In slednjih res ni bilo malo, saj je bil Nejc živahen in radoživ otrok ter velikokrat pobudnik takšnih in drugačnih pustolovščin. Prvih deset let svojega življenja je preživel v Ljubljani, natančneje v Dravljah, nato pa se je celotna družina preselila v Spodnjo Slivnico v okolici Grosupljega. Športne gene je podedoval od očeta, nekdanjega judoista, medtem ko je mama vse življenje navijačica. Ima tudi enajst let starejšega brata Klemna, s katerim sta se kljub razliki v letih dobro razumela, veliko sta igrala računalniške igre, pomagal mu je pri šolskih stvareh in velikokrat kaj naredil namesto njega. "Oče je judo treniral kar petindvajset let in udeleževal se je tekmovanj v takratni Jugoslaviji. Malo sem že pozabil, kaj vse je dosegel, se pa spomnim, da je bilo pri babici veliko kolajn in da je bil v jugoslovanskem rangu zelo visoko," nam je razkril Nejc. Tudi on je poskušal z borilnimi veščinami in šel po očetovi poti, dokler ga ni nogomet povsem zasvojil.
O PRVI TEKMI
Svojo kariero sem začel kot vratar, na prvi tekmi pa mi je bilo tako dolgčas, ker je naša ekipa vedno napadala, da sem delal prevale. Naredil sem kakšnega v levo, kakšnega v desno.
"Judo sem treniral od petega in vse do devetega leta. Vmes sem za leto dni prekinil treninge, da bi se preizkusil v smučarskih skokih. Še sam ne vem, kaj me je takrat pičilo (smeh). Trenirali smo v Mostecu, vendar nisem bil uspešen. Ko sem pri sedmih letih sedel na vrhu osemnajstmetrske skakalnice in me je trener želel prisiliti, da bi se spustil po njej, sem se zjokal in odnehal. Pri devetih letih sem dva meseca treniral tako judo kot nogomet, a smo doma hitro videli, da se to ne bo obneslo. Oče mi je takrat rekel, naj se odločim za en šport. Ker smo pred blokom vedno igrali nogomet in sem se zaljubil v ta šport, sem začel svojo nogometno pot." Prvi trening mu ni ostal v spominu, se pa zato toliko bolj spominja svoje prve tekme, ki jo je imel posneto tudi na kaseto. "Svojo kariero sem začel kot vratar, na prvi tekmi pa mi je bilo tako dolgčas, ker je naša ekipa vedno napadala, da sem delal prevale. Naredil sem kakšnega v levo, kakšnega v desno (smeh)."
RAJE TENIS KOT NOGOMET
Tudi pozneje je Nejc ostal vsestranski, z veseljem igra in gleda predvsem tenis, pri srcu mu je tudi košarka. "Že od nekdaj sem si veliko raje kot nogometno tekmo ogledal tenis, razen če je igrala slovenska reprezentanca, to sem oboževal," je priznal Nejc, ki ima najraje Rogerja Federerja, blizu mu je tudi Novak Đoković, zato verjamemo, da je še kako užival v nedeljskem dvoboju dveh velikanov. "Še ena zanimivost je, da sem pri šestnajstih letih želel trenirati rokomet, ampak sem na srečo po posvetu z mamo in očetom ostal v nogometu. Takrat je bilo obdobje, ko so Celjani osvojili evropski naslov, reprezentanca je bila druga na evropskem prvenstvu, tudi pri športni vzgoji sem ga rad igral. Za nameček sem imel veliko krizo, želel sem pustiti nogomet, a starša sta me prepričala, da sem ostal in vztrajal pri tem, kar sem začel," je še razkril Nejc, ki je imel takrat za sabo že sedem let treningov in odrekanja, bil je tudi del nogometnega razreda v Šiški, a ni veliko igral, saj so priložnost večinoma dobivali starejši igralci. "Na srečo sem imel že od prvega dne, ko sem šel na prvi trening, neizmerno podporo staršev. Če le ni bilo kakšnega izjemnega dogodka, sta vedno prišla na tekmo. Hodita tako na domače kot gostujoče tekme. Mama je bila prej kar glasna navijačica, zdaj je bolj tiha. Vem pa, da je zelo živčna. Večkrat se izgovarja na sodnike (smeh)."
