Izkušeni bočni branilec je med slovensko elito zbral 479 nastopov, kar je največ v zgodovini tega tekmovanja. Za sabo ima torej skoraj dve desetletji igranja v članski ekipi, v tem času pa se je nabralo ogromno anekdot, veliko zbadanj je deležen predvsem zdaj, ko je skoraj najstarejši v slačilnici.
"O celotni karieri, ki sem jo preživel v dresu Celja, bi se lahko pogovarjali štiri dni," je z nasmeškom povedal Celjan, ki je na svet prijokal na miklavževo leta 1979. Šport je že od mladih nog zaznamoval njegovo življenje, še preden je shodil se je plazil za žogo, pozneje je igrišče postalo del njegovega vsakdana, nekaj, brez česar si ne more prestavljati otroštva. "Imam še dva brata, dvojčka, in mislim, da sem bil od trojice otrok še najbolj miren (smeh). Imel sem lepo otroštvo, največ pa mi je pomenil šport. S prijatelji smo večino časa preživeli zunaj, počeli smo razne vragolije," nam je zaupal Sebastjan.
KOLONIJA V BAŠKI VSE SPREMENILA
Ker sta bila dvojčka med sabo bolj povezana, sta seveda kdaj skupaj ušpičila kakšno vragolijo, a jima je starejši brat vedno vrnil, pa čeprav je bil zadržan in sramežljiv otrok, ki ni rad izstopal. "Ko sta se brata rodila, sem veliko časa preživel pri 'noni' na Primorskem. Tisto obdobje mi je ostalo v izjemno lepem spominu, takrat se je razvila posebna vez med nama z babico, kar mi res ogromno pomeni," je z nekaj nostalgije pripovedoval naš sogovornik in dodal, da je bilo to eno najlepših obdobij njegovega življenja. Dokler seveda ni odkril vseh radosti, ki jih prinaša brcanje žoge. "Vse skupaj se je začelo v koloniji v Baški. Vodja kolonije je bil zaposlen v nogometnem klubu. Opazil me je, ko smo med sabo igrali tekme, in me vprašal, ali bi se vpisal v celjski klub. Od osmega leta naprej sem tako redno treniral nogomet."
OD MARADONE DO STARE DAME
To je bila njegova velika ljubezen, čeprav se je preizkusil tudi v drugih športih. Nekaj časa je bila aktualna atletika, nato tudi smučanje in plavanje, a vse le kratkoročno. Nikogar ni opazoval z večjimi očmi kot Diega Maradono, dokler, kot je dodal, ni zašel v druge vode, in Michela Platinija, ki je takrat zaključeval kariero. "Ko sem bil nekoliko starejši, sem začel navijati za Juventus. To je bilo obdobje, ko je prihajal Alessandro del Piero. Zakaj sem izbral staro damo? Hm, ne spomnim se tako natančno, mislim, da je bila po televiziji tekma lige prvakov in da me je navdušila s svojo igro."
HRENOVKA ZA PRVI DAN
V lepem spominu mu je ostal tudi prvi šolski dan. "Šolo sem obiskoval po še starem jugoslovanskem sistemu in spomnim se, da me je v razred pospremila mama. Dobili smo rumene rutke, ne spomnim se dobro, mislim pa, da smo jedli hrenovke (smeh)," je dodal.
Ker sta bila dvojčka med sabo bolj povezana, sta seveda kdaj skupaj ušpičila kakšno vragolijo, a jima je starejši brat vedno vrnil, pa čeprav je bil zadržan in sramežljiv otrok, ki ni rad izstopal. "Ko sta se brata rodila, sem veliko časa preživel pri 'noni' na Primorskem. Tisto obdobje mi je ostalo v izjemno lepem spominu, takrat se je razvila posebna vez med nama z babico, kar mi res ogromno pomeni," je z nekaj nostalgije pripovedoval naš sogovornik in dodal, da je bilo to eno najlepših obdobij njegovega življenja. Dokler seveda ni odkril vseh radosti, ki jih prinaša brcanje žoge. "Vse skupaj se je začelo v koloniji v Baški. Vodja kolonije je bil zaposlen v nogometnem klubu. Opazil me je, ko smo med sabo igrali tekme, in me vprašal, ali bi se vpisal v celjski klub. Od osmega leta naprej sem tako redno treniral nogomet."
