To je vzdevek, ki so mu ga nadeli, ko je postal član bosanske izbrane vrste. Nase je opozoril tudi na svoji prvi tekmi v dresu Uniona Olimpije, v dolgem in prijetnem pogovoru pa smo ga imeli priložnost spoznati v povsem drugačni luči.
Novi član Uniona Olimpije in tudi podkapetan ekipe, takoj za prvim možem zmajev Sašo Zagorcem, je eden od tistih gostov v naši in vaši redni rubriki, s katerim smo lahko sproščeno klepetali, kot bi se poznali že nekaj let. Tako praktično ni bilo teme, ki je ne bi obdelali, pogovor pa smo začeli z dogodki izpred skoraj enaintrideset let, ko je na svet prijokal v Austinu v ameriški zvezni državi Teksas.
"Spomnim se predvsem tega, da smo se v otroštvu veliko selili. Rodil sem se v Austinu in tam živel večino svojega življenja, toda oče je bil v vojski, zato smo kakšno leto živeli tudi v Nemčiji. Oče je izviral iz Washingtona, tudi tam smo bili. Življenja v Nemčiji se ne spominjam tako podrobno, vem le, da je bilo zelo mrzlo in da je bilo veliko snega (smeh)," nam je na začetku pogovora zaupal Zack, ki se snega v Sloveniji niti malo ne veseli. Pa čeprav je v sezoni, ko je igral v Rusiji, izkusil veliko hujše razmere.
"Smučati nisem nikoli poskusil, kaj takega med sezono tako ali tako ni dovoljeno, zelo rad pa bi se preizkusil v deskanju, tudi žena je navdušena." Zack je sicer najstarejši član družine, ima še dve leti mlajšega brata in sestro po očetovi strani, ki je stara dvanajst let.
"Družino vidim le poleti, zato skušam takrat z njimi preživeti kar se da veliko časa. Tudi brat je bil športnik, igral je ameriški nogomet, tudi na univerzi, toda mislim, da sem bil jaz vseeno boljši (smeh). Kar pa zadeva sestro, se je rodila, ko sem bil jaz že na univerzi in veliko zdoma, zato je niti ne videvam veliko." Starša sta se ločila, ko je bil Zack star trinajst let, a ga ločitev ni tako zelo prizadela kot brata, ki je, kot nam je povedal sogovornik, veliko bolj čustven. "Ker sem bil starejši, sem razumel nastali položaj, vedel sem, da je tako najboljše za oba. Tudi zdaj imam dober odnos z obema, toda z mamo sem bolj povezan."
DOMA NIČ O KOŠARKI, RAJE USTVARJA GLASBO
Član Uniona Olimpije je bil od mladih nog športni navdušenec. Njegova prva izbira pa ni bila košarka, s katero si zdaj služi kruh, temveč ameriški nogomet, toda v Teksasu mu je bilo za ta šport prevroče, za nameček je v srednji šoli še zrasel, zato je na koncu zmagala ljubezen do košarke.
"Ne spomnim se, da bi kot otroci počeli karkoli drugega, kot se ukvarjali s športom ali igrali videoigrice (smeh), toda vendarle sem večino časa preživel zunaj, največ smo igrali košarko in tudi bejzbol je bil zelo priljubljen. Zdaj je eden od mojih hobijev tudi glasba, ustvarjam r'n'b in rap ritme," nam je še zaupal Zack in dodal: "Glasba je nekaj, kar me sprošča v prostem času, ko ne želim preveč razmišljati o košarki. Ugotovil sem, da sem včasih doma preveč razmišljal, to ni bilo dobro. Zdaj trdno treniram, hodim v fitnes, doma pa košarko povsem odmislim."
Anekdot, takšnih in drugačnih, se mu je v otroštvu nabralo veliko, najbolj pa se spomni nesrečnega dogodka, zaradi katerega bi skoraj moral opustiti sanje o košarkarski karieri. "Zgodilo se je ravno v času, ko smo se selili, zato je bil v hiši velik nered. Z bratom se na to nisva ozirala, temveč sva se v miru igrala. Naenkrat pa sem stopil na steklo in si porezal nogo le malo stran od ahilove tetive. Če bi bila ureznina malo bliže, me ne bi bilo tukaj," je še dodal naš sogovornik. Ena od zanimivosti, ki se je danes z nasmeškom spominja, je, da je mami že pri petih letih govoril, da bo postal košarkar, to je bilo edino, kar je želel početi.
