Nekdanji košarkar Maribora in Tajfuna je dal pred nadaljevanjem košarkarske kariere prednost službi, šele nato je na vrsto prišlo iskanje kluba. Lani se mu je ponudila priložnost za delo v Oslu, glavnem mestu Norveške.
Kljub 23 letom je ponudbo brez obotavljanja sprejel, kmalu po prihodu v novo domovino pa si je v okolici norveške prestolnice našel tudi klub Asker Aliens. V zadnji sezoni se je s soigralci veselil šestega naslova državnega prvaka v zgodovini kluba in prvega po letu 2010.
MIĆA GAVRIĆ
rojen: 1. marca 1991
država: Norveška (Oslo)
šport: košarka
klub: Asker Aliens
Mariborčan je k uspehu moštva iz Askerja prispeval velik delež, čeprav je zaradi službenih obveznosti izpustil precej treningov. Služba je vendarle na prvem mestu, saj za igranje košarke ne dobi plačila, visoke stroške za življenje pa je vendarle treba pokriti.
Kako je prišlo do tega, da ste se lani odločili kariero nadaljevati na Norveškem?
Ko sem v Sloveniji zaključeval študij, sem začel iskati službo. Že takrat me je precej bolj zanimala tujina, po Sloveniji niti nisem poslal nobene prošnje. Ker je bilo takrat pri nas težko dobiti službo, sem predvideval, da bo delo lažje najti zunaj Slovenije. Najprej sem poskusil v Avstriji, Nemčiji in Švici, v teh državah pa zato, ker znam tudi nemški jezik. Študiral sem gospodarsko inženirstvo – gradbeništvo in sem si želel službo v povezavi s svojo izobrazbo. Na spletu sem zasledil razpis, ki je zahteval le univerzitetno izobrazbo, in čeprav to delovno mesto ni imelo nobene povezave z mojim študijem, sem se odločil, da bom poskusil. In bil sem sprejet. Pogoji so bili zanimivi in zdaj delam na letališču. Iskanje službe je bila prioriteta, klub sem si našel pozneje, saj se mi zdi zelo pomembno, da ohranim stik s športom. Poleg tega se zavedam, da bom samo od košarke težko živel, zato sem potreboval še kakšen prihodek.
Ali ste dobili stalno zaposlitev?
Sprva naj bi delal šest mesecev, po nekaj mesecih pa smo se že dogovorili za stalno pogodbo. Delam v Duty Freeju na letališču, in ker imajo na Norveškem zelo visoke davke na alkohol in tobak, je naša trgovina, ki je brez davka, zelo obiskana. Včasih v vrsti čakajo tudi po eno uro, nekateri pa pri enem nakupu zapravijo tudi po tristo evrov. Res se pozna pri ceni, saj je v primerjavi z navadnimi trgovinami cena nižja tudi do trikrat.
To je vaša prva izkušnja s tujino.
Da. Tukaj sem že štirinajst mesecev in za zdaj je to odlična izkušnja.
Leta 2007 ste bili kadetski reprezentant Slovenije. Ste želeli nehati igrati košarko? Je to korak nazaj v vaši karieri, Norveška vendarle ni košarkarska država?
Koraki nazaj so se začeli že prej. Ko sem bil kadetski reprezentant, sem imel visoke cilje, potem pa so se začele pojavljati poškodbe. Da nisem dobil prave priložnosti za dokazovanje, so bile krive tudi nekatere trenerske napake. Sčasoma se mi je začelo dozdevati, da bodo košarkarske sanje težko dosegljive, toda tako v športu pač je.
ZA IGRANJE KOŠARKE NE PREJEMAMO PLAČILA
Liga je bila ustanovljena leta 2000. Kakšna je kakovostna raven tamkajšnje lige?
