Giuseppe, 55-letni brivec iz Parme, ki zaradi bolezni ni več mogel ustrezno voditi družinskega posla, ki ga je začel že njegov pradedek, je vedel, kaj mora storiti. Potem ko so mu zaradi vse večjega kupčka neplačanih računov zagrozili s tem, da mu bodo zaplenili brivnico v eni od ulic, ki vodijo do trga Palazzo del Governatore, mu drugega niti ni preostalo. Tisto hladno nedeljo, pisala se je zima 2003, se je prebudil zelo zgodaj. Kot mojster svojega poklica si je hipoma očedil nekaj dni staro brado, se preoblekel v najbolj svečano obleko, ki jo je premogel, in odhitel cerkvi naproti. Ne, ker bi ga zanimala maša, čeprav je spoštoval naloge pridnih kristjanov, kar je bil tudi on, za rokav je želel pocukati človeka, za katerega so vsi v Parmi in tudi daleč naokoli govorili, da z veseljem priskoči na pomoč vsakomur, ki zaide v težave. Dolgo je vadil govor, dolgo je stal pred ogledalom in se pripravljal, da se mu ne bi "zaskočila čeljust" v najmanj primernem trenutku. Toda nato je pred cerkvijo čakal zaman. Njegovega odrešitelja tistega dne ni bilo na spregled. In tudi če bi se prikazal, mu ne bi mogel pomagati. Calista Tanzija je v tistih dneh zanimalo le to, kako rešiti svojo zadnjico.
...
Zgodba o eni največjih finančnih prevar v zgodovini človeštva se je začela pisati kot čisto prava romantična pravljica. Leta 1961 je 22-letni Calisto Tanzi, naveličan guljenja klopi na fakulteti v Rimu, med predavanji z mislimi večkrat odplaval daleč stran. Največkrat je razmišljal o tem, kako uspeti, če ne bo doštudiral. Toda doma o tem ni želel govoriti; prepričan je bil, da starša njegovih načrtov ne bi razumela.
A malce zatem je iz domačega kraja Collecchio prišla skrb vzbujajoča novica: oče zaradi vse slabšega zdravja ne more več voditi domače prodajalne suhih mesnih, med katerimi je prednjačil pršut. Saj ne, da mu je bilo hudo, študij mu tako ali tako ni šel kaj prida od rok. Pa se je vrnil domov. In posel je hitro začel cveteti. Skoraj revolucionarni prijemi mladega, a podjetnega Calista so začeli rojevati sadove. Iz majhnega je raslo veliko, nastal je Parmalat in vse ostalo je bila sanjska zgodba o uspehu malega človeka.
ENEGA OD KRIVCEV SO ARETIRALI V SLOVENIJI
Eden izmed tistih, ki so s Calistom Tanzijem zasnovali mogočen padec Parmalata, je bil tudi Luca Salo. Tanzijev svetovalec je ob izbruhu afere pobegnil pred roko pravice, toda nekaj let pozneje so ga aretirali. V Sloveniji! V Švici, ki je izdala zaporni nalog zanj, je bil pozneje obsojen na 27 mesecev ječe.
Tanzijeva ključna zmaga se je zgodila med obiskom Švedske: v mestu Lund je obiskal prostore tovarne Tetra Pak in prišel do ključne ideje. Ni več prodajal le pršuta, postavil je tudi majhno tovarnico za pasterizacijo mleka, ki ga je nato namesto v steklenice pakiral v embalažo iz plastificiranega papirja.
S tem je poskrbel za revolucijo; ljudem je ponudil mleko z dolgim rokom uporabe, podjetju, ki ga je poimenoval po Parmi in mleku (latte), pa zagotovil svetovno prepoznavnost in bogastvo.
V letih in desetletjih, ki so sledila, je Parmalat postal vodilni svetovni proizvajalec mleka in mlečnih izdelkov, na svetu ni bilo otroka, ki ne bi poznal izdelkov tega podjetja. Toda – to so ves čas vsi tako zelo ponosno poudarjali – Tanzija uspeh ni spremenil.
