Za njim je dolga in zelo uspešna kariera z vrhuncem v Liverpoolu, po polletni pustolovščini v Zavrču pa se je zdaj za novimi izzivi podal v Kopru. Kot pravi, je njegova zgodba na Obali dolgoročna. Z njim smo se sproščeno pogovarjali tudi o dogodkih in anekdotah iz pestre mednarodne kariere, o prijateljevanju z Rafaelom Nadalom in Pepejem Reino, o ruski soprogi in tem, zakaj je pol leta lagal mami, ter še o čem.
Še vedno v spominu ostaja dan, ko je odjeknila prava prestopna bomba, ki jo je zakuhal Zavrč oziroma Dušan Petković, ko je v Haloze pripeljal nogometaša, ki je med drugim z Liverpoolom igral v ligi prvakov in bil pomemben član ekipe, ki je osvojila drugo mesto v premier ligi, z naslovom prvakov pa se lahko pohvali tudi v turški in grški ligi. Zdaj svojo pot v slovenskem nogometu tlakuje v Kopru, kamor se je preselil skupaj z novim športnim direktorjem kluba, kot je večkrat poudaril, pa je njegova velika želja, da na Obali zbudi nogometne navdušence, da bi s pravo vizijo spet napolnili stadion in da bi Koper postal del evropskih tekmovanj. Trenutno išče domovanje, da bo lahko v Koper pripeljal svojo družino, ženo Julijo in svoje tri otroke, in želi se tudi naučiti slovenskega jezika. Kljub izjemnemu življenjepisu smo španskega nogometaša spoznali kot izjemno sproščenega sogovornika, ki si je z veseljem utrgal uro svojega časa in ki je klepetal o vsem mogočem. Najprej o svojem otroštvu na španskem otroku Mallorci, ki ga tako zelo pogreša. "Saj sem še mlad, še bo čas, ko se bom lahko vrnil in užival v vseh lepotah, ki jih ponuja ta otok," se je nasmejal triintridesetletni član Kopra.
Spomnim se, da je bilo junija, ko sem imel počitnice, stara sva bila sedemnajst let in takoj sva se zaljubila. Najprej sva se pogovarjala v angleščini, čeprav sva oba govorila bolj slabo, se je pa Julija v treh mesecih odlično naučila špansko.
"Že ko sem bil star devetnajst let, sem zapustil svoj dragi otok, takrat sem namreč podpisal pogodbo z Bordeauxem. Toda vsakič, ko imam počitnice in prosti čas, se vrnem, da obiščem svoje prijatelje in družino. Velikokrat razmišljam o tem, da bi se vrnil, da bi nadoknadil ves ta čas, teh petnajst let, ki sem jih preživel zdoma. Toda mislim, da sem še dovolj mlad, da bom imel čas v prihodnosti. Za zdaj si še želim igrati nogomet, na dan, ko ne bom več užival v tem, kar počnem, bom končal svojo kariero, sicer pa sem že začel delovati v smeri, kjer se vidim po končani nogometni poti."
Svoje velike ljubezni do nogometa se ni nalezel v družinskem krogu, njegova starša se namreč nista nikoli ukvarjala s športom, a kot večino njegovih vrstnikov na Mallorci ga je okroglo usnje pač navdušilo. "Morda to, da nista bila nikoli vpletena v šport, v nogomet, še bolj cenim. Nekateri prijatelji, s katerimi sem v otroštvu igral nogomet, so namreč imeli starše, ki so jih dobesedno silili, da igrajo, tudi če niso bili dovolj dobri. Če bi bila tudi moja mama in oče takšna, da bi bilo zame igranje nogometa obveza, po moje ne bi postal nogometaš. Lahko povem tudi primer. Mama mi je nenehno govorila, da želi, da postanem zdravnik. Ko pa je prišel čas, ko sem se moral pri šestnajstih letih odločiti, kaj bi rad počel in kakšno šolo bi rad obiskoval, sem želel biti vse razen zdravnik. (smeh) Pritisk je bil velik, zato me to ni navduševalo," je priznal Albert. Zdaj je tudi sam oče treh otrok, ki jih podpira in jim kaže pot, vendar si v prvi vrsti želi, da delajo, kar si sami želijo.
