V pol leta je pod Rožnik uspel prinesti nekaj svoje nemške discipline in organiziranosti, po kateri se po njegovem mnenju Nemci razlikujejo od Slovencev. Po enem od dopoldanskih treningov smo z njim klepetali o vsem mogočem, da, tudi o hokeju, ki se je hitro zažrl v vsako poro njegovega življenja.
Tokrat se med vprašanji niso znašla tista o negotovem nadaljevanju sezone za njegove varovance, temveč smo s strogim, hkrati pa zalo sproščenim in iskrenim Nemcem klepetali o lahkotnejših temah. O hokejskih začetkih, tesnem odnosu z mlajšim bratom, ljubezni na prvi pogled in ljubezni do narave.
Vse skupaj se je zanj začelo 6. januarja pred devetinštiridesetimi leti, ko je prijokal na svet v nemškem Rosenheimu, tri leta pozneje pa se mu je pridružil še mlajši brat. "Vse, česar se spominjam iz zgodnjih let svojega otroštva, je povezano s hokejem. Seveda sem se ukvarjal tudi z drugimi športi, tako sem na primer treniral nogomet in tenis, toda nič me ni tako zelo privlačilo. Zanimivo je tudi to, da sem na začetku drsal bolj slabo, tudi zato sem že na prvem treningu začel v golu," nam je z nasmehom razlagal Fabian, ki se je pri treh letih izjemno razveselil novega družinskega člana.
V prostem času se veliko časa posvečam vadbi, pomembno je, da ostanem v formi. Veliko tečem, poleti sem že dvakrat prekolesaril Alpe z gorskim kolesom, in to bom verjetno še kdaj naredil. Obožujem naravo, tudi v Sloveniji sem se že odpravil v hribe.
Z bratom, ki je stopal po njegovih stopinjah, sta imela in imata še vedno izjemen odnos. "Mama naju je vzgojila sama, z očetom sta se namreč ločila, veliko pa sta ji pomagala stara starša. Nikoli nisem pogrešal očetovske figure, dedek me je največkrat vozil na treninge in je zapolnil to luknjo v vsakdanjem življenju, sicer pa sem tudi z očetom ohranil dober odnos," nam je zaupal hokejski strateg in dodal: "Verjamem, da je bilo mami velikokrat težko vzgajati dva zelo energična fanta, toda ni bilo tako zelo hudo (smeh). Sicer pa sem tako z bratom kot mamo zelo povezan. Mama tudi zdaj velikokrat hodi na tekme, nazadnje je bila v Salzburgu."
Ji je bilo kot mnogim mamam težko gledati pravi moški boj na ledu? "Ne, nikoli, mislim, da ji je bilo najtežje takrat, ko je prišla na tekmo, na kateri sva z bratom stala na nasprotnih straneh, vsak v svojem golu. Takrat je bila nervozna. Tudi jaz sem bil, toda bolj za brata kot zase (smeh)."
VEDNO ZNOVA KAKŠEN IZGOVOR
Vse anekdote, ki se jih spomni iz najbolj igrivega dela življenja, so povezane s hokejem. "Veliko je bilo stvari, ki sem jih ušpičil in zaradi katerih mama verjetno ni bila najbolj vesela (smeh). Spomnim se, da sem bil tako zelo zasvojen s hokejem, da sem v šoli med odmori hodil gledat treninge članske ekipe. Še več, tam sem bil in opazoval, ali je dovolj vratarjev. Če jih ni bilo, sem kar stal tam in upal, da me bodo povabili zraven. Seveda sem si moral za učiteljico vedno znova izmisliti kakšen izgovor, zakaj me ni bilo v šolo, največkrat sem zbolel," nam je povedal v smehu.
RAD SEM IMEL TELOVADBO IN JEZIKE
Šola kakopak ni bila njegova najmočnejša točka. "Nisem imel sicer večjih težav, toda vedno sem čakal na konec pouka, da sem se lahko šel igrat s prijatelji. Če nismo bili na ledu, smo igrali hokej na asfaltu ali kakšen drug šport. Zato je razumljivo, da je bil moj najljubši predmet športna vzgoja. Rad sem imel tudi angleški jezik, ki sem ga začel tudi zelo hitro in pogosto uporabljati, učil sem se tudi francosko. Ponosno sem mislil, da jezik obvladam, nato sem se nekega dne odpravil v Pariz in ugotovil, da mi moje znanje bolj malo koristi. S tem sem se težko sprijaznil," nam je opisal svoje srečanje z mestom romantike. Po končani gimnaziji se je v celoti posvetil hokeju, kar si je želel početi že tri mesece po svojem prvem treningu, pozneje pa je opravil še triletno izobraževanje za davčnega svetovalca in seveda vse potrebne trenerske izpite.
Seveda se spomnim, kako sva se spoznala. Bilo je, ko je fanta pripeljala na trening, jaz pa sem ga ravno končal. Ko sem zapuščal ledeno ploskev, sem jo zagledal in se takoj zaljubil.
