Z našim tokratnim povabljencem na kavo smo se sestali pri njem doma. No, ne doma v pravem pomenu besede, saj smo kavo spili v Ljudskem vrtu, a ta je v zadnjih šestih letih v določeni meri postal kraj, ki mu 28-letni nogometaš iz Hotemaž lahko reče tudi dom. Pravi Alešev dom je malo gorenjsko naselje, kraj, kjer je preživel srečno otroštvo.
Njegova družina je bila od nekdaj družina gostincev, imeli so najprej eno, nato dve piceriji, danes Mertljevi stavijo na dnevne lokale. "Da, včasih sem pojedel veliko pic," je bila ena prvih stvari, ki nam jih je povedal tretji otrok družine Mertelj iz Hotemaž.
Aleš je odraščal v družbi pet let starejšega brata Sandija in dve leti starejše sestre Urške. "Vedno sem bil pod nadzorom starešine," se je zasmejal, ko je opisal, kako ga je imel pod svojim varstvom brat, vaterpolist, oseba, ki je bila njegov idol. "Med nami je bila ravno prava starostna razlika, da smo se ves čas dobro razumeli," je dodal naš sogovornik, ki prihaja iz zelo povezane družine: "To vrednoto sta nam dala starša. Ko le lahko, se obiščemo, večinoma pridejo na vse moje tekme po vsej Sloveniji."
Rezal sem sir za ocvrt sir, paniral zrezke, ribal sir za na pico, čistil lignje. Vse to je bilo za nas nekaj vsakdanjega.
To ni edina vrednota, ki so jo Mertljevi trije odnesli od staršev in starih staršev. Ko so bili še kratkohlačniki, so zaposlenima staršema velikokrat priskočili na pomoč v picerijah in se naučili delavnosti, discipline ter kuharskih sposobnosti. "Bili smo barski otroci, zato mi ta intervju ob kavi deluje zelo domače," se je malo pošalil Aleš in predstavil svoje naloge: "Rezal sem sir za ocvrti sir, paniral zrezke, ribal sir za na pico, čistil lignje. Vse to je bilo za nas nekaj vsakdanjega."
KARTONASTI ŠČITNIKI IN ŽOGA V ZELENJAVI
Kuhati je pomagal tudi stari mami, za pomoč pri šolskih nalogah, esejih, obnovah domačega branja pa je prosil sestro. "Dekleta ste veliko bolj nagnjena k oblikovanju in podobnemu, imate to žilico, zato sem to izkoristil."
Ob domači hiši, kjer so odraščali tudi v družbi psa, so igrali vsemogoče športe, zelo priljubljen je bil hokej. "Iz lesa smo si v delavnici starih staršev naredili gole, ščitniki za vratarja pa so bili iz kartona. Pri nogometu mi je sosed vzel večino žog, čemur se danes smeji, a takrat je večina naših žog pristala na njegovi zelenjavi."
TUDI MED NOGAMI
Vemo, kaj je Aleševa prva športna ljubezen, da se je o tem res prepričal, se je preizkusil v neštetih drugih športih – vaterpolu, tenisu, smučarskih skokih, alpskem smučanju. A okroglo usnje ga je prevzelo, pri petih letih so ga starši že vpisali v nogometno šolo. "Med vsemi sem bil takrat najmanjši. Spomnim se, da sem nekomu celo ušel med nogami, ker sem bil tako majhen. Vsi so mi govorili, da bom vedno majhen, da iz mene ne bo nič," a ni bilo tako.
Vezni igralec Maribora s šolo ni imel težav. Prva štiri leta je hodil v OŠ v Hotemažah, druga štiri v Preddvoru. Bil je priden, ubogljiv učenec, z učitelji se je razumel. "Hotemaže so mala vas, vsi se poznamo, skoraj družinsko vzdušje je vladalo tudi v šoli," se je prvih štirih let spomnil modrooki svetlolasec, v Preddvoru je bilo vse precej drugače. "Kakšno več smo ušpičili, bili boje med razredi, se tepli za to, kdo bo sedel na zadnjih sedežih v avtobusu. Ti so bili potem glavni frajerji šole. Postavljali smo se pred dekleti, dokazovali, kdo je močnejši," je vragolije naštevala mariborska sedemdesetica, ki je bila, odkar se spomni, v očeh okolice zapečatena kot nogometaš.