ŽRTVOVAL VSE ZABAVE, DA BI POSTAL DOBER
In ker je lahko brez kakršnegakoli pritiska užival v nogometu od otroških let, se je tudi zelo hitro odločil, da je to tisti poklic, ki si ga želi opravljati. Ta odločitev pa ni bila lahka. Prišla je namreč v najstniških letih, ko so njegovi vrstniki in prijatelji na prvo mesto postavljali vse prej kot trdo delo ter motorje in avtomobile. "Jaz pa sem med tednom hodil v šolo, ob koncih tedna pa sem se posvečal nogometu. Tako tekmam kot tudi obveznemu počitku. Bilo je težko, ko sem gledal prijatelje, kako so se prav ob vikendih zabavali, kar je bilo normalno, toda nekaj v svojem življenju sem moral žrtvovati, da sem pozneje dobil svojo nagrado."
Tako v otroštvu kot tudi med kariero je bil med bolj tihimi, pravi, da se ni nikoli preveč izpostavljal s kakšnimi norčijami, zdaj pa je najraje z družino in najtesnejšimi prijatelji. "Res sem zelo tih. Mogoče sem zaradi tega imel dolgo in uspešno kariero, na tej poti je namreč potrebno veliko discipline, veliko igralcev, ki je nadarjenih, pa tega nima in hitro konča svojo pot. Nikoli nisem bil nočni človek, ne boste me srečali v nočnih klubih, edino, v čemer res uživam, so večerje in dobra hrana," je še dodal zgovorni Španec. To pomeni, da rad kuha? "Ne, kje pa. Kuhanje ni zame. (smeh) Če bi vas enkrat povabil na večerjo, ki bi jo moral sam skuhati, se ne bi nikoli več vrnili," se je še zasmejal.
MAMI SVA LAGALA POL LETA
"Da, zelo rad sem hodil v šolo," se je nasmehnil naš sogovornik in nadaljeval: "Predvsem sem oboževal matematiko, ki mi je šla tudi najbolje od rok. Toda ko sem bil star šestnajst let, je postajalo usklajevanje treningov in šole zelo zahtevno. Ko sem bil star osemnajst let in sem podpisal profesionalno pogodbo, pa sem moral na trening hoditi vsako jutro. Želel sem biti uspešen na obeh frontah, toda ni šlo. Spomnim se, da sem prva dva dneva še nekako zmogel, nato sem se odločil, da se bom posvetil le nogometu."
Odločitev ni bila lahka, saj je njegova mama želela, da se posveti učenju, oče je navijal za nogomet, na koncu je zmagal nogomet, na katerega Albert gleda kot na službo, v kateri je uspešen, čeprav je tudi njegova mama to kdaj težko razumela. "Ko sem pustil šolo, je bila mama zelo jezna. Priznati moram, da sva ji z očetom pol leta lagala. Mislila je, da grem zjutraj v šolo, in ne na trening. Po pol leta pa je iz šole prispelo pismo, v katerem so jo obvestili, da ne obiskujem več pouka. Z očetom sva skušala to pismo prestreči, toda bila je tista, ki ga je dobila in odprla. Dva meseca je bilo zelo napeto, ni mogla razumeti, zdaj pa je tudi ona vesela," nam je razkril nekdanji španski reprezentant. Starša ga na nogometni poti neizmerno podpirata, toda predvsem mama se ni spremenila v gorečo navijačico. Veliko bolj kot rezultat jo po vsaki tekmi zanima, ali se njen sin dobro počuti, ali ga kaj boli.
