Ko smo se z devetindvajsetletnim Goranom Cvijanovićem sprehajali skozi praznično okrašeno središče mesta, se je spomnil, da bo po dolgem času praznike preživel doma. Še pred tem sta s fotografskim kolegom ugotovila, da imata precej bolečo skupno preteklost. Bližnje srečanje, ki se je zgodilo povsem po nesreči, da ne bo pomote, sta imela na tekmi z Domžalami, ki se je končala z nekaj poškodovanimi kosi opreme in podplutbama obeh, a tokrat sta se dogodku oba le nasmejala, nato pa je šel pogovor v drugo smer. H Goranovemu otroštvu, ki ga je prvih sedem let preživel v Novi Gorici, nato pa se je z družino preselil v bližnji Šempeter.
"Mama mi je pripovedovala, da se mi je, ko so mi odlepili prevezo, iz očesa ulila kri. Bil sem kot Esmeralda, en teden nisem gledal. Izvedel sem, da je žica za milimeter zgrešila zenico, če bi jo zadela, bi popolnoma oslepel."
"Otroštva ne bi zamenjal za takšnega, kot ga imajo današnji otroci. Veliko časa sem preživel pred blokom, takrat še ni bilo telefonov ali mobitelov, zato smo preprosto pozvonili pri prijateljih. Veliko smo kartali, še posebej priljubljena je bila briškola, veliko smo se skrivali, se igrali lopove in policaje ter seveda nogomet. Mama je imela včasih kar velike težave, da me je spravila na kosilo," je v smehu priznal izkušeni vezist. Eden od ritualov, ki so ga imeli otroci, je bilo analiziranje italijanskih športnih risank, ki so jih spremljali ob popoldnevih.
"Velikokrat smo skušali risane junake tudi posnemati, toda ni šlo (smeh)." Ko je napočil dan za selitev v Šempeter, ki je od Nove Gorice sicer oddaljen le pet kilometrov, Goran tega ni najbolje sprejel, zdelo se mu je, kot da se mora preseliti vsaj petsto kilometrov daleč.
PRIŽIGALI ALARME IN IGRALI NA NERAVNEM IGRIŠČU
Toda v Šempetru je hitro dobil nove prijatelje, sklepanje novih poznanstev pa se je začelo kje drugje kot na lokalnem igrišču. "Zanimivo je bilo, da je igrišče nekoliko viselo v eno stran, mislim, da so ga popravili, ko sem bil že v srednji šoli, za gol pa smo postavili dva kamna."
Šempeter je znan kot kraj, kjer so vzgojili kar nekaj uspešnih nogometašev, ob našem sogovorniku še Valterja Birso, Tima Matavža, Miho Zajca. "Valter je moja generacija in poznam ga že od mladih nog, še danes se spomnim tekme, ko sva prvič igrala drug proti drugemu, moram se pohvaliti, da sem ga premagal (smeh). Še danes sva v stikih, sva dobra prijatelja. Zdaj mu malo manj čestitam, ker ne da nobenega gola, upam, da se bo to kmalu spremenilo, da mu bom spet poslal kakšno sporočilo (smeh)."
Nagajiv, kot je bil, se je Goran zapletel v različne lumparije, ob katerih se še danes nasmeji. "V naši družbi je eden od starejših fantov ugotovil, da se, če dvakrat močno udariš po 'havbi' novejših avtomobilov, prižge alarm. Prvič je bilo še v redu, alarm je nekaj časa tulil, v drugo in tretje pa smo morali že opazovati, kje je lastnik avtomobila. Velikokrat smo sprintali, se skrivali (smeh)." Kljub raznim dogodivščinam je bil šport na prvem mestu, nad nogometom se je navdušil tudi zahvaljujoč svojemu očetu, ki se je rekreativno ukvarjal z malim nogometom, na delu pa ga je v dvorani večkrat opazoval tudi mali Goran in sanjal o tem, da bo tudi on postal nogometaš.
