V domovini je nastopal za Trebnje, Krko, Prule, Celje in Koper, od leta 2013 pa je član nemškega tretjeligaša Rödelseeja in je v tej sezoni prepričljivo najboljši strelec tega tekmovanja, ki je razdeljeno na štiri skupine.
BOŠTJAN HRIBAR
rojen: 10. november 1977
država: Nemčija (Mainsondheim)
šport: rokomet
klub: TSV Rödelsee
Rödelsee je del vinorodne pokrajine na Bavarskem, hkrati pa je to za 37-letnega Trebanjca peti klub v Nemčiji, v kateri igra šesto sezono.
Kot zanimivost lahko omenimo, da živi v vasi Mainsondheim, ki ima približno 500 prebivalcev in leži na golfskem igrišču. Boštjan se je v tujini preizkusil še v Katarju, kjer je igral eno leto.
Kako je prišlo do tega, da ste se leta 2013 odločili kariero nadaljevati v Rödelseeju?
Nisem se odločil. Bilo je tako, da sem leta 2011 moral na operacijo meniskusa, vendar operacija ni uspela. Še vedno sem imel bolečine v kolenu, tako da sem moral še enkrat pod nož. Šele po enem letu sem nato spet lahko normalno igral rokomet. V teh dveh letih se je dogajalo marsikaj, veliko stvari se je spremenilo. To je bilo zelo neprijetno obdobje, ki je prineslo stres, malo depresije, in posledica vsega tega je bila tudi izguba družine. Ne glede na to, koliko ti šport da, ti tudi veliko vzame.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Imel sem ponudbo iz Romunije. Bilo je še nekaj »manjših« ponudb, vendar sem že prej igral v Nemčiji in tam se odlično počutim. Navadil sem se na okolje, ljudi. V Nemčiji je rokomet šport številka dve, takoj za nogometom, vse je urejeno in tudi zato sem se odločil zanjo. Na to gledam tako, da gre za mojo zadnjo priložnost, pri svojih letih ne gradim kariere, to sem delal prej. Vesel sem, da sem jo dobro izkoristil, in tudi ljudje so me odlično sprejeli.
Imam dosmrtno pogodbo. Rekli so mi, da lahko v klubu ostanem, kolikor želim, in mi dali možnost, da v njem tudi zaključim kariero.
Do kdaj imate pogodbo?
Dosmrtno. Rekli so mi, da lahko v klubu ostanem, kolikor želim, in mi dali možnost, da v njem tudi zaključim kariero.
Kakšna je kakovostna raven nemške tretje lige?
Tretja liga ima precej slab prizvok, ampak ni ravno tako. Liga je kar kakovostna, verjetno bi tudi naša ekipa lahko premagala kakšnega od slovenskih prvoligašev iz spodnjega dela lestvice. Tekme so dobro obiskane, naša dvorana sprejme okoli 1100 ljudi in na tekmah se zbere od 700 do 800 ljudi. Vzdušje je zelo dobro.
Kaj pa način igranja, se precej razlikuje od tega tu?
Vse temelji na disciplini, obrambi, protinapadih. Včasih je kakšen strel hitrejši, neizdelan. V celoti vzeto, pa ni neke bistvene razlike. V rokometu razliko dela pripravljenost, potem pa na vrsto prideta še taktični in tehnični del.
Se da živeti samo od rokometa v tretji ligi ali imate tudi službo?
Vsi tretjeligaši si prizadevajo, da igralci od rokometa nekaj dobijo, da imajo neko stabilnost. Klubom je tako s finančnega in davčnega stališča veliko lažje. Tudi jaz se trudim urediti ta status, da imam službo in redni prihodek tudi za naprej.
Kakšen klub je Rödelsee?
Gre za manjši klub, smo kot neka velika družina. Naš cilj je obstanek v ligi. Proračun ni velik, ampak so vse obveznosti poravnane. Dejstvo je, da vas ni dorasla tej ligi, ne more slediti zahtevam. Ne vem, kaj bo v prihodnji sezoni. Včasih je morda bolje narediti dva koraka nazaj, da lahko potem napreduješ.
