Precej derbijev ima v svoji karieri za sabo tudi naš tokratni sogovornik, ki ima, čeprav ima precej izkušenj z igranjem v tujini, še vedno najlepše spomine na igranje v domačih Jesenicah. Z njim smo obujali spomine na lepše hokejske čase, otroške vragolije, izkušnje z igranjem na tujem, iz prve roke pa nam je povedal, kako se počuti kot novopečeni očka.
Z njim smo se v mestu novopečenih državnih prvakov pogovarjali dan po jeseniški osvojitvi naslova, ko je bilo še na vsakem koraku čutiti veliko veselje in zadovoljstvo, za nameček pa je bilo mesto obsijano s toplim soncem, kar je dalo velikemu uspehu železarjev še dodaten čar. Navdušen nad dosežkom svojega prvega in najljubšega kluba je bil tudi Sabahudin, ki je takoj ob prihodu na dogovorjeno mesto z nasmeškom na obrazu povedal, da slavje še poteka in da je tudi on neizmerno vesel.
Na katerem položaju sem igral? Hm, ne spomnim se, se pa spomnim, da smo šli s klubom na turnir v Italijo in tam sem dal dva gola, mislim, da sta bila to edina dva v moji nogometni karieri.
Razlogov za dobro voljo mu v zadnjih dneh torej ne manjka, zbral se je tudi s svojimi reprezentančnimi kolegi, s katerimi želijo nadaljevati uspešno zgodbo z olimpijskih iger, poleg tega je njegova družina pred dvema tednoma dobila novega družinskega člana, za katerega Sabahudin upa, da bo nadaljeval družinsko tradicijo.
Tako on kot tudi brat Senad sta uspešna hokejista, prve korake pa sta naredila prav na jeseniškem ledu. "Pred hokejem sem nekaj let treniral nogomet, tam je bilo veliko mojih prijateljev, zato sem jim tudi sam sledil. Na katerem položaju sem igral? Hm, ne spomnim se, se pa spomnim, da smo šli s klubom na turnir v Italijo in tam sem dal dva gola, mislim, da sta bila to edina dva v moji nogometni karieri," nam je v smehu priznal.
V nadaljevanju je še povedal: "Nato pa je starejši brat z reprezentanco šel v Kanado in navdušil sem se nad hokejem. Začel sem sicer dokaj pozno, vendar sem imel to srečo, da sem že znal drsati. Ko sem začel, sem bil v skupini, kjer sem bil precej starejši od ostalih, vendar sem hitro napredoval in ujel svoj letnik," je uvodoma povedal Sabahudin, ki se je že prej veliko potikal po hokejski dvorani, saj je na treningu spremljal pet let starejšega brata, pozneje pa je tu preživel še več časa.
"Kot mlajši hokejisti smo na tekmah članske ekipe prodajali čokoladice, če se ne motim, in tako še nekaj dodatno zaslužili. Vedno sem rad šel na tekmo in na derbije z Olimpijo, ki so bili vedno nekaj posebnega, večinoma pa sem spremljal mladince, saj je tam igral moj brat." Danes sta Sabahudin in Senad najboljša prijatelja, a vedno ni bilo tako, v mlajših letih se je namreč veliko bolj poznala razlika v letih. Sabahudin je z velikimi očmi spremljal starejšega brata, ki pa ga takrat ni maral v svoji družbi.
"Želel sem biti v njegovi družbi, vendar so se me z njegovimi prijatelji vedno izogibali. Zato je bil oče tisti, ki mi je dajal prve hokejske nasvete. Najin odnos se je spremenil, ko sem začel profesionalno igrati hokej in sem tudi bolj dozorel. V najstniških letih je vedno bdel nad mano in gledal, kdaj bom kaj ušpičil." Žal pa je Senadovo kariero zaznamovala huda poškodba hrbta, zato se je pozneje posvetil službi.