"Mama je skrbela za to, da sem bil priden tudi v šoli, oče se s tem ni toliko obremenjeval. Moški kot moški (smeh). Moram pa priznati, da v šoli nisem imel večjih težav. Res smo včasih kaj ušpičili, toda nič resnega."
Kot starejši brat je moral večkrat odgovarjati za mlajšo sestro Natašo, ki že nekaj časa dela v tujini, svojemu statusu primerno jih je tudi večkrat slišal doma. "Tudi ona se je ukvarjala s športom, z rokometom, starša pa sta nama pomagala in nama omogočala, da sva lahko obiskovala vsak trening. Čeprav časi niso bili vedno najboljši, nama ni ničesar primanjkovalo." Tudi devetindvajsetletni Primorec je do štirinajstega leta obiskoval tako nogometne kot rokometne treninge. "Nato je napočil trenutek, ko sem se moral odločiti. Čeprav odločitev ni bila težka, mi je bilo malo žal, ker so tudi rokometni trenerji v meni videli potencial."
NE ITALIJA, NEMČIJA JE PRAVA
Čeprav je vse otroštvo odraščal zelo blizu italijanskega nogometa, ki ga je lahko spremljal tudi po televiziji, je bil Goran, zanimivo, bolj navdušen nad bundesligo. "Čeprav nisem razumel niti besedice, mi je bil nemški nogomet vedno bolj všeč. Mogoče zato, ker je bil drugim bolj všeč italijanski, ki smo ga res stalno gledali. Tudi ko smo se otroci pogovarjali med sabo, smo vedno rekli, da gremo igrat 'calcio', in ne nogomet," se je dotaknil vpliva zahodnih sosedov v svojem otroštvu.
Nanj ga vežejo tudi lepi nogometni spomini, spomni se, kako je Gorica proslavljala prvi naslov državnega prvaka, oče pa ga je pogosto peljal na tekme slovenske reprezentance.
"Z Adrijano sva bila ravno na plesišču, ko je prišel do naju in rekel, da bi zdaj plesal s sestro. Tudi v slačilnici je bilo na začetku kar nekaj šal na ta račun. Z Miranom imava sicer res dober odnos, je kot moj starejši brat."
Ko smo ga vprašali, ali se še spomni svojega prvega nogometnega treninga, se je najprej nasmejal. "Spomnim se, da sem bil zelo majhen, drugi otroci so bili od mene starejši dve do tri leta in vsi so se mi zdeli veliki. Takrat se mi je zdelo, da to ni zame. Igrali smo na igrišču, kjer je danes igrišče z umetno travo, takrat pa je bila tam mivka. Če je bil kakšen kos trave, smo ga neizmerno čuvali (smeh). Igrišče je dobilo naziv Sahara, če je poleti zapihal veter, nisi videl od enega gola do drugega," je obudil spomine na svoje prvo igrišče, kjer se je dokazoval.
TVEGAL OSLEPITEV
V šoli je komaj čakal na odmore, na minute, ko so s sošolci in prijatelji brcali žogo, ki so jo naredili iz papirja in "selotejpa". S tem so si velikokrat nakopali jezo učiteljice, ki jim je žogo zaplenila, a nič zato, hitro so naredili novo. So morali pa zato starši pogosteje kupiti zvezek, ker je hitro zmanjkalo papirja, in copate, ki so se strgali med igranjem nogometa. Na osnovno šolo ga poleg prijetnih spominov vežejo tudi malo manj prijetni na nezgodo, ki se mu je pripetila v šestem razredu.
"Pri likovnem pouku smo iz žice izdelovali skulpture. Žice so bile zlepljene skupaj, zato sem zvit kup prijel v roke, sošolec pa je prerezal trak. V tistem trenutku me je žica zadela naravnost v oko. Ničesar nisem videl, le svetlobo. To je bil eden mojih najtežjih trenutkov, saj bi moral iti naslednji dan na priprave s starejšimi dečki," je razlagal Goran, ki se je seveda zbal, kaj bo z njegovim očesom. "Šli smo v bolnišnico, kjer me je, to se še danes dobro spomnim, oskrbela zdravnica Darinka Slivnjak. Mama mi je pripovedovala, da se mi je, ko so mi odlepili prevezo, iz očesa ulila kri. Bil sem kot Esmeralda, en teden nisem gledal. Po enem tednu mi je zdravnica rekla, naj počasi odprem oko. Ko sem ga, sem videl, a veliko bolj svetlo, kar je bila posledica zdravil in mazil. Izvedel sem, da je žica za milimeter zgrešila zenico, če bi jo zadela, bi popolnoma oslepel."
