Foto Žiga Culiberg RTV SLO (40 of 3) Odkrito.si

Kdo tolaži Maria Galuniča?

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. septembra

karma Petisvet

Izgubljamo bitko z duhovi, a sploh ne vemo!

tanker Svet24.si

Pirati ugrabili Slovenca, stika še niso ...

marina abramović Svet24.si

VIDEO: Škandal: Marini Abramović na glavi ...

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

alex volasko Njena.si

Velik preobrat na Slovenski popevki!

Tamara Pocak
Tamara Pocak
0 25.05.2015 22:48:43

Saša Pukl: Razbita sprednja zoba zaradi igralčeve žoge v glavo

Arsen Perić
Finale košarkarske evrolige je letos minil tudi s slovensko udeležbo. Tokrat ne v igralskem pogledu, temveč je pravico na tekmi med Realom in Olympiacosom delil Mariborčan Saša Pukl, s katerim smo v deževni štajerski prestolnici klepetali o marsičem zanimivem. O prednostih in slabostih sodniškega poklica, zanimivih začetkih na tej poti, tudi o njegovi karieri športnega novinarja, o kovancu, ki ga je dobil v glavo, in življenju s košarkarico.

O tem, kako je biti v vlogi novinarja, ki ima v roki mikrofon oziroma v tem primeru diktafon, ve naš tokratni sogovornik veliko, saj je bil pred leti športni novinar in urednik na Večeru. Tokrat smo ga na prijetni klepet povabili kot košarkarskega sodnika, ki je imel čast deliti pravico na vrhuncu letošnje evropske klubske sezone. Pot do tega uspeha je bila izjemno zanimiva in včasih tudi naporna. Ljubezen do košarke je podedoval od očeta. "Govoril mi je, da je v mlajših letih igral košarko, čeprav je bil antitalent. Začel sem jo igrati v četrtem oziroma petem razredu osnovne šole pri Železničarju. Moj prvi trener je bil Velibor Frelih, ki je med drugim treniral Petra Vilfana, tudi Zorana Predina, ki je bil včasih košarkar, zdaj pa je znan po drugih stvareh," je začel štiriinštiridesetletni sodnik, ki je košarko aktivno igral le do svojega devetnajstega leta. "To, kako dober sem bil, naj raje ocenjujejo drugi. Igral sem v prvi slovenski ligi, treniral sem tudi s prvo ekipo Maribora, moj rekord na tekmi pa mislim, da je 34 točk na tekmi prve slovenske lige proti Heliosu v Domžalah." Medtem ko je igral, je zelo hitro začel tudi soditi. Začelo se je že pri štirinajstih letih, ko je trener spraševal, ali bi kdo sodil pionirjem. Hitro je opravil tudi sodniški izpit, prve resne tekme, ki jih je sodil, pa so bile prijateljske tekme članic Maribora.

NAMESTO NA VLAK POSTANKI V GOSTILNAH
"Po vojski me je oče prepričal, da sem šel študirat v Stuttgart, vendar sem po le nekaj mesecih, mislim, da še pred koncem prvega semestra, očetu rekel, da ne bom "gastarbeiter", in sem se vrnil domov. Takrat nisem več igral, temveč sem le sodil v drugi slovenski ligi in bil najbolje ocenjen sodnik. Po odcepitvi Slovenije so na seminarju v Radovljici rekli, da bo na seznamu sodnikov v prvi slovenski ligi 24 sodnikov. Takrat sem začel preštevati sodnike in po nobeni matematiki ne bi mogel biti zraven. Toda imel sem nekaj sreče, saj me je šef sodnikov povsem po naključju videl soditi na finalu mladincev, in tako sem bil na tistem seznamu kot petindvajseti." Večina košarkarjev, ki jim je nato v naslednji sezoni sodil, je bila starejša od njega, a to ga ni prav nič motilo, še več, štiri leta pozneje je opravil še izpit za mednarodnega sodnika.

sasa pukl
Arsen Perić

Otroci so se zdaj že navadili, družina pa se je vedno spreminjala. Imam tri otroke z dvema ženskama, zdaj živim s tretjo. Zdaj, ko sem doma, so vsi trije kolikor se le da pri meni. Poletje izkoristimo za to, da smo več skupaj, da gremo na morje in podobno.

"Ko zdaj kdaj predavam mlajšim sodnikom, jim vedno rečem, da mora biti v tebi nekaj mazohista, če želiš opravljati poklic, v katerem je včasih proti tebi deset tisoč ljudi. Začetki so bili zanimivi, saj sem takrat sodil še na zunanjih igriščih. Spomnim se tudi dne, ko sem prišel na tekmo v Rogozo, pa ni bilo nikogar. Nobene od ekip, nikogar. Pri sedemnajstih letih še nisem imel vozniškega izpita, zato sem moral nekoč v Lenartu na prevoz čakati šest ur, v Brežicah sem po tekmi želel na vlak in ekipa iz okolice Celja mi je ponudila prevoz do Zidanega mosta. Ker so se ustavili najprej v prvi, nato pa še v drugi gostilni, smo zamudili zadnji vlak in sredi noči so me pustili v Celju, češ da se bom že znašel. Nato sem poklical mamo, da me je prišla iskat, to pa je bilo prvič in zadnjič, da sem se na tekmo ali z nje peljal z ekipo."