"Seveda si takrat nisem predstavljal, da bom igral v Evropi, saj veste, da želi vsak ameriški košarkar zaigrati v ligi NBA. Takrat sem najraje spremljal Michaela Jordana in Allena Iversona, to sta bila moja najljubša igralca. Moram priznati, da zdaj ne poznam veliko igralcev, seveda poznam tiste najboljše, toda odkar sem v Evropi, zelo malo spremljam NBA in univerzitetno košarko." Njegovi košarkarski začetki niso bili niti najuspešnejši niti najboljši. "Ko me je oče vpisal na košarko in sem začel trenirati, sploh nisem bil tako dober, ostali otroci so bili veliko boljši (smeh). Toda odločil sem se, da bom začel še resneje trenirati, veliko sem delal sam, da bi bil boljši."
OČETOVA VOJAŠKA VZGOJA
Tudi zato, ker je bil že od mladih nog trdno odločen, da bo postal košarkar, ga šola ni tako zanimala: "Zanimali so me določeni predmeti. Moje mnenje o šolanju je, da te učijo veliko stvari, preveč. Če želiš biti novinar, fotograf ali športnik, bi se moral posvečati tem predmetom, ne vem, zakaj bi moral jaz na primer obvladati golf. Saj razumem, da želijo poskrbeti, da se naučimo nekaj o vsem, a vseeno. Ko sem bil mlajši, šole nisem jemal resno, zdaj drugače gledam na vse skupaj. Preostalo mi je še kakšno leto študija, to bi res rad dokončal čim prej in postal trener ali učitelj. Res rad delam z otroki, razveseljujejo me, veliko je takšnih, ki v svojem življenju nimajo očetovskega vzora, mentorja, to bi rad bil jaz."
Ob tem se nam je postavilo vprašanje, ali je ta njegova velika želja povezana s tem, da od trinajstega leta ni živel z očetom. "Njegova vzgoja je bila bolj vojaška, rad je imel disciplino, zato imam veliko boljši odnos z mamo, s katero se pogovarjam vsak dan. Po mojem mnenju ni nič narobe z disciplino, po drugi strani pa je treba z otroki preživeti veliko časa, to je del, ki sva ga jaz in brat v otroštvu pogrešala. Zdaj se trudi, da bi vse skupaj popravil."
V šoli je Zack najbolj užival pri urah matematike, branje in pisanje mu nikoli nista šla. "Moja mama veliko bere, zato me večkrat navduši nad tem, da v roko vzamem kakšno knjigo, vendar jo po dveh poglavjih odložim (smeh)."
ŠTUDIJ? RAJE NA ZABAVE
Eden najtežjih trenutkov v njegovem življenju je bil, ko je zapustil družino in se odpravil na univerzo Arkansas-Little Rock, ki je dobrih 800 kilometrov oddaljena od doma. "Jokal sem, ker sem bil navezan na mamo. Lahko rečem, da sem bil mamin sinko. Toda mislim, da je bila ta odločitev dobra, saj sem se moral sam znajti," je priznal košarkar ljubljanske Olimpije.
Očetova vzgoja je bila bolj vojaška, rad je imel disciplino, zato imam veliko boljši odnos z mamo, s katero se pogovarjam vsak dan. Po mojem mnenju ni nič narobe z disciplino, po drugi strani pa je treba z otroki preživeti veliko časa, to je del, ki sva ga jaz in brat v otroštvu pogrešala.
Na študentska leta ima izjemno lepe spomine, ne le zaradi košarke, temveč je bilo zelo pestro tudi študentsko življenje. "Priznati moram, da sem bil zaradi tega manj osredotočen na študij. Nisem bil slab, toda vse se je vrtelo okrog zabav. Pri osemnajstih sem živel sam, stran od staršev, dobival sem tudi štipendijo, res sem se zabaval. Edina stvar, ki jo obžalujem, je to, da košarke nisem jemal dovolj resno. Saj sem treniral in igral dobro, toda na drugi strani sem skoraj vsak dan hodil na zabave, vedno se je kaj dogajalo."
