IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

tomica banfic Svet24.si

Očarljivi Hrvat, ki je omrežil vse Slovenke

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Isaac Palma spakiral kovčke in zapustil Slovenijo

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 08.12.2015 08:26:52

Izpoved slovenske atletinje: Zelo resno sem razmišljala o samomoru

Brigita Langerholc je iskreno spregovorila o depresiji.
Arsen Perić
Nekoč je bila uspešna atletinja, ki je svoj vrhunec doživela na olimpijskih igrah v Sydneyju. Danes je mama treh navihanih deklic in še vedno aktivna športnica. Med obema fazama življenja je doživljala vse prej kot lepe trenutke, iskreno je namreč priznala, da je bila depresivna in da je večkrat pomislila na samomor. Nato je prišel trenutek, ki je spremenil vse.

Vedno nasmejana, vedno pozitivna in pripravljena na pogovor o marsičem. "Včasih nisem bila takšna. Navzven sem bila sicer pozitivna, a ni bilo iskreno,« je priznala nekdanja uspešna atletinja, tekačica na 800 metrov. Njena iskrena izpoved o iskanju notranjega miru in pozitivnosti je bila prepletena s številnimi anekdotami, tako iz otroških let kot tudi iz let, ki jih je kot študentka preživela v Los Angelesu.

Njena življenjska pot se je začela pred devetintridesetimi leti v okolici Škofje Loke, natančneje v Pevnem. Prvih šest let je preživela na podeželju, nato pa se je preselila v nekoliko večjo Škofjo Loko. "Kot otroci smo se najraje igrali med dvema ognjema, skakali smo z elastiko, nogometa in košarke nisem marala (smeh). Poleti smo veliko časa preživeli v reki, po kateri smo pluli z gumami, pozimi smo se v okoliških hribih sankali in smučali. Spomnim se, da sem večino časa visela z drevesa, zelo rada sem tudi tekla. V petem razredu osnovne šole sem se začela ukvarjati s športom – rokometom, odbojko in atletiko, z vsem hkrati, hodila sem še na verouk, tako da je bilo res pestro," je povedala Brigita Langerholc, ki po treh letih ni mogla več usklajevati treningov v treh različnih športih.

"Astma me je najbolj ovirala, ko sem bila stara sedem ali osem let, morala sem obiskovati tudi telovadbo za prilagojene otroke. Če si imel takrat kakšno bolezen, kot sta astma ali aritmija, so te dali v isto skupino z otroki, ki so bolehali za avtizmom ali downovim sindromom."

Če bi imela možnost, bi nadaljevala v rokometu, a ker deklice takrat niso imele možnosti za treninge, je pristala v atletiki, čeprav nad tem ni bila najbolj navdušena. Tudi tehnika ji v tistih časih ni bila zelo blizu, še vedno se nasmeje ob anekdoti, ki je povezana s prvim stacionarnim telefonom. "Ko smo dobili telefon, sem bila tako zelo navdušena, da sem morala takoj poklicati vse bratrance in sestrične, a so mi rekli, naj jih pokličem pozneje. Ko so me poklicali, sem navdušeno začela razlagati, da imam telefon. Seveda, če pa so me klicali nanj," se je smejala Brigita, ki se še danes ni sprijaznila s pametnimi telefoni. Starša sta ji že v tistih letih puščala popolno svobodo, nikoli nista vedela, kje se potepa. "Vedela sem, da moram zvečer, ko je tema, domov. Velikokrat sem pozabila tudi na kosilo, zato je imela mama veliko težav na zdravniških pregledih, saj je zdravnica vedno rekla, da me mora umiriti, da mi mora dati več hrane, ker sem bila vedno presuha."