UKOR ZARADI KLJUKE
Tako kot večina njegovih vrstnikov je tudi on svoja otroška leta preživljal na igrišču. "Vsako popoldne smo se dobili pred blokom, igrali nogomet ali pa košarko. Računalnikov še ni bilo, zato smo bili zunaj. Ko smo se preselili v Grosuplje, mi je bilo zelo težko zaradi prijateljev, s katerimi sem se odlično razumel, po drugi strani pa, ko razmišljam za nazaj, mislim, da je bilo kar dobro, da sem šel. Mislim, da bi me lahko hitro vzela ulica. Tako pa sem šel v Grosuplje in nisem imel veliko časa za druženje," je priznal Nejc, ki se je po šoli z avtobusom takoj odpravil na trening in se vrnil v večernih urah, ko je moral narediti še domačo nalogo in se učiti.
"Bil sem zelo živahen otrok," se je nasmejal kapetan Domžal, ki je velikokrat ušpičil kakšno neumnost. "Bil sem pobudnik v našem razredu, pozneje, v sedmem razredu, pa sem se umiril. Spomnim se, da nismo marali učiteljice za angleščino, zato smo z zunanje strani odstranili kljuko, da ni mogla v razred. To je bil vrhunec vsega in prislužil sem si ukor. Takrat sem od očeta dobil edino klofuto, tega ne bom nikoli pozabil." V gimnaziji je želel prevzeti vlogo odvetnika razreda in se prepirati s profesorji, a je hitro ugotovil, da to nikamor ne pripelje. "V prve štiri razrede sem rad hodil, v gimnaziji pa mi je bilo najboljše obiskovanje nogometnega razreda in bivanje v internatu, to je bila res nepozabna izkušnja. S fanti smo se dobro razumeli, bili smo prava 'klapa', trenirali smo skupaj. Ni mi bilo težko biti ves teden zdoma," nam je zaupal Nejc. Od nogometašev, ki trenutno nastopajo v prvi ligi, je bil njegov sošolec na primer Luka Majcen. Obšolskih dejavnosti, ki niso bile povezane s športom, ni obiskoval: "Če česa ne maram, sta to ples in petje, tu sem res antitalent. Plesal nisem niti na valeti niti na maturantskem plesu," se je zasmejal kapetan Domžal.
O ANEKDOTAH
Spomnim se, da nismo marali učiteljice za angleščino, zato smo z zunanje strani odstranili kljuko, da ni mogla v razred. To je bil vrhunec vsega in prislužil sem si ukor.
KOT BI LAS VEGAS PRIMERJALI S PUŠČAVO
Na slovenskem prizorišču se je uveljavil v dresu Interblocka, po dobrih predstavah so nanj postali pozorni tudi tuji klubu. Ker je takrat igral v ligi prvakov, ga je prepričal romunski Otelul Galati, še en klub, ki ga je takoj po Nejčevem odhodu doletela bridka usoda, trenutno je namreč na 10. mestu druge romunske lige. "Po propadu Interblocka sem ostal brez kluba, dobil sem klic in v treh dneh se je vse razpletlo. Najprej sem šel na Nizozemsko, kjer je imel klub priprave, podpisal sem pogodbo in bil presrečen," je povedal Nejc, ki je imel prva dva meseca veliko domotožje. "Na srečo sem imel v ekipi štiri srbske nogometaše, ki so mi zelo pomagali, ne vem, kako bi zdržal brez njih, po dveh mesecih se mi je pridružilo še dekle Juša, ki je ostalo z mano do decembra. Vsi smo že odštevali dneve do vrnitve." Najtežje mu je bilo zaradi drugačne miselnosti ljudi, z Romuni ni imel dobrih izkušenj. "Mesto je bilo obupno, ni imelo središča, vse je bilo umazano. Če ga primerjaš z Ljubljano, je tako, kot bi Las Vegas primerjal s puščavo. Nogomet je bil na višji ravni kot v Sloveniji, je pa dobro, da se je vse skupaj tako hitro končalo, saj je klub hitro propadel. Veliko časa smo preživeli v karanteni, zato je moje dekle več časa preživelo z družino enega od srbskih nogometašev kot z mano."