"Tudi sicer smo se ogromno družili ob treningih, ker nismo še imeli računalnikov, smo vse dneve preživeli zunaj, v gozdu, pred šolo, vedno smo se ukvarjali s športom ali nagajali starejšim," je v smehu povedal naš sogovornik, ki je 26. februarja dopolnil devetindvajset let, in nadaljeval: "Bilo je veliko stvari, ki smo jih ušpičili, spomnim pa se, da sem nekega dne pri komaj šestih letih šel od doma, da bi mamo obiskal v službi. Vedel sem, kje dela, zato sem vzel pot pod noge. Pred tovarno me je zagledala soseda, ki me je vprašala, kam grem, in v hipu je povedala očetu, da so me prišli iskat. Pravzaprav pa oče sploh ni vedel, da sem šel, mislil je, da se igram zunaj. Nato pa ga je soseda vprašala, ali slučajno pogreša kakšnega fanta (smeh)."
MED DRAMSKO PREDSTAVO OSTAL BREZ BESED
Čeprav je Sabahudin na ledu hitro naredil dober vtis, sta mama in oče doma vztrajala, da konča srednjo šolo, šele nato pa lahko življenje v celoti posveti hokeju. "Že pri sedemnajstih letih sem imel ponudbo, da bi se preizkusil v tujini, vendar smo se doma usedli in dogovorili, da najprej končam šolo. Obiskoval sem srednjo ekonomsko šolo, proti koncu pa so se pojavili namigi, da bi lahko zaigral za člansko moštvo Jesenic, in tako sem podpisal prvo profesionalno pogodbo," nam je zaupal izkušeni Jeseničan.
Nisem še poskusil previjati, temveč le gledam, tudi snemam ter se učim. Trenutno je še zelo majhen in si ga sploh ne upam prijeti.
"Moram priznati, da sem v osnovno šolo rad hodil, v srednjo pa še bolj, saj sem imel status vrhunskega športnika in vse skupaj ni bilo preveč stresno (smeh). Sem pa imel vedno v mislih to, da je šola na prvem mestu. V športu namreč nikoli ne veš, kdaj lahko pride do kakšne poškodbe. Moram priznati, da sem bil kar priden, najbolj pa me je že od nekdaj zanimala geografija, tudi zdaj ko potujem zaradi hokeja, si rad ogledam stvari."
Zanimivo je, da je poleg športnih aktivnosti obiskoval tudi dramski krožek. "Spomnim se, da sem se nekoč prav pošteno osramotil. Med predstavo je ena od igralk narobe povedala besedilo, jaz pa sem se tako zbegal, da sem ostal brez besed. Nekaj časa je bila na odru tišina, nato pa mi je na pomoč priskočila učiteljica."
Ena od najlepših izkušenj, ki jo je Sabahudin doživel še v otroških letih, je bilo potovanje v Kanado, ko je imel štirinajst let. "Tam so imele ekipe z vsega sveta močan mednarodni turnir. Spomnim se, da smo se vso sezono igralci do petnajstega leta borili za mesto v ekipi. Lahko bi šel že leto prej s starejšo ekipo, vendar si takrat tega doma nismo mogli privoščiti, sem šel pa naslednje leto," je o prvem potovanju čez lužo razlagal Sabahudin, ki se v Kanado potem ni več vračal, si bo pa zagotovo v prihodnosti vzel čas za severnoameriško turnejo.
Beseda je nanesla tudi na njegove pisane dogodivščine iz tujine, kamor se je prvič podal pred petimi leti, in sicer je nekaj časa preživel v Italiji. A kot razmišlja trenutno, bi se morebiti odločil drugače, saj ga raven hokeja ni zadovoljila, še zdaleč ni vse na tako profesionalni ravni.
Prav posebno mesto ima v njegovem dozdajšnjem življenjepisu Kazahstan. "Ko sem podpisoval pogodbo, res nisem vedel, kam se podajam, pa tudi nihče drug mi ni mogel pomagati pri odločitvi, svetovati. Ko sem se odločal, sem bil ravno z bratom na počitnicah in zjutraj sem bil odločen, da ne grem, po nekaj piva čez dan sem bil zvečer pogumen, da grem, nato sem spet omahoval, na koncu pa sem vseeno šel."