Ostal je skromen, preprost, prijazen. Pomagal je revnim, financiral programe za obolele z virusom HIV in zasvojence z drogami, denar vlagal v obnavljanje kulturnih znamenitosti Parme in tako dalje in tako naprej.
"Poglejte, v zraku je božje letalo!" so govorili ljudje iz tamkajšnjih krajev, ko so med oblaki zagledali Tanzijevo letalo. Njegova priljubljenost je bila še toliko večja, ker je leta 1991 začel vlagati tudi v lokalni nogomet. Zbodlo ga je, kar so govorili številni: da bo res uspešen Italijan šele tedaj, ko si bo omislil svoj nogometni klub. In si ga je. Prevzel je Parmo in iz skoraj obskurnega kolektiva zgradil evropskega velikana.
LE ZARADI LUKNJE V ZAKONIH
V dvanajstih letih sta se na stadionu Ennio Tardini cedila med in mleko – skoraj dobesedno. Luksuzna provinca ni bil le vzdevek, bilo je dejstvo. Tanzijeva Parma je igrala tako dobro, bila je tako uspešna, da ji je skoraj uspelo nekaj nepredstavljivega: skoraj bi postala sedma sestra italijanskega nogometa. Šest sester (Juventus, Napoli, Inter, Milan, Fiorentina, Roma) bi v klubu velikanov "calcia" skoraj pozdravilo še eno.
Razumljivo: Tanzijevi milijoni so Parmi prinesli osem lovorik, od tega štiri evropske! In to klubu, ki pred tem ni osvojil ničesar. Klubu, ki se je šele leto pred Tanzijevim prihodom na čelo prvič v zgodovini prebil v elitno serie A! Sedem let pozneje pa z zvezdniško ekipo skoraj postal državni prvak. Zmanjkali sta mu le dve točki. Tri kroge pred koncem sezone bi Parma, glede na videno, na derbiju z Juventusom morala zmagati. Če bi, bi bila bržčas prvakinja. Toda stara dama je dobila sporno enajstmetrovko in največji Tanzijev cilj je ostal neuresničen.
Leto pozneje je bila Parma spet v finalu pokala pokalnih zmagovalcev, toda tedaj je morala priznati premoč Arsenalu. Leta 1995 je slavila v pokalu Uefa (premagala je Juventus), ki ga je nato "zavzela" še štiri leta pozneje (v finalu je bila s 3:0 boljša od Marseilla). Leta 1999 je spet slavila v pokalu, prav v tem tekmovanju je bilo leta 2002 tudi konec sanjskega desetletja.
V tem času so dres Parme nosili številni svetovni nogometni zvezdniki: Hernan Crespo, Nestor Sensini, Lilian Thuram, Abel Baldo, Fernando Couto, Gianfranco Zola, Hristo Stoičkov, Juan Sebastian Veron, Fabio Cannavaro, Gianluigi Buffon, Enrico Chiesa, Dino Baggio, Thomas Brolin, Alain Boghossian, Luigi Apolloni (da, tisti svetlolasec, ki je toliko let pozneje osvojil slovenski pokal kot trener Gorice), Antonio Benarrivo, Faustino Asprilla, Hidetoši Nakata, Hakan Sukur, Claudio Taffarel, Marco Di Vaio, Matias Almeyda, Savo Milošević, Sergio Conceicao in tako dalje in tako naprej. Če kdaj, je bilo v tistem obdobju res prijetno biti lastnik letne vstopnice za tekme Parme.
Tudi v sezono 2003/04 so se rumeno-modri podali optimistični. Maja 2003 so preteklo tekmovalno leto končali na petem mestu serie A in trener Cesare Prandelli (pozneje je bil tudi italijanski selektor) je napovedoval še boljše čase. Svoje upe je polagal v Adriana, vzhajajočega zvezdnika svetovnega nogometa, okostje ekipe so sestavljali še Alberto Gilardino, Daniele Bonera, Adrian Mutu, Paolo Cannavaro, Sebastien Frey ...
