Na desetih obračunih so zbrali devet zmag in remi, pri tem niso prejeli zadetka, dosegli pa so jih 15. Tri izmed njih je prispeval napadalec Sasha Aneff.
Triindvajsetletni Urugvajec prihaja iz Montevidea in je pomemben člen čete trenerja Luke Elsnerja. Član dvakratnega slovenskega prvaka iz mesta ob Kamniški Bistrici je postal novembra lani, pred tem je zamenjal nekaj klubov v domovini, igral je za štirikratnega urugvajskega prvaka Defensor, Racing in Fenix. Na stari celini pa je nastopal za Botev Vraca iz Bolgarije, od koder tudi sicer prihaja njegova družina.
SASHA ANEFF
rojen: 26. junij 1991
država: Urugvaj (Montevideo)
šport: nogomet
klub: Domžale
Kako to, da ste se odločili za Slovenijo?
Zadnjih šest mesecev, preden sem prišel v Slovenijo, sem bil v Urugvaju. Nisem veliko igral, zato sem se odločil vrniti v Evropo. Imam bolgarski potni list, pa tudi bolje se počutim tu. Imel sem možnost podpisati pogodbo z enim švicarskim klubom, ampak nisem, in ljudje, ki so me pripeljali, so vzpostavili stik z Domžalčani. Ponudili so mi možnost priti v Slovenijo. Nisem vedel veliko o Sloveniji, ali je v redu ali ne, a sem imel možnost igrati tu, zato sem se odločil za podpis pogodbe, in sem zadovoljen.
To je vaša druga izkušnja s tujino, se je bilo težko navaditi na življenje v Evropi?
V mojem primeru ni bilo težko. Ne vem, mogoče zato, ker doma ne pogrešam veliko stvari, morda tudi zato, ker govorim več jezikov. V šoli sem se učil nemško in angleško, poleg tega govorim še italijansko in špansko, zato nimam težav s komunikacijo. V Bolgarijo sem šel, ker moja družina prihaja od tam, in nogomet mi je ponudil možnost, da obiščem nekatere sorodnike. V Sloveniji pa se bolje počutim, vse je lažje. Tu sem sam, brez prijateljev, ampak mogoče so ljudje bolj odprti, vse je lažje. Počutim se odlično, kot doma.
Prihajate iz Montevidea, ste imeli težave s privajanjem na tako majhno mesto, kot so Domžale?
Montevideo prav tako ni velik, tudi tam se vsi poznamo med sabo, zato ni prav velike razlike. Da, Domžale so res majhne, ni veliko stvari za početi, ampak Ljubljana je blizu, zato grem večkrat tja. Raje živim v tem majhnem in mirnem mestu, vse imam v bližini.
Če povem po pravici, nikoli nisem slišal za Slovenijo, nisem vedel, kje je. Ampak veste, tudi ko nekaj podobnega v Evropi vprašam glede Urugvaja, ga prav tako nihče ne pozna.
Kakšna je razlika med urugvajskim in slovenskim nogometom?
Mislim, da je največja razlika med nogometom v Urugvaju in nogometom v Sloveniji oziroma v Evropi na splošno v kakovosti igrišč. Nogometna infrastruktura v Urugvaju je na nizki ravni. Dve ali tri ekipe imajo dober stadion. Tam je res zahtevno igrati. Včasih gledaš tekmo in nihče ne igra dobro. Vendar je to zaradi igrišč, če bi v Slovenijo pripeljal eno urugvajsko moštvo, bi bilo to prav gotovo tu sposobno zmagati na vsaki tekmi. To je največja razlika. Sicer nihče ne govori veliko o Sloveniji, ampak mislim, da se tukajšnji nogomet dviguje. Maribor igra v ligi prvakov, to je izjemno. Mi smo vodilna ekipa na lestvici, vsi se pogovarjajo o nas, kar je zelo dobro. Vse to pomeni, da nogomet v državi preživlja lepe čase. V nekaj letih bo kakovost lige še napredovala.