Veliko je bilo tudi revščine. "Kot sem slišal, so imele natakarice v restavraciji 100 ali 150 evrov mesečne plače, kar je bila že dobra plača. Veliko je bilo Romov, Romuni pa so se mi zdeli zelo zahrbten narod." Toliko lepše se je bilo vrniti v Slovenijo, pa čeprav sta z dekletom doživela prometno nesrečo, ki je oba zelo pretresla. "Še danes se živo spomnim tega sedemnajstega decembra, ko smo se zvečer po tekmi takoj odpravili domov. Srbi so šli do Beograda, midva pa v Slovenijo. Zjutraj okrog šestih smo prispeli v Srbijo, takoj ko smo prišli čez mejo, sva imela nesrečo. Na sredini ceste je bil kamen, avtomobil pred mano je odvil, jaz pa sem bil takoj za njim in se zaletel. Takrat sem imel srečo, saj je bila cesta zelo ozka, na eni strani je bila pečina, na drugi pa Donava. Na srečo ni bilo nobenega avtomobila in tudi nobenega ovinka, sicer bi se zapeljal naravnost v Donavo. V mestu, dvajset kilometrov daleč, so Srbi našli nekoga z avtom in prikolico, kamor smo naložili moj avto in se od tistega kraja do Beograda vozili s hitrostjo 40 kilometrov na uro." Je pa bilo toliko bolj veselo, ko sta se vrnila domov, Nejc je takrat svojemu dekletu pripravil presenečenje in doma zbral vse prijateljice in družinske člane.
SPECIALIST ZA RIŽOTE
"Tudi ona je zelo ambiciozna ženska in najtežje ji je bilo, ker sem bil zelo malo doma. Res je, da je bila soigralčeva družina, s katero se je družila, super. Toda saj veste, da si vedno najraje s svojim partnerjem. Zelo cenim, da je takrat prišla z mano," je z veliko ljubezni govoril o svoji nežnejši polovici. "Obiskovala sva isto srednjo šolo, vendar se do konca četrtega letnika sploh nisva opazila. Potem pa smo imeli februarja športni dan, omahoval sem, ali bi se ga udeležil, saj sem pred tistim podpisal profesionalno pogodbo in sem imel popoldne trening. A sošolci so me prepričali, da sem šel z njimi, takrat sem jo prvič videl (smeh). Potreboval sem dva, tri mesece, da sva začela uradno hoditi," se je še nasmehnil Nejc, ki upa, da si bosta z dekletom kmalu ustvarila svoje gnezdo in tudi družino. V prostem času, predvsem ob nedeljah, ko ima Nejc prosto, se rada odpravita na izlet. "Najraje se odpraviva na Bled, v Portorož, zdaj sva začela raziskovati še Kranjsko Goro. Rada greva nekam, da nisva doma. Dvakrat na leto greva tudi na dopust, ki ga skušava čim bolje izkoristiti."
Ob koncu zanimivega in sproščenega pogovora smo uspeli spoznati še eno plat Nejca Skubica, ki je prej nismo poznali. Na vprašanje, kje se vidi v prihodnosti, je sicer odgovoril, da bi rad ostal v nogometu kot trener, ena od njegovih skritih želja pa je tudi ta, da bi odprl svojo restavracijo. Kapetan Domžal je namreč pravi kuharski navdušenec. "Upam sicer, da mi bo v nogometu uspelo, da si bom ustvaril kariero in si mogoče iz tega privoščil restavracijo. Da, doma kuham jaz, dekle pa pospravlja, naloge doma so točno razdeljene," se je nasmehnil. Kako se je sploh navdušil nad kuhanjem? "Začelo me je veseliti, ko sva šla v Romunijo. Nekajkrat sva si doma skuhala večerjo in mi je kar uspelo. Ko sva živela pri njenih starših, sem se povezal z njeno mami, ki rada peče. Kar naenkrat me je začelo veseliti, v tem zelo uživam. Doma imam kuharske knjige, gledam oddaje, čeprav od marca bolj malo kuham. Ko pa imam prosti čas, ga skušam izkoristiti za to. Kaj najbolje skuham? Sem specialist za rižote. V srednji šoli sem z mamo rad pekel sladice, zdaj pa jih raje jem, kot pečem," je zaključil domžalski kapetan.
