Na prijateljski tekmi z Lokomotivo je trikrat v polno zadel Francoz senegalskih korenin Jean-Philippe Mendy, s katerim smo dan pred tekmo nekaj časa preživeli na prijetnem klepetu ob kavi. Ni nam razkril le stvari, ki so povezane z nogometom, temveč smo z njim klepetali o njegovih začetkih, družini in novi vlogi očeta.
Naš tokratni sogovornik je osemindvajset let dopolnil v začetku marca, na svet pa je prijokal v Franciji, natančneje v okolici Versaillesa, kjer sta si starša ustvarila dom po selitvi iz Senegala in kjer sta želela svojim otrokom ter sebi ustvariti lepše življenje.
Ker je bila skoraj vsa družina navdušena nad športom, je bilo zelo hitro jasno, da bo tudi najmlajši član šel po teh stopinjah, nihče pa si verjetno takrat še ni predstavljal, da bo tudi najuspešnejši, da bo družinsko ime ponesel tudi v najelitnejše klubsko tekmovanje – ligo prvakov.
Kdo je največji zabavljač v slačilnici? Nedvomno Amir Dervišević. Povem vam, lahko bi posnel pravi film. Res je velik komik. Velikokrat ne razumem, kaj govori, jaz pa se mu kljub temu vedno smejim.
"Odraščal sem v veliki družini, imam še štiri sestre in brata, tako da nam nikoli ni bilo dolgčas, vedno je bilo pestro in tudi glasno. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu, saj sem se od njih naučil res veliko življenjskih stvari. Učil sem se na njihovih napakah, eden drugemu smo veliko svetovali, se pogovarjali, res smo bili povezani," nam je razlagal najmlajši član družine, ki se je od starejših nalezel ljubezni do nogometa. "Nisem bil prvi, ki se je ukvarjal z nogometom, pred mano sta to počeli že starejši sestri, moj brat pa se je ukvarjal z ameriškim nogometom. Jaz se v njem nisem nikoli preizkusil, ne maram ga," je v smehu priznal Jean-Philippe.
Ko je imel komaj šest let, je ostal brez očeta, vendar je to, kot nam je zaupal, družino še bolj povezalo. "V bistvu se vsega tega ne spomnim dobro, mama in oče sta živela ločeno, spomnim se le, da sem ga videl zgolj enkrat v svojem življenju," nam je zaupal mariborski napadalec, ki je že v otroških letih vedel, da bo postal nogometaš. Zakaj? Ne le zato, ker je z okroglim usnjem skorajda spal, temveč ker je tako obljubil mami.
Vedno si je želela, da bi ga lahko gledala po televiziji, zato se je odločil, da bo postal nogometaš. "Skrbela je za vse nas, poskrbela je za to, da smo odrasli v dobre ljudi," je o svoji mami z veliko ljubezni pripovedoval visokorasli napadalec vijoličastih. Čeprav je Francija njegova domovina, pa se še vedno rad spomni dežele, iz katere izhaja, Senegala. Tam ima še tete in strice, prav tako tudi babico, ki jo rad obišče, kadar ima čas.
OD LIGE ABA DO NBA
Nogomet ni edini šport, ki ga Jean-Philippe obvlada in zelo rad spremlja. "V mestu poleg Versaillesa, kjer sem odraščal, so vsi igrali nogomet, zato je normalno, da sem ga tudi jaz. Ko pa smo se pozneje preselili, so vsi otroci igrali košarko. Tudi jaz, drugače bi se lahko igral sam (smeh). Moram priznati, da sem jo rad igral, ne sicer na profesionalni ravni, a vseeno. Včasih, ko imam čas, si rad pogledam tudi tekme lige ABA, mislim, da je zelo kakovostna liga, seveda pa spremljam tudi NBA," pravi nogometaš Maribora, ki bi se lahko, če sodimo po višini, dobro znašel tudi pod koši.