So se vaša pričakovanja uresničila?
Ko sem prišel, sem tu treniral en mesec in sem videl, da so igralci kakovostni. Preden sem prišel, sem mogoče mislil, da bom naredil malo večjo razliko. Vendar tudi jaz prej nisem igral pol leta in se počasi vračam v tisti pravi ritem. Zdaj mislim, da je liga dobra in da pomeni odlično odskočno desko za naprej. V tem trenutku razmišljam o tem, da bi z Domžalami postal prvak, moja želja pa je, da bi v prihodnje igral še v kakšni boljši ligi. In slovenska liga se mi zdi odlična za nov začetek, da me ljudje tu vidijo in grem lahko še na višjo raven.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem?
Če povem po pravici, nikoli nisem slišal za Slovenijo, nisem vedel, kje je. Ampak veste, tudi ko nekaj podobnega v Evropi vprašam glede Urugvaja, ga prav tako nihče ne pozna. (smeh) Ko sem prišel, sem se pozanimal o državi, imel sem čas, da si jo ogledam. Res mi je všeč. Lahko rečem, da je Slovenija ena najboljših destinacij za počitnice. Prav tako so blizu Italija, Hrvaška, Nemčija, Avstrija, Švica, vse je res blizu. Všeč mi je življenje v Sloveniji. Poleti je na obisk prišla tudi moja družina in vsem je bilo všeč tukaj. Moja družina na splošno pozna Evropo, ampak so se vsi strinjali, da je to ena najlepših držav. Veliko jim pomeni in so veseli, ker vedo, da sem v urejeni državi in da so ljudje tu prijazni.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Moja družina in prijatelji niso ravno ljubitelji nogometne igre. Nihče v družini ni igral nogometa, zato je njim povsem enako, ali igram v Sloveniji ali Španiji. Oni vedo, da Aneff igra v Evropi. (smeh) Ko dosežem zadetek, so vsi veseli ne glede na to, kje sem. Želim si igrati v boljši ligi, ampak najprej se moram dokazati tu. Morda bi lahko že prej šel v Italijo ali kam drugam, a tam mogoče ne bi dobil veliko priložnosti za igro, zato sem prepričan, da sem se pravilno odločil, ko sem prišel sem. Tu sem zadovoljen.
Ko sem prišel v Domžale, sem bil presenečen, ker so mi prej govorili, da gre za majhen klub. Saj veste, Slovenija, majhen klub, huh, ne zveni ravno dobro.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prišel v Domžale, sem bil presenečen, ker so mi prej govorili, da gre za majhen klub. Saj veste, Slovenija, majhen klub, huh, ne zveni ravno dobro. (smeh) Ampak tu sem naletel na zelo dober klub z dobrim stadionom, ki je odlično organiziran. Prišel sem v dobro okolje, v klubu so me odlično sprejeli, res se dobro počutim. Ko sem bil v Bolgariji, ki je večja država, ni bilo tako, tu je veliko bolje.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Slovenščina je zelo težka. Razmišljal sem o tem, da bi se učil jezika, ampak sem si nato premislil. Najprej sem se naučil besed, ki so povezane z nogometom, leva, desna, hrbet, žoga, naprej. To ves čas slišim od trenerja in soigralcev. Lahko rečem, da že razumem nekatere stvari, ko trener govori o tekmi. Ko slišim pogovor ljudi na ulici, pa je to zame prehitro in ničesar ne razumem. (smeh) Vendar vseeno to ni noben problem, saj v Sloveniji vsi dobro govorijo angleško.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Ne vem, ampak ko koga vidim, rečem v slovenščini dober dan, pozdravim tudi z adijo. Trudim se povedati nekaj malega v slovenskem jeziku, seveda tisto, kar znam.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
V Sloveniji sem zaradi nogometa. Mogoče bi bilo dobro, da bi v naslednjih šestih mesecih prišel kakšen prijatelj iz Urugvaja. Tu živim sam, kar ni lahko. Ampak prvič v karieri lahko razmišljam le o nogometu in tem, da dobro treniram, dobro spim, dobro jem. Vendar vem, da je dobro tudi to, da nogometaš razmišlja še o drugih stvareh. Ko sem bil denimo v Urugvaju, sem študiral. Dve leti sem študiral arhitekturo, moj oče je arhitekt. Nato sem se odločil za marketing. To je dobro, ker lahko misli malo odvrneš od nogometa. Tu sem dvakrat na teden hodil na angleščino, da bi jo izboljšal. V Ljubljani sem se pozanimal glede študija v angleščini, a je težava v tem, da grem konec leta za en mesec na počitnice v Urugvaj, tu pa takrat potekajo predavanja, kar mi ne ustreza. Mogoče bi lahko študiral na daljavo, vendar nisem našel nič primernega, tako da razmišljam le o nogometu.