Z BRATOM NA NASPROTNIH STRANEH, Z NADALOM ŠE VEDNO V STIKU
Odraščal je z dvema bratoma, mlajši Sito je še vedno aktiven nogometaš, trenutno igra v Kazahstanu za Almati, pokalnega zmagovalca in drugo najboljšo ekipo kazahstanskega prvenstva za Astano. "Pred tem je igral tudi v Ukrajini in Grčiji ravno v času, ko sem jaz igral za Olympiakos. Tako da sva igrala drug proti drugemu. (smeh) Spomnim se, da smo zmagali s 5:0, po tekmi pa sem mu rekel, da bova nekoč igrala v isti ekipi in da bo takrat tudi on zmagal s 5:0. Najine sanje so, da bi nekoč igrala skupaj, upam, da bo ta dan kmalu prišel, ker se počasi staram," se je nasmejal.
Poletja s Pepejem Reino obvezno preživljava skupaj. Petnajst dni z družino preživim na Mallorci, nato pa petnajst dni v njegovi hiši na Ibizi. V tistih dneh najraje počivava, to pomeni, da se z družinama odpraviva na plažo, na bazen. Najraje pa se usedeva v čoln, telefone izklopiva in dva dneva preživiva stran od vsega sredi morja.
Njegovo odraščanje na Mallorci je bilo povezano tudi z verjetno najslavnejšim prebivalcem tega otoka, teniškim igralcem Rafaelom Nadalom. "Najini družini sta zelo povezani. Ne nazadnje sva oba odraščala v istem mestu, ki ima le 30 tisoč prebivalcev. Prav tako sem igral nogomet skupaj z njegovim stricem Miguelom Angelom, ki je nekdanji nogometaš Barcelone, ko pa se je vrnil v Mallorco, mi je ogromno pomagal. Rafa je sicer mlajši od mene, vendar se poznava. On res veliko pomaga najinemu rojstnemu kraju. Še vedno sva v stikih, čeprav oba igrava po svetu," nam je razkril ponosni prebivalec Manacorja. Veliko mu pomenijo tako prijatelji kot tudi najbližji, zato povezanost tako z bratoma kot s preostalo družino ni niti malo vprašljiva. "Za nas je zelo pomembno, da smo si blizu. Še posebej v času, ko ljudje na prvo mesto velikokrat postavljajo materialne dobrine. Vedno pravim, da pride trenutek, ko te dobrine niso pomembne in ko se lahko zaneseš le na družino. Pomembna so tudi prijateljstva, ki sem jih sklenil v karieri. Res je, da ti ostanejo vsi naslovi prvakov, denar, ki si ga zaslužil, toda prijatelji so tisti, ki ostanejo tudi v sedanjosti, vse ostalo obstaja le na fotografijah, na papirju."
S PRVO PRI OSEMNAJSTIH
Njegova nogometna pot, seveda še približno ne resna, se je začela pri treh letih, ko je žogo veselo brcal v steno svojih starih staršev. Nadaljeval je v šoli, kjer je velikokrat ostal na igrišču, namesto da bi se učil, z dvanajstimi leti pa je odigral prvi turnir, na katerem je dobil potrditev, da je na pravi poti. Leto pozneje se je preselil na nogometno akademijo, kjer se je učil in treniral kar nekaj let, dokler ni pri osemnajstih že dobil prve profesionalne pogodbe s člansko ekipo Mallorce, ki je imela takrat sanjsko leto in nekaj nadarjenih nogometašev. "Ozračje v klubu in med navijači je bilo izjemno, toda vedeli smo, da mora klub, kot je Mallorca, v vsaki sezoni prodati nekaj igralcev, da bi preživel."
Med pripravami je trener prišel do mene in povedal, da je predsednik že uredil prestop v Bordeaux. Po tistem treningu sem jokal pod tušem, jokal sem na poti iz Mallorce do Barcelone.
Tako je moral tudi Riera po letu dni zapustiti domače okolje in se podati s trebuhom za kruhom v tujino. "Bil sem star devetnajst let in takrat je Mallorca od mojega prestopa dobila šest milijonov evrov. Predvsem sem bil vesel, da sem lahko na ta način pomagal svojemu domačemu klubu." Selitev v Francijo je bila po eni strani izjemno vznemirljiva, na drugi strani pa izjemno težka, saj je bil še najstnik. "Med pripravami je trener prišel do mene in povedal, da je predsednik že uredil prestop v Bordeaux. Po tistem treningu sem jokal pod tušem, jokal sem na poti iz Mallorce do Barcelone. Imel sem veliko strahov in dvomov, toda ko zdaj pogledam nazaj, je bila to prava odločitev," ugotavlja Albert.