OD MARADONE DO STARE DAME
To je bila njegova velika ljubezen, čeprav se je preizkusil tudi v drugih športih. Nekaj časa je bila aktualna atletika, nato tudi smučanje in plavanje, a vse le kratkoročno. Nikogar ni opazoval z večjimi očmi kot Diega Maradono, dokler, kot je dodal, ni zašel v druge vode, in Michela Platinija, ki je takrat zaključeval kariero. "Ko sem bil nekoliko starejši, sem začel navijati za Juventus. To je bilo obdobje, ko je prihajal Alessandro del Piero. Zakaj sem izbral staro damo? Hm, ne spomnim se tako natančno, mislim, da je bila po televiziji tekma lige prvakov in da me je navdušila s svojo igro."
HRENOVKA ZA PRVI DAN
V lepem spominu mu je ostal tudi prvi šolski dan. "Šolo sem obiskoval po še starem jugoslovanskem sistemu in spomnim se, da me je v razred pospremila mama. Dobili smo rumene rutke, ne spomnim se dobro, mislim pa, da smo jedli hrenovke (smeh)," je dodal.
Šolo sem obiskoval po še starem jugoslovanskem sistemu in spomnim se, da me je v razred pospremila mama. Dobili smo rumene rutke, ne spomnim se dobro, mislim pa, da smo jedli hrenovke.
Tako kot večina se tudi on ni navduševal nad vsakodnevnim sedenjem v šolskih klopeh. "Toda kar se mora, se mora (smeh). Še najbolj me je zanimala geografija, angleščina pa mi na primer ni dišala. Zanimivo je, da je moj starejši sin ravno začel obiskovati šolo in se včasih spomnim na stare čase. Opažam, da so imeli učitelji takrat mogoče več odgovornosti in pooblastil. Danes morajo paziti na to, kaj delajo, ker se starši hitro pritožijo in so zato pod velikim pritiskom."
Po osnovni šoli je končal še srednjo šolo in po izobrazbi je strojni tehnik, je pa priznal, da so mu v tistih štirih letih misli že veliko bolj uhajale k nogometu kot k zvezkom in knjigam. "V zadnjem letniku sem nabral velik zaostanek, saj sem bil že del članske ekipe. A tudi s pomočjo nekaterih učiteljev mi je na koncu uspelo, da sem vse uspešno zaključil." Če ne bi bil nogometaš, bi torej zaplaval v strojne vode? "Verjetno res, če pa bi mi kdo zdaj rekel, da se moram ukvarjati s tem, bi se hitro izgubil," je v smehu dodal Sebastjan.
HLADNI BELGIJCI IN HITRA VRNITEV
Tako pa ga je najbolj zaznamoval nogomet, natančneje kar sedemnajst let v celjskem dresu. "Bili so trenutki, ko smo bili že dogovorjeni za prestop, a se ni zgodil. Ponosen sem na to, da sem tako dolgo član tega kluba, tega mi ne more nihče vzeti. Če bi danes zavrtel čas nazaj, bi nekatere stvari naredil drugače, toda vsaka stvar je za nekaj dobra."
Še posebej po sezoni 2002/03 je imel na mizi tri zelo dobre ponudbe, a takrat pri dvaindvajsetih letih ni točno vedel, kaj se dogaja okrog njega, tako da je njegova edina izkušnja s tujino ostala polletna pustolovščina v Belgiji. "Podpisal sem za tri leta in pol, pogodba pa je bila povezana z našim obstankom v prvi ligi. Če nam ne bi uspelo, bi se lahko klub odločil, da bi me poslal nazaj v Celje. Stvari so se razvile tako, da bi moral belgijski klub plačati še drugi del odškodnine. Poleti sploh nisem vzel nobenih stvari domov, prepričan sem bil, da se bom vrnil v Belgijo, toda predsednik Sint-Truidenseja je rekel, da trenutno nimajo denarja in da bi preostanek dolga poravnali pozimi. V Celju se s tem niso strinjali in primoran sem se bil vrniti domov."