Kaj vam tu ni všeč?
Mogoče vreme, to poletje ni bilo lepo. Čakal sem ga, v Urugvaju je poletje, ko je tu zima. Po lanskem poletju v Urugvaju sem se odločil ostati v Evropi, da bi imel še eno poletje, ampak tega ni bilo od nikoder. (smeh) Zadnji mesec ves čas dežuje. Povedali so mi, da takega poletja že dolgo ni bilo. Sicer pa je vse v redu. Mogoče je zame malo drugače, ker se v Sloveniji vsi strogo držijo pravil. Rad se denimo malo hitreje vozim z avtom, tu pa se bolj ali manj vsi držijo omejitev. (smeh) To je dobro, ampak se moram na to privaditi. V Urugvaju je drugače, bolj podobno Italiji, avto lahko pustiš kjerkoli in tako naprej.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, tega pa ne vem. (smeh)
Slovenščina je zelo težka. Razmišljal sem o tem, da bi se učil jezika, ampak sem si nato premislil.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Dva milijona. To vem, ker smo se s soigralci in trenerjem šalili pred prijateljskim dvobojem Urugvaj – Slovenija. Mi smo zmagali in sem se malo pošalil, pa so rekli, da, ampak nas je le dva milijona. Res je, nas je pa tri milijone, to je majhna razlika. (smeh) Rekli so, ampak Slovenci smo dobri v več športih, Urugvajci pa le v nogometu. Slovenija je majhna država, podobno kot mi, ampak ni problema.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Poznam čevapčiče, ampak so mi povedali, da to ni slovenska hrana. Mislil sem, da je to slovenska jed, vendar kot ste mi povedali, ni tako. Drugače pa je hrana tu precej podobna urugvajski, edina razlika je, da v Urugvaju pojemo več govedine, tu je več piščanca in svinjine. Govedino sicer malo pogrešam, ampak je tukajšnja hrana res dobra in s tem nimam prav nobenih težav.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne poslušam. Fantje v slačilnici velikokrat poslušajo glasbo, ampak mislim, da bolj poslušajo srbsko in bosansko. Slovensko mogoče bolj slišim v avtu na radiu. V Sloveniji večinoma poslušate glasbo v angleščini, tako kot v Urugvaju, in ta mi je všeč. Ne maram srbske in bosanske glasbe, ki jo tu poslušajo. (smeh) Meni ni všeč, kar oni poslušajo. Ampak soigralci jo obožujejo, poskušal sem jim zavrteti nekaj pesmi v španščini, pa jim niso bile všeč, vendar ni problema. (smeh)
V čem smo si Slovenci in Urugvajci najbolj podobni in najbolj različni?
V Sloveniji ste vsi svetlolasi in imate modre oči. S temi karakteristikami si v Urugvaju poseben. (smeh) Drugače pa smo si kar podobni, ne vem, zakaj, ampak smo. Smo odprti, radi imamo podobne stvari. Tu ste malo bolje organizirani, ampak mislim, da so v Urugvaju dobri ljudje, prav tako kot v Sloveniji.