Dobil sem seznam, kaj moram kupiti, ženske stvari, o katerih nimam pojma, kreme in ne vem, kaj vse.
Za to je kriv tudi sam. Da bo nogomet njegov poklic, ni bilo nikoli vprašanje, o tem je bil prepričan že v zgodnjih najstniških letih, kar je kazal na različne načine. "Eden od mobilnih operaterjev je nudil izdelavo vizitk, zato sem si jih dal narediti. Na njih je pisalo: Aleš Mertelj, nogometaš in moja stara telefonska številka. Mislim, da si jih dobil sto, še danes jih imam nekaj doma," se je v smehu pohvalil.
TIPIČEN PIFLAR
Pri pouku se je najbolj mučil z angleščino, čeprav zdaj z njo v tujini nima težav. "Vse dobim. Ne bom lačen in žejen, to je glavno, poslovne stvar pa bi se že znal dogovoriti," je dejal. "Pri pouku nisem imel težav, vse sem lahko delal sproti. Bil sem tipičen piflar," se je gromko zasmejal falirani glasbenik.
V osnovni šoli se je ukvarjal z glasbo, dva meseca je v glasbenem krožku igral kitaro. "To sem opustil, ker nisem imel časa. Kitara doma še vedno stoji nekje v omari, je povsem nova, v njej je še vedno začetniška pesmarica. Včasih razmišljam, da bi se spet začel učiti, a ni časa," je skomignil z rameni. "Hodil sem k pevskemu zboru, a so me vrgli ven, ker sem imel premočan glas in sem vedno preglasil večino," nas je z novim priznanjem nasmejal naš sogovornik, za katerega moramo tudi mi priznati, da ima precej gromek in vpadljiv glas: "Rekli so, naj se postavim malo bolj zadaj in naj bom bolj tiho."
MED NAJBOLJŠIMI ODDAJAMI
Srednja šola je Mertljevo življenje še popestrila. Najstnik se je takrat preselil v Ljubljano, natančneje v Šiško, še bolj natančno v internat. Vpisal se je v nogometni razred športne gimnazije. "Konce tedna sem preživljal doma, v nedeljo zvečer, ravno ko so bile na sporedu najboljše oddaje, sem se moral usesti v avto in sta me starša odpeljala v Ljubljano. A ni bilo težko. Bila je super izkušnja za življenje," je pojasnil.
Hodil sem k pevskemu zboru, a so me vrgli ven, ker sem imel premočan glas in sem vedno preglasil večino.
Tako življenje mu je omogočilo samostojnost, čeprav je bil vsako sekundo pod nadzorom in v stalnem pogonu od 7. ure zjutraj do 19. ure zvečer. "Vržen si v novo okolje, v katerem se sporazumevaš z različnimi ljudmi iz drugih okolij, iz celotne Slovenije," je pripovedoval Aleš, ki je sklenil veliko prijateljstev: "Kjerkoli v Sloveniji tako poznam vsaj eno osebo, ki jo lahko pokličem za pijačo."
Čeprav je bil pri pouku in v internatu vedno v družbi samih fantov, jim ni bilo dolgčas. "Pol jih je pri pouku vedno spalo, ker so bili tako utrujeni od jutranjih treningov, vstajanja. Čas smo si znali popestriti, da smo se imeli dobro, tudi za druženje z dekleti je ostalo dovolj časa," se je nasmehnil.