Po osnovni šoli je končal še srednjo šolo in po izobrazbi je strojni tehnik, je pa priznal, da so mu v tistih štirih letih misli že veliko bolj uhajale k nogometu kot k zvezkom in knjigam. "V zadnjem letniku sem nabral velik zaostanek, saj sem bil že del članske ekipe. A tudi s pomočjo nekaterih učiteljev mi je na koncu uspelo, da sem vse uspešno zaključil." Če ne bi bil nogometaš, bi torej zaplaval v strojne vode? "Verjetno res, če pa bi mi kdo zdaj rekel, da se moram ukvarjati s tem, bi se hitro izgubil," je v smehu dodal Sebastjan.
HLADNI BELGIJCI IN HITRA VRNITEV
Tako pa ga je najbolj zaznamoval nogomet, natančneje kar sedemnajst let v celjskem dresu. "Bili so trenutki, ko smo bili že dogovorjeni za prestop, a se ni zgodil. Ponosen sem na to, da sem tako dolgo član tega kluba, tega mi ne more nihče vzeti. Če bi danes zavrtel čas nazaj, bi nekatere stvari naredil drugače, toda vsaka stvar je za nekaj dobra."
Še posebej po sezoni 2002/03 je imel na mizi tri zelo dobre ponudbe, a takrat pri dvaindvajsetih letih ni točno vedel, kaj se dogaja okrog njega, tako da je njegova edina izkušnja s tujino ostala polletna pustolovščina v Belgiji. "Podpisal sem za tri leta in pol, pogodba pa je bila povezana z našim obstankom v prvi ligi. Če nam ne bi uspelo, bi se lahko klub odločil, da bi me poslal nazaj v Celje. Stvari so se razvile tako, da bi moral belgijski klub plačati še drugi del odškodnine. Poleti sploh nisem vzel nobenih stvari domov, prepričan sem bil, da se bom vrnil v Belgijo, toda predsednik Sint-Truidenseja je rekel, da trenutno nimajo denarja in da bi preostanek dolga poravnali pozimi. V Celju se s tem niso strinjali in primoran sem se bil vrniti domov."
Ko sem bil nekoliko starejši, sem začel navijati za Juventus. To je bilo obdobje, ko je prihajal Alessandro del Piero. Zakaj sem izbral staro damo? Hm, ne spomnim se tako natančno, mislim, da je bila po televiziji tekma lige prvakov in da me je navdušila s svojo igro.
A pol leta v Belgiji si je zapomnil predvsem po pozitivnih stvareh. Po njihovi ljubezni do nogometa in polnih stadionih. "Tisto leto sem tudi dobil otroka, tako da se je v meni takrat nekaj premaknilo. Belgijci se zelo razlikujejo od nas. V flamskem delu, kjer sem bil, so še za odtenek bolj hladni kot tisti, ki prebivajo v francosko govorečem območju. Imel sem srečo, da sem hitro spoznal družino iz Bosne, s katero sem se nato spoprijateljil in ki mi je veliko pomagala. Večinoma smo se med sabo družili tujci, Belgijci so bolj hladni, po treningih se niso veliko družili med sabo," nam je še zaupal Sebastjan, ki je v svoji karieri v Celju, kot je povedal, zamenjal več kot petnajst trenerjev.
"To pomeni povprečno en trener na sezono. Ogromno je bilo trenerjev, ki so mi dali veliko tako po igralski kot človeški plati. Ko sem bil še v mladinski konkurenci, se je z nami veliko ukvarjal Kasim Kokot, vzel si je čas za nas, dal nam je tisto, kar nam mogoče kdo drug ne bi," je povedal Sebastjan.
PRAVI MOŠKI SVET
Kot najlepše obdobje svoje kariere je izpostavil leta takoj po vstopu v novo tisočletje, ko je Celje začelo graditi izjemno uspešno ekipo, ki je leta 2005 prišla do pokalnega naslova, kar še vedno ostaja edina lovorika v klubskih vitrinah. "Takrat sem tudi jaz igral najbolje v karieri. V letošnji sezoni prav tako zelo uživam, čeprav imam v klubu, v garderobi drugačno vlogo. Moram priznati, da so vsi ti mladi fantje v klubu, odkar sem jih spoznal, dozoreli. Vedo, kaj bi radi dosegli v karieri. Včasih seveda pade tudi kakšna zbadljivka na moj in Mujčinovićev račun, mogoče na njegov še največ. Če bi stene lahko govorile, ne bi bilo v redu (smeh). Anekdot je ogromno, notri je pravi moški svet (smeh)."