Zaradi te nesreče pol leta ni smel igrati nogometa, kar je bilo za nadobudnega dvanajstletnega fantka, polnega energije, seveda nekaj nepredstavljivega. "Iz meseca v mesec sem imel preglede, ker so mi morali šivati oko, res je zelo bolelo. Imel sem težave s pritiskom, obstajala je nevarnost, da mi oko poči in se razlije. Ko si star dvanajst let, o tem niti ne razmišljaš. Ko sem šel ven in me je mama vprašala, kam grem, sem ji rekel, da grem samo gledat prijatelje, v resnici pa sem se postavil v gol. Samo da sem lahko igral. Ko bosta to prebrala, si bosta mislila svoje (smeh). Želja je bila prevelika, težko mi je bilo le gledati soigralce, ko so igrali tekme, nisem se pa zavedal, kako nevarno je bilo," se po sedemnajstih letih Goran še kako zaveda, da je imel veliko srečo, da se mu takrat ni zgodilo kaj hujšega. V trenutku, ko mu je zdravnica dala tudi uradno zeleno luč za igranje, je bil najsrečnejši otrok na svetu.
NE V MIKROFON, DA NE BODO ZBEŽALI
V osnovni šoli je ob športnih aktivnostih obiskoval še pevski zbor, a ne z veseljem. "Učiteljica mi ni dovolila, da bi se izpisal iz pevskega zbora, dokler ji nisem prinesel maminega potrdila, sem ga moral obiskovati. Zdaj verjetno ne pojem tako lepo (smeh). Zdaj pojem le, ko je glasba bolj glasna, verjetno se bo naslednjič zgodilo, ko bosta Miran Burgič in Aleksander Rajčević dobila otroka. Toda ne bom zapel v mikrofon, da ne bi šli vsi gostje domov," se je zasmejal.
Po osnovni šoli je obiskoval srednjo ekonomsko šolo. "Slovenščine nisem maral, spisov nisem pisal najbolje, razen domišljijskih. Zelo rad sem imel zgodovino in matematiko, bil sem kar priden. Sicer pa so mi pomagale sošolke tako pri zapiskih kot pri kontrolnih nalogah. V razredu je bilo le sedem fantov, drugo so bila dekleta, zato smo imeli privilegije (smeh)." V tem času je bil nogomet že številka ena v njegovem življenju, dobil je prvi vpoklic v reprezentanco, s kadetsko ekipo Gorice postal prvak, zavedal pa se je, da mora šolo dokončati in pridobiti poklic. Če mu bo čas dopuščal, se bo v prihodnosti lotil še študija na daljavo.
OSNOVE ŠTAJERŠČINE HITRO OSVOJIL
V domačem klubu je tudi v članski konkurenci pustil globok pečat, za člansko ekipo je v državnem prvenstvu zbral 102 nastopa, sledila pa je selitev v štajersko prestolnico, ki je za štiri leta postala njegov drugi dom. Kot Primorec se je v Mariboru hitro in dobro znašel. "Pravijo, da se Primorci in Štajerci hitro ujamemo in razumemo, za nameček so bili, ko sem prišel, v ekipi že trije ali štirje Primorci. Hitro sem osvojil njihov besednjak, kot so na primer toti pubeci, idi vuni, avtmigeci (smeh)."