Ste prepričljivo najboljši strelec tretje lige, kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in svojimi igrami?
Ljudje so me odlično sprejeli, spoštujejo me. In tudi na igrišču mi gre vse kot po maslu. Sem prvi strelec celotne tretje lige, ki je razdeljena v štiri skupine. Lahko rečem, da sem počasi spet našel nekdanji zagon. Tudi v mojem primeru se je pokazalo, da v rokometu leta ne igrajo pomembne vloge. Štejejo pripravljenost, kvaliteta in znanje. Kar zadeva mojo fizično pripravljenost, mislim, da sem v življenjski formi. Mogoče fizično nisem več na tako visoki ravni, ampak igram bolj z glavo, kar je odlično.
Bil sem na tekmi lige prvakov Schalke – Maribor. Odlično vzdušje in rezultat. S soigralcem Rokom Ivančičem sva dogovorjena, da greva pred odhodom na dopust še na tekmo Bayerna.
Ali ste zaradi svojih dobrih iger mogoče že prejeli kakšno ponudbo?
Nekaj ponudb je prišlo, ampak o tem sploh ne razmišljam, ker sem se s klubom dogovoril, da mu pomagam. Poleg tega treniram fante med enajstim in trinajstim letom starosti. Tudi oni so navdušeni, ko sem prišel, jih je bilo deset, zdaj jih je 28. Čeprav gre za vas, se za prihodnost rokometa v Rödelseeju ni treba bati.
Ste kaj razmišljali o tem, da bi ob koncu kariere igrali v Sloveniji?
Niti ne. V Sloveniji imajo vsi klubi denarne težave, zato je težko najti neko zagotovilo, da bi lahko pozneje normalno živel. Tu mislim tudi na poslovne in službene stvari. Trenutno bom ostal v Nemčiji, ne vem, kam me bo pripeljala pot. Za cilj sem si dal, da bi igral do 40. leta. Utegne se zgoditi, da bom končal v Sloveniji, upam, da bo prišla tudi poslovilna tekma. Ampak do takrat bom igral profesionalno, ni nujno, da v tem klubu. Če pride ponudba, ki je ne bi mogel odkloniti, bi lahko šel drugam.
Ali spremljate dogajanje v slovenski rokometni ligi?
Spremljam, slišim se z nekaterimi igralci, približno vem, kaj se dogaja, vendar nisem tako na tekočem kot včasih.
Rödelsee je na Bavarskem, kjer je nogomet svetinja, ste že obiskali kakšno tekmo?
Seveda. Bil sem na tekmi lige prvakov Schalke – Maribor. Odlično vzdušje in rezultat. S soigralcem Rokom Ivančičem sva dogovorjena, da greva pred odhodom na dopust še na tekmo Bayerna.
Čeprav vsi pravijo, da so Nemci zadrti, hladni, se tem ne strinjam. To je prav prijeten narod.
Se življenje v Nemčiji precej razlikuje od tega, ki ga poznamo v Sloveniji?
Bil sem že v veliko državah, ampak Slovenija je najlepša dežela. Mislim pa, da so ljudje premalo zadovoljni v Sloveniji. Če bi mogoče imeli 300 ali 400 evrov plače več, bi se verjetno vsem vrnil nasmeh na ustnice in ne bi bilo več toliko zavisti. Trenutno pa vsak samo tarna, nihče ni zadovoljen, zato se negativnost prenaša med ljudmi, kar ni v redu. V Nemčiji tega ni, ljudje so nasmejani, znajo uživati. Čeprav vsi pravijo, da so Nemci zadrti, hladni, se s tem ne strinjam. To je prav prijeten narod. Razlika je tudi v tem, da se v Nemčiji ljudje držijo pravil, pri nas pa ves čas iščemo stranpoti. V Nemčiji vsi plačujejo državi in ta jim to tudi vrača. Pri nas pa država samo jemlje in ljudje imajo tega dovolj. Vendar mislim, da se bo to izboljšalo.
