Pred osemindvajsetimi leti, ko je na svet prijokal naš sogovornik, judo nedvomno ni bil šport, s katerim bi se otroci množično ukvarjali, niti sedem let pozneje, ko je Rok Drakšič prvič stopil v telovadnico Marjana Fabjana. A vendarle se lahko slovenski judoisti in judoistke danes pohvalijo s številnimi velikimi uspehi; naš sogovornik je najbolj ponosen na naslov evropskega prvaka izpred dveh let, zdaj pa upa na preboj na olimpijske igre v Riu. Nekaj, o čemer je sanjal že od malih nog.
"Odraščal sem v izjemno lepem okolju na kmetiji, bil sem obkrožen z živalmi, seveda pa sem moral tudi pomagati staršem pri vsakodnevnih opravilih. Kmetija je bila srednje velika, a ker nismo imeli veliko strojev, smo morali veliko tega postoriti na roke. Moram reči, da ni bilo opravila, ki se ga ne bi lotil, od dela v hlevu do košnje trave in hranjenja živali. Včasih smo imeli veliko koz, s katerimi je bilo veliko dela, zdaj pa imamo večinoma le zajce in kokoši," nam je zaupal Rok, ki še danes poprime za delo, če je treba, še posebej ko so starši na dopustu. "Ravno prejšnji teden sem priskočil na pomoč, je pa res, da v zadnjem času manj pomagam, saj nimam veliko energije. Čeprav se stvari, ko se jih lotim, lotim zelo resno, se mi je seveda zgodilo tudi to, da mi je kdaj katera od živali ušla in sem jo moral nato loviti in iskati, predvsem koze, to je bilo na sporedu vsak teden (smeh)."
"Ko smo potovali na tekmovanje v Rusijo, je bil na letalu potnik, ki je pijan udaril stevardeso, ki mu ni želela več dati pijače, mi pa smo ga morali umiriti, nato pa smo morali zasilno pristati v Varšavi, da so ga lahko odstranili z letala."
Kot majhen kratkohlačnik se ni potikal le med živalmi, temveč se je velikokrat družil tudi s tri leta starejšim bratom, ki je pravzaprav krivec za to, da ima Slovenija tako uspešnega judoista. "Tudi on je treniral judo, tako da je med nama že od nekdaj vladalo nekakšno rivalstvo, ki pa je v športu dobrodošlo. On je bil tisti, ki je šel prvi na trening juda, kasneje sem se poskušal zgledovati po njem in ga tudi premagati. Najina otroška leta so bila zaznamovana s to tekmovalnostjo. Ne bi rekel, da sva se slabo razumela, toda vedno sva se borila, po drugi strani pa mi je na športni poti zelo pomagal," je o odnosu s starejšim bratom spregovoril Rok.
On je bil tisti, ki je doma prvi predlagal, da bi treniral judo, ker pa je bil brat starejši, je moral ta šport najprej preizkusiti on, da bi nato lahko na trening šel še najmlajši član družine. "Judo je bil takrat šport, ki ga ni bilo, nisem ga poznal. Doma so hitro ugotovili, da je to zame odlična izbira. Vedno sem imel njihovo podporo, tudi ko so me morali voziti na tekme in treninge, jim ni bilo težko. Šele zdaj, ko sem sam trener in starši vozijo otroke na trening, se res zavedam, koliko odrekanja je potrebnega tudi z njihove strani," je povedal trenutno enajsti judoist na svetovni lestvici v kategoriji do 73 kilogramov. Najponosnejši je na naslov evropskega prvaka, ki ga je osvojil pred dvema letoma. "Če si drugi ali tretji, to še vedno pomeni, da je nekdo pred teboj, takrat pa sem bil res sam na vrhu," je razkril svoj način razmišljanja.
VČASIH JE PODRL TUDI KAKŠNEGA SOŠOLCA
Z bratom sta tako orala športno ledino v družini, ljubezen do športa pa sta nanju prenesla tudi starša, ki sta šport zelo rada spremljala. "Tako sem bil že od malih nog oboževalec olimpijskih športov, odkar se spomnim, sem rad navijal za slovenske športnike. Moji prvi spomini na to so povezani z zimskimi športi, natančneje s smučanjem in Juretom Koširjem." Že takrat si je predstavljal, da bi lahko nekoč nastopal na olimpijskih igrah. Še več, svoje sanje je delil tudi s prijatelji.