Njeni športni začetki so bili tesno povezani z zdravstvenimi težavami, natančneje z astmo. "Zgodnjih začetkov bolezni se ne spominjam, vem le, da sem veliko časa preživela v bolnišnicah. Še danes imam travme, saj sem bila tam sama, starši takrat še niso smeli biti ob otroku. Astma me je najbolj ovirala, ko sem bila stara sedem ali osem let, morala sem obiskovati tudi telovadbo za prilagojene otroke. Če si imel takrat kakšno bolezen, kot sta astma ali aritmija, so te dali v skupino z otroki, ki so bolehali za avtizmom ali downovim sindromom. Mami so sicer rekli, da me mora nekako brzdati zaradi bolezni, a me ni mogla, bila sem živahna, kot da bi se strgala z verige (smeh)," je razlagala Brigita. Astmo je z leti prebolela oziroma se ne kažejo nobeni znaki bolezni, od osemnajstega leta ni imela večjega napada, veliko pa si je pri izboljšanju stanja pomagala z jogo.

Brigita Langerholc
Arsen Perić

MISLILA SEM, DA SO VSE SOŠOLKE LEZBIJKE
Na osnovno šolo ima še danes lepe spomine, medtem ko je bilo v srednji šoli že nekoliko težje. "Šla sem v Ljubljano, kjer so nas vse, ki nismo bili iz mesta, obravnavali drugače. V tistem obdobju sem imela veliko težav s samopodobo, s tem, kam spadam. Vedno sem imela občutek, da se moram dokazovati. Dve leti je bilo v redu, nato pa mi je bila muka," je priznala naša sogovornica. Čeprav je imela športno gimnazijo pred vrati, se je odločila za Ljubljano, vedno je želela še kaj več. Čeprav atletike ni vzljubila že na prvem treningu, je ta ljubezen rasla z rezultati in uspehi, še posebej po tistih, ki jih je dosegala na olimpijskih igrah mladih. Nato je sprejela veliko in za takratna leta zelo nenavadno odločitev – študij v ZDA.

"Vedno sem si želela iti v svet, ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker sem bila obkrožena s prijateljicami, ki so veliko potovale, jaz pa te možnosti nisem imela," je razložila. Preden se je podala na novo avanturo, se je eno leto pripravljala nanjo – brala je National Geographic, imela je tudi individualne ure angleščine. "V Los Angeles sem prišla zelo dobro opremljena, šok pa je bil predvsem zato, ker sem iz Škofje Loke prišla v Los Angeles, v velemesto. Kulturni šok sem doživljala pri vsakdanjih stvareh, kot je na primer pozdravljanje. Tam se objameš, zato sem najprej mislila, da so vse moje sošolke lezbijke (smeh). Prvega pol leta sem bila zaradi vseh teh sprememb kot kakšna Alica v čudežni deželi," se spominja prvega stika z Ameriko. Nad študijem je bila zelo navdušena, še posebej nad predavatelji, ki so bili Nobelovi nagrajenci ali so bili del senata, prav tako pa tudi nad njihovo odprtostjo. Na začetku je imela nekaj težav tudi z domotožjem: "Prvo leto sva obe z mamo jokali po telefonu, ker je bilo ogromno novosti. Bilo je, kot bi šel zdaj kakšen Slovenec v Pakistan. Res je bilo ekstremno, vsak dan se mi je dogajalo nekaj novega."

"Zaobljube sva si izrekla na plaži, ker je bil Uroš videti kot kakšen Indijec, jaz pa kot svetlolasa Švedinja, se je okrog nas zbrala prava množica ljudi, bila sva prava atrakcija. Tako zelo, da sva se znašla v vseh lokalnih časopisih."

Po začetnem šoku je sledila drugačna faza, tista, v kateri je bila navdušena nad življenjem v milijonskem mestu. "Ko sem ugotovila, kako deluje sistem, in ko sem si našla krog prijateljev, je bilo vse lažje. Športniki smo imeli vedno zabave s plavalci, ki so bile znane po pijančevanju. Začeli smo hoditi tudi v Hollywood, v lokale na Sunset Boulevard. Spoznala sem tudi precej zvezdnikov, Carla Lewisa in igralko, ki je v Seksu v mestu upodobila Charlotte. Moram priznati, da je večina zvezdnikov zelo prizemljenih, česar za nekatere ljudi v Sloveniji ne morem reči." Resno je razmišljala o tem, da bi ostala v Združenih državah Amerike, nekaj časa je res še vztrajala in trenirala, nato pa se je vrnila v Slovenijo. "Razšla sem se s fantom, nisem želela živeti z njim v Nemčiji, zato sem se vrnila."

