Naše tokratne gostje ni treba prav posebej predstavljati. Dovolj je le zapisati, da je rokometna legenda, ki ima pri štiridesetih letih še vedno dovolj energije in volje. Tako kot jo je imela v otroških letih, ki se jih je spomnila z veliko nostalgije in veselja.
"Od jutra do večera je bilo pred blokom pestro, ves dan smo preživeli zunaj in se igrali različne igre. Takrat so bile najbolj priljubljene zemljo krast, tenis, rabutali smo jabolka, igrali smo se kavbojce in Indijance. Ko je bil sneg, smo si naredili bunkerje in se kepali. Tudi zdaj, ko vidim kakšne otroke, se še rada igram z njimi," je razlagala Sergeja.
Prihaja iz športne družine in tudi kot najmlajša članica je hodila po očetovih in bratovih stopinjah. "Eden se je ukvarjal s košarko, drugi pa z nogometom, vendar ga je hitro opustil. Tudi oče je velik ljubitelj športa. Je bilo pa zanimivo odraščati z dvema starejšima bratoma. Po eni strani sta me čuvala in sem se počutila kot princeska. Kot otrok sem bila veliko bolna, in ko mame ni bilo, sta skrbela zame. Po drugi strani smo si veliko nagajali, velikokrat smo razbili kakšno šipo in počeli podobne lumparije."
LAHKO BI NAPISALA KNJIGO
Anekdot se je v otroških letih nabralo ogromno. "Spomnim se, da smo se neko nedeljo s prijatelji odpravili na jezero ravno v času, ko bi morala iti na kosilo. Doma niso vedeli, kje sem, zato je za mano tekel sosed in mi povedal, da sta starša zelo jezna. In res, mama me je pred blokom čakala z ogromno šibo (smeh). Anekdot se je nabralo toliko, da bi lahko napisala knjigo. Prav tako nisem marala nositi oblek, a vem, da sem šla nekoč v njej na nogometni turnir, ki smo ga organizirali med ulicami, domov sem prišla s krvavimi koleni," nam je še razkrila izkušena vratarka.
Prav tako nisem marala nositi oblek, a vem, da sem šla nekoč v njej na nogometni turnir, ki smo ga organizirali med ulicami, domov sem prišla s krvavimi koleni.
S prijatelji je skrbela tudi za sive lase starejše sosede, ki je živela v prvem nadstropju bloka, saj je bil pod njenim oknom vedno hrup. "Velikokrat nam je čez okno metala polena in rože. Čez pet minut pa smo jo že prosili za malo vode, ker se nam ni ljubilo v četrto nadstropje. Velikokrat smo šli tudi v trgovino kupovat za starejše ljudi, za nagrado pa smo vedno dobili čokolado ali bonbone."
VSE ZARADI ZVINA GLEŽNJA
Ker je imela preveč energije, se je zgodaj začela ukvarjati s športom, vse skupaj pa se je začelo že v vrtcu. "Vedno sem s sabo nosila žogo, vse skupaj pa se je začelo z atletiko. Bila sem visoka in suha, v šoli pa sem vedno zmagala na raznih krosih, zato sem se odločila, da bom šla na trening, toda že na prvem sem ugotovila, da to ni zame, da imam veliko raje športe z žogo. Nato sem sosedo nekega dne pospremila na rokometni trening in takoj mi je postalo všeč," nam je povedala zgovorna vratarka, ki je do tega igralnega položaja prišla po nesreči. Dobesedno.
Rada je namreč zabijala gole in tekala po igrišču. "Nekega dne pa sem si na treningu zvila gleženj, ker sem med odmorom za vodo plezala po letveniku. In namesto da bi počasi stopila z njega, sem skočila in prišlo je do nesreče. Seveda nisem mogla hoditi, vse me je bolelo, zato me je trener postavil v gol. Očitno je nekaj videl, ker mi je rekel, naj kar ostanem v golu. Zame je bil to ogromen šok, tako zelo mi je bilo hudo, veliko je bilo joka in stoka. Toda ko so prišle prve tekme in sem videla, da me tekmice težko premagajo, sem se sprijaznila s tem," je še dodala dolgoletna članica Krima.
MATEMATIKA DA, GLASBA NE
Iz šolskih dni si je najbolj zapomnila to, da ji je bilo velikokrat nerodno, ker je bila večja od vseh sošolk in sošolcev. "Mama mi je povedala, da sem šla prvi dan v šolo z velikim strahom, nisem bila navdušena. Ko sem spoznala ljudi, je bilo lažje. Najbolj od vseh predmetov me je zanimala matematika, kjer sem našla mir, všeč mi je bilo tudi risanje, pravijo, da lepo rišem. Nisem pa marala glasbe, šla sem le, ko je bilo na sporedu ocenjevanje," je v smehu priznala rokometašica iz Kočevja.