Preden sem prišel sem, sem imel precej nizka pričakovanja. Ampak spoznal sem, da tukaj igra precej dobrih košarkarjev, večina je sicer tujcev, nekaj pa je tudi norveških reprezentantov. Bil sem pozitivno presenečen. Prve tri oziroma štiri ekipe iz tukajšnjega prvenstva bi se lahko kosale s tistimi malo slabšimi v prvi slovenski ligi, preostale pa so na ravni druge slovenske lige. Je pa bila v prvih nekaj letih liga bolj zanimiva za televizijo in sponzorje, potem je zanimanje malo padlo. Posledično je tudi manj denarja. Lani smo bili denimo prvaki, v naši ekipi pa za igranje košarke nihče ni prejel plačila. Krili so nam stroške prevoza in vse stroške na gostovanjih. To je bilo vse. Podobno je tudi v drugih ekipah, plačo so prejemali le nekateri tujci oziroma večinoma Američani.
Do kdaj imate še pogodbo s tem klubom?
S klubom imam sicer enoletno pogodbo, za naprej pa se še nismo uspeli dogovoriti, kako in kaj. Bi pa ostal tukaj, ekipa je super, pa tudi branjenje naslova je precej mikavno.
Ali po kakovosti odstopate od soigralcev in članov drugih ekip?
Večinoma da. Na Norveško sem prišel še v družbi dvanajstih Slovencev in tukaj smo postali kot družina. Tudi oni so športni tipi, prišli so tudi na tekme in dejali so mi, da neverjetno odstopam od drugih košarkarjev. Tukaj se igra bolj divja košarka, ni vodenih napadov, kakršnih smo vajeni mi.
Stanovanje je veliko 23 kvadratnih metrov, cena pa je 1000 evrov brez stroškov. Pozimi je treba plačevati elektriko, zraven pa še internet in televizijo, tako da so približni stroški 1100 evrov na mesec. Je drago, ampak še zmeraj med cenejšimi od teh v središču mesta.
Ste prejeli še kakšno ponudbo od drugih klubov?
Ko smo postali prvaki, so z mano začeli navezovati stik številni menedžerji, ki so me spraševali o mojih ciljih in če si želim ostati tu. Teh je bilo precej, ni bilo pa nič konkretnega. Morda so le poizvedovali, za kakšen trg gre.
Asker Aliens je bil šestič prvak in prvič v zadnjih petih letih. Za kakšen klub gre?
Igralci tukaj so dejali, da je bilo včasih dobro plačano. Zdaj je drugače, imamo sicer pogodbo, ki pa je le formalnost. Če pogodba ne določa nikakršnih zneskov, potem je temu težko reči pogodba. (smeh) Športna oprema je pokrita, klubskih majic ne manjka, poskrbljeno je celo za hrano za gledalce in šov na tekmah. V dvorani se zbere okoli 500 do 600 ljudi, najbolj obiskane pa so tekme v Tromsøju, kjer so tudi največji šovi in je košarka na prvem mestu. Drugače so tukaj najbolj zanimivi športi nogomet, hokej na ledu, ženski rokomet in seveda zimski športi.
Kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in s svojimi igrami?
Glede na to, da je bilo dosti prilagajanj s službo, sem zelo zadovoljen. Zaradi obveznosti sem moral izpustiti kakšen trening, trener pa mi je zaradi tega na koncu namenjal nekoliko manjšo minutažo, ki je v povprečju še zmeraj znašala okoli 20 minut na tekmo. Še posebej sem bil zadovoljen z igrami na zaključnem turnirju. Takrat so me obiskali tudi starši, v polfinalu pa sem imel najboljšo tekmo sezone.
HRANA JE V SLOVENIJI PRECEJ BOLJŠA
Kako ste se navadili na življenje na Norveškem, se precej razlikuje od življenja v Sloveniji?