Bratovo mnenje je tudi upošteval, bil je namreč oseba, ki je v njegovem življenju nadomestila očetovsko vlogo, zato je bil vsak njegov nasvet vreden zlata. "Z družino sem zelo blizu, zame je zelo pomembno, da se veliko in pogosto slišimo. Na srečo je to zdaj veliko lažje z različnimi programi na računalniku in telefonih. Mama me večkrat tudi obišče, nazadnje je bila tu, ko se je rodil moj sin, in nama z ženo pomagala."
V PROSTIH DNEH NA DUNAJ, V BENETKE, BUDIMPEŠTO ...
Jean-Philippe ima pri osemindvajsetih letih že desetletje izkušenj z igranjem v tujini, kamor ga je pot popeljala po igranju za ekipe Versailles, Evian in Thonon Gaillard. "Težko mi je bilo zapustiti dom, zapustiti družino in se podati v neznano. Toda v Romuniji sem preživel lepo obdobje, predstave, ki jih imamo o tej državi, so napačne. Hitro sem se znašel v Bukarešti, kjer sem igral, naučil pa sem se tudi jezika. Pravzaprav niti ni bilo težko, ker spada v družino romanskih jezikov. Toda slovenščina … (smeh)," je priznal naš sogovornik, ki ga je trener ene najuspešnejših romunskih ekip opazil na prijateljski tekmi, in to kljub temu, da je švicarska ekipa z Mendyjem na čelu izgubila s kar 0:5.
"Trener je po koncu tekme prišel do mene in mi povedal, da se mu zdim zanimiv. Nekaj dni sem potreboval, da sem se odločil za ta pomemben korak. Mama mi je, ko sem ji povedal, da odhajam, rekla, da je to moja priložnost, da začnem pisati svojo zgodbo, da nimam nič za izgubiti." V zadnjem letu bivanja v Romuniji je spoznal tudi svojo soprogo Lisette, s katero sta se po enem letu poznanstva tudi poročila.
Jaz sem izbral ime, to je ime, ki sem ga imel v glavi kar nekaj časa. Rad bi imel veliko družino, toda zadnjo besedo bo imela žena. Rad preživljam čas s svojo družino, seveda moram tudi jaz kdaj poskrbeti za sina. Ne uideta mi kopanje in previjanje.
"Takoj mi je padla v oči, bila je res lepa, toda v tistem trenutku sem bil preveč osredotočen na nogomet. Zato sva se kar nekaj časa spoznavala, nato pa sva se poročila. Civilno najprej v Romuniji, nato pa cerkveno še v Mariboru," je z nasmehom na obrazu o svoji soprogi pripovedoval visokorasli napadalec.
Pot ga je po Romuniji popeljala še v Italijo, nato pa je nekaj časa preživel v Kopru, preden je okrepil vrste vijoličastih. "Prav gotovo je bilo zame lažje, to je moj poklic, način življenja vsakega nogometaša, tudi žena se zaveda tega in me je kot takega tudi sprejela," je še dodal Jean-Philippe, ki se v štajerski prestolnici počuti kot doma. "Všeč mi je mesto, prav tako pa mi je všeč, da je zelo blizu ostalim evropskim prestolnicam. Tako sem si ogledal Dunaj, Benetke, Zagreb, pred dnevi sem bil tudi v Budimpešti," je še dodal in obljubil, da si bo ogledal tudi preostale kotičke Slovenije, do zdaj je poleg mest, v katerih je živel, obiskal le še Ljubljano.
