ana dolinar Odkrito.si

Ani Dolinar zaradi zapletov prekinili nosečnost

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za sredo, 26. septembra

intuicija 1 Petisvet

5 nujnih opozoril, da nekaj ni ...

glarus Svet24.si

FOTO: Pirati so jih presenetili s kalašnikovi

meghan markle stara Svet24.si

Tako bo osivela in se zgubala Meghan Markle

noge Najstnica.si

Preprost recept: Naravna krema za britje

darko klemen Njena.si

Darko Klemen zaradi hčerke ponorel pred kamero

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 16.02.2016 09:03:10

Nika Barič: Od dobljene bitke z rakom do lige NBA

Arsen Perić
V košarkarskih krogih je znana kot ženski Marko Milič, kot neustrašno in vztrajno dekle, ki je premagalo zahrbtno bolezen in ki se je kot prva slovenska košarkarica uspela prebiti do lige NBA. V žepu ima pogodbo z izjemno Minnesoto, in kot pravi, je to leto napočil čas za nov izziv.

Z zgovorno Trboveljčanko smo v njenem rojstnem kraju, kamor se je vrnila za nekaj dni, klepetali o številnih ruskih dogodivščinah, o tem, kako je na igrišču že v mladih letih premagovala starejše fante, in o veliki ljubezni do mamine sarme.

V zadnjih petih letih je Rusija postala njen drugi dom, kjer preživlja večino svojega časa, toda tudi zato je triindvajsetletna Trboveljčanka toliko bolj vesela, ko lahko obišče domači kraj in se vsaj za nekaj dni druži z družinskimi člani. Tako kot tudi tokrat, ko je Jekaterinburg zamenjala za Slovenijo zaradi prihajajočih kvalifikacij za evropsko prvenstvo, v katerih bo ženska izbrana vrsta v soboto nastopila v dvorani, ki je Niki tako zelo domača, saj se je v njej v štirih letih igranja razvila v izjemno košarkarico. Najboljšo, ki jo Slovenija premore. Njena pot se je začela na domačem igrišču v Trbovljah, kjer se je večinoma družila s starejšimi fanti. "Vsak dan smo igrali nogomet, in ker v naši hiši ni bilo deklet, s katerimi bi lahko popoldne igrala nogomet, sem pač igrala s fanti. Velikokrat rada rečem, da sem odraščala na igrišču, mama pa me je skoraj vsak večer prišla iskat, ker sem pozabila iti domov," je z nasmeškom na obrazu razlagala Nika. Ne le nogomet in košarka, v otroštvu se je lotila vseh športov, velikokrat pa ji niti vremenske razmere niso preprečile, da ne bi svojega časa preživljala na igrišču. "Ko je zapadel sneg, smo šli s prijatelji takoj počistit celotno igrišče, če ga pa nismo mogli, smo pač igrali po snegu. Včasih res pogrešam tiste dni." S prijateljicami je rada skakala gumitvist, počela pa je tudi raznorazne otroške norčije. "Ker na našem igrišču ni bilo dobrih golov za nogomet, smo takrat, ko se je že malo stemnilo, šli na drugo igrišče in smo jim ukradli gole ter jih odnesli na naše igrišče (smeh)."

OČETOVE AGRESIVNOSTI NI PODEDOVALA
Nika je svojo ljubezen do športa in predvsem do nogometa podedovala od očeta, ki je bil profesionalni nogometaš, igral je za trboveljskega Rudarja, Zagorje, nekaj časa je igral tudi v Avstriji. "Bil je obrambni igralec, zelo agresiven, vedno se je tepel, tega nedvomno nisem podedovala po njem (smeh). Mama pa je bila tista, ki je skrbela za šolske obveznosti." Že od mladih nog je tudi po televiziji spremljala šport, predvsem žensko košarko, in si pri sedmih predstavljala, da bi tudi ona igrala tako dobro. Ker se je na igrišču izkazala, so ji predlagali, da se vpiše v košarkarski krožek na osnovni šoli, ki ga je vodil selektor slovenske reprezentance in Nikin dolgoletni trener Damir Grgič. Hitro se je vključila in napredovala, čez kakšno leto je krožek zamenjala za treninge.

