Čeprav se je v otroških letih veliko gibal v nogometnih in največ v košarkarskih krogih, je na Planini rojenega Žigo na koncu prepričal hokej na ledu. Na hokejski trening hokeja ga je prvič pripeljal družinski prijatelj. Ukvarjanje s športom je bilo po mnenju njegovih staršev nujno, da so nekoliko umirili zelo energičnega in nagajivega fanta, sicer mlajšega od dveh otrok v družini. "Spomini na moje otroštvo so res lepi, veliko časa smo preživeli na kranjskem bazenu, že od majhnega pa je bilo vse bolj ali manj povezano s športom. Mislim, da sem bil star tri leta, ko sem prvič stopil na drsalke. Peljal me je družinski prijatelj in rekel mami, da se bo lahko zdaj malo odpočila pred mano (smeh)," je svoje prve hokejske korake opisal naš tokratni sogovornik, ki se s posebno nostalgijo spominja tiste generacije hokejistov, s katerimi je odraščal od kratkohlačnikov, ki so se na drsalkah šele lovili, do uspešnih hokejistov, ki so svojo pot kronali z naslovom državnih prvakov do dvajset let.
O OTROCIH
Da, tudi otroci so v načrtu, vendar bog še ni dal blagoslova (smeh). Mislim pa, da se vsaka stvar zgodi z razlogom, ko bo, bo še toliko bolj posebno.
Na vprašanje, ali je bil živahen otrok, se je najprej glasno nasmejal in razkril: "Še preveč. Bil sem zelo hiperaktiven, zato je bilo prav, da so me usmerili v šport, da sem dal iz sebe odvečno energijo. Velikokrat sem se stepel s pet let starejšo sestro, vendar je bil najin odnos takšen kot vsak bratsko-sestrski, na vse skupaj pa imam res lepe spomine." Družina Pavlin je bila že od nekdaj zelo povezana, mama in oče sta želela, da skupaj preživljajo veliko časa, zato so vsi štirje hodili na izlete, na morje. "Čeprav zdaj opažam, da otroci že zelo zgodaj ne hodijo več na morje s starši, sem jaz užival. Tudi ko smo šli kam za konec tedna. Tudi zdaj imamo zelo dober odnos. Ravno pred letom dni smo dobili posnetke, ki so bili narejeni s stare videokamere, ko sem bil star štiri in pet let. Bili smo na obisku pri teti, jaz pa sem skakal okrog mize in težil vsem, ki so imeli pet minut časa (smeh)."
NAJVEČJI VZORNIK MARKO MILIČ
Športni geni so mu bili v zibelko položeni predvsem z očetove strani, ki se je ukvarjal s karatejem. "Mislim, da je prišel do zelenega pasu, pozneje pa je na prvo mesto postavil študij. Iz otroških let se spomnim, da so veliko igrali košarko, tudi mene je vzel s sabo, da sem jih gledal. Na stadionu v Kranju so bile zalo priljubljene tekme tri na tri. Ko sem gledal starejše, kako so se borili pod koši, je bilo zame pravo doživetje." Tudi Žiga je v osnovni šoli treniral košarko, tudi v srednji šoli je še kakšno leto igral za šolo, pozneje pa mu hokej tudi tega ni več dopuščal. "Zanimivo je, da sem imel v tem športu tudi vzornike. Med njimi je bil Marko Milič, ki prihaja iz Kranja. Zame je primer, kam lahko prideš iz tako majhnega mesta. Tudi zaradi tega sem toliko časa vztrajal v košarki, čeprav je bil hokej na prvem mestu. Pozneje sem se sicer kdaj vprašal, kako bi uspel kot košarkar, vendar se zavedam, da v prvi vrsti nisem imel višine, mogoče tudi ne pravih fizičnih sposobnosti."
