Naš tokratni sogovornik je namreč še eden od tistih športnikov, ki so v času vojne bežali od vse groze, od vsega hudega. Le da pri šestnajstih letih ni bil pripravljen na to, kar ga je doletelo. Svojo pripoved in izpoved je ob kavi v sončnem Kopru začel v nekaterih drugih časih pred štiridesetimi leti, ko je prijokal na svet v bosansko-hercegovski Tuzli in bil že od začetka zapisan športu. "Moj stric je bil profesionalni nogometaš v takratni Slobodi iz Tuzle, tako je bila praktično vsa družina povezana s športom. Mamina sestra je bila v Sloveniji poročena prav tako z nogometašem. Seveda sem tako tudi sam začel trenirati nogomet. Ker je bil moj stric članski trener, sem velikokrat slišal, da sem tu samo zaradi njega." V petem razredu osnovne šole se je zato odločil, da bi bilo mogoče dobro, da se preizkusi še kje drugje. Tako se je udeležil košarkarskega treninga, na katerega so povabili otroke iz vsega mesta, a ker jih je bilo preveč, je eden od sošolcev predlagal, da bi lahko šli na rokomet. In tako se je za Zorana vse skupaj začelo povsem po naključju.
ČAKALI, DA SO SE LAHKO DOTAKNILI PETROVIĆA
Nogomet je kljub temu še vedno ostal velika ljubezen. Še posebej ker je odraščal povsem blizu stadiona Tušanj, na katerem je svoje domače tekme igrala Tuzla. "Ker smo živeli v enajstem nadstropju bloka, smo imeli razgled na igrišče. Ko pa so bile tekme, sva bila z bratrancem vedno pri semaforju, ki so bili še staromodni, na njih si moral rezultat zamenjati ročno. To je bilo točno nad slačilnicami, zato sva lahko od tam opazovala vse zvezde Hajduka, Partizana, Zvezde, Dinama … Igralcev je bilo ogromno. Od Stojkovića, Vukotića, Bobana, Prosinečkega in tako naprej. Lahko bi rekel, da sva imela privilegije," se je z nostalgijo spominjal trenutkov, ko je z velikimi očmi opazoval nogometne velikane, ko pa je začel trenirati rokomet, je veliko časa preživel v dvorani. Tam je imel priložnost spoznati druge zvezdnike, košarkarske. "Spomnim se, da smo otroci čakali ob izhodu, ko je tu gostovala Cibona, in upali, da se bomo lahko dotaknili Dražena Petrovića. Na vse športnike smo gledali kot na nekaj več, tega, kot opažam, ni več. Otroci nimajo več vzornikov v športu, temveč v igricah. Tudi mi smo vse dneve čepeli na igrišču in gledali, kako so starejši igrali, ter upali, da jih bo kdaj neparno število, da bo moral kdo domov, se udaril, da bomo lahko mi prišli na vrsto. Mama me je podila z igrišča, zdaj pa moram jaz svoje otroke poditi na igrišče."
Z BLATOM UNIČILI FASADO
V otroških letih je bil, kot pravi, še preveč priden, v šoli pa odličen. "Predvsem sem bil odgovoren. Ko gledam na svoje prijatelje, so bili bolj svobodni. Za svoja leta sem bil preveč odrasel. Nisem bil lump," je v smehu povedal Zoran. Anekdota, ki se je spominja iz teh let, je povezana z blatom in uničeno fasado. "S prijatelji smo nabrali vrbe, s katerimi smo nato skušali z blatom zadeti šipe, vendar nam ni uspelo, smo pa zato uničili fasado (smeh)." Predvsem oče je bil strožji, vendar ga je in ga še danes izjemno spoštuje, tudi sam skuša biti svojima sinovoma takšen oče. Nekdanji uspešni rokometaš ima pet let in pol starejšo sestro, ki zdaj dela v Trentu v Italiji v računalniškem podjetju. "Ko sem hodil v osnovno šolo, je bila že srednješolka, zato mi je bila nekakšna vzornica. Ko so šli starši čez konec tedna na vikend, so bile doma zabave (smeh). Prišli so njeni starejši prijatelji, igrali so na kitaro, zame je bilo to izjemno zanimivo. Bili smo takšna rok'n'roll generacija."
O MAMI
Nazadnje me je videla, ko sem bil star šestnajst let, naslednjič pa pri osemnajstih. Šel sem kot fant, videla pa me je kot odraslega. Ker nismo živeli skupaj, sem se spremenil, česar si še danes ne more oprostiti.