baric 3 ap
Arsen Perić


Po Nikinih stopinjah je šel tudi najmlajši član družine, Nejc, osemnajstletni član Zlatoroga iz Laškega. "Oče ga ni nikoli silil, da bi postal nogometaš. Ampak saj veste, da bi vsak oče rad videl, da bi se sin ukvarjal z istim športom kot on. Saj je malo igral tudi nogomet, vendar se je hitro odločil za košarko. Mislim, da sem tudi jaz malo pomagala pri tem." Ko sta bila manjša, sta si bila Nika in Nejc nenehno v laseh, po navadi je bila Nika tista, ki je začela pretep, končal pa ga je pet let mlajši brat. Odlični košarkarici šola ni dišala preveč, predvsem zato, ker je vedno komaj čakala, da se bo pouk končal, da bo torbo vrgla v kot in šla na igrišče, pri tem pa velikokrat ni pojedla niti kosila. "Doma so bili zaradi tega jezni. Pozneje sem bila bolj disciplinirana, morala sem pojesti kosilo, narediti nalogo, počivati in nato sem lahko šla ven. Starša sta bila kar stroga, rekla sta mi, da če se tega ne bom držala, ne bom smela na igrišče. Tako je bilo celo osnovno šolo, če nisem imela dobrih ocen, če nisem delala nalog, nisem smela na trening. To me je izučilo," se je zasmejala Nika. Poleg športnih aktivnosti je v osnovni šoli obiskovala še likovni in medijski krožek, kar jo je zelo zanimalo. "Hodila sem tudi na kuharski krožek, nekaj sem se naučila kuhati, in ko imam čas, kaj pripravim, vendar je v Rusiji glede prehrane zelo dobro poskrbljeno. V klubu je takoj po treningu poskrbljeno za zdravo prehrano."

O RAKU ŠČITNICE
Morala sem obiskovati radioterapije, to me je res izčrpalo, zelo sem shujšala, zato nekaj mesecev nisem igrala košarke. Vse od takrat moram vsako jutro jemati tablete, ki nadomeščajo delovanje ščitnice.

NOSILA VODO, ŽOGE, TUDI ČEVLJE
Po osnovni šoli jo je pot zanesla v bližnje Celje, kjer je začela obiskovati gimnazijo, hkrati pa igrati za uspešno celjsko ekipo. Štiri leta, ki jih je preživela v knežjem mestu, ima v lepem spominu, ne le da se je tam razvila v odlično organizatorko igre, temveč je sklenila tudi ogromno prijateljstev. Čas med tednom je preživljala v Celju, kjer se je naučila samostojnega življenja. "Večino dni sem preživela kar tam, saj smo imeli prek kluba organizirano tako stanovanje kot tudi prehrano, domov sem se večinoma vračala po sobotnih tekmah. Na začetku se je bilo težko navaditi na samostojno življenje, saj sem bila navajena, da je bila mama vedno doma, da je poskrbela za večino dela. Vse pa me je nekako pripravilo na odhod v tujino." Ko je komaj petnajstletna Nika prvič stopila v slačilnico članske ekipe Celja, ni točno vedela, kaj lahko pričakuje. Prisoten je bil strah predvsem pred tem, kako jo bodo sprejele soigralke, ki so bile večinoma precej starejše od nje, kako se bo vklopila v to izkušeno ekipo. A strah je bil hitro stvar preteklosti, v garderobi je bilo ogromno zabave in dobre volje, seveda pa je imela Nika kot najmlajša posebne obveznosti, ki so jo doletele. "Včasih so soigralke to kar izkoriščale (smeh). Ves čas sem morala nositi vodo in žoge, pomagala sem pri pripravi na trening, včasih mi je katera v roke porinila svoje čevlje in mi malo v šali rekla, naj jih nesem domov. Velikokrat so mi dekleta tudi kaj ušpičila, denimo zvezale vezalke obeh čevljev ali pa jih skrile," je veselo razlagala uspešna košarkarica. 

baric 2 ap
Arsen Perić


Najtežji del sicer zelo uspešnih štirih let v Celju je bilo zanjo nedvomno usklajevanje šolskih in športnih obveznosti. Čeprav je obiskovala športni oddelek in je imela zaradi tega več posluha pri profesorjih, je bila v drugi polovici srednje šole njena želja po dokazovanju in uspehih tako velika, da je knjige potisnila na stran, vsak trenutek pa je želela izkoristiti za napredovanje. "Prvi dve leti sem dokaj veliko hodila v šolo, najzahtevnejša so bila potovanja, nastopali smo namreč v jadranski ligi, velikokrat smo se vrnili šele v ponedeljek. V tretjem in četrtem letniku pa skoraj nisem nič več obiskovala šole, moje ambicije so bile igranje v tujini. Mogoče je bila to napaka, a takrat sem šolo dala na stranski tir. Starejše igralke in tujke so trenirale tudi zjutraj, tudi jaz sem želela biti zraven. Tako sem se morala vso snov naučiti doma in mi je bilo težko. Zdaj, ko gledam nazaj, je bilo vredno to narediti," nam je razložila mlada Trboveljčanka, ki bi bila, če se ne bi podala v košarkarske vode, verjetno učiteljica.