GERRARD JE BIL VEDNO IN POVSOD PRVI
Pot ga je iz Mallorce ponesla v Bordeaux, od tam v Espanyol, izkusil je tudi vse lepote angleškega nogometa v Manchester Cityju in predvsem Liverpoolu, bil je prvak z grškim Olympiakosom in turškim Galatasarayem, nekaj tekem je zaigral za Watford, nekaj tudi še za domači klub, preden ga je pot zanesla v Zavrč in zdaj v Koper. Igranje za klub, ki ga zdaj vodi Jürgen Klopp, njegov trener pa je bil Španec Rafa Benitez, je prav posebno poglavje njegovega življenja, njegove kariere. Med letoma 2008 in 2010 je bil Liverpool klub z nemalo zvezdniki svetovnega kova in v svoji prvi sezoni je okusil igranje v ligi prvakov in se zavihtel na drugo mesto lestvice, čeprav sta boleli dve točki, kolikor so redsi takrat zaostali za prvakom Manchester Unitedom. "To je res bolelo, imeli smo svojo priložnost, da bi Liverpoolu po dolgem času priigrali naslov prvaka. Po mojem drugem letu se je vse spremenilo, odšel je Rafa Benitez, odšli so Fernando Torres, Alvaro Arbeola in tudi jaz, Liverpool pa ima še vedno podobno ekipo, kot je bila takrat," se je spomnil časov, ko je igral v enem od najuspešnejših angleških klubov.
Steven Gerrard je bil vedno in povsod prvi. Prvi je bil na treningu, prvi je bil na igrišču in zadnji je šel z njega. Bil sem kar malo presenečen, saj je bil ne nazadnje že kapetan in legenda kluba. Lahko bi rekel, da bo treniral le trikrat tedensko, toda ne, vsak dan je bil prvi na treningu.
Slačilnico si je med drugim delil tudi z legendo kluba, Stevenom Gerrardom. "Prvi teden treningov sem bil izjemno navdušen nad njim. Vedno in povsod je bil prvi. Prvi je bil na treningu, prvi je bil na igrišču in zadnji je šel z njega. Bil sem kar malo presenečen, saj je bil ne nazadnje že kapetan in legenda kluba. Lahko bi rekel, da bo treniral le trikrat tedensko, toda ne, vsak dan je bil prvi na treningu. Na vsakem koraku se je obnašal, kot da je to šele njegova prva sezona in se mora dokazovati, čeprav je bil med drugim zmagovalec lige prvakov. Ko vidiš nogometaša, kot je Gerrard, si želiš še napredovati," je bil poln hvale na račun legendarne številke osem Liverpoola. V nadaljevanju kariere si je slačilnico delil s še nekaterimi nogometaši, ki jih je zelo občudoval, kot so Didier Drogba, Samuel Eto'o, Wesley Sneijder, Pepe Reina in Fernando Torres. Največji šaljivec v slačilnici Liverpoola je bil, kot nam je povedal Albert, brez dvoma Pepe Reina. "Poznal sem ga že iz reprezentance, skupaj sva igrala tudi v Liverpoolu, še danes sva izjemna prijatelja. V reprezentanci je za največ smeha skrbel Sergio Ramos, tudi Drogba je zelo zabaven." (smeh)
IBIZA, ČOLN IN NAJBOLJŠI PRIJATELJ
Posebna vez ga veže z vratarjem Napolija, Reino, s katerim se je najprej prebijal skozi mladinske reprezentančne vrste, zdaj pa sta obe družini zelo povezani med sabo. "On je boter mojim otrokom, jaz pa njegovim. Skušava preživeti čim več časa skupaj, med sezono je to seveda izjemno zahtevno, saj oba igrava v različnih državah. Me je pa obiskal, ko sem igral za Zavrč, in nastala je tista zabavna fotografija z mojim dresom," se je zasmejal Španec in dodal, da je prav Reina tisti nogometaš, s katerim je v karieri spletel najtesnejše prijateljstvo. "Poletja obvezno preživljava skupaj. Petnajst dni z družino preživim na Mallorci, nato pa petnajst dni v njegovi hiši na Ibizi. V tistih dneh najraje počivava, to pomeni, da se z družinama odpraviva na plažo, na bazen. Najraje pa se usedeva v čoln, telefone izklopiva in dva dneva preživiva stran od vsega sredi morja," nam je razkril zgovorni nogometaš Kopra.