Naš sogovornik je bil nekoliko skrivnosten, ko smo ga povprašali, ali to pomeni, da se pripravlja na kakšno drugo funkcijo v klubu. "Na to vprašanje še ne bom odgovoril, lahko vam povem le, da ne bom šel v trenerske vode. Da, počasi se moja kariera zaključuje (smeh)."
NAVDUŠUJE GA NADALOVA BORBENOST
Trenutno Sebastjana močno zaposluje drugorojenec Luka, ki je star tri mesece, starejši pa se je začel ukvarjati z nogometom. Še najbolj sta se z ženo Olivero bala, kako bo starejši sin sprejel novega člana družine, vendar so bile njune skrbi povsem odveč, za nameček pa so tudi noči mirne. "Zdaj sem neke vrste taksist, žena ima opravke z najmlajšim članom družine, jaz pa bolj skrbim za starejšega Stiana. Ko pa mi ostane kakšna ura zase, rad igram tenis. Da, tudi spremljam ga rad, najbližje mi je Rafael Nadal. Mogoče sta Federer in Đoković bolj igralsko podkovana, po borbenosti pa je po mojem mnenju Nadal v prednosti. Imam veliko željo, da bi si kakšen dvoboj ogledal tudi v živo v Wimbledonu. Prej ali slej jo bom skušal uresničiti," nam je zaupal izkušeni branilec Celjanov.
"To pomeni povprečno en trener na sezono. Ogromno je bilo trenerjev, ki so mi dali veliko tako po igralski kot človeški plati. Ko sem bil še v mladinski konkurenci, se je z nami veliko ukvarjal Kasim Kokot, vzel si je čas za nas, dal nam je tisto, kar nam mogoče kdo drug ne bi," je povedal Sebastjan.
PRAVI MOŠKI SVET
Kot najlepše obdobje svoje kariere je izpostavil leta takoj po vstopu v novo tisočletje, ko je Celje začelo graditi izjemno uspešno ekipo, ki je leta 2005 prišla do pokalnega naslova, kar še vedno ostaja edina lovorika v klubskih vitrinah. "Takrat sem tudi jaz igral najbolje v karieri. V letošnji sezoni prav tako zelo uživam, čeprav imam v klubu, v garderobi drugačno vlogo. Moram priznati, da so vsi ti mladi fantje v klubu, odkar sem jih spoznal, dozoreli. Vedo, kaj bi radi dosegli v karieri. Včasih seveda pade tudi kakšna zbadljivka na moj in Mujčinovićev račun, mogoče na njegov še največ. Če bi stene lahko govorile, ne bi bilo v redu (smeh). Anekdot je ogromno, notri je pravi moški svet (smeh)."
Naš sogovornik je bil nekoliko skrivnosten, ko smo ga povprašali, ali to pomeni, da se pripravlja na kakšno drugo funkcijo v klubu. "Na to vprašanje še ne bom odgovoril, lahko vam povem le, da ne bom šel v trenerske vode. Da, počasi se moja kariera zaključuje (smeh)."
NAVDUŠUJE GA NADALOVA BORBENOST
Trenutno Sebastjana močno zaposluje drugorojenec Luka, ki je star tri mesece, starejši pa se je začel ukvarjati z nogometom. Še najbolj sta se z ženo Olivero bala, kako bo starejši sin sprejel novega člana družine, vendar so bile njune skrbi povsem odveč, za nameček pa so tudi noči mirne. "Zdaj sem neke vrste taksist, žena ima opravke z najmlajšim članom družine, jaz pa bolj skrbim za starejšega Stiana. Ko pa mi ostane kakšna ura zase, rad igram tenis. Da, tudi spremljam ga rad, najbližje mi je Rafael Nadal. Mogoče sta Federer in Đoković bolj igralsko podkovana, po borbenosti pa je po mojem mnenju Nadal v prednosti. Imam veliko željo, da bi si kakšen dvoboj ogledal tudi v živo v Wimbledonu. Prej ali slej jo bom skušal uresničiti," nam je zaupal izkušeni branilec Celjanov.
Ko mi ostane kakšna ura zase, rad igram tenis. Da, tudi spremljam ga, najbližje pa mi je Rafael Nadal. Mogoče sta Federer in Đoković bolj igralsko podkovana, po borbenosti pa je po mojem mnenju Nadal v prednosti. Imam veliko željo, da bi si kakšen dvoboj ogledal tudi v živo v Wimbledonu.