In res, Prandellijeva četa je nizala dobre rezultate, nakar se je decembra vse porušilo kot hišica iz kart. Ko se je izkazalo, da čislani Tanzi vendarle ni bil takšen poštenjak, kot se je rad kazal pred očmi javnosti, je nastradala tudi Parma. Danes je dejansko čudež, da je takrat sploh preživela. Zaradi luknje v zakonih jo je odnesla celo odlično; zgolj spremenila je ime in jasno postala drugi pravni subjekt, toda zadržala je mesto v prvo ligi. Ampak zlatih časov je bilo nepreklicno konec. Tanzijeva podoba pa je bila za vse večne čase oskrunjena.
VAN GOGH, PICASSO, MONET ...
Ko so si odgovorni pobližje ogledali, kaj so s Parmalatom počeli Tanzi in njegovi najtesnejši pajdaši, niso mogli verjeti svojim očem. Človek, ki je prejel celo najvišje državno priznanje v Italiji in je dejansko veljal za morda celo najbolj dobrohotnega bogataša na Apeninskem polotoku, se je vsa ta leta skrival za masko neizmerno pokvarjenega, pohlepnega in grehov polnega ničvredneža.
Z računov Parmalata so, ko je podjetje zaradi nekaterih napačnih investicij zašlo v določene težave, pokradli neverjetnih 14 milijard evrov (!!!), zgolj v Tanzijevo denarnico naj bi se zlilo osupljivih devet milijard evrov. Ko so proučili poslovanje enega od računov na Kajmanskih otokih, so prišli do šokantnega podatka, da so bile prav vse transakcije nič drugega kot navadna prevara.
Nanj naj bi naložili dobre štiri milijarde evrov, a tja dejansko ni odšel niti cent. Ves ta znesek se je zlil v roke nepridipravov. Ko so pri Tanziju opravili hišno preiskavo, so se dokopali do več kot deset zgodovinskih umetnin neprecenljive vrednosti. Našli so dela van Gogha, Picassa in Moneta …
Tanzi se je sprva branil, da je celotno poslovanje Parmalata prepustil drugim in da ni imel nič s tem. Toda kmalu je postalo jasno, da je bil prav on ta zločinski um, ki je načrtoval zgodbo o najhujši finančni prevari v zgodovini stare celine. Pri tem so mu pomagali številni najtesnejši sodelavci in tudi mnogi družinski člani.
Sodni proces proti ljudem, ki so uničili Parmalat (ta je pred zlomom zaposloval 36 tisoč ljudi v 30 državah po vsem svetu) in ne nazadnje spisali začetek konca zlate ere italijanskega nogometa, je bil proces stoletja. Tanzi je bil na koncu obsojen na 18 let ječe, po številnih pritožbah so se marca lani odločili, da bo osramočeni poslovnež za zapahi preživel 17 let in pet mesecev, vsem vpletenim je bilo naloženo tudi povračilo treh milijard evrov.
V Parmi, kjer je po zlomu Parmalata med prebivalci zavladala čisto prava depresija, so danes že pozabili na Tanzijeve grehe. Toda spomin na človeka, ki jim je najprej dal nebesa, nato pa pekel, bo ostal za vedno. In v zadnjih tednih se je še okrepil. Razlog za to je vnovična kapitulacija Tanzijeve nekdanje igračke Parme.
"Nihče ni večji od kluba!" so tedaj, ko je Parma kljub vsemu ostala dokaj ugleden nogometni kolektiv, ponosno govorili navijači. Toda nekdo jih je spet žejne peljal čez vodo. Nekdo je spet izpraznil račune in poskrbel za čisto pravo razdejanje.
A v Parmi poudarjajo: če smo preživeli Tanzijevo izdajstvo, bomo tudi to. In po svoje jih je mogoče razumeti. Hujšega od tega, kar je skuhal Calisto Tanzi, ki zdaj gnije v ječi v Milanu, preprosto ni.