Čeprav se je že v zelo mladih letih prebila v člansko ekipo, težav z usklajevanjem šole in rokometa ni imela. Kot pravi, sta za to "kriva" zanesenjaštvo in ljubezen do rokometa, veliko pa ji je pomenila tudi podpora staršev in to, da nista bila preveč vsiljiva. "Povedala sta, kaj jima je bilo všeč in kaj ne, to pa je bilo tudi vse. Vedno sta mi govorila, da težave bodo, vendar naj ne hodim domov jokat. Nekega dne se mi ni ljubilo iti na trening in sem namesto tega poležavala na kavču in jedla sendvič. Mama mi je takrat rekla, da če ne grem takrat, ne smem več nikoli. Nisem dvakrat razmišljala, v sekundi sem se oblekla in že me ni bilo. Ko sem kdaj prišla domov objokana, mi je mama samo rekla, da se moram boriti za svoje."
KAKO BOM NAŠLA PRAVO "TROLO"?
Njeni začetki so bili zelo zanimivi in tudi stresni. Ker je bila že v mladih letih izjemno nadarjena, se je zanjo začela zanimati tudi Olimpija, ki je bila takrat najmočnejša. A Sergeja takrat ni bila navdušena nad idejo, da bi šla v Ljubljano. "Rekla sem, da ne grem, da nočem v Ljubljano, kaj naj počnem v ekipi igralk, ki sem jih gledala le po televiziji. Petkrat so prišli domov in me prosili, na koncu pa sem vendarle privolila. Ko je napočil čas za odhod v Ljubljano, sem nekje pri Idriji rekla, naj obrnejo avto, ker nočem nikamor. Nisem vedela, kako se bom znašla, kako bom našla pravo 'trolo', zdelo se mi je velemesto. Prva dva meseca je bilo težko, nato pa sem se navadila, dekleta so me zelo dobro sprejela. Vedno, ko sem imela kakšen dan prost, pa sem šla domov. Takrat še ni bilo mobitelov, zato sem šla na pošto in klicala domov ter sporočila, da je z mano vse v najlepšem redu."
Pri Olimpiji je podpisala prvo profesionalno pogodbo in dobila tudi svojo prvo štipendijo. "Mislim, da sem prejemala 50 mark. Toda bil je moj denar, ki sem ga lahko zapravila le zase, in izjemno sem bila navdušena. Kaj sem si privoščila? Mislim, da sendvič (smeh)."
V 'KUKURUZ'
V vseh teh letih se je v njenem življenjepisu nakopičilo ogromno uspehov, od številnih državnih in pokalnih naslovov do slavja v ligi prvakinj s Krimom in uspehov z reprezentanco. Nekaj časa je preživela tudi v dresu Pirana, pot pa jo je zanesla tudi na Hrvaško, natančneje v Rijeko in Koprivnico. "V 'kukuruz' (smeh). Spomnim se, kako me je oče peljal in da je bila na poti sama koruza." Da bi se s trebuhom za kruhom podala kam dlje v tujino, ni nikoli pretirano razmišljala. Krim je bil ne nazadnje eden od evropskih velikanov, razmere so bile urejene. "Tudi tega, da bi me vleklo v določeno državo, nisem občutila. V Sloveniji imamo vse – morje, sneg. Premalo cenimo, kakšen biser smo."
Mislim, da sem prejemala 50 mark. Toda bil je moj denar, ki sem ga lahko zapravila le zase, in izjemno sem bila navdušena. Kaj sem si privoščila? Mislim, da sendvič.
ČE NE BI BILO SPOROV, BI BILO NEKAJ RES NAROBE
Med sproščenim pogovorom smo se dotaknili tudi igranja v ženskem kolektivu. "Navadiš se (smeh). Saj imamo tudi moške trenerje, tako da nismo samo 'babe'. (smeh) V vseh teh letih smo postale prijateljice, kot sestre, in si pomagamo na in zunaj igrišča. Ko se nekoliko umakneš, začneš pogrešati to, da ni dvajsetih žensk na kupu. Seveda pride do sporov, to je normalno in tudi dobrodošlo. Če jih ne bi bilo, z nami res ne bi bilo vse v redu (smeh)," je priznala Sergeja, ki ob vseh izkušnjah svetuje mlajšim igralkam.