Seveda je drugačno kot življenje v Sloveniji. V Sloveniji nikoli nisem živel sam, zato je nekoliko drugače tudi s tega vidika. Ko si enkrat sam, moraš začeti skrbeti tudi za stvari, o katerih prej nisi razmišljal. Velika razlika je v hrani, saj je za moj okus v Sloveniji precej boljša. Manjka mi predvsem to. Ne poznajo raznih Lidlov in podobnih trgovin, precej poudarka dajo domačim proizvodom in trgovinam. Treba se je navaditi na ribe in na srečo sem se navadil. Sicer jih ne jem, ko pridem v Slovenijo, saj jih tukaj še preveč. (smeh) Tudi pri ljudeh se vidi razlika. Ko v domačem Mariboru hodiš po ulicah, vidiš nezadovoljstvo in depresijo, tukaj pa so vsi zadovoljni, brezposelnost je zelo nizka, stresa ni nobenega. Poleg tega te tukaj nihče ne priganja in nadzira v času malice. V Sloveniji imaš na voljo tiste pol ure, tukaj pa si lahko privoščiš uro ali celo uro in pol, a ti nihče ničesar ne očita.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Ne. Seveda je bilo vsem jasno, da ne govorimo norveško, z angleščino pa se da normalno sporazumevati. Do zdaj še nisem naletel na Norvežana, ki ne bi govoril angleško, celo čistilke tekoče govorijo ta jezik. Ko smo prišli, nam je podjetje plačalo učenje norveškega jezika, pa tudi večina strank je Norvežanov, zato hitro osvojiš tudi ta jezik. Malo je podoben nemšini oziroma ima z njo nekaj skupnih točk. Na letališču sploh več ne potrebujem angleščine, ampak se brez težav sporazumevam z norveščino. Tudi javni promet je tukaj v primerjavi s Slovenijo zelo dobro urejen.
Kakšno mesto je Oslo?
Malo večje je od Ljubljane, tako po prebivalcih kot po površini. Zelo mi je všeč, da ko je zima, imam nekaj minut z metrojem, pa že lahko smučam, poleti pa se lahko sprehodim do plaž. To ni običajno morje, ampak ljudje se kopajo. Torej lahko v enem mestu aktivno preživljam prosti čas tako pozimi kot poleti. Tudi mesto ni tako gosto poseljeno, da bi se počutil utesnjenega, ampak je zelo prijetno.
V katerem delu mesta živite?
V središču. Prvič ko sem prišel sem, sem živel v Lillestrømu z dvema sostanovalkama iz Slovenije. To je bilo manjše mesto, moja želja pa je bila, da bi odšel v Oslo. Tam je več ljudi, več priložnosti in mesto po mojih željah. Iskal sem stanovanje v središču in v bližini železniške postaje. Nekaj takšnega sem tudi našel, do središča imam zdaj pet minut hoje.
ZA STANOVANJE 1100 EVROV NA MESEC
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko 23 kvadratnih metrov, cena pa je 1000 evrov brez stroškov. Pozimi je treba plačevati elektriko, zraven pa še internet in televizijo, tako da so približni stroški 1100 evrov na mesec. Je drago, ampak še zmeraj med cenejšimi od teh v središču mesta.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Niti ne. Po večini so stanovanja zelo lepa in lepo opremljena, s tem ni težav. Je pa vse odvisno od denarja, razlog za visoke cene je tudi ta, da je tukaj veliko zanimanje za najem. Posledično si lastniki lahko privoščijo tudi malo višje cene.
Sprva naj bi delal šest mesecev, po nekaj mesecih pa smo se že dogovorili za stalno pogodbo. Delam v Duty Freeju na letališču, in ker imajo na Norveškem zelo visoke davke na alkohol in tobak, je naša trgovina, ki je brez davka, zelo obiskana.
Ali sosedi vedo, da ste košarkar?
Vedo. Dva sem tudi bolje spoznal, eden od njiju je prišel celo na tekmo. Vstopnina za naše tekme je okoli 12 evrov, jaz sem priskrbel karto, on pa me je prišel spodbujat.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Ne. Samo ko sem bil v Tromsøju, je tekmo prenašala lokalna televizija. Po tekmi so soigralci odšli domov, jaz pa sem si želel še malo ogledati mesto. Ko sem se sprehajal po ulicah, so me pozdravljali in mi govorili, da je bila dobra tekma. Takrat sem spoznal tudi njihovega trenerja in igralca iz ZDA in priznam, da je bila zanimiva izkušnja.