Ali ste tu spoznali kakšnega Urugvajca?
V zadnji sezoni sta tu igrala dva prijatelja. V Mariboru je bil Pablo Ceppelini, ki tam ni veliko igral in je odšel. Član Gorice pa je bil Gonzalo Mastriani. Nisem imel veliko časa, ampak smo se nekajkrat videli. Zdaj ju ni več tu. Tudi sicer ni veliko Južnoameričanov, nekaj Brazilcev v Mariboru. Ni ravno prijetno, ker v klubu nimam nikogar, s katerim bi se pogovarjal špansko. Upam, da bo v prihodnji sezoni prišel kakšen Južnoameričan, bom poskusil koga pripeljati. (smeh)
Mogoče vreme, to poletje ni bilo lepo. Čakal sem ga, v Urugvaju je poletje, ko je tu zima. Po lanskem poletju v Urugvaju sem se odločil ostati v Evropi, da bi imel še eno poletje, ampak tega ni bilo od nikoder.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Ko je prišla moja družina, smo odšli v Ljubljano, ki je res lepa. Šli smo na Bled, ker sem vedel, da jim bo tam zelo všeč zaradi jezera, gor, lepega razgleda. Meni pa je v Sloveniji najbolj všeč Koper. Še najbolj je podoben Urugvaju, z obalo, plažo. Tudi Trst je zelo blizu, tam mi je res všeč.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Tega nisem povedal svoji družini, ampak vam bom povedal. (smeh) Rad se vozim okoli, vzamem GPS in grem sam. Ko sem ob prihodu dobil klubski avto, sem se prvič odpravil proti Kopru, močno je deževalo, malo snežilo. Bil sem sam, tu sem bil tretji teden, pa sem se 'malo' zaletel. Nisem vedel, koga poklicati. Na srečo sem imel prijatelja, ki igra tu, a živi v Kopru, prišel je njegov oče in mi pomagal. Ni bil ravno prijeten trenutek. (smeh)
Ali se v prostem času več družite s tujci ali Slovenci?
Ne hodim ven, grem samo z ekipo po kakšni pomembni zmagi, mogoče bi moral večkrat iti ven. Nekajkrat sem bil v Ljubljani, bilo mi je zelo všeč, ampak ne poznam ljudi, ki niso iz Slovenije. Imam nekaj prijateljev od tu, s katerimi se družim.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Kličejo me Sasha. Vem, da je v Evropi to povsem normalno ime. V Domžalah je prav tako igral Saša Aleksander, ki ga ni več. Sasha v Urugvaju ni običajno moško ime, je bolj ime za dekle ali psa. (smeh) Sasha je rusko ime, v Urugvaju je to Alejandro. Ampak moja družina prihaja iz Bolgarije, moj oče, dedek, babica, sestra, vsi imamo imena, ki niso običajna za Urugvaj.
Ali vas pesti domotožje?
Da, tujina je tujina. Zdaj me pesti nekoliko bolj, ker po koncu sezone nisem šel domov. Po navadi grem domov vsakih šest mesecev, kar je čisto zadosti, tokrat nisem šel. Ampak ko sem v Urugvaju, si spet želim priti nazaj sem. Rad živim sam, ne zato, ker ne maram živeti z družino, ampak sem tako zadovoljen, lahko delam, kar želim.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Urugvaju, kaj bi rekli?
Če greste v Urugvaj, vam predlagam tri stvari. Seveda morate poskusiti meso, potem morate nujno poskusiti dulce de leche, to je sladica, ki spominja na karamelo. To sem prinesel v klub, vsem je bilo všeč in so mi naročili, naj jo spet prinesem. Prav tako morate obiskati Punto del Este, to je turistično mesto kot Koper ali Portorož tukaj. Plaže so lepe, obiskujejo ga turisti iz drugih držav, Argentine in Čila, tja se bom poleti odpravil na počitnice, saj ima moja družina tam hišo, res je lepo.