Prvi dve leti je bil njegov košarkarski začetek počasen, še posebej v zadnjem letniku, ki ga je obiskoval na univerzi Central Missouri, pa se je na parketu res zabaval. "Tam sem bil res priljubljen, ekipa je namreč zelo dobro igrala. Zmagali smo na 35 tekmah, le na dveh ali treh smo izgubili. Uvrstili smo se na zaključni turnir, tam pa žal izgubili po devetnajstih zaporednih zmagah."
NAJPREJ JE POJEDEL HAMBURGER
Čeprav po devetih letih igranja in bivanja v Evropi ne bi mogel bolj uživati na stari celini, pa je bilo njegovo prvo leto vse prej kot lahko. Začelo se je s slabim agentom, ki je gledal le na denar in mu ni našel kluba, zato ga je odpustil in se odločil, da se preizkusi v Evropi. Začel je na dnu. Igral je v Nemčiji v drugi ligi, ni bil navajen evropskega stila življenja.
"Po vseh teh letih veliko bolj uživam tu kot v Združenih državah Amerike, edina stvar, ki jo pogrešam, je družina. Tu je veliko varneje, lepše, čisteje." No, družina ni ravno edina stvar, ki jo pogreša. "Zelo pogreša tudi ameriško hrano. Priznam, da so moje prehranjevalne navade res obupne, žena se vedno pritožuje (smeh). Obožujem sladkarije, čips, vse ocvrto, toda nikoli se ne zredim. Le ko smo na poti, jem zdravo, takrat moram (smeh). Ko smo bili nazadnje v Grčiji, smo vsak dan jedli le piščanca in testenine, in to dvakrat na dan. Ko smo se vrnili, sem šel takoj na hamburger (smeh)."
Tudi sicer Zack z velikim veseljem govori o kuhanju in hrani. Doma za kosilo večinoma skrbi njegova žena, toda vsakič, ko se vrne v Austin, je obvezna tipična zabava z žarom, za katerega seveda skrbi član Olimpije. Za pomanjkanje ameriške hrane v Evropi pa je Zack našel ustrezno nadomestilo na Balkanu. Že ob omembi čevapčičev so se mu namreč pocedile sline. "Ko sem igral za bosansko reprezentanco, sem skoraj vsak dan šel v Mrkvo na čevapčiče, nobeni na svetu se ne morejo kosati z njimi."
STEKLENICE, KOVANEC IN PLJUNEK
V teh devetih letih je igral za klube v Nemčiji, Franciji, Grčiji, Rusiji, Turčiji, Sloveniji in na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini pa je zaigral za reprezentanco.
"Košarkarsko gledano, je bilo v Grčiji najboljše. Ne le v Panathinakosu, s katerim smo osvojili prvenstvo, temveč tudi moje prvo leto na Kreti. Tudi v Ciboni sem se imel lepo, za življenje je bilo zelo lepo v St. Peterburgu, vendar tam nikogar ne zanima košarka, na tekmah nismo imeli gledalcev."
Džeko je zelo prijeten fant, neverjetno, koliko je on naredil za vso državo. Zaradi njega navijam za nogometne ekipe, v katerih igra, in jih tudi izbiram v videoigricah.
Prav posebno poglavje v njegovem življenju pa imajo zeleno-beli iz Aten oziroma navijači. "Predstavljajte si, da se na tekmi kar naenkrat prižgejo bakle, dvorana je bila polna dima, med tekmo si lahko slišal eksplozije, noro je bilo, toda na drugi strani zelo nevarno. Ekipe so bile tako prestrašene, ko so stopile na igrišče, da smo imeli prednost domačega terena v pravem pomenu besede." Tudi sam je imel kar nekaj izkušenj z vročekrvnimi navijači. "Nemalokrat so me obmetavali z raznimi predmeti, v Zadru je nekdo pljunil na moj dres, toda nisem eden od tistih košarkarjev, ki hitro izgubijo živce, le nasmehnem se in igram naprej. V Grčiji so vame metali kovance, baterije, steklenice, bil sem tudi priča, ko je navijač Krete stekel na igrišče in med tekmo udaril nasprotnega igralca v obraz," je z nami delil nore prigode, s katerimi se je srečal na igrišču.