POZNAL LE WAYNA GRETZKEGA
Zdaj košarko najraje spremlja po televiziji. "Pravzaprav spremljam vse športe, tudi zato ker imam prijatelje, ki so zelo uspešni nogometaši in košarkarji. Na Planini, kjer sem odraščal, je bilo veliko športnikov. Če le omenim, da je bil moj prvi sosed v bloku Siniša Anđelković, od nogometašev je bil tu še Josip Iličić, od košarkarjev je bil tu Miloš Varagić, tudi Robi Kranjec je s Planine. Saj jih je še veliko več, to pa so tisti, s katerimi sem odraščal." Še posebej nogometaš Palerma je bil tisti, s katerim je Žiga vse od otroštva pa do danes ohranil pristne prijateljske stike. "Do štirinajstega leta sva se vsak dan družila, nato sem bil zaradi hokeja malo manj tam. Je bil pa tudi gost na najini poroki, še vedno sva v stikih."
O VZORNIKIH
Med njimi je bil tudi Marko Milič, ki prihaja iz Kranja. Zame je primer, kam lahko prideš iz tako majhnega mesta.
Njegova otroška leta so bila videti nekoliko drugače od sodobnih mladostnikov, tudi v hokejskem smislu. "Poznali smo le Wayna Gretzkega, v sobi sem imel le njegove posterje. Po drugi strani pa sem, če sem iskren, bolj spremljal košarko oziroma Chicago Bullse, Michaela Jordana. Edini hokejski derbi, ki smo ga otroci res spremljali, je bil ta med Olimpijo in Jesenicami." Kako je bil videti njegov vsakdan? "Takoj, ko sem prišel domov, sem torbo vrgel v kot in šel na ulico, na kateri je bilo že veliko otrok. Nismo potrebovali veliko. Le žogo ali palico, da smo igrali bejzbol, navsezadnje tudi hokej, imeli smo se res lepo. Imeli smo pravilo, da smo morali vsi domov, ko so se prižgale luči (smeh). V poletnih počitnicah so nam starši dovolili, da smo ostali nekoliko dlje." Veliko je bilo tudi neumnosti, ki so jih naredili v vseh teh popoldnevih, a kot pravi Žiga, nobena ni bila takšna, da bi z njo pristali v časopisih.
LEN ZA ŠOLO
Se pa še kako spomni prvega šolskega dne. "Peljala me je mama, ravnatelj šole pa je imel pred šolo govor. Bila sva bolj zadaj, zato sem gospoda ravnatelja slabše slišal. Kar naenkrat sem na ves glas zakričal: 'Daj govori bolj na glas!' (smeh) Mami je bilo že prvi dan nerodno, toda takšen sem pač bil." Poleg športne vzgoje se je najbolj navduševal nad zgodovino in zemljepisom, matematika in slovenski jezik pa mu nista bila pri srcu. "Tudi zdaj rad gledam dokumentarne filme, sploh na temo druge svetovne vojne." Njegove proste ure so bile bolj ali manj podrejene športnim aktivnostim, iz pevskega zbora pa ga je učiteljica spodila.
Po opravljeni osnovni šoli se je vpisal na ekonomsko šolo v Kranju. "Bilo je zanimivo, pestro, staršem sem povzročil veliko sivih las (smeh). Na koncu sem naredil maturo in se vpisal na fakulteto za organizacijske vede. Nato sem bil postavljen pred dilemo in odločil sem se za športno kariero. Mislim, da bo v prihodnosti prišel čas, ko bom moral prebrati kakšno knjigo in opraviti kakšen izpit, toda po karieri. Za šolo sem bil nekoliko len, zelo težko se mi je bilo pripraviti na učenje. Srednja šola je šla težko mimo, toda šla je. Tudi starša sta skrbela za to, da sem opravil vsaj srednjo šolo. Grozila sta mi, da če ne bom opravil šole, ne bom smel igrati hokeja."