Na Maribor bo imel vedno lepe spomine tudi z igralskega vidika, saj je imel navsezadnje priložnost igrati v ligi prvakov in je osvojil naslove državnih prvakov, posebno mesto pa bodo v njegovem srcu nosili tudi ljudje, ki so ga takoj sprejeli. Nekoliko grenkega priokusa ostaja le zaradi zadnjega meseca dni, ki ga je preživel kot član Maribora, oziroma bolje rečeno, B-ekipe vijoličastih, saj se je znašel na stranskem tiru. "Kaj se je takrat zgodilo? To bi rad vedel tudi jaz. Upam, da bom nekoč dobil odgovore na to. Boli način, čeprav je od tega preteklo že nekaj časa. Pošteno povedano, si tega nisem zaslužil. Imel sem 200 nastopov za Maribor, to ni malo. To, kar se je dogajalo, naj ostane tam, ostal bom korekten."
"Zdaj pojem le, ko je glasba bolj glasna, verjetno se bo naslednjič zgodilo, ko bosta Miran Burgič in Aleksander Rajčević dobila otroka. Toda ne bom zapel v mikrofon, da ne bi šli vsi gostje domov."
Njegova do zdaj edina izkušnja s tujino je bilo igranje za Rijeko v prejšnji sezoni pod vodstvom Matjaža Keka. "Lepo je bilo, čeprav sem bil zaradi ene stvari zelo presenečen. Glede količine dežja je bila Reka hujša kot London. V nekaterih vsakdanjih stvareh, kot je na primer urejanje papirjev, se pozna balkanska mentaliteta, se pravi, da vse traja nekaj časa," se je nasmejal. Največjo razliko med Hrvati in Slovenci je opazil v samozavesti, ki jo imajo naši južni sosedi po Goranovih besedah serijsko, Slovencem pa je velikokrat primanjkuje.
KO SE JE SPOTIKANJE SPREVRGLO V ZAROKO
Tako v Mariboru kot tudi v Rijeki je imel ob sebi svojo zaročenko Adrijano, sicer mlajšo sestro Mirana Burgiča, zdaj Goranovega soigralca pri Gorici. Poroko načrtujeta za prihajajoče poletje. "Ravno v vašem časopisu sem pred dnevi prebral intervju z Martinom Milecem, zdaj se moram slišati še z njim, da ne bova imela istega datuma poroke (smeh)."
Z Adrijano sta skupaj že deset let, na začetku je imel Goran nekaj "težav" z zaščitniškim bratom. "Ko sva se spoznala, smo bili nekje zunaj in mi ni dovolil plesati z njo (smeh). Z Adrijano sva bila ravno na plesišču, ko je prišel do naju in rekel, da bi zdaj plesal s sestro. Tudi v slačilnici je bilo na začetku kar nekaj šal na ta račun. Z Miranom imava sicer res dober odnos, je kot moj starejši brat. To se pozna tudi v igri, na tekmi z Olimpijo mi je verjetno po naključju podal, da sem lahko zadel," se je pošalil in nasmejal Goran.
Ko sta se z dolgoletnim dekletom zaročila, so se prijatelji večinoma odzvali v slogu: saj je bil že čas. A po desetih letih skupne zveze se je dovolj potrudil, da je bila Adrijana presenečena nad njegovim dejanjem. "Tega ni pričakovala. Bilo je za novo leto v Dubaju, kjer sva bila na obisku pri prijateljih, samo oni so vedeli za moj namen. Nekaj smo se šalili, nato pa me je prijatelj 'spotaknil' in mi dal prstan, s katerim sem jo potem zaprosil," je razkril.
S svojo bodočo ženo prosti čas najraje preživljata v družbi prijateljev, raziskujeta, okušata različno hrano, potujeta in gledata serije. "Če si kaj želiva, je to potovanje. Do zdaj sva bila že marsikje, na Tajskem, v Dubaju, Istanbulu, raziskovala sva Italijo, želiva si obiskati še Ameriko, upam, da bo kmalu prišel čas tudi za to." Po Goranovih besedah ga kot človeka še najbolje opiše pridevnik preprost: "Rad imam svojo zasebnost, sem odgovoren, rad se šalim na svoj in tuj račun. Ne maram pa pretirane samozavesti."