NORVEŽANI OBOŽUJEJO BIATLON
Kako Norvežani poznajo Slovenijo?
Glede tega sem bil pozitivno presenečen. Vedo, katero je glavno mesto, zaradi nogometa poznajo tudi Maribor, dobro pa poznajo tudi slovenske zimske športnike. Anžeta Kopitarja, Tino Maze, še najbolj pa Jakova Faka. Biatlon obožujejo in tudi v klubu so mi sporočali, kako se je Fak odrezal na tekmah. Zato sem začel še jaz spremljati biatlon, saj je bilo smešno, da sem od njih prejemal informacije o odličnih Fakovih nastopih. (smeh)
Kakšni vozniki so Norvežani?
Vozim se z javnim prevozom, samo na treninge sem se vozil s soigralcem. Vsi se strogo držijo predpisov. Res je, da so kazni visoke, ampak tukaj je drugačna kultura.
Kakšen je na Norveškem vozni park?
Preden sem prišel sem, še nikoli nisem videl vozila Tesla, tukaj pa jih je precej. Je zelo drag avto in zelo zanimiv. To je električni avtomobil, Norveška pa je celo tretja država po uvozu te znamke. Prve so seveda ZDA, kjer jih tudi proizvajajo, potem je Kitajska, nato pa že Norveška, saj si ga ljudje tukaj lahko privoščijo. Tudi zakoni so zelo naklonjeni električnim avtomobilom. Vozniki takšnih vozil imajo zastonj parkirnino, z električnimi avtomobili pa lahko voziš tudi po desnem pasu, ki je sicer namenjen avtobusom in taksijem.
Koliko stane liter bencina?
Norveška je naftna država, ampak gorivo je najdražje v Evropi. Mislim, da zdaj stane okoli 1,55 evra, ko sem prišel sem, pa je bila cena bencina dva evra.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se peljemo z letali, razen k nekaterim ekipam v bližini Osla, kamor se odpravimo z organiziranim prevozom.
Ste se na Norveškem srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Je zelo varna država. Domov pridem tudi ponoči in do zdaj ni bilo nikakršnih neprijetnih izkušenj. Slišal pa sem, da je dosti posilstev, v katere naj bi bili vpleteni večinoma tujci oziroma priseljenci. Precej jih je iz Pakistana in Indije.
O KRIZI NIČESAR
Se gospodarska kriza močno pozna? Je na ulicah opaziti brezdomce, berače?
Ne. Tukaj tega res ni občutiti, niti politika ne omenja krize. Je pa na ulici zaslediti berače, z zakonom so jih hoteli sicer odstraniti, ampak očitno neuspešno.
Skandinavske države veljajo za odlično organizirane na socialnem in zdravstvenem področju. Ali to drži?
Da. Socialni sistem je zelo dobro urejen. Pri zdravstvu je nekoliko drugače kot pri nas, saj se vsak pregled plačuje, ampak le do neke kvote. Če boš v enem letu presegel 300 evrov, potem imaš vse zastonj. Ni pa gneč in hitro prideš na vrsto. Če si bolan in greš na pregled, plačaš 20 evrov in takoj dobiš zdravila oziroma karkoli že potrebuješ. Tudi s službo je lažje. Štirikrat na leto si privoščiš tri dni bolniške skupaj in nobenemu ti ni treba pojasnjevati, kaj in kako, niti zdravniška opravičila niso potrebna. Če gre za kaj resnejšega, te zdravnik vpraša, koliko dni potrebuješ, in toliko ti jih napiše.
Kakšno je nočno življenje v Oslu?
Veliko je klubov in barov, je pa zakonsko predpisano, da lahko takšni lokali obratujejo le do tretje ure zjutraj. Imajo tudi omejitev z alkoholom, ampak kljub temu se ga znajo Norvežani resnično zelo napiti. (smeh)
Ali obstaja kakšna norveška jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Težko bi se našla kakšna jed, ki bi mi bila všeč. (smeh)
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Od hrane se ničesar ne spomnim, sem pa zasledil Gorenjeve in Iskrine izdelke.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Ogromna razlika. Norveška je resnično draga država, v tem smislu zelo visoko kotira tudi v svetovnem merilu. V trgovini so nekatere stvari še sprejemljive, nekatere pa nenavadno drage. Recimo piščanec je zelo drag, za nameček pa sploh ni tako dober kot doma.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Norveškem?