Sasha v Urugvaju ni običajno moško ime, je bolj ime za dekle ali psa.
Kdo je po vašem mnenju najbolj priljubljen Urugvajec na svetu?
Mislim, da je iz nogometnega sveta, saj je to edina pomembna stvar v Urugvaju, to je Enzo Francescoli. Bil je izjemen, v zadnjih petih ali šestih letih se je nogomet v Urugvaju dvignil, tako da vsi govorijo o nekaterih naših igralcih. Na svetovnem prvenstvu pred štirimi leti je bil to Diego Forlan, zdaj Luis Suarez in Edinson Cavani. Urugvaj ima veliko dobrih mladih nogometašev in čez tri ali štiri leta bo res močan.
S plačo, ki jo dobivate tu, kje bi bolje živeli, v Urugvaju ali v Sloveniji?
Življenje je cenejše v Sloveniji. Na primer ljudje iz Bosne pravijo, da je Slovenija draga, ampak zame je poceni. Ko sem bil v Švici, je bilo zelo drago. Ravno prejšnji teden sem na spletu gledal, da je cena bencina v Urugvaju najvišja na svetu. Res je drago, prav tako je v Urugvaju težko najti službo, zato je tam situacija izjemno težka. Ko grem v Sloveniji v trgovino ali po bencin, je tu zame poceni. V slovenskem nogometu plača ni ravno visoka, ampak v Domžalah poskrbijo, da imaš stanovanje, hrano, avto, tako da imaš plačo samo za svoje potrebe.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
O tem sem se že pozanimal. Imam osebno izkaznico, vprašal sem, koliko časa moram tu živeti, da bi dobil slovenski potni list. Povedali so mi, da pet let, ampak bi se moral odreči tako bolgarskemu kot tudi urugvajskemu potnemu listu. Bolgarskemu se mi ne bi bilo težko odreči, res je, da moja družina prihaja iz Bolgarije, vendar sem precej bolj povezan z ljudmi v Sloveniji. Če bi lahko izbiral, bi bolgarski potni list brez težav zamenjal za slovenskega. Ne bi pa se mogel odreči urugvajskemu. Prav tako je tudi pet let preveč, če bi bilo to dve ali tri leta, bi bilo v redu.
Ali poleg nogometa spremljate tudi druge športe?
Imam televizijo, ampak je ne gledam, več sem za računalnikom. Včasih gledam košarko, vem, da je Slovenija dobra v košarki. Ampak ne gledam veliko. Pozimi sem gledal smučarske skoke in biatlon, to je bilo nekaj novega zame, saj prej tega še nisem videl. Drugače pa drugih športov ne gledam veliko.
Kaj mislite o slovenskih ženskah?
Vsa dekleta so lepa, plavolasa, tega v Urugvaju ni toliko. Sem samski, a nisem našel dekleta tukaj. Da, pogovarjal sem se z njimi, vendar ni bilo ljubezni. Nisem igral v veliko državah, ampak vem, da je tukaj tako, da nihče ne ve, da si nogometaš. V Bolgariji te na primer vsi poznajo, čeprav sem tam igral za majhen klub. Mogoče v Sloveniji poznajo igralce Maribora. Ko smo premagali Maribor, smo bili v Domžalah in nas nihče ni poznal. (smeh) Sem še mlad, bom že našel dekle zase, mogoče tu ali v Urugvaju, vse je v redu. (smeh)
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Osredotočil bi se na nogomet in Domžale. Trenutno je naš čas, pridite na naše tekme in nas spodbujajte, saj bomo mi senzacija letošnje sezone. Odlično treniramo in moštvo je zelo povezano med sabo, mislim, da nas bo težko kdo premagal.
