba je bil kitajski finale med Zhuang Zedongom (nekdanji Chuang Tse Tung) in Li Furongom (nekdanji Li Fu Jung). Prvi je v Ljubljani osvojil že svoj tretji naslov svetovnega prvaka med posamezniki, drugi, ki je postal ljubljenec ljubljanskega občinstva, pa je dobil naziv "večno drugi".
Finale med njima se je v Ljubljani ponovil že na tretjem zaporednem SP, prav vsakič pa je zmagal Zhuang Zedong. "Ker je bil prvak že dvakrat, je moral zmagati še tretjič, da bi postal kitajski minister za šport. Do finala je bil Li Fu Jung precej bolj superioren. V finalu je Chuang Tse Tung zmagal s 3:2, na podelitvi pa so ga gledalci izžvižgali, nasprotniku pa ploskali. Vedeli so, da je moral zmagati, če je hotel postati minister. Prepričan sem, da mu je Li Fu Jung to zmago moral prepustiti. Jasno je bilo, da če bi bila tekma prava, bi moral zmagati z najmanj 3:1," je prepričan Krnc.
EDVARD VECKO: ZA TO SP SMO ŽIVELI VSI
Čeprav je bil takrat star šele 20 let, je bil rojeni Hrastničan Edvard Vecko že pomemben člen v takratni jugoslovanski vrsti. Z zmago med dvojicami in ekipami na mladinskem EP leta 1962 na Bledu si je že zgodaj izboril status jugoslovanskega reprezentanta. Prvenstvo v Ljubljani mu je ostalo v spominu že zaradi tega, ker je bilo to sploh eno prvih tovrstnih tekmovanj v Sloveniji: "Spominjam se, da dvorana takrat sploh še ni bila povsem dokončana. Streha še ni bila nared in bali so se, da bi se lahko v primeru snega vse skupaj porušilo. Prvenstvo je bilo nato brezhibno organizirano. Dvorana je bila polna od jutra do večera, gledalci so prišli iz vse Jugoslavije, vzdušje je bilo popolno, uspešni pa smo bili tudi po tekmovalni plati. Takrat smo osvojili prvo ekipno kolajno, potem ko smo do polfinala premagali tako rekoč vse evropske reprezentance. Posamezno sem se prebil do osmine finala, kjer sem po vodstvu z 2:1 z Nemcem Eberhardtom Schölerjem izgubil z 2:3. V četrtem nizu sem vodil s 16:10 in v petem s 16:12, a nato nisem zdržal pritiska. No, zame, ki sem bil takrat star 20 let, je bila tudi uvrstitev med prvih 16 velik uspeh. V dvojicah sva se z Ištvanom Korpo prebila med osem najboljših na svetu, kjer sva bila proti kitajski dvojici brez pravih možnosti."
Naš dolgo najboljši igralec, ki je bil skupaj z Vojvodincem Ištvanom Korpo, ki smo ga po poroki z namiznoteniško igralko Cirilo Pirc Slovenci vzeli za svojega, dolgo nosilec kakovosti slovenskega namiznega tenisa, je svojo igralsko in nato tudi trenersko kariero nadaljeval v Avstriji in Nemčiji in se šele po upokojitvi spet vrnil v domovino.
Dogajanje v svojem športu še vedno pozorno spremlja in v veteranski konkurenci rad odigra kakšno partijo. Ne nazadnje je bil v kategoriji nad 40 let svetovni in evropski prvak. Ob pripombi, da bi v slovenski ligi kljub skoraj dopolnjenim 70 letom še vedno lahko koga premagal, je v smehu odgovoril, da verjetno res še marsikoga, čeprav slovenskega namiznega tenisa noče podcenjevati.