Kako se spomnite na leto v Katarju?
To je bila prelomnica v življenju, ki jo je treba izkusiti. Bila je odlična izkušnja, ampak to ni bilo ravno življenje zame. Zaradi tega je trpela tudi družina. Kultura je tako različna od naše, da se težko navadiš. Bilo je nekaj ljudi iz bivše Jugoslavije, s katerimi smo se družili. Uživaš v rokometu, ampak čas, ki ti ostane, je težko zapolniti, saj se ne dogaja veliko. So bile pa tudi stvari, ki so mi ostale v zelo lepem spominu. Tako da lahko rečem, da če bi se mi ponudila priložnost, bi šel verjetno spet v Katar.
Kakšno mišljenje imate o rokometni reprezentanci Katarja, ki so jo označili kot četo plačancev?
To se je dogajalo tudi prej. Oni so samo izkoristili pravila, niso prvi niti zadnji, ki so to naredili. Mi smo imeli Rutenko. Oni so sicer pokupili več igralcev, reprezentanco so pripravljali pet let in ji dali odlične pogoje za delo. Fantje so se pokazali kot pravi profesionalci, vse so si zaslužili. Treba jim je samo čestitati. Navsezadnje vsi igramo za denar in kdorkoli bi dobil ponudbo iz Katarja, bi jo verjetno sprejel in svoje delo opravil profesionalno.
Kakšna vas je Mainsondheim?
To je prijetna vas s približno 500 prebivalci, vsak pozna vsakega. Leži ob reki Main, je v naravi, na sredini golfskega igrišča, tako da sem se začel ukvarjati tudi s tem športom. Vas ima še svoj nogometni klub, ki igra v nižji ligi.
Maja se začnejo vinski festivali, ki ga ima vsaka vas oziroma vsako mesto. Rödelseefest je največji in je znan po vsej državi, tako da se tisti konec tedna v mestu zbere tudi do 30 tisoč ljudi.
V bližini je tudi Wurzburg, iz katerega prihaja NBA-zvezdnik Dirk Nowitzki, so tam ljudje ponosni na svojega someščana?
V Wurzburgu se radi pohvalijo, da je Nowitzki njihov someščan. Njegov oče je predsednik rokometnega kluba, ki igra v šesti ligi.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Imam stanovanje v pritličju hiše, ki mi ga je uredil klub.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko 70 do 80 kvadratnih metrov, najemnina brez ogrevanja pa stane okoli 400 do 500 evrov.
Vam je kdaj dolgčas, ko je vas tako majhna?
Čas si kar zapolnim, imam svoje treninge, potem treniram mladince, večkrat grem na sprehod ob reki. Najde se tudi čas za piknik, tam je to zelo priljubljeno. Blizu je Grosswallstadt, kjer sem igral in imam dosti prijateljev. Tako da grem včasih tudi tja na kakšno tekmo.
Kako Nemci poznajo Slovenijo?
Mislim, da jo kar dobro poznajo. Vsi, ki potujejo na dopust skozi Slovenijo, si nas zapomnijo po tem, da morajo kupiti vinjeto za pet kilometrov avtoceste. (smeh) Vedo, da gre za malo in lepo deželo. Tudi svoje prijatelje nagovorim, da si vzamejo čas za ogled Slovenije. Nekaj ljudi je že izrazilo željo, da jim pomagam pri tem.
Imate na voljo klubski avto?
Imam svoj avto.
Kakšni vozniki so Nemci?
Odlični, ker se držijo predpisov. Tudi kazni so zelo visoke, tako da na cesti obstaja red. Na avtocesti si pa dajo duška.
Bavarci pravijo, da pivo ni alkohol, temveč prehrambeni dodatek. (smeh)
So vas kdaj ustavili policisti?