DO JUTRANJIH UR OBTIČALI NA STADIONU
V svoji nogometni karieri je doživel že marsikaj, od izjemnega vzdušja na nekoč domačem Anfieldu do vročekrvnih navijačev, s katerimi se je srečal v Turčiji in Grčiji. Velikokrat poudari, da je mogoče res Liverpool največji klub, za katerega je zaigral, a najlepša leta je preživel v Galatasarayu. Zakaj? Ker se je počutil pomembnega in ker je ekipa osvajala lovorike. "Iz tega obdobja pa imam najslabšo izkušnjo z navijači. Bilo je, ko smo naslov prvaka osvojili na stadionu največjega rivala Fenerbahčeja. Tekma se je končala okrog pol devetih zvečer, stadion pa smo zapustili od peti uri zjutraj. Navijači domače ekipe niso dovolili, da nam predajo pokal, zunaj je gorelo, navijači so zažgali nekaj avtomobilov in čakali so nas, da tudi mi pridemo s stadiona na avtobus. Res je bilo noro, vedeti morate, da je to eden najbolj vročih derbijev na svetu. Bilo nas je res strah, na srečo pa se je vse dobro končalo," se je še spomnil. Najlepše trenutke z navijaške strani pa je doživel v Grčiji ob prihodu na letališče. "Bil sem prva okrepitev novega predsednika kluba, ki je želel vrniti naslov prvaka rdeče-belim. V Grčiji se je takrat veliko govorilo o denarju, o odškodnini zame, ki je bila rekordna. Na letališču me je čakalo približno pet tisoč ljudi, bilo je res lepo. Na drugi strani pa sem se zavedal, da to pomeni tudi ogromno odgovornost. Tisto leto smo osvojili naslov državnih prvakov."
ŽELIM SE NAUČITI SLOVENŠČINE
V vseh teh letih se je uspel naučiti tudi nekaj novih jezikov: "Turščine ne obvladam, te se je skoraj nemogoče naučiti. Grško znam nekaj besed, obvladam pa francosko, angleško in italijansko. Zdaj, ko bom 'dolgoročno' tu v Sloveniji, se bom skušal naučiti slovensko. Nekaj besed že znam (smeh), toda želel bi se naučiti več, še posebej ker je moj cilj delati v klubu. In to ne glede na to, da veliko ljudi govori italijansko in da večina razume angleško."
Slovenijo je poznal, še preden je sprejel nov izziv, ne nazadnje je leta 2012 igral na stadionu v Stožicah, ko se je z Galatasarayem na prijateljski tekmi postavil po robu Olimpiji, velikokrat se je vozil skozi Ljubljano v Zagreb, ko je igral v Vidmu, pa se je odpravil tudi na kakšen turnir pokra čez mejo. "Je majhna država, toda lepa, ljudje so prijazni. Ljubljana je verjetno najlepše mesto, obiskal sem jo štirikrat, petkrat. Zdaj bom začel tudi iskati stanovanje in hišo za družino, najprej se moram pozanimati, kje bi lahko otroci obiskovali vrtec ali šolo."