"S prijateljem sva sklenila dogovor, da on obiskuje judo z mano, jaz pa z njim hodim na ure trobente. Na koncu je on ostal v godbi, jaz pa v športu. Zdaj verjetno ne bi znal zaigrati ničesar več, bi pa znal pravilno pihniti. To je bil vrhunec moje glasbene kariere."
"Otroci, ki smo skupaj odraščali na vasi, smo si velikokrat organizirali svoje olimpijske igre in si izmišljali raznorazne discipline. Največkrat smo skakali v daljino, plezali na drevo in podobno. Moram priznati, da smo bili s prijatelji zelo povezani, veliko časa smo preživeli v naravi, prišli pa so tudi pomagat na kmetijo, če je bilo treba. To drži še danes," se je nasmejal osemindvajsetletni judoist in nadaljeval: "Poleg tega smo se najraje igrali skrivalnice, ker pa je bilo okrog veliko travnikov, si je bilo najlažje postaviti dva gola in igrati nogomet."
Tudi sam si je kdaj želel, da bi bil nogometaš, toda kot nam je povedal, športne dejavnosti na njihovi osnovni šoli takrat še niso bile tako organizirane. Prvi, ki se je tega resneje lotil, je bil priznani trener juda Marjan Fabjan, ki je bil Rokov prvi in edini trener v dolgoletni karieri. "Takrat smo se zaradi tega vsi vpisali na judo. Spomnim se, da nas je bilo na začetku petdeset, med drugimi tudi Lucija Polavder. Je pa res, da nihče od otrok ni točno vedel, kakšen šport je pravzaprav judo. Ko sem prišel domov s to idejo, niso bili najbolj navdušeni, vsi so bolj spremljali smučanje ali športe z žogo," se je nasmejal Rok. Kot praktično vsi otroci sta se tudi on in brat za judo najprej navdušila zato, ker je v njem vedno prisotno ravsanje. "Mislim, da so bili starši kasneje kar zadovoljni s tem, da sem lahko svojo energijo usmerjal v šport in nisem toliko nagajal doma (smeh)."
Kaj hitro je tudi Rok uvidel, da je judo več kot le ravsanje med otroki. "Spomnim se, da nas je bilo na prvem treningu ogromno in da je trener od nas zahteval disciplino. Morali smo mirno stati v vrsti, kar je bilo za nas nekaj nenavadnega. Fabjan je zelo strog trener, toda meni je veliko lažje, ker sem njegov načina dela navajen od malih nog. Tudi zdaj, ko sam treniram otroke, vidim, da imajo veliko raje disciplino kot pa to, da delajo po svoje."
"Spomnim se, da sem se pred petimi leti peljal s kolesom in se mi je pedal zataknil. Nenadoma sem pri hitrosti 35, 40 kilometrov na uro poletel, medtem ko sem bil v zraku, pa sem naredil padec naprej. Takrat sem jo odnesel le z rahlim izpahom ključnice, če ne bi znal padati, pa bi se po mojem mnenju bolj poškodoval."
Njegov prvi večji uspeh je prišel pri petnajstih letih, ko je na evropskem kadetskem prvenstvu osvojil kolajno. Takrat je začel razmišljati o tem, da je to mogoče res to. Povprašali smo ga tudi, ali mu je znanje borilnih veščin kdaj prišlo prav tudi v vsakdanjem življenju: "Da, kar nekajkrat. Spomnim se, da sem se pred petimi leti peljal s kolesom in se mi je pedal zataknil. Nenadoma sem pri hitrosti 35, 40 kilometrov na uro poletel, in medtem ko sem bil v zraku, sem naredil padec naprej. Takrat sem jo odnesel le z rahlim izpahom ključnice, če ne bi znal padati, pa bi se po mojem mnenju bolj poškodoval. V preteklosti pa sem kakšen prijem uporabil tudi drugače, v šoli, ko smo se ravsali s sošolci (smeh)," je priznal Rok.
VRHUNEC GLASBENE KARIERE: IGRANJE NA TROBENTO
Osnovno šolo je obiskoval v domačih Grižah, danes pa na to obdobje gleda kot na čas, ko je bil šport zanj na prvem mestu. "Šele ko sem prišel v srednjo šolo, sem se začel zavedati, da je izobrazba zelo pomembna ter da lahko hkrati treniram in opravljam obveznosti v šoli."
Ob športnih aktivnostih je bil Rok dejaven tudi na glasbenem področju. "Igral sem na trobento. S prijateljem sva sklenila dogovor, da on obiskuje judo z mano, jaz pa z njim hodim na ure trobente. Na koncu je on ostal v godbi, jaz pa v športu. Zdaj verjetno ne bi znal zaigrati ničesar več, bi pa znal pravilno pihniti. To je bil vrhunec moje glasbene kariere (smeh)."