So, plačal sem kazen zaradi prehitre vožnje.
Koliko stane liter bencina?
Liter bencina stane 1,187 evra. Sicer se cena dnevno spreminja, ampak nazadnje je stal toliko.
Igrate regionalno ligo, kako so videti vaša gostovanja?
Dobimo se pred dvorano, kjer nas čaka avtobus. Zadnji del zasedemo igralci, sprednjega navijači, z nami jih vedno potuje od 10 do 15. Skupaj gremo na tekmo, pripravljeno imamo hrano, kavo. Če zmagamo, je na avtobusu zabava, sicer je malo bolj žalostno. Gre za lepo druženje, smo kot velika družina.
Najtežje gostovanje?
Lokalno rivalstvo je kar prisotno in povsod čutiš, da nisi ravno priljubljen. (smeh)
Ste se v Nemčiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s hokejem?
Ne, nisem. Ko sem bil v Frankfurtu, sem enkrat videl, da se je turški klan na ulici lovil z nekim drugim klanom. To vidiš, greš hitro mimo, da se ne bi še sam znašel v tej zmešnjavi, in to je to. V regiji, kjer živim zdaj, pa tega nisem zasledil.
Se močno pozna gospodarska kriza?
Nisem je občutil, v naši okolici je nekaj zelo močnih podjetij. Nisem dobil občutka, da ljudje razmišljajo o gospodarski krizi. Seveda so tudi tam težave, ampak Nemci se v vsaki situaciji znajdejo.
Kakšno je nočno življenje v Mainsondheimu?
Moram reči, da nočnega življenja ne poznam, ker ne hodim ven. To me ne veseli več, pri mojih letih pa se tudi pozna vsako krokanje in se mi preprosto ne da. Spijemo kakšno pivo, Bavarci pravijo, da to ni alkohol, temveč prehrambeni dodatek. (smeh) Tudi z Rokom si raje narediva kakšen slovenski večer, se malo poveseliva, drug dan greva na golf in tam uživava. Bolje je tako, kot da bi trpel zaradi ponočevanja in pohajkovanja.
V soboto in nedeljo se vse vrti okoli nogometa, to je njihovo življenje.
Ali obstaja kakšna nemška jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Sem podnajemnik pri starejši gospe, ki mi kuha različne stvari, in na ta način spoznavam nemško kuhinjo. Odlična hrana, ki je precej podobna naši, najboljše jedi pa ne bi mogel izpostaviti.
Rödelsee je vinorodno področje. Kako gresta skupaj Nemčija in vino?
Tudi meni je bilo sprva čudno. (smeh) To so hektarji in hektarji trt, ta predel je vinski in vse je izjemno urejeno. Nemci so kar pivski narod, med tednom delajo kot nori, konec tedna pa si dajo duška. Maja se začnejo vinski festivali, ki ga ima vsaka vas oziroma vsako mesto. Rödelseefest je največji in je znan po vsej državi, tako da se tisti konec tedna v mestu zbere tudi do 30 tisoč ljudi.
Ali Nemci poznajo slovenska vina?
Nekaj sem jih prinesel, skušal navezati kakšen poslovni stik, ampak za zdaj še ni posluha za te zadeve.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
V trgovinah sem naletel le na pašteto Argeta.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V restavracijah so cene približno 30 odstotkov višje kot pri nas, v trgovinah pa so celo nekoliko nižje.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Nemčiji?
Sem, v Rödelseeju živi Marjan z Bleda, ki je poročen z Nemko, in tam živi že 30 let. Veliko potuje, ampak se občasno srečava in rečeva kakšno slovensko besedo. (smeh)
Se kaj družite s slovenskimi športniki v Nemčiji?
V glavnem se družimo rokometaši. Ravno pred kratkim sva bila z Rokom skupaj s Praznikom, Natkom in Bezjakom.
Ali berete nemške časopise?