Po Ljubljani, za katero pravi, da jo zaradi življenja v internatu slabo pozna, se je za dve leti preselil v Koper in nato leta 2009 v Maribor. Po izobrazbi je Mertelj še vedno gimnazijski maturant. Študija namreč še ni končal, naredil je dva letnika na kranjski fakulteti za organizacijo dela. V Kopru je prvo leto še poskušal študirati na daljavo, a na fakulteti niso imeli veliko posluha za športnike. V Mariboru se je koprska izkušnja ponovila: "Priznam, da mogoče nisem bil zelo vztrajen, ker nisem bil prisiljen v to, časa je bilo malo, drugače bi se najbrž bolj zavzel za študij. Mogoče bom enkrat naredil še letnik, ki mi manjka. Željo še vedno imam."
TUDI V SIBIRIJI
Triglav–Koper–Maribor. Tri mesta, tri moštva, tujine za zdaj ni okusil. "Že prej sem omenil, da nisem izvrsten v angleščini, tujina bi bila tudi zaradi tega zelo priporočljiva. Recimo, štajerščine sem se že naučil," se je znova zasmejal Aleš, ki ga to, da ga na štajerskem kličejo Áleš, ne moti: "Tako je bilo že v Kopru, včasih se glede tega pošalim le z dekletom, ki mu rečem, da nisem Áleš, ampak Alèš."
Po selitvah z Gorenjske v prestolnico pa na obalo in nato na Štajersko je spoznal, da je nadvse prilagodljiv. "Hitro se znajdem in prilagodim na novo okolje. Nikjer mi ni težko biti sam. Tudi če bi bil v Sibiriji, bi že nekako zdržal," je prepričan Hotemažan, ki v mestu ob Dravi ničesar ne pogreša: "No, ko pogledam skozi okno, vidim to malo Pohorje," se je pošalil in z nasmehom pojasnil: "Doma iz hiše vidimo Triglav, na drugi strani pa Storžič in Krvavec."
Pozitivnost hočem prenesti na vse okoli sebe, da bi se v življenju čim več smejali in se imeli radi. To si najbolj želim. In seveda da bi bil mir na svetu.
V resnejšem tonu je zatrdil, da mu je zdajšnje okolje pisano na kožo, ljudje so prijazni, stvari za kratkočasenje je veliko. "Seveda se rad vračam domov, v svoje Hotemaže, kjer uživam v mamini govedini iz juhe, goveji juhi, praženemu krompirju …" je našteval stvari, ki jih športnik, ki ima dober okus za kakšen stejk, lososa, rižote in predvsem za raznorazne solate vsemogočih kombinacij, najbolj pogreša.
MORAL SEM SE KAR POTRUDITI
Zadnje leto in pol ima še razlog več za dobro voljo, saj je Aleš toliko časa Zalin očka. Z njeno mamico Mašo ni poročen, toda: "Upam, da bom. Želim si poroke, verjamem, da se bova poročila, ko bo čas. Med poletjem je težko, ker nikoli ne vemo, kdaj in koliko časa bomo prosti," je začel naštevati razloge, zakaj še ne nosi poročnega prstana. Zato smo mu predlagali december: "Da, decembra bi šlo. A kako? Kje na smučišču, kajne? Dekle ima rado smučanje, mogoče pa bi lahko naredil malo drugače, mogoče bi jo tako presenetil."
Aleševa partnerica Maša sicer prihaja iz Maribora, priznal nam je, da se v Mertljevo mrežo ni ujela takoj. "Nekaj časa mi ni namenjala pozornosti. Na začetku sem se moral kar potruditi," je spet z nasmeškom dejal: "No, zdaj pravi, da je bila takrat zelo zaposlena s šolo in da ni imela časa. Je res pridna, še zdaj, zato ji verjamem, da ji je takrat za marsikaj zmanjkalo časa."
GLEDAŠ, NOSIŠ, TOLAŽIŠ
Maša in Aleš sta decembra 2014 postala starša. Seveda smo Gorenjca povprašali tudi o tej izkušnji, še posebej če ga je kakorkoli spremenila, ali je bolj previden pri kakšnih odločitvah in podobno. "No, sem previden, čeprav večkrat še vedno premalo, ker mi je že dvakrat padla. Da, to je bilo zame kar vzgojno," je s kislim nasmeškom priznal in pojasnil: "Ko vidiš, da se otrok udari, ti res ni prijetno pri srcu. Vzgoja je nekaj težkega, a se v vlogi očeta počutim odlično, čeprav v prvih mesecih kot oče nimaš velike vloge in niti pravega občutka, da si že oče, ker te dojenček ne potrebuje. Gledaš ga, nosiš okoli, da ne joka, ga tolažiš, a mama je mama. Zdaj jo ravno privajam, da bo rekla oči. Mama, seveda, govori že dolgo časa."