ČESAR NISEM ZNAL, ME JE NAUČILA ŽENA
A na koncu je začel počasi graditi profesionalno kariero. Njegova prva izkušnja s tujino je bila še v času srednje šole, ko je nekaj časa preživel na Aljaski na trening kampu. "Tam so mi ponudili pogodbo do konca sezone, vendar so starši želeli, da se vrnem in naredim maturo, ki mi je še manjkala, da bi dokončal srednjo šolo. To sem tudi naredil, vrnil sem se v Slovenijo, tako je bila moja prva prava izkušnja s tujino v Italiji." Priznal je, da je bil prvi teden izjemno zahteven, še posebej zato ker je bil sam in je moral prvič v življenju vsa gospodinjska opravila opravljati sam, hkrati pa je moral igrati hokej in se kot tujec še dodatno dokazovati. "Glede gospodinjskih opravil – česar prej nisem znal, me je zdaj naučila žena (smeh). Šalo na stran, Špela mi veliko pomaga, skoraj vse naredi, jaz lahko razmišljam le o hokeju. Znam na primer kaj skuhati, jaz sem tisti, ki pripravlja meso. Dobro lahko naredim kakšno mehiško hrano, dober steak in zelo dobra jajca na oko (smeh)," je svoje kulinarične sposobnosti razkril Žiga in nadaljeval: "Ta način življenja mi je počasi začel postajati všeč, zdaj že pet, šest sezon igram v tujini. Kar zadeva jezik, v Italiji nisem imel težav, saj je bil trener Kanadčan, imeli smo veliko tujcev, s katerimi sem se lahko pogovarjal angleško, veliko časa smo preživeli skupaj."
LE LOVA IN RIBOLOVA NIKAR
Najbolj domače se je počutil na Švedskem, kjer so ga sicer pregovorno hladni Švedi sprejeli za svojega. "Če primerjam kulturo, mislim, da je pri nas še vedno nekaj balkanskega pridiha, tam pa je vse bolj strogo in po pravilih. Tam točno vedo, kdaj bodo imeli kosilo, večerjo, čas za družino, poleg tega imajo zelo poskrbljeno za zdravje in socialo. Najbolj sta me navdušila njihova ljubezen do hokeja in to, da je vse urejeno." Čeprav so Švedi navdušeni lovci in ribolovci, naš tokratni sogovornik te strastne navade ni prevzel. V prvi vrsti, ker tega ne odobrava. "Ne maram tega, ni mi všeč. Raje gledam, kako ribe plavajo in losi skačejo. S Špelo sva šla nekajkrat v safari, kjer so se sprehajali ogromni losi. Raje imam to, kot da sem do riti v vodi in lovim ribe," je v smehu povedal Žiga in dodal, da je imel v klubu dva soigralca, ki sta bila lovca z licenco in sta se kdaj pohvalila s kakšnim ulovom. Švedski jezik je dokaj hitro osvojil, prizna pa, da čez poletje veliko pozabi. "Špela je bila v šoli in je opravila izpite. Govori slovnično pravilno, pogovorno pa sem jaz boljši, ker poslušam tujce v slačilnici."
O PRIHODNOSTI
Na majhnem kotičku na morju, z nekaj glav živine, ženo, nekaj otroci. Obdeloval bom vrtiček in obrezoval oljke s slamico v ustih in mrzlim pivom v rokah.
NE POROKA, ŽURKA DO
JUTRANJIH UR
S Špelo sta bila skupaj na Švedskem že tri leta in pol, ravno ko sta se spoznavala, se je Žiga odpravljal na sever. "Da je lahko z mano, je pustila službo v Sloveniji, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Ljubezen na daljavo obema ni dišala preveč. Imava tudi majhnega kužka, yorkshirskega terierja Timija, mi smo najboljši trio. Lepo je priti domov, ko te nekdo pričaka." Žiga je bil presenečen nad tem, kako se je Špela znašla v novem okolju, da si je vedno uredila tako, da je bilo najbolj podobno domu. Na vprašanje, kje in kako sta se z nekdanjo članico skupine Atomik Harmonik seznanila, se je naš sogovornik namuznil: "Na medmrežju."