V POLNI PRIPRAVLJENOSTI NA VOJNO
Pot ga je nato ponesla v Krasnodar, kamor si je želel oditi, zato je z veseljem sprejel ponudbo. Predvsem sta ga navdušila čistost mesta in sončno vreme. A njegovo dobro počutje je najprej skazila poškodba, nato pa še padec rublja, zato je bila njegova prihodnost v Rusiji zelo negotova.
Sodu je izbilo dno dejstvo, da so ga brez njegove besede – v Rusiji namreč igralci do 29 let ne morejo vplivati na menjave – poslali nazaj v Karagandi, kjer pa ni želel ostati, zato se je odločil za vrnitev v Evropo, kjer je podpisal za ekipo iz bližnjega Gradca. Sabahudin je spregovoril tudi o napetem ozračju med Ukrajino in Rusijo, ki je bilo v Krasnodarju.
"S precej ljudmi sem se pogovarjal o tej temi in rekli so mi, da imajo težave Ukrajinci, ne oni. Spoznal sem, da so Rusi izjemno ponosen narod in da imajo na celoten položaj povsem drugačen pogled kot Zahod. Če bi do vojne prišlo, bi bilo res hudo, saj so bili res vsi, tudi taksisti, pripravljeni na to," je še razkril Sabahudin.
ZA ZDAJ ŠE GLEDAM IN SNEMAM
Pred dvema tednoma sta se z zaročenko razveselila sinčka Darisa. "Vse skupaj se je zgodilo v času reprezentančnih priprav, prvo noč, ki sem jo preživel v Kranjski Gori, me je že klicala, naj pridem. Potekalo je zelo hitro, v dveh urah smo vse uredili. Na tem mestu se moram zahvaliti selektorju Matjažu Kopitarju, ki mi je dovolil, da sem lahko šel med treningi domov. Spal sem sicer z reprezentanco, čez dan pa sem lahko šel pogledat na Jesenice, tudi za prijateljsko tekmo z Madžarsko mi je namenil prost dan," je veselo razlagal izkušeni branilec, ki se trenutno še ne zaveda povsem, kako zelo se mu je življenje spremenilo.
V klubu so nam odsvetovali, da bi se družili z domačini, ne zaradi nasilja, temveč ker smo bili drugačni od njih. Rekli so nam, da bi lahko bili zaradi revščine ljubosumni in nas napadli.
"Vsi mi pravijo, da bom šele čez mesec ali dva res vedel, da imam otroka. Sem pa res vesel, rad pridem domov in ga zagledam. Pri izbiri imena je imela več besede zaročenka, ki mi je dala seznam imen, jaz pa sem prečrtal tista, ki mi niso bila všeč, na koncu pa je tako ali tako ostalo tisto, ki si ga je ona želela že od začetka (smeh)." Kaj pa previjanje? "Nisem še poskusil, temveč le gledam, tudi snemam ter se učim (smeh). Trenutno je še zelo majhen in si ga sploh ne upam prijeti, ker nimam občutka zanj. Bo pa po svetovnem prvenstvu že dovolj velik," je še razkril Sabahudin, ki z zaročenko načrtuje tudi poroko, a je trenutno malček njuna prva skrb.
NAJPREJ OSTRAVA, NATO KLUB
Njuno poletje bo tako zaznamovano s pestovanjem novorojenčka, Sabahudin pa upa, da bo čim prej rešil tudi klubski status, čeprav ima še vedno pogodbo z ekipo iz Gradca. "Za zdaj še ne vem, kje bom, glede družine bi bil Gradec vsekakor najboljša izbira, je blizu doma, tudi mesto je lepo. Po drugi strani bi se še vseeno preizkusil v kakšni boljši ligi."
Prva skrb pa je seveda reprezentanca: "Če obstanemo v elitni diviziji, bomo že veliko naredili, nato pa nas le kakšna zmaga loči od četrtfinala. Imamo pa res dobro ekipo, zbrani smo vsi najboljši razen poškodovanega Davida Rodmana. Če bomo premagali reprezentance, ki jih moramo, bomo blizu." Kaj pa reprezentančni branilec najraje počne v prostem času? "Nič posebnega, rad pogledam kakšen dober film, dandanes pa smo tako ali tako vsi vedno na telefonih in računalniku."