PRIŠEL NA POČITNICE IN SE NIKOLI VEČ NI VRNIL
Skupaj sta preživela tudi nekaj najtežjih trenutkov v življenju: "Bilo je leta 1992 in vojna se še ni povsem začela, s sestro pa sva tako kot vsako leto že od majhnega tudi tokrat šla na počitnice k teti v Koper za petnajst dni. Vmes se je začela vojna, ki nama je preprečila, da bi se vrnila domov. Če bi vedel, da se bodo stvari tako iztekle, bi se na to psihično pripravil. Težava je bila v tem, da sem po dveh tednih mislil, da se bom vrnil domov. S sestro sva spakirala le majhno torbo s poletnimi stvarmi, ostal pa sem vse življenje," je razlagal naš sogovornik. Začetki novega življenja daleč od doma in v novi državi so bili težki. "Prvič v življenju sem bil ločen od staršev, mame nisem videl dve leti. Vso vojno je bila tam in pazila na stanovanje. Prvo snidenje z njo je bilo res čustveno. Nazadnje me je videla, ko sem bil star šestnajst let, naslednjič pa pri osemnajstih. Šel sem kot fant, videla pa me je kot odraslega. Ker nismo živeli skupaj, sem se spremenil, česar si še danes ne more oprostiti. Še vedno ima občutek, da je izgubila sina. Tega občutka ne privoščim nikomur. To je največji minus celotnega razpleta, toda zaradi tega sem naredil nekaj, česar v nasprotnem primeru verjetno ne bi. Zame je bilo najtežje prvo leto, ko nisem vedel, ali se bom lahko vrnil. Na srečo sem imel šport, začel sem trenirati rokomet. Najprej v Kopru, pozneje pa v Kozini, kjer sem igral šest let." Kot pravi, je bil primoran začeti z ničle, brez mame, očeta, brez strica iz ozadja, kar ga je naredilo še močnejšega.
PO VORIJEVEM UDARCU SEM JOKAL
Ko so se vojne razmere na območju nekdanje skupne države umirile, ni več razmišljal o tem, da bi se vrnil v Tuzlo, tu si je ustvaril življenje, spoznal nove prijatelje, starša pa sta si našla novo zaposlitev v Italiji. "Ljudje se spreminjamo. V Slovenijo sem prišel s šestnajstimi leti, v času, ko še nisem bil osebnostno izoblikovan. Na začetku sem se najtežje navadil na jezik (smeh). Ničesar nisem razumel, zato sem govoril samo 'ja, ja, ja' (smeh). V Slovenijo sem prišel kot kadetski reprezentant Jugoslavije, najboljši mladi športnik Tuzle, mislil sem, da nekaj veljam . A tu so mi govorili, da sem Bosanec. Najprej sem čudno gledal, nisem bil navajen, da ljudi ocenjujejo po tem kriteriju." Svoje prve rokometne treninge na slovenskih tleh je naredil v Kopru, hitro je šel na Kozino.
O DVOJČKIH
Lažje bi opravil šest treningov, kot pa poskrbel za dva indijanca (smeh). Ko imaš dvojčka, imaš natanko dve možnosti. Da si pravi oče ali pa se ločiš.
"To je bil takrat drugi, tretji klub v Sloveniji, takrat sem tudi dobil državljanstvo in začel igrati za slovensko reprezentanco. Seveda sem državljanstvo takoj sprejel, želel sem si ga. Tu sem imel prijatelje in mislim, da sem za Slovenijo spet veliko dal." Ne nazadnje je bil v generaciji rokometašev, ki je dosegla največ, ki je osvojila srebro na evropskem prvenstvu na domačih tleh, ki se je kot prva slovenska reprezentanca uvrstila na olimpijske igre v ekipnih športih. "Mislim, da bi lahko naša generacija dosegla več. O tem, kaj je vplivalo na to, da ni, ne bi govoril. Mogoče bi več dosegli, če bi se kdaj sprli, če bi bili bolj odkriti med sabo. Manjkalo nam je, da se v določenih trenutkih nismo bolj poenotili." Bil je del dveh olimpijskih iger. Tako v Sydneyju leta 2000 kot tudi v Atenah štiri leta pozneje. Vendar mu slednje niso ostale v dobrem spominu. "Tam me je na tekmi s Hrvaško Igor Vori močno udaril s kolenom v glavo in nos, zato sem moral po drugi tekmi domov. Takrat sem bil v najboljši formi, motiviran, pripravljen. Še vedno verjamem, da se mi bo to nekje oziroma nekoč povrnilo. Ne, takrat se nisem ustrašil za svoje zdravje. Jokal sem zato, ker sem vedel, da sem veliko vložil v to."
Še vedno se s sladkimi spomini spominja tekme, ki je Sloveniji sredi Hrvaške prinesla prvo uvrstitev na olimpijske igre, in tudi kolajne v Ljubljani. "Pravzaprav se sploh nismo zavedali, kaj se dogaja okrog nas, preveč smo bili izolirani. Leta 2000, ko smo premagali Hrvaško, so nas, medtem ko so ljudje rajali po ulicah, peljali na večerjo, namesto da bi šli tudi mi v središče Ljubljane. Tega ne znamo, tudi zaradi tega v Sloveniji ni boja za grb, ne znamo se ceniti, ne znamo ceniti športnikov."