NEGATIVNI IN DEPRESIVNI RUSI
S svojimi odličnimi igrami v dresu celjskega kluba je opozorila nase vso Evropo in tudi onstran luže, pri osemnajstih letih je dobila izjemno prestižno nagrado, saj jo je mednarodna košarkarska zveza razglasila za najboljšo mlado košarkarico na stari celini. Že takrat je postalo jasno, da je edini logični korak naprej selitev v tujino. Nika je imela ogromno ponudb iz najboljših lig v Evropi, od Španije pa vse do Rusije, ki je na koncu postala njen drugi dom. "Še kako dobro se spomnim dne, ko sem morala odpotovati. Meni ni bilo tako težko, kot je bilo staršem. Zanju je bilo vse skupaj velik šok, saj sta si predstavljala, da bom igrala kje bliže in da bosta lahko pogosteje hodila na obisk. Ko je mama začela jokati, smo vsi začeli in se je bilo težko posloviti. Mislim, da sem celo pot do Moskve jokala, težko mi je bilo predvsem zaradi mame."

Prva dva meseca bivanja daleč od doma sta bila zelo naporna, doma se je sicer pripravljala na selitev v tujino, toda ko je prišla tja, je hitro ugotovila, da je vse drugače: Rusija, ljudje, košarka, Moskva, vreme. "V Rusiji je tako zelo mrzlo, da nimajo takšnih supermarketov, kot jih imamo mi skoraj na vsakem koraku. Tam so trgovine imeli kar v pritličju stanovanjskega bloka. Toda takšna trgovina je majhna, izdelki so slabe kakovosti in ni veliko izbire. Če si želel kupiti kaj več, si se moral vedno nekam peljati. Šokirana sem bila tudi nad ljudmi, ki sem jih srečevala vsak dan. Zelo so negativni, depresivni, tudi nesramni. V Sloveniji sem vajena, da se ljudje zahvalijo, če jim na primer pridržiš vrata, tam pa te grdo gledajo. Zato sem še posebej rada hodila na treninge, tam smo bili kot majhna družina," je strnila svoj prvi vtis o državi, kjer se zdaj počuti ko doma, sprejela jo je z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. "Moskva je izjemno lepa, sploh v zimskih mesecih, ko so prazniki in je vse okrašeno. Rdeči trg je takrat kot iz pravljice."

baric ap (obrez)
Arsen Perić


TUDI S SVOJIM LETALOM

Po štirih letih igranja v Moskvi se je pred začetkom letošnje sezone preselila v Jekaterinburg, tretje največje mesto v Rusiji, ki se lahko pohvali z verjetno najboljšo žensko košarkarsko ekipo. "Vsak dan, ko sem tam, sem hvaležna za vse. Čeprav je včasih težko, saj nimam veliko minutaže. Toda ker gre za najboljši klub na svetu, je to cena, ki jo moram plačati. Vse je na vrhunski ravni, za igralke je poskrbljeno do najmanjše podrobnosti, imamo tudi svoje čartersko letalo, če gremo z navadno linijo, pa vedno potujemo v poslovnem razredu," nam je zaupala Nika, ki v Jekaterinburgu uživa v vseh ugodnostih velikega kluba in neverjetnega športnega ustroja, s takšnimi pogoji se lahko v Evropi pohvali le malo klubov, še posebej pa ženskih kolektivov.