Da, saj jih moram, saj sem skoraj vsak teden omenjen. (smeh) Nemcem časopis veliko pomeni, videti je, kot da je to še vedno njihov glavni vir informacij.
Ni tako kot pri nas, ko pridejo prijatelji iz bivše Jugoslavije, mi govorimo njihov jezik, se podredimo, da se razumemo. Jaz sem se moral v Nemčiji naučiti nemščine, da sem se lahko sporazumel. In to bi spremenil pri nas, ker bi tako pač moralo biti.
Morda poslušate nemško glasbo?
Da, včasih se zgodi, da tudi jaz izberem kakšno pesem, ki jo potem poslušamo v dvorani in se na ta račun smejimo.
Kako bi opisali Nemce?
Discipliniran in pošten narod. Potrebujejo sicer nekaj časa, da te spoznajo, ti zaupajo in te sprejmejo. Ko se to zgodi, si njihov in te težko izpustijo iz rok. Nikoli nisem imel negativne izkušnje z njimi.
Ali imajo mogoče Nemci kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Večinoma imajo malo slabše vreme, vetrovno, vse je bolj megleno, poznajo neke vrste zimsko depresijo. In takoj, ko se pokaže sonce, se malo otopli, na primer na enajst stopinj Celzija, že ven privlečejo žar. Takoj izkoristijo lepo vreme, in to je njihova navada. V soboto in nedeljo pa se vse vrti okoli nogometa, to je njihovo življenje.
Kakšne so Nemke?
Ne vem, ko sem bil poročen, se s tem nisem obremenjeval, zdaj, ko sem sam, me pa ženske še ne zanimajo. (smeh) Kolikor imam stikov z njimi, bi lahko rekel, da so v redu dekleta, zelo prijazna, odprta.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Nemčiji?
Disciplina, kar se dogovoriš, to tudi drži. Ni nujno, da je to vedno res, ampak jaz imam take izkušnje. Če narediš tisto, kar od tebe pričakujejo, ti znajo dati občutek, da si tudi sam zadovoljen in ti je vse lažje.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali bi morda spremenili?
Naša in njihova mentaliteta sta povsem različni, podobno je s kulturo. Spremeniti tako ali tako ne moreš ničesar, saj si tam tujec in se moraš prilagoditi. Ni tako kot pri nas, ko pridejo prijatelji iz bivše Jugoslavije, mi govorimo njihov jezik, se podredimo, da se razumemo. Jaz sem se moral v Nemčiji naučiti nemščine, da sem se lahko sporazumel. In to bi spremenil pri nas, ker bi tako pač moralo biti.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Nemčiji?
V športu se dogajajo takšne in drugačne stvari. Na primer v tej sezoni se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Niti ne vem, ali bi se smejal ali jokal. (smeh) Veste, kako je, ko dva profesionalca povsem sama v protinapadu skušata s cepelinom doseči zadetek, pa se jima to ponesreči in sta videti smešna? Soigralec je skočil, jaz bi moral tudi, pa nisem, in je on podal v prazno ...
Stari ste 37 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Kot sem dejal, bi igral do 40. leta, če bo zdravje dovoljevalo, mogoče tudi več. Za zdaj gledam tako, da bi po karieri ostal v rokometu. Ne vem, kaj se bo dogajalo v življenju po rokometu in kako bom takrat gledal na stvari. Dejstvo je, da je rokomet moje življenje, dal mi je vse, vzel mi je vse, spet mi bo dal ... Za zdaj je to to in naj ostane pri tem.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Nemčiji?
Razmišljam o tem, da bi živel v Nemčiji. Slovenija je moja domovina in vedno bo, tu imam otroke, starše. Želim si biti tukaj, a v trenutnem položaju ne vidim potenciala, da bi našel normalno službo in živel, kot bi si želel. Vsaj leto ali dve bom še v Nemčiji, potem bomo videli, kaj bo prinesel čas.