Brigita Langerholc
Arsen Perić

PRAVA INDIJSKA POROKA IN TAŠČINA ZAMERA
A ker je v vsaki stvari nekaj dobrega, je tu našla partnerja, s katerim se je povezala, poročila in zdaj vzgaja tri hčerke. "Uroš je bil del podporne ekipe Jolande Čeplak, spoznala pa sva se v Medulinu, kjer sem trenirala in se pripravljala. Eno leto sva bila v stikih zgolj prek telefona, nato pa sva se začela dobivati. Ko je moj takratni trener ugotovil, da ima raka in umira, mi je psihološko zelo pomagal. Tako sva se zbližala in postala par, čeprav sem imela na začetku zadržke, rekla sem si, da že ne bom s Slovencem (smeh)," se je nasmejala Brigita. A po pol leta sta zaživela kot pravi par, pozneje pa sta se poročila v Indiji, čeprav poroka sploh ni bila načrtovana. Nasprotno. Brigita je bila namreč prej že zaročena, vendar je bila zaroka bolj vsiljena, zato si ni želela še enkrat čez vse to. To se je spremenilo na počitnicah v Indiji.

"V hribih, kjer je zelo deževalo, je dobil idejo in mi rekel, da bi se poročila kar tu. Nekaj časa sem ga čudno gledala, vendar sem se spontano odločila, da zakaj pa ne," se tega norega obdobja spominja uspešna atletinja. Lastnica hostla, v katerem sta bivala, jima je pomagala pri organizaciji tipične indijske poroke z vsemi šegami in običaji ter tudi s pravo zabavo. "Zaobljube sva si izrekla na plaži, ker je bil Uroš videti kot kakšen Indijec, jaz pa kot svetlolasa Švedinja, se je okrog nas zbrala prava množica ljudi, bila sva prava atrakcija. Tako zelo, da sva se znašla v vseh lokalnih časopisih (smeh)." Ker sta se poročila tako na hitro in daleč od vseh, si je Brigita nakopala jezo svoje tašče. "Osem mesecev ni govorila z nama, nato pa je Uroš nekako popustil pod pritiski in sva naredila zabavo za sorodnike, za kar nama je še danes žal."

PO PORODU TUDI HUDA DEPRESIJA
Pozneje sta začela načrtovati tudi otroka, Brigita pa je zanosila že med tekmovalno sezono, a tega na začetku ni vedela. "Ta otrok je še danes nor in hiperaktiven, mogoče prav zaradi tega (smeh). Ko gremo ven, velikokrat naredi šest krogov okrog smetnjaka. Druga nosečnost je bila zelo nenapovedana, še zdaj ne vem, kako je prišlo do tega. Tri mesece po rojstvu prve hčerke sem bila že noseča. Uroša je takoj zaskrbelo, da mi je zdaj uničil kariero. Res je sicer, da sem bila pred kolajno, toda osvojila sem vse, kar sem želela, zato sem se le nasmejala," je razložila nenavaden položaj. Na začetku sploh ni mogla verjeti, da je to sploh mogoče, a ker si je vedno želela imeti dva otroka, je hitro sprejela to novico. Nekoliko težje je bilo v nadaljevanju, ko je zapadla v depresijo.

"Kulturni šok sem doživljala pri vsakdanjih stvareh, kot je na primer pozdravljanje. Tam se objameš, zato sem najprej mislila, da so vse moje sošolke lezbijke (smeh). Prvega pol leta sem bila zaradi vseh teh sprememb kot kakšna Alica v čudežni deželi." 