Lani sta Žiga in Špela dahnila usodni da. "Bila je predvsem dobra 'žurka' do ..., zelo poznega (smeh). Med 150 svati je bilo tudi veliko reprezentančnih kolegov, res smo se imeli lepo, bilo je sanjsko," se poročnega dne spominja Žiga. V prostem času po treningu najraje kaj dobrega poje in počiva. S Špelo se rada odpravita na izlete po Sloveniji, najraje pa sta v Bohinju. "Tam se dobro počutimo, hodimo in se sprehajamo. Tudi na Primorskem imava kotiček, kamor zahajava in kjer večinoma preživljava proste konce tednov." Čeprav je Žiga videl že velik del sveta, se vedno znova zaveda, kako je lepa Slovenija in koliko naravnih lepot ima – od morja, hribov, jezer in gora. "V tujini tega ni, tam se moraš precej časa voziti, da vidiš vse to. Tu so tudi zime lepe, medtem ko sem se na zimo na Švedskem težko navadil. Bil sem kar malo depresiven, oktobra in novembra je bilo zelo deževno in vetrovno, toda sčasoma se navadiš."
BOG ŠE NI DAL BLAGOSLOVA
Žiga nam je zaupal, da v poletnih mesecih s Špelo rada pomagata tudi pri njenih starših na ranču, kjer krmita živali, od kokoši, rac, gosi, kozlička do muckov. "Veliko dela je, da nahraniš vse, in to dvakrat na dan. Čez poletje rada uživava, predvsem pa se sproti dogovarjava, kaj bova počela." Izkušeni hokejist je priznal, da je navdušen tudi nad tem, kako njegova soproga energično in strastno navija na vsaki tekmi, ki si jo ogleda, še posebej na Švedskem, kjer so nekatere tekme videti kot gledališka predstava. "Sem trmast, klasični bikec (smeh)," se je na kratko opisal Žiga, pokazal nam je tudi eno od svojih tetovaž, in sicer ima na desni rami olimpijske kroge in tri angelčke, eno pa ima še na hrbtu.
O ŠOLI
Za šolo sem bil nekoliko len, zelo težko se mi je bilo pripraviti na učenje. Tudi starša sta skrbela za to, da sem opravil vsaj srednjo šolo. Grozila sta mi, da če ne bom opravil šole, ne bom smel igrati hokeja.
"Tista z olimpijskimi krogi je nastala poleti po Sočiju, prej je nisem želel, saj sem bil vraževeren. Tako sva na primer s Tomažem Razingarjem pred odhodom od najinih soprog dobila verižici z olimpijskimi krogi, vendar sva si ju nadela šele na letalu," je v smehu povedal Žiga, ki se je že pred tem ustrašil za svoj nastop. "Nekaj tednov pred tem mi je na tekmi švedskega prvenstva nekdo z drsalko porezal obraz. Bila je boleča izkušnja, toda v slačilnici sem si oddahnil, ko sem videl, da ni šlo nižje proti vratu. Zelo sem se ustrašil, saj je bilo ogromno krvi, rana je bila precej odprta, so me pa na Švedskem lepo zašili, zato se mi zdaj ne pozna tako zelo," je krvavo zgodbo razkril Žiga, ki je po tem grozljivem rezu še na isti tekmi stopil na led. Žiga čez trideset let? "Na majhnem kotičku na morju, z nekaj glav živine, ženo, nekaj otroci. Obdeloval bom vrtiček in obrezoval oljke s slamico v ustih in mrzlim pivom v rokah. Da, tudi otroci so v načrtu, vendar bog še ni dal blagoslova (smeh). Mislim pa, da se vsaka stvar zgodi z razlogom, ko bo, bo še toliko bolj posebno."