"Velikokrat me kaj vprašajo, tudi sama jim kdaj kaj povem. Ko si mlajši, te morajo vzgajati na pravo pot. Ne le na parketu, temveč se morajo naučiti tudi spoštovanja ljudi okrog sebe, zaupanja. Vidim, da sem imela prave ljudi okrog sebe, zdaj pa tudi jaz želim pomagati mlajšim. Velikokrat vidim, da jim primanjkuje motivacije, včasih prehitro obupajo. Vedno pravim, da je treba trdo delati in biti iskren do drugih in do sebe."
Ko je pri šestnajstih letih začela svojo profesionalno pot, si seveda v najbolj norih sanjah ni predstavljala, da bo tudi pri štiridesetih letih še aktivna. "Ko sem šla iz Koprivnice nazaj v Krim, je oče prišel po mene in mi rekel, da bom zdaj verjetno še kakšno leto ali dve branila. Takrat sem bila stara enaintrideset let. Še vedno uživam v tem, kar delam. No, v treningih malo manj (smeh). Predvsem so naporne priprave na novo sezono, toda vem, da jih potrebujem. Prvih štirinajst dni je napornih, nato pa uživam. Tako dolgo sem vztrajala tudi zato, ker vidim, da me še vedno ne morejo tako zlahka premagati. Ko bom prišla tako daleč, da ne bom več mogla, bom superge samo vrgla v smeti."
Seveda je v tako dolgi karieri prišlo do trenutkov, ko se je spraševala, zakaj ji je tega treba, toda vedno se je hitro pomirila in vztrajala še naprej. Zaveda se, da ima srečo, da lahko vsak dan dela to, v čemer uživa, in hkrati na ta račun še služi denar.
Sicer sem izrazila željo, da bi še vedno igrala. Toda trenutno nisem na seznamu želja Marte Bon, moja vrata so še vedno odprta. Mislim in vem, da lahko še vedno igram na vrhunski ravni.
MOGOČE BI BILA VZGOJITELJICA
Tega, kje bo nadaljevala svojo kariero, trenutno še ne ve, saj se je njena pot pri Krimu za zdaj končala. "Sicer sem izrazila željo, da bi še vedno igrala. Toda trenutno nisem na seznamu želja Marte Bon, moja vrata so še vedno odprta. Mislim in vem, da lahko še vedno igram na vrhunski ravni. Če ne, bom morala nehati ali pa oditi kam drugam. Vem, da se bo moje obdobje kmalu končalo, toda za zdaj še vedno lahko branim. Če bodo v klubu pripravljeni sodelovati, bo v redu, če ne, pa si bom poiskala kaj drugega. Če bi se mi to zgodilo pred desetimi leti, bi si rezala žile, zdaj tega ne bom delala (smeh). Zdaj prihajajo nove generacije, ki se prebijajo, kot sem se nekoč jaz."
Po karieri nedvomno želi ostati v rokometu, znanje, ki si ga je nabrala, pa bi rada širila na novo generacijo vratark. Tudi ona je imela na svoji poti prave ljudi. "Osnove branjenja mi je predstavil Stojan Gelze, v Olimpiji me je nekaj časa treniral Boris Denić, delala sem tudi z Rolandom Pušnikom, neko obdobje je z nami delal tudi Dejan Perić. Vsi mislijo, da je biti vratar preprosto, da nekoga samo postaviš v gol in je to to. Ni. Tudi šalijo se na naš račun, češ da smo neumni, da stojimo v golu in mahamo. Lahko povem, da ne more biti vsak vratar, ko letijo tiste bombe proti nam (smeh). Če bi bila igralka, bi bila srednji, razigravala bi ekipo."
Življenja brez športa si ne more zamisliti, tako bi bila, če ne bi bila rokometašica, košarkarica. "Moja velika želja je bila trenirati košarko, vendar v Kočevju ni bilo ženske ekipe, zato sem se odločila za rokomet. Košarko pa zelo rada igram, da malo pokažem svoje znanje (smeh). Če ne bi bila športnica, po mojem mnenju ne bi bila nič (smeh). Mislim, da mi je bil šport dan v zibelko. Rada delam z otroki, ki so iskrena bitja, mogoče bi delala z njimi. Vzgojiteljica bi bila."
Prosti čas, ki ga uspešna športnica sicer nima veliko, najraje preživi doma na kavču in si ogleda kakšen dober film, gre na kavo s prijateljicami, nočno življenje pa je ne mika, saj je, kot pravi, to že dala čez, ko je bilo treba. "Rada sem tudi v naravi, saj rokometaši veliko časa preživimo v dvorani."
Kakšna pa je Sergeja Stefanišin po značaju? "Trmasta sem. Predvsem v športu. Vem, da me je to, da mi je kdo rekel, da česa ne zmorem, vedno še dodatno gnalo. Tudi trma me je pripeljala sem, kjer sem."