Razen teh, s katerimi sem prišel sem, ne. S kakšnim sem se že rokoval, toda stikov z drugimi Slovenci nisem imel.
Preden sem prišel sem, sem imel precej nizka pričakovanja. Ampak spoznal sem, da tukaj igra precej dobrih košarkarjev, večina je sicer tujcev, nekaj pa je tudi norveških reprezentantov. Bil sem pozitivno presenečen. Prve tri ali štiri ekipe iz tukajšnjega prvenstva bi se lahko kosale s tistimi malo slabšimi v prvi slovenski ligi, preostale so pa na ravni druge slovenske lige.
Ali berete norveške časopise?
Da, ampak elektronske časopise. Predvsem zato, da se učim norveškega jezika.
Morda poslušate norveško glasbo?
Da. Norveške radie poslušam precej in moram priznati, da so mi nekatere pesmi všeč.
Ali gledate televizijo? So filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Vse je sinhronizirano, tudi športni programi imajo norveškega komentatorja, glede televizijskega programa pa mi ni preveč všeč.
Kako bi opisali Norvežane?
So malo bolj zaprti in potrebujejo čas, da te sprejmejo medse. Precej dajo na zdravo telo, živijo zelo zdravo, saj boš težko opazil kakšnega, ki bi bil močnejše postave. Tehnično so zelo napredni, vse plačujejo prek telefonov, pa naj bodo stari ali mladi.
Kakšne so Norvežanke?
Tukajšnja dekleta so zelo lepa, visoka in postavna. Je pa tudi tukaj tako, da če imaš avto Tesla, boš imel tudi lepo dekle. (smeh)
NE BI BIL PRESENEČEN, ČE BI TUKAJ OSTAL
Kaj vas je najbolj navdušilo na Norveškem?
Tako kot v Sloveniji je tudi tukaj zelo lepa narava, najbolj pa sem navdušen nad načinom življenja. Ni stresa, vsi so zadovoljni in resnično dobiš občutek, da živijo življenje. Ogromno potujejo. Zelo všeč sta mi tudi tukajšnje podnebje in dolg dan. Tudi zime niso mrzle, saj je Oslo na jugu Norveške, poleti pa ni vroče.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Če te doma kdo kaj vpraša, pa ne slišiš dobro, rečeš "prosim". Če te tukaj ne bodo razumeli, bodo vsakokrat rekli "ha?". To besedo je tukaj najpogosteje slišati. (smeh)
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli na Norveškem?
V trgovino je nekoč prišel pijan moški. Ravno je pristal, vendar se mu je precej mudilo že na naslednje letalo. In ker so pri nas cene alkoholnih pijač resnično nizke, si je nabral nekaj steklenic vina in čakal v vrsti. In ker je bila precejšnja gneča, je zamudil svoj polet, ampak svoje vino je pa le dobil. (smeh)
Samo ko sem bil v Tromsøju, je tekmo prenašala lokalna televizija. Po tekmi so soigralci odšli domov, jaz pa sem si želel še malo ogledati mesto. Ko sem se sprehajal po ulicah, so me pozdravljali na ulici in mi govorili, da je bila dobra tekma.
Stari ste 24 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Za zdaj se vidim tukaj, vsaj v naslednjih nekaj letih. Sicer pa ne bi bil presenečen, če bi tukaj tudi ostal. Sem zelo zadovoljen, letalske karte so precej poceni, zato ni težko obiskati družine, tudi na tukajšnje življenje sem se že navadil. Košarka pa je takšna, kakršna je, ponujali so mi tudi že trenersko vlogo, ampak za zdaj za to nimam časa. Morda bom v prihodnosti delal tudi kaj v povezavi s tem.