Čeprav je bil in še vedno je nogomet njegovo življenje, pa svojemu prvorojencu ni nikoli vsiljeval tega, da bi moral stopati po njegovih stopinjah. "Tudi zaradi tega ne bi šel v trenerske vode, vidim namreč, kako nekateri starši pritiskajo na otroke, ki nato zelo trpijo."
NI BILA NA PRVI POGLED
Ne le na zelenicah, Sebastjan uživa tudi v družinski sreči, kar mu pomeni največ, zato je vesel, da ima vedno ženino podporo, ki ga je spremljala tudi v Belgiji. "Seveda se spomnim, kako sva se spoznala. Če bi rekel ne in bi prebrala ta intervju, ne vem, kako bi se končalo (smeh). Poznava se že zelo dolgo, približno dvajset let, vendar med nama dolgo časa ni bilo nič. Ni bila ljubezen na prvi pogled, temveč je iskrica med nama preskočila nekoliko pozneje. Je tudi velika navijačica, dokler nisva imela Stiana, je bila na praktično vsaki tekmi. Do Lukovega prihoda tudi starejši sin ni smel zamuditi nobene tekme," nam je še zaupala celjska legenda.
Ker velja za družinskega človeka, ga boste zato redko našli v kakšnem baru, temveč predvsem v zavetrju doma, kjer najraje brca žogo s Stianom. Kako pa mu gre od rok previjanje? "Iskreno? Ne gre mi (smeh). Z ženo sva se dogovorila, da je bolje, da to počne ona."
Rekorder po številu nastopov v prvi slovenski nogometni ligi – na svojem računu ima kar 479 odigranih tekem in pravi, da bo magično mejo 500 nastopov zelo težko dosegel – se je za konec prijetnega klepeta opisal z naslednjimi besedami: "Sem vztrajen, včasih želim nekatere stvari doseči tudi na silo. Rad se šalim, se družim s prijatelji. Teh ni trideset, temveč peščica. Imam visok prag tolerance, ko pa ga nekdo prestopi, ni prijetno. To vedo tudi fantje v slačilnici. To bi bilo na hitro to, čeprav bi bilo verjetno bolje, če bi to nalogo prepustil ženi, ki me najbolje pozna," je v smehu zaključil Sebastjan.
NI BILA NA PRVI POGLED
Ne le na zelenicah, Sebastjan uživa tudi v družinski sreči, kar mu pomeni največ, zato je vesel, da ima vedno ženino podporo, ki ga je spremljala tudi v Belgiji. "Seveda se spomnim, kako sva se spoznala. Če bi rekel ne in bi prebrala ta intervju, ne vem, kako bi se končalo (smeh). Poznava se že zelo dolgo, približno dvajset let, vendar med nama dolgo časa ni bilo nič. Ni bila ljubezen na prvi pogled, temveč je iskrica med nama preskočila nekoliko pozneje. Je tudi velika navijačica, dokler nisva imela Stiana, je bila na praktično vsaki tekmi. Do Lukovega prihoda tudi starejši sin ni smel zamuditi nobene tekme," nam je še zaupala celjska legenda.
Ker velja za družinskega človeka, ga boste zato redko našli v kakšnem baru, temveč predvsem v zavetrju doma, kjer najraje brca žogo s Stianom. Kako pa mu gre od rok previjanje? "Iskreno? Ne gre mi (smeh). Z ženo sva se dogovorila, da je bolje, da to počne ona."
Rekorder po številu nastopov v prvi slovenski nogometni ligi – na svojem računu ima kar 479 odigranih tekem in pravi, da bo magično mejo 500 nastopov zelo težko dosegel – se je za konec prijetnega klepeta opisal z naslednjimi besedami: "Sem vztrajen, včasih želim nekatere stvari doseči tudi na silo. Rad se šalim, se družim s prijatelji. Teh ni trideset, temveč peščica. Imam visok prag tolerance, ko pa ga nekdo prestopi, ni prijetno. To vedo tudi fantje v slačilnici. To bi bilo na hitro to, čeprav bi bilo verjetno bolje, če bi to nalogo prepustil ženi, ki me najbolje pozna," je v smehu zaključil Sebastjan.