Po osnovni šoli je začel obiskovati srednjo gradbeno šolo v Celju, je pa bil takrat njegov vsakdan že podrejen športu. "Na srečo so mi šli učitelji na roko, saj sem zaradi tekmovanj in potovanj veliko izostajal od pouka. Prvi dve leti je bilo nekoliko težje, saj nihče ni prav dobro poznal juda, nato pa je Urška Žolnir osvojila olimpijsko zlato in to se je spremenilo."
Če ne bi bil profesionalni športnik, bi bil Rok prav gotovo gradbenik; smer, ki si jo je izbral tudi na fakulteti, čeprav veliko praktičnega znanja prav zaradi športa ni pridobil. "Ne vem, ali se bom tega poklica lotil po karieri, bomo videli, kaj bo prinesel čas. Rad tudi učim otroke, to mi je res v veselje," je spregovoril o načrtih za prihodnost. Za zdaj pa o tem še ne želi razmišljati, saj pred sabo vidi le en cilj: olimpijske igre v Riu, ki jim že nekaj časa podreja vse, trenutno lovi še zadnje točke za nastop na tem velikem tekmovanju. To bo lahko storil že ta konec tedna, saj je po našem pogovoru spakiral kovčke in se odpravil na grand slam, ki bo na sporedu na Japonskem. V zibelki juda in deželi, ki ga je ob številnih potovanjih v najrazličnejše kraje najbolj navdušila. "Zelo všeč mi je njihova hrana, težko bi izpostavil le eno jed, seveda največ pojemo riža (smeh). Občudujem tudi njihovo spoštovanje starejših ljudi. Zdi se mi, da se pri nas ne znamo tako lepo in spoštljivo vesti do njih. Največja težava je nepoznavanje jezika, mi ne razumemo njihovega, oni pa slabo govorijo angleško."
RED MORA BITI TUDI DOMA
Glede na to, da že od sedmega leta trenira in da je navajen na vsakodnevno disciplino in red, ki ju zahteva judo, je z leti postal tak tudi v zasebnem življenju. "To sicer ni načrtno, vendar je nekaj, kar ti po vseh teh letih ostane iz juda, lahko bi rekel, da je neka življenjska šola. Tako mora biti, preden se kam odpravim, vedno vse pospravljeno in stvari morajo biti urejene, plačane vse položnice (smeh). Nerad puščam stvari odprte," je priznal Rok, ki je za telesno pripravo v preteklosti skrbel z gorskim kolesom. Na bližnji hrib se je odpravil vsakič, ko je imel čas, zdaj pa mora nekoliko varčevati s svojo energijo. "Zdaj ne kolesarim več toliko, imamo pa v sklopu treningov že veliko zahtevnih vaj za telesno pripravljenost, kot so dviganje uteži, tek v hrib in vojaški poligon, ki ga imamo pred klubom. Pomembna je tudi psihična pripravljenost. Sam se pred borbami zaprem vase in se poskušam čim bolj umiriti."
"Čeprav se stvari, ko se jih lotim, lotim zelo resno, se mi je seveda zgodilo tudi to, da mi je kdaj katera od živali ušla in sem jo moral nato loviti in iskati, predvsem koze, to je bilo na sporedu vsak teden."
V prostem času najraje počiva, pomaga doma in dela z otroki oziroma jih uči osnov juda, kar ga neizmerno veseli. "Sam še nimam družine, ne razmišljam še o njej, saj je trenutno vse podrejeno olimpijskim igram. Držim se tega, da se v popolnosti posvečam eni stvari, ne pa da delam veliko stvari na pol. Imam pa punco, s katero sva že nekaj časa skupaj. Spoznala sva se na judu, tudi ona je namreč nekaj časa trenirala v istem klubu, iz tega pa je nastalo nekaj več (smeh). Ne, doma ne uporabljava kakšnih prijemov iz juda, oziroma če so, so to bolj prijetne borbe," se je nasmejal osemindvajsetletni judoist, ki se je opisal kot fant, ki je rad nasmejan in dobre volje. Ob koncu pogovora pa nam je zaupal še anekdoto, po kateri se še danes nasmeje, čeprav takrat ni bila tako zelo smešna: "Ko smo potovali na tekmovanje v Rusijo, je bil na letalu potnik, ki je pijan udaril stevardeso, ki mu ni želela več dati pijače, mi pa smo ga morali umiriti, nato pa smo morali zasilno pristati v Varšavi, da so ga lahko odstranili z letala."