"Zgodila se je kot skupek vsega. Imela sem dva poroda naenkrat, za nameček sem čez noč prekinila kariero in svoj način življenja. Mnogi imajo pomoč domačih, jaz pa nisem imela nikogar. Mama ni želela pomagati, oče ni znal poskrbeti za dojenčke, tašča pa je bila predaleč. Bilo je grozno, zdravniki so rekli, da sem nujen primer za psihiatrično bolnišnico v Begunjah. Zelo resno sem razmišljala o samomoru. Pol leta je bilo res težko, mož je mislil, da se zgolj pretvarjam, pa čeprav sva bila zelo povezana. Sicer sem zelo močna osebnost, toda depresija je bila nekaj, česar nisem mogla obvladovati. Dolgo časa sem si zanikala, borila sem se s svojim tako imenovanim obsednim stanjem." Prvi korak k lepšemu življenju je bil, da si je priznala, da je depresivna. Pogovorila se je z mamo in teto, dvakrat za tri mesece se je preselila na podeželje, tudi mož je bil kar veliko odsoten, zato ji je največ pomagala 83-letna teta.

Brigita Langerholc
Arsen Perić

NE VEM, KAKO JE PRIŠLO DO TRETJE NOSEČNOSTI
Tudi zgodba pred rojstvom tretje hčerke je bila zanimiva. Brigita je namreč vedno malo zaničevala ljudi z veliko otroki. A nato se je v njej zbudila ženska intuicija, ki ji je rekla, da bi imela še enega otroka. Mož se je zaradi prej omenjene depresije kar nekoliko bal.

"Še danes ne veva, kako se je ta otrok 'zgodil', dva meseca me namreč ni bilo v Sloveniji. Mož je velikokrat rekel, da ni njegov, vendar, ko jo je zagledal, podobnosti ni mogel zanikati. Hčerka je res kot sonček, zame je bila neobremenjujoča, le ponavljala je za sestrama. Že s petimi meseci pa sem šla že delat, ker sem bila sita treh let porodniške. Bil je res šok, ker sem se res povezala z njo, na drugi strani pa sem si res želela delati."

"Imela sem dva poroda naenkrat, za nameček sem čez noč prekinila kariero in svoj način življenja. Mnogi imajo pomoč domačih, jaz pa nisem imela nikogar. Mama ni želela pomagati, oče ni znal poskrbeti za dojenčke, tašča pa je bila predaleč. Bilo je grozno, zdravniki so rekli, da sem nujen primer za psihiatrično bolnišnico v Begunjah. Zelo resno sem razmišljala o samomoru."

Njen naslednji velik cilj je dokončanje magisterija na fakulteti za družbene vede na temo vloge žensk v športu, to je tudi področje, na katerem je tudi sicer zelo aktivna. "Taka sem, vedno želim kaj spremeniti. Kdo ve, mogoče sem se že rodila čudna. Spomnim se, da sem skupaj s svojim takratnim fantom nekaj spremenila tudi v ZDA na univerzi. Tam je bila tabu tema, da na tekmovanje prideš skupaj s fantom, ki naj bi ti zmešal glavo, zaradi česar naj ne bi mogel dobro nastopati. Jaz in sošolke iz Evrope smo bile vajene, da je fant zraven tudi na tekmah. Zaradi tega sem se hudo sprla s trenerjem, grozil mi je, da mi bo ukinil štipendijo. Skupaj s še nekaterimi dekleti smo šle do njega in mu rekle, da bomo pripeljale svoje fante, če želimo, in da tako ali tako vemo, da moramo dobro tekmovati. In tako se je to spremenilo," je v smehu povedala nekakšna borka za takšne in drugačne pravice.

Brigita Langerholc
Arsen Perić


V prostem času gre najraje v gozd, kjer se napolni z energijo, včasih ji ustreza tudi tišina, kar je pri treh otrocih velik izziv. Izredno rada bere in se izobražuje na različnih področjih. V prvi vrsti pa ji je pomembno, da živi kakovostno, brez stresa in umirjeno, veliko se ukvarja z jogo, ki jo tudi uči, in meditira. Za konec nam je še zaupala, s katerimi besedami bi se najbolje opisala: "To je res težko (smeh). V preteklosti sem bila perfekcionistka, imela sem dvojni obraz. Zunaj sem bila pozitivna, znotraj pa včasih kar temačna. Danes pa lahko rečem, da sem preudarno umirjena, to sem osvojila z jogo in meditacijo. Pa tudi iskreno pozitivna in etična."

Članki iz rubrike