Za zdaj težav z navijači na ulicah Kopra nima, kar je posledica tega, da so navijači na Obali nekoliko zaspali, na tribunah se ne drenja množica podpornikov. "To sem opazil, vendar je moje mnenje, da to ni njihova krivda, temveč krivda ekipe. Mi smo tisti, ki jih moramo prepričati, da pridejo na tekme. Če ne bi užival na tekmah, tudi jaz ne bi hodil. Opažam, da je za zdaj vse bolj tiho v nogometnem pogledu, zato želimo to z upravo kluba in boljšimi rezultati spremeniti."
RUSKA LEPOTICA NA PLAŽI IN 15 LET POROKE
Njegova soproga Julija in trije otroci so trenutno v Rusiji, zanimivo je tudi, da je Albert s svojo izbranko poročen že petnajst let. "Bila sva stara devetnajst let, ko sva se poročila in se skupaj preselila v Francijo, izjemno mi je pomagala, da sem se navadil na novo življenje," nam je povedal. Svojo rusko izbranko je prvič zagledal na plaži na Mallorci. "Spomnim se, da je bilo junija, ko sem imel počitnice, stara sva bila sedemnajst let in takoj sva se zaljubila. Najprej sva se pogovarjala v angleščini, čeprav sva oba govorila bolj slabo, se je pa Julija v treh mesecih odlično naučila špansko. Doma zdaj govorimo špansko. (smeh) Ko sva se skupaj preselila v Francijo, sva vedela, da želiva biti skupaj, zato sva se tudi poročila," se je nasmehnil oče treh otrok.
Sem res tih človek, prijazen, vsak dan poskušam biti najbolj srečen, kar lahko. Sem tudi zelo preprost, nisem nič posebnega, uživam v vsem, kar počnem. Imam občutek, da sem lahko v Kopru res srečen, zato sem tudi tukaj.
Najstarejša je sedemletna Alejandra, nato sta imela z ženo nekaj premora, preden sta se odločila, da želita imeti več otrok. Tako se je pred tremi leti rodil Ivan, pred dvema pa Valentina. "Alejandrino rojstvo mi je spremenilo življenje, toda lahko rečem, da sem bil pripravljen na ta korak, čeprav je odgovornost velika. Res sem srečen, da imam ženo, ki je odlična mati. Toda otroci so moja sreča, rad preživljam čas z njimi, zato tudi želim, da se mi pridružijo, da bom lahko popolnoma srečen. Brez njih je moja sreča lahko le 95-odstotna," je bil nekdanji član Liverpoola zelo raznežen. Ko njegova družina čas preživlja v Rusiji, se njegova žena ukvarja z notranjim oblikovanjem, v čemer je zelo uspešna. "S tem je zelo zaposlena, kar je dobro, ker me ne kliče vsakih pet minut, temveč le enkrat na dan." (smeh)
Povedal nam je še, da sedemletna Alejandra rada pleše, zato obiskuje ure baleta. "Ivanu velikokrat skušam dati žogo, vendar mi jo vedno vrne in pravi, da to ni za njega. (smeh) Dal sem mu tudi palice za golf, pa je rekel ne, trenutno se navdušuje nad avtomobili," se je zasmejal. Kakšen oče pa je Albert Riera? "Mislim, da mora biti oče najmočnejši člen družine. Z mamo je drugače, ne ubogajo je tako zelo, ker ona pač ne more biti slaba. Zato sem jaz tisti, ki mora biti strožji, dvigniti glas, da bi razumeli. Zelo velik poudarek oba dajeva njihovi izobrazbi, želiva jim vse najboljše."
Ob koncu prijetnega pogovora, v katerem se je Španec izkazal za izjemno zgovornega, je dobil še nalogo, da se opiše v nekaj besedah: "Sem res tih človek, prijazen, vsak dan poskušam biti najbolj srečen, kar lahko. Sem tudi zelo preprost, nisem nič posebnega, uživam v vsem, kar počnem. Imam občutek, da sem lahko v Kopru res srečen, zato sem tudi tukaj. Ko ne bom več srečen, bom odnehal. Sem pa tudi iskren, včasih še preveč, spoznal sem, da to včasih ni najboljše. Toda takšen pač sem, ne morem in ne želim se spremeniti."