NAJRAJE PLEŠEVA
Kot skrben oče je bil zraven tudi, ko je Zala prijokala na svet: "Bil je zanimiv dan," je bil uvodni stavek v to zgodbo. Nadalje je povedal, da so ob pregledu Mašo dva tedna pred pričakovanim porodom nepričakovano obdržali v bolnišnici, bodoča starša pa še nista bila popolnoma pripravljena na to. "Dobil sem seznam, kaj moram kupiti, ženske stvari, o katerih nimam pojma, kreme in ne vem, kaj vse," je opisal, kako je prestal prvi pravi starševski preizkus. Dodal je, da zaradi okoliščin ni bil posebej živčen. "Nisem tak, da bi padel v nezavest," se je smejal: "Bil sem miren, ker sem urejal neke povsem druge stvari za stanovanje, natančneje ukvarjal sem se s hladilnikom in serviserjem. Tako je bilo še v porodni sobi in Maša me je vrgla iz nje, naj grem raje uredit to na hodnik, kaj to delam ravno tu. To je bilo kakšni dve uri pred porodom," se je gromko smejal in se zraven malo za glavo držal naš sogovornik, ki se je pohvalil, da sta z Zalo ravno pred intervjujem oziroma treningom tisto jutro sredi dnevne sobe postavila šotor, od vsega na svetu pa očka in hči najraje skupaj plešeta.
Zelo rad si ogledam stand-up nastop. V tem zelo uživam. Nekajkrat sem bil že v Špas teatru. Gledališče spoštujem bolj kot filme. Tam gre vse v živo, ni napak, če so, pa nastopi improvizacija.
Ko smo se z Alešem dotaknili prostega časa, dopusta in razvedrila, je povedal, da sta se z Mašo med drugim že sproščala v Dominikanski republiki in Turčiji, rada zavijeta na slovensko obalo, v Piran. "Raje ležim v senci, kot da bi se cvrl na soncu. To se med drugim vidi tudi po moji polti," se je spet zasmejal in hkrati pokazal na beli roki.
"Maša je, kot sem že omenil, zimska navdušenka. Rada smuča, prihaja iz smučarske družine, je tudi inštruktorica, čeprav smučanja ne uči. Tudi jaz sem smučal, deskal na snegu, a s profesionalnim športom sem to odrinil na stran. Tri leta zapored, preden se je rodila Zala, smo tako več dni okoli novega leta preživeli na Krvavcu. Maša je lahko smučala, jaz sem hodil od koče do koče na različna kosila in se tako kratkočasil. Res zanimivo in zelo lepo," je idilične zimske dopuste opisal ljubitelj vseh glasbenih zvrsti. "Pred tekmo mi ugajajo impulzivni zvoki, house glasba ali rok. V avtu poslušam tudi jugo pop, slovensko glasbo, pravzaprav vse, tudi domačo glasbo. Ob kosilu v Hotemažah je vedno prisotna," pravi neadrenalinski človek, ki pa bi si privoščil dirkanje z avtom, a pod pogojem, da mu, če bi imel nesrečo in bi razbil avto, ne bi bilo nič.