OD SAGADINOVEGA KLICA DO OI V NAGANU
Tako kot vsi njegovi vrstniki je tudi on sanjal o tem, da bi nekoč postal zvezdnik, pozneje pa je ocenil, da mogoče res ne bo nikoli vrhunski košarkar. Bil je perspektiven, v ekipo mladincev Olimpije ga je povabil Zmago Sagadin, ki je ekipo peljal na turnir v ZDA, od koder se je vrnil s pokalom najkoristnejšega igralca. "Povsem slab nisem bil, toda v nekem trenutku sem ocenil, da če bi želel ustvariti kariero, bi moral iti iz Maribora, na to pa nisem bil pripravljen." Tudi doma sta starša na prvo mesto postavljala učenje in študij. Hitro pa se je začel ukvarjati z novinarstvom na Večeru, najprej kot praktikant, nato pa je tam delal honorarno. "S šestindvajsetimi leti sem postal najmlajši urednik v zgodovini časopisne hiše, prepričan sem bil, da bom prav tu gradil svojo kariero."

sasa pukl
Arsen Perić

A pozneje so se razmere spremenile, Saša je zamenjal službo, nekaj časa je še ostal v medijih, pred šestimi leti pa se je po rojstvu tretjega otroka posvetil le sojenju. "Poleg tega sem občasno še kaj delal, a število tekem je naraslo, na koncu sezone pridem do števila tekem, kot jih imajo na primer sodniki v NBA, okrog osemdeset. To je le v klubski sezoni, če je na sporedu še kakšno prvenstvo, je število še višje." Eden od vrhuncev je bil nedvomno nedaven finale evrolige, zanimivo pa je, da je bil naš sogovornik prisoten tudi na zadnji tekmi, na kateri je Real postal prvak, in sicer pred petnajstimi leti, takrat še kot predstavnik sedme sile, ki je sanjal o tem, da bi nekoč sodil na takšni tekmi. "Kot novinar sem videl velik del sveta, mislim, da sem poročal z več evropskih in svetovnih prvenstev, kot sem na njih sodil. Bil sem tudi na dveh olimpijskih igrah, in sicer v Naganu in Sydneyju."

V Brežicah sem po tekmi želel na vlak in ekipa iz okolice Celja mi je ponudila prevoz do Zidanega mosta. Ker so se ustavili najprej v prvi, nato pa še v drugi gostilni, smo zamudili zadnji vlak in so me sredi noči pustili v Celju, češ da se bom že znašel.
V GRČIJI JE VZDUŠJE NAJBOLJŠE
Tudi v sodniški karieri se je nabralo zavidljivo število tekem, na katerih je delil pravico, zanimalo pa nas je, kje je doživel najboljše vzdušje. "V Grčiji je res izjemno vzdušje, ko Olympiacos ali Panathinaikos igrata pomembne tekme, vedno je super vzdušje v Tel Avivu, kjer rad sodim. Zelo dobro vzdušje je bilo pred leti tudi na domačih tekmah nekdanjega velikana Arisa iz Soluna. Če se ozrem po jugoslovanskem prostoru, sta v ospredju Beograd in Zadar." K vsem izkušnjam spadajo tudi incidenti, žvižgi in žaljivke, ki jih je bil deležen od navijačev. "Nazadnje so mi kovanec ali vžigalnik, niti ne vem točno, v glavo vrgli na četrti tekmi med Partizanom in Crveno zvezdo. Malo mi je tekla kri, imel sem tudi buško. Spomnim se tudi dogodka z začetka svoje sodniške kariere, ko sem bil star šele štirinajst let. Eden od igralcev mi je žogo vrgel v glavo, medtem ko sem imel v ustih piščalko, in mi pri tem razbil sprednja zoba. Očitno je morala biti moja ljubezen do sojenja res velika (smeh)."

sasa pukl
Arsen Perić

Saša je dodal, da se podobne stvari na tako visoki ravni dogajajo zelo redko, ne nazadnje je za varnost sodnikov dobro poskrbljeno. "Na prej omenjeni tekmi med beograjskima rivaloma smo imeli tudi policijsko spremstvo. Od hotela do meje po navadi potrebujemo uro in pol, tokrat pa smo s policijskim spremstvom prišli v štiridesetih minutah," nam je zanimivost zaupal naš tokratni sogovornik, ki se mu je zdaj življenje za nekaj mesecev umirilo.