Ena najbolj norih tekem, ki jo je doživel, je bila seveda proti Olympiakosu v finalu prvenstva, ko so njihovi rivali vodili z 2:1 v zmagah, Panathinaikos pa jih premagal v njihovi dvorani in pozneje osvojil prvenstvo. "Pred hotelom je bilo tudi deset tisoč ljudi, na cesti nismo mogli nikamor, ker so bile ulice oblegane, to je bila res prava ljubezen do košarke."
SLIŠAL SEM, DA VUJAČIĆA VSI SOVRAŽIJO
V Turčiji, kjer je igral pred prihodom v Slovenijo, si je slačilnico delil tudi z dvema Slovencema, Sašo Vujačićem in Juretom Balažićem.
"Seveda smo se malo družili med sabo, Jure je res prijeten fant, tudi Saša. Vedno sem ga spraševal o slovenski reprezentanci, ker sem slišal, kaj se je dogajalo med njim in selektorjem Zdovcem. Pozabil sem točno, kaj je bilo narobe, toda vsi so govorili, da v Sloveniji vsi sovražijo Vujačića. Mnogi ne razumejo, da ti fantje igrajo vso sezono in da včasih potrebujejo kakšen prost teden. Tudi jaz sem bil v podobnem položaju, pred dvema letoma sem se poročil, lani pa sem imel občutek, da bo moje telo razpadlo." V času, ko je igral v Ciboni, so nanj postali pozorni v Bosni in Hercegovini, on pa je videl priložnost, da izkusi tudi reprezentančno košarko.
"Na začetku so se navijači spraševali, kdo, za vraga, je ta novi igralec. Na koncu so me vzljubili, tudi jaz jih imam rad, rad zahajam v Bosno. Zame je pomembno, da imam stik z navijači prek različnih družbenih omrežij," je navdušeno razlagal Zack. Kako pa se je kot Američan počutil v bosanski slačilnici? "Super (smeh). Nisem tipični Američan, rad se pogovarjam, družim, takoj sem dobil prijatelje. Res sem se imel lepo, upam, da bom lahko še enkrat zaigral za reprezentanco," je izrazil željo.
Pred tekmami posluša tudi balkanske pesmi, ki mu jih pošiljajo predvsem navijači. "Nazadnje sem poslušal Zek zek dadumle … (smeh)" je zapel Zack. Ko je igral za reprezentanco, je imel čast spoznati in se družiti tudi z Edinom Džekom. "Res je zelo prijeten fant, neverjetno, koliko je on naredil za vso državo. Zaradi njega navijam za nogometne ekipe, v katerih igra, in jih tudi izbiram v videoigricah. Prej je bil to Manchester City, zdaj pa Roma."
PRVIČ SEM JO VIDEL NA FACEBOOKU
V Ljubljani se mu je pred dnevi pridružila tudi družina – žena in dva sinova, starejši je star štiri leta, mlajši pa šest mesecev. Zack nam je zaupal tudi zelo zanimivo anekdoto o tem, kako je pravzaprav spoznal Jenniffer, s katero sta skupaj sedem let, leta 2013 sta se tudi poročila.
"Zgodba je res nora. Bilo je drugo leto igranja v Franciji, ko sem za zabavo snemal, kako je videti življenje košarkarja čez lužo. Čez nekaj časa sem postal kar priljubljen, na facebooku so me dodajali številni ljudje, nekega dne tudi ona. Takoj, ko sem videl njeno fotografijo, sem si rekel, da bo moja. V hipu sem ji napisal sporočilo in začela sva se pogovarjati. Nekega dne sem ji predlagal, da bi me obiskala v Franciji. Privolila je, čeprav me ni še nikoli videla in je morala prileteti celo iz ZDA. Spomnim se, da sem jo prvič videl na železniški postaji v Le Mansu," se je nasmejal naš sogovornik. Kako pa bi se Zeko, kot se ga je na Balkanu prijel vzdevek in ki se je izkazal na prvi tekmi v dresu Olimpije, opisal?
"Zabaven, družaben, sproščen, uživam življenje. Zelo težko me je razjeziti, vedno sem nasmejan in srečen. Tudi zato so me v Bosni hitro sprejeli za svojega."