BOŽIČNI FILMI SO ZELO PRILJUBLJENI
Povprašali smo ga tudi o kulturi oziroma ali hodi na koncerte, v gledališče, opero. "Zelo rad si ogledam stand-up nastop. V tem zelo uživam. Nekajkrat sem bil že v Špas teatru. Gledališče spoštujem bolj kot filme. Tam gre vse v živo, ni napak, če so, pa nastopi improvizacija," je navdušen nogometaš, ki si svoje službe nikoli resnično ne more izbiti iz glave. Tudi ko je prost, tudi ko počiva, ko je in pije. "Če bi jedel vse, kar mi Maša ponuja čez dan, bi bil veliko 'večji'. Pojedel bi nenormalno veliko sladoleda, vsega sladkega. Na splošno bi veliko jedel," je spet v smehu priznal, da je njegov apetit večji kot pa bi mu pripisali. "Mogoče mi misli najbolj odtavajo, ko se ukvarjam s hčerko ali ko greva z Mašo na pijačo, v kino, na sprehod."
Doma moram gledati ljubezenske zgodbe, romantične komedije, božične filme, še posebej slednji so resnično priljubljeni.
Zaradi pogoste utrujenosti ne hodi zelo rad na sprehode in brez dlake na jeziku je priznal, da so bili povod za mnogo prepirov. "Maša rada hodi, ampak se velikokrat spreva, ko gre ona raje iz mesta peš, jaz pa z avtom, čeprav imava z avtom do doma deset minut," je s pretkanim nasmehom razložil velik ljubitelj komedij, trilerjev in akcij, čeprav doma niso vselej zaželeni. "Ker zaradi njih Maša pol filma miži in se skriva pod odejo," je opisal vzdušje, ko si za ogled izbereta film po Aleševem okusu: "Zato moram dobro izbrati čas, ko si jih pogledam, kar pomeni, da jih gledam na avtobusih in v karanteni, doma pa moram gledati ljubezenske zgodbe, romantične komedije, božične filme, še posebej slednji so resnično priljubljeni," je v smehu poudaril velik navdušenec nad športom na splošno (le borilne veščine mu niso pri srcu), ki si rad kakšno tekmo ogleda tudi v živo. Nazadnje je v Celju spremljal rokometaše, ki so se borili s Švedi, vedno je na Zlati lisici, rad gre na košarko, ogledal si je tudi tekme ACH Volleyja: "Formula je najsijajnejša za nedeljsko spanje."
NEŽNA DUŠ'CA
Zase pravi, da je človek, ki v vsaki stvari najde nekaj pozitivnega. Ko smo ga povprašali, kako bi se opisal, je rekel: "Nežna duš'ca." In s tem poskrbel za nekajminutni smeh prisotnih. "Sem prijazen, nasmejan, poskušam biti dober do vseh. Pozitivnost hočem prenesti na vse okoli sebe, da bi se v življenju čim več smejali in se imeli radi. To si najbolj želim. In seveda da bi bil mir na svetu," je v novem navalu smeha uporabil še izjavo mnogih misic.
Joj, kaj ko ne vem niti, kje bom čez pol ure, kaj šele, kje bom čez 30 ali 50 let.
Ob koncu našega kramljanja smo se ozrli tudi v prihodnost. Kaj bo delal, kje bo, kje si želi biti čez 30, 50 let? "Joj, kaj ko ne vem niti, kje bom čez pol ure, kaj šele čez toliko let," se je prijel za čelo in po nekaj sekundah nadaljeval: "Upam, da bom obkrožen s takšnimi ljudmi, kot sem zdaj, da bomo v družini še vedno v takšnih odnosih, kot smo, da bomo drug drugemu pomagali. Kaj bom delal, kje bom in kako bom živel, pa res ne vem. Daljna prihodnost mi ni tako pomembna, raje živim za vsak dan posebej, dajmo uživati v sedanjosti in bo, kar bo," se s prihodnostjo ne obremenjuje 28-letnik, ki smo ga vprašali, kaj si želi delati po koncu aktivne kariere.
Pravi, da mu je nogomet dal toliko, da se čuti dolžan, da mu nekoč kaj tudi vrne. Ostal bi torej v teh vodah, nogomet mu navsezadnje poganja kri po žilah. O tem, da bi bil recimo trener, še nikoli ni razmišljal, če bo treba, bo pomagal tudi doma: "Tako kot v preteklosti. Tudi če bi samo vrtnaril doma, obiral paradižnike in nabiral jagode." Samo da bo srečen.