NENEHNO PRELAGANJE KOVČKOV
In to po tem, ko osem mesecev na leto prelaga kovčke in nenehno potuje. "To ne pomeni, da v teh mesecih ničesar ne počnem, redno namreč treniram, skrbim za kondicijo in bolj zdravo živim. Med sezono velikokrat večerjamo šele ob polnoči, temu se zdaj izogibam," je v smehu povedal Saša in nadaljeval: "Med sezono sem od doma tri ali tudi štiri noči na teden, če je ritem normalen, imam na sporedu eno tekmo evrolige ali evropskega pokala in eno tekmo jadranske lige ob koncu tedna. Tako imam vedno pripravljen kovček za tekme evrolige, enega za jadransko ligo, vse skupaj pa pripravim že v rekordnem času. Stvari, ki jih nosim s sabo, res minimaliziram. Pri sebi imam le sodniško opremo, obleko, srajco, čevlje, še kakšno majico in tekaške čevlje," nam je razkril Saša, ki vse to pospravi v ročno prtljago, saj mora imeti po pravilih evrolige sodniško opremo vedno pri sebi, da se ne izgubi.

Ko zdaj kdaj predavam mlajšim sodnikom, jim vedno rečem, da mora v tebi biti nekaj mazohista, če želiš opravljati poklic, v katerem je včasih proti tebi deset tisoč ljudi.
Kako pa na njegov nor ritem življenja gleda njegova družina, predvsem trije otroci? "Otroci so se zdaj že navadili, družina pa se je vedno spreminjala. Imam tri otroke z dvema ženskama, zdaj živim s tretjo. Zdaj, ko sem doma, so vsi trije kolikor se le da pri meni. Poletje izkoristimo za to, da smo več skupaj, da gremo na morje in podobno." Ponosni oče nam je zaupal, da najstarejši sin Domen, ki je star trinajst let, že gre po njegovi poti, saj je postal najmlajši košarkarski sodnik, sicer pa se tako kot tudi osemletna Lira ukvarja z odbojko, medtem ko se šestletna Alina ukvarja s športno gimnastiko. "Smo izjemno športna družina, moja življenjska sopotnica Martina je še vedno aktivna košarkarica, igra pri Mariboru. Velikokrat si skupaj ogledava kakšno tekmo in vidim, da je zelo pozitivno, da je tudi ona košarkarica," je povedal Mariborčan, ki se je na začetku svoje športne poti kalil tudi na ženskah tekmah, in priznal, da mu je kdaj katero od deklet reklo kaj sočnega.

sasa pukl
Arsen Perić

NIČ NE BI BILO NAROBE, ČE BI DOSODIL PREPOVEDANI POLOŽAJ
"V karieri sem sodil ogromno zanimivih in izenačenih tekem, le v slovenskih finalih se mi je nabralo okrog sedemdeset tekem. V zadnjem času je pogosto omenjena tekma med Krko in Olimpijo leta 2000, tiste tekme ne bom nikoli pozabil. Prav tako tudi ne polfinala med Polzelo in Laškim, ko je za Polzelo igral Veljko Petranović. Tekmo sem sodil skupaj z Andrejem Jeršanom in mislim, da je ena od bolje sojenih tekem," se je z nekaj nostalgije spomnil na svoje najbolj legendarne tekme na slovenskem prostoru.

sasa pukl
Arsen Perić

Nekoč mi je mlajši kolega rekel, da ima občutek, da ne bi bilo nič narobe, če bi na košarkarski tekmi piskal prepovedani položaj. Malo je karikiral, res pa je, da z leti pride do medsebojnega zaupanja med sodniki in trenerji oziroma igralci.
Kakšen pa mora biti po njegovem mnenju dober in uspešen košarkarski sodnik? "Mislim, da za to ni posebne formule in so lahko karakterji povsem različni. Prepričan sem, da z leti v tem poklicu prihaja zrelost, ki prinese kakovost. Mislim, da je ego vrhunskih sodnikov dokaj velik, do tega pride zato, ker smo se prebijali iz najnižjih lig. Prav tako morajo biti dobri sodniki delavni, saj morajo veliko trenirati. Prav pride tudi zdrav razum. Če bi bilo sojenje le to, kar piše v knjigah, bi lahko bil vsak sodnik." Dotaknili smo se tudi še enega sestavnega dela opravljanja sodniškega poklica – napakam: "Nisem še sodil tekme, na kateri ne bi naredil napake. Pomembno je število napak, kdaj se zgodijo in kako velike so. V NBA, v kateri statistično merijo odločitve sodnikov, so zadovoljni, ko se sodnik približa 90 do 95 odstotkom pravilnosti odločitev. Nekoč mi je mlajši kolega rekel, da ima občutek, da ne bi bilo nič narobe, če bi na košarkarski tekmi piskal prepovedani položaj. Malo je karikiral, res pa je, da z leti pride do medsebojnega zaupanja med sodniki in trenerji oziroma igralci. Delam majhne napake, ne bi v zadnji sekundi tekme sodil prekrška, ki ga ni, ker sem človek izkušenj."

Prav tako ga je delo v medijih naučilo, da ga kritike ne prizadenejo, se ga ne dotaknejo. "Tudi sodniškim kolegom včasih razlagam, da morajo razumeti, da smo javne osebnosti in da bo kdaj kdo napisal, da kaj na tekmi ni bilo v redu," je še dodal Mariborčan, ki ima na seznamu želja še sojenje finala svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger. "Sem pa glede tega zelo razumen, vem, da me to najverjetneje ne bo doletelo, bi bil pa zelo vesel."

Članki iz rubrike