Košarkarice so v svojem mestu res prave zvezdnice. Slovenski košarkarski zvezd(n)ici nobenih težav ne povzroča niti ruski jezik, ki ga je hitro osvojila, in to brez obiskovanja tečajev. "Velikokrat sem imela na potovanjih 'cimro' Rusinjo, ki ni govorila dobro angleško. Zato sem njej pomagala pri angleščini, ona pa meni pri ruščini. Tudi pisavo obvladam, sicer na roko pišem počasneje, na telefonu, kjer imam rusko tipkovnico, gre pa hitreje (smeh). Tudi s sinhroniziranimi filmi v kinu nimam nobenih težav, ravno nasprotno. Ko pridem domov, mi namreč velikokrat uide kakšna ruska beseda in nato vsi čudno gledajo (smeh)." V prostem času, ki ga ima v Rusiji v tej sezoni kar veliko, saj dekleta zaradi nenehnih napornih potovanj trenirajo le enkrat dnevno, Nika počne najbolj običajne stvari: "Z dekleti gremo na kakšno večerjo, v kino, na koncert. Če sem doma, rada pogledam kakšen film, se družim s prijatelji ob kavi. Živim sama, naučila sem se živeti tako. Na začetku si nisem predstavljati, da bi bila sama, vedno sem potrebovala družbo okrog sebe."

O RUSIH
Šokirana sem bila nad ljudmi, ki sem jih srečevala vsak dan. Zelo so negativni, depresivni, tudi nesramni. V Sloveniji sem vajena, da se ljudje zahvalijo, če jim na primer pridržiš vrata, v Rusiji pa te grdo gledajo.

OPERACIJA ŠČITNICE KOT PITJE KAVE
Nika bo sezono zaključila v ruski ekipi Jekatenburga, nato pa jo končno čaka selitev čez lužo, natančneje v žensko ligo NBA k ekipi Minnesote, njen odhod je nazadnje padel v vodo prejšnjo pomlad. Takrat je namreč Nika preživljala zelo težke čase, zaradi prevelikega napora se ji je namreč sesul imunski sistem. Vse skupaj pa je bila posledica zahrbtne bolezni, raka ščitnice, ki so ji ga odkrili, ko je bila stara komaj štirinajst let. Imela je težave s prehladom in ušesi, zdravnica pa jo je takoj poslala na preiskave, saj je bila ščitnica že na prvi pogled povečana. "Takrat so mi odstranili ščitnico, ker so se začele delati rakave celice. Morala sem obiskovati radioterapije, to me je res izčrpalo, zelo sem shujšala, zato nekaj mesecev nisem igrala košarke. Vse od takrat moram vsako jutro jemati tablete, ki nadomeščajo delovanje ščitnice. Zame to odkritje ni bilo tako šokantno, mislim, da se pri teh letih nisem dobro zavedala, kaj to pomeni, čez vse to sem šla, kot bi šla na kavo (smeh). Veliko težje je bilo za starše, ki so točno vedeli, kaj bi lahko bilo. Lani so mi morali po tem, ko mi je začela ščitnica delati še hitreje, zmanjšati odmerek tablet, zdaj je vse v redu."


Ob tem dogodku je bilo prisotnega tudi nekaj strahu, toda Nika je na vse skupaj gledala pozitivno, zavedala se je namreč, da bolj ko razmišlja o tem, večja je verjetnost, da se bo kaj takega ponovilo. "Dojela sem, da je bilo vse skupaj posledica prevelikega napora, številnih treningov, potovanj, tekem. Bila sem povsem brez energije, shujšala sem, nenehno sem bila utrujena tako fizično kot psihično. Zdaj sem začela bolj paziti, tudi na pregled krvi grem pogosteje." V tistem trenutku se je tudi odpovedala igranju v ligi NBA, želela se je spočiti, odmakniti od stresa, v ZDA ni želela iti slabo pripravljena in se predstaviti v slabi luči. "Upam, da bo vse v redu in da me poleti res čaka selitev v Minnesoto. To je bila vedno moja otroška želja, tudi če ne bom dobila veliko priložnosti za igro, bom zadovoljna s tem, da lahko igram v najboljši ligi."

baric 4 ap
Arsen Perić

Niko in njene reprezentančne kolegice se bodo v soboto merile v kvalifikacijah za EP v Celju, ob vrnitvi v domovino pa se je najbolj razveselila domače hrane. "Za kosilo si vsakič, ko pridem domov, zaželim sarmo. To je moja najljubša hrana (smeh)." Ko smo jo ob koncu prijetnega klepeta vprašali, kje se vidi čez dvajset let, je po tehtnem premisleku razkrila: "Rada bi postala trenerka v tujini. Najraje v Španiji, saj mi je država zelo pri srcu. Tako ljudje, podnebje kot tudi hrana. Mami sem že povedala, da bi rada živela tam, nekje na jugu ob morju."

Članki iz rubrike