VEČERNI POGOVOR IN PIVO NA POL
Kljub kakšnemu grenkemu priokusu je imel vedno občutek, da mu je rokomet dal veliko. Zato se je odločil za trenerski poklic. "Imam ogromno znanja in izkušenj, želel sem si ga prenesti na mlajše rodove. Tako gremo s Koprom naprej, imamo mlado ekipo. Dobro nam gre in smo na dobri poti," nam je povedal Zoran, ki posebnih trenerskih idolov nima, od vseh, ki so mu prekrižali pot, se je nekaj naučil. Po njegovi rokometni poti stopata tudi skoraj petnajstletna dvojčka Staš in Enej. "Trenutno pravita, da bosta boljša rokometaša od mene (smeh). Moram priznati, da ju nisem jaz usmerjal v ta šport, z ženo sva ju skušala vpisati tudi kam drugam, toda videti je, da sta najbolj navdušena nad rokometom. Res pa je, da sem si vedno želel, da se ukvarjata s kakšnim športom, s čimerkoli. Tudi če samo za rekreacijo."
O NOGOMETU
Z bratrancem sva bila med tekmo vedno pri semaforju, ki pa so bili še staromodni, na njih si moral rezultat zamenjati ročno. To je bilo točno nad slačilnicami, zato sva lahko od tam opazovala vse zvezde Hajduka, Partizana, Zvezde, Dinama …
Medtem ko je igral za ekipo Preventa iz Slovenj Gradca, je spoznal svojo soprogo, nekaj let je preživel tudi v Ljubljani v dresu Prul, vedno znova pa se je vračal na Primorsko. V času, ko je nosil dres Prul, sta se rodila dvojčka. "Prve tri mesece je bila žena v Slovenj Gradcu, kjer sta se tudi rodila, nato pa so prišli v Ljubljano. Bili smo sami, nihče nama ni mogel priskočiti na pomoč. Prvi dve leti smo imeli točno določen bioritem. Dan se je končal, ko sem se zvečer s treninga vrnil domov. Otroke sva dala spat, midva pa sva se malo pogovarjala, si razdelila eno pivo in šla spat okrog desetih. Spomnim se, da mi je takrat znanec povedal, kako lepa je Ljubljana zvečer v božičnem času, vendar je nisem šel nikoli pogledat tako pozno," se je na ves glas nasmejal Zoran in se ob tem spomnil še anekdote, povezane z nekdanjim reprezentančnim kolegom.
ČOKOLADA NA LETALU IN POL LETA POZNEJE
"Ko sta bila dvojčka stara pol leta, sva se odpravila na Maldive, v letalu pa so predvajali filme, ki pri nas še niso bili v kinu. Ogledala sva si Čokolado, vendar takrat nisva poznala naslova filma. Čez pol leta je ta film prišel v ljubljanski Kolosej, takrat sta nama Zoran Lubej in njegovo dekle, zdaj žena, rekla, naj si vzameva čas zase, ker nikamor ne greva, in da bosta čuvala najina dvojčka. Vprašal sem ga za predlog, kateri film naj si ogledava. Seveda nama je rekel, da naj si ogledava Čokolado. Šla sva, se namestila na sedeže in po treh minutah ugotovila, da sva jo že gledala," se je razpletu nasmejal rokometaš in priznal, da je bilo dogajanje doma zelo pestro, vendar so imeli ritem, od katerega niso odstopali. Tako je bilo na primer obiskov konec ob osmih.
O REPREZENTANCI
Mislim, da bi lahko naša generacija dosegla več. O tem, kaj je vplivalo na to, da ni, ne bi govoril. Mogoče bi več dosegli, če bi se kdaj sprli, če bi bili bolj odkriti med sabo.
Z veliko spoštovanja je govoril tudi o ženi, ki ni imela lahkega dela. "Lažje bi opravil šest treningov, kot pa poskrbel za dva indijanca (smeh). Ko imaš dvojčka, imaš natanko dve možnosti. Da si pravi oče ali pa se ločiš (smeh)." A najhujša leta so preživeli, zdaj pa so kot družina povezani. Vedno najdejo čas in aktivnosti, ki jih počnejo skupaj. "Gremo na izlete, kolesarimo, tudi v hribe smo hodili. Zdaj malo manj, ker sta v letih, ko komaj čakata, da kam greva (smeh). Zdaj imava z ženo družbo, s katero preživiva veliko časa in smo skoraj vsak dan skupaj. Ko sva doma, jima je že čudno (smeh)," je zaključil naš sogovornik, ki se je opisal kot discipliniran, zaprt in nezaupljiv.
