Ko smo se našli na dogovorjenem kraju v Stožicah, smo – nevede – poskrbeli za nekaj novega. V svojo pisarno nas je Dragan Adžić peljal z dvigalom, s katerim se je zapeljal prvič, ker vedno, da se vsaj malo razgiba, uporablja stopnice. Prijazni rokometni strateg, ki je potreboval nekaj sekund, da je uganil, kateri gumb mora pritisniti, se je dobro znašel, v prvem poizkusu je našel pot do svoje stožiške 'sobane', v kateri nam je postregel s kavo in s svojo zgodbo.
Trener Krima in tudi ženske slovenske reprezentance, ki jo je poleti vodil na olimpijskih igrah, se je pred dobrega pol stoletja rodil v črnogorskem kraju Ivangrad, ki se danes imenuje Berane. Tam je še upihnil prvo svečko na rojstnodnevni torti, potem so se Adžićevi preselili v Titograd, ki ga danes poznamo pod imenom Podgorica. Ta je njegov dom, v prestolnici Črne gore ima danes hišo, medtem ko je odraščal v blokovskem naselju. Draganova mama Milena in oče Dušan, ki je preminil pred tremi leti, sta družino v Podgorico preselila zaradi službe v podjetju Aluminijumski kombinat, tu sta posledično vzgajala sinova. Dragan ima še štiri leta starejšega brata Gorana, ki je bil v otroških letih njegov največji rival. "Saj veste, kako je! Mlajši poskuša biti vedno močnejši, boljši od starejšega. Bil je prizanesljiv do mene," se je naš sogovornik široko nasmehnil ob tem spominu in ga še malo bolj razčlenil: "Vseskozi sva tekmovala, a hkrati naju je družila tudi velika ljubezen. Najlepše, najbolj vredno, kar lahko starš da otroku, je brat ali sestra."
Na ladji bi skrbel za telekomunikacijo
Oče je bil po duši športnik, nogometaš, boksar, Dragan pa se je v rokometu našel, ker so ga imeli izredno radi učitelji telovadbe v njegovi osnovni šoli. Igrati ga je začel v šestem razredu. "Malo sem igral tudi košarko, od 12 leta dalje pa samo še rokomet. Ljubim tudi vaterpolo, a takrat zanj nismo imeli pravega bazena," je razložil.