PREVIJANJE MU NE UIDE
Življenje se mu je postavilo na glavo pred desetimi meseci, ko je na svet prijokal njegov sin. "Nedvomno je spremenil moje življenje, vse, kar si želim, je, da bi bil dober oče, da bi mu bil vedno v podporo. Mislim, da sem v prvih šestih mesecih veliko zamudil, ker sem se veliko bolj osredotočal na nogomet, pogosto sem bil utrujen. Moral sem spati v drugi sobi, drugače sem se vso noč zbujal, tako kot on," je o svoji novi vlogi spregovoril Jean-Philippe, ki je svojega prvorojenca poimenoval Jamal Jean. "Jaz sem izbral ime, to je ime, ki sem ga imel v glavi kar nekaj časa. Rad bi imel veliko družino, toda zadnjo besedo bo imela žena. Rad preživljam čas s svojo družino, seveda moram tudi jaz kdaj poskrbeti za sina. Ne uideta mi kopanje in previjanje," je v smehu priznal osemindvajsetletni napadalec.
Razkril je tudi, da je tudi mali Jamal navdušen nad nogometno žogo. "Ves čas bi se lahko igral z njo in z mano. V nasprotnem primeru se začne jokati na ves glas," se je zasmejal ponosni očka.
SANJAM O SELITVI NA JUG FRANCIJE
Z njim smo se pogovarjali tudi o manj prijetnih temah, o hudih poškodbah, ki jih je imel v svoji karieri in zaradi katerih velikokrat ni uspel razviti svojega potenciala. Še posebej težko mu je bilo po operacijah, po katerih ga je čakalo dolgotrajno okrevanje in dokazovanje od začetka.
"Imel sem tudi izkušnje z rasizmom, tako v Sloveniji kot tudi v Italiji. Tisto, kar se je zgodilo na tekmi z Olimpijo, sem že uspel pozabiti, me je pa v tistem trenutku prizadelo. Do neljubih dogodkov je prišlo tudi, ko sem igral v Italiji, kjer je eden od navijačev začel oponašati opico. A na koncu je bilo pravici zadoščeno, saj smo tisto tekmo dobili, zato mi ni prišlo do živega. Ne razumem, zakaj do tega prihaja v nogometu. Če bi mi to rekel nekdo na ulici, bi še razumel, toda nogomet je po mojem mnenju kot nekakšen mednarodni jezik, ki ga vsi razumemo, ki je enak vsem," je še razlagal Jean-Philippe
Biti oče sem se na neki način naučil že, ko sem kdaj popazil na nečake in nečakinje. Skupaj jih imam namreč kar petnajst. So pa še posebej naporni praznični decembrski dnevi, ko moram nakupiti toliko daril.
S kakšnimi besedami pa bi opisal sebe in svojo osebnost? "Ko sem doma, se zelo rad šalim in smejem. Rad sem vesel. Mama mi je vedno rekla, da je smeh najboljše zdravilo za vse." Zaradi vseh teh popotovanj in selitev se je naučil tudi nekaj jezikov: "V bistvu nisem imel izbire (smeh). Ljudje v državah, v katere sem šel, niso govorili francosko, zato mi ni preostalo drugega, kot da se jezika naučim jaz. Obvladam tudi nekaj slovenskih besed, čeprav ne veliko, saj tu vsi govorijo angleško."
Od soigralcev največ časa preživi s kapetanom Marcosom Tavaresem, Argusom in Senegalcem Wellejem N'Diayem. "Rad pa se šalim z vsemi, pri tem pa skušam ohraniti resen obraz, da ne bi takoj dojeli (smeh). Kdo je največji zabavljač v slačilnici? Nedvomno Amir Dervišević. Povem vam, lahko bi posnel pravi film. Res je velik komik. Velikokrat ne razumem, kaj govori, jaz pa se mu kljub temu vedno smejim (smeh)."
Jean-Philippe, ki si je številko štirinajst, ki jo nosi pri Mariboru, izbral zaradi Thierryja Henryja, ima skromne želje za prihodnost: "Rad bi zaslužil še nekaj denarja, da bi družini zagotovil varnost in jo preskrbel. Sanjam pa tudi o tem, da bi se preselil na jug Francije in tam imel svojo hišo. Tisti del me res navdušuje, ljudje so res odprti in veseli."