V TUJINI BI TEŽKO USPEL
Veliko raje kot za knjigami je znanje in izkušnje nabiral na ledu, kjer je imel zanimivo in uspešno kariero, pa čeprav tako v igralski kot trenerski karieri vse do prihoda v Ljubljano ni zapustil domovine. "Mislim, da sem imel lepo kariero, v kateri sem osvojil kar nekaj naslovov v drugi nemški ligi. Je pa bilo za domače igralce vse od leta 1994 izjemno težko, saj je novo pravilo dovoljevalo, da so lahko imeli klubi namesto dveh kar pet tujih igralcev. Če bi moral izbrati svoj najsvetlejši trenutek, bi najverjetneje izbral čas, ko sem igral za Ratingen, kjer sem sodeloval z zelo slavnim in uspešnim nemškim trenerjem Hansom Zachom. Spomnim se tekme, ko smo igrali za napredovanje v prvo ligo, tekma pa se je zavlekla v podaljške in kazenske strele, kar takrat ni bilo pogosto. Še več, mislim, da je bila ena redkih takšnih tekem. V tisti loteriji sem zmagal in bilo je res izjemno," je z veliko žara in zanosa govoril o svojih igralskih dosežkih, hkrati pa se zaveda, da bi v tujini izjemno težko uspel. "Moral bi biti res izjemen vratar, kar pa nisem bil, to vem. Le nekaj izjemnih talentov se je v tistem času podalo v NHL, eden pa je igral v Švici. Do prihoda v Olimpijo sem ves čas deloval v Nemčiji, ni veliko nemških trenerjev, ki bi delovali na najvišji ravni, veliko je namreč trenerjev iz severne Amerike. Zato sem še posebej vesel možnosti, da lahko delam pri Olimpiji," je priznal nemški strokovnjak in dodal: "Ideja o tem, da bi sploh postal trener, se je rodila pri tridesetih, ko sem ob igranju še treniral otroke, počasi sem pridobival tudi vse potrebne trenerske licence. Ko sem pri petintridesetih končal sezono, se je zame začelo zelo hitro razpletati." Po pol leta je dobil svojo prvo trenersko službo v nemški tretji ligi, ki je že profesionalna.
NJEGOVA SMRT ME JE PRIZADELA
Ko je beseda nanesla na trenerje, ki so zaznamovali njegovo kariero, je kot iz topa izstrelil, da ga je najbolj zaznamoval legendaren Ron Kennedy, Kanadčan, ki je velik pečat pustil tudi v sosednji Avstriji in Nemčiji. "Bil je moj veliki idol in mentor, z njim sem imel priložnost delati pri Ingolstadtu. Od njega sem se veliko naučil tako s trenerskega vidika kot tudi osebnega. Bila sva si zelo blizu, zato me je zelo prizadelo in potrlo, ko je pred leti umrl. Naučil me je predvsem, kako biti vzor. Vsakič, ko smo šli na gostovanje, je vstal veliko pred vsemi in se odpravil na jutranji tek. Naučil me je iskrenega in poštenega odnosa z igralci ter komunikacije."
Nemci smo zelo disciplinirani, tako smo odrasli, tu je vse veliko bolj sproščeno. S tem ni nič narobe, mislim pa, da moraš biti predvsem v športu zelo discipliniran. Ne rečem, da Slovenci niste, toda kljub vsemu ste bolj neorganizirani, sproščeni.
LJUBEZEN NA PRVI POGLED
Delo z zmaji je njegova prva izkušnja s tujino, ki jo je z eno besedo opisal kot zanimivo. "Poudariti moram, da so ljudje, ki sem jih tu spoznal, zelo prijazni. Dežela je zelo lepa, toda vseeno se Nemčija in Slovenija razlikujeta v določenih stvareh. Nemci smo zelo disciplinirani, tako smo odrasli, tu je vse veliko bolj sproščeno (smeh). S tem ni nič narobe, mislim pa, da moraš biti predvsem v športu zelo discipliniran. Ne rečem, da Slovenci niste, toda kljub vsemu ste bolj neorganizirani, sproščeni. V športu imam rad stvari urejene, da lahko načrtujem. To je največja razlika, ki sem jo opazil," je priznal Fabian in dodal: "Najbolj pa me je navdušilo, kako delavni so ti mladi fantje. To sem videl že po nekaj treningih." Pohvalil je tudi svojega pomočnika Bojana Zajca, ki je ravno takrat prišel mimo. "Brez njega bi bil izgubljen (smeh)."
Nemški strateg namreč čas v Ljubljani preživlja sam, njegova soproga je ostala v Ingolstadtu, kjer živita zadnjih šestnajst let in kjer vodi podjetje. "Otroci so že odrasli, tako da je vse v redu (smeh). Vedela sva, da bo težko, saj naju ločuje petsto kilometrov, to ni razdalja, ki bi jo premagovala enkrat tedensko. Toda želel sem sprejeti izziv in za prvo sezono sva našla rešitev, videvava se vsaka dva tedna ali tri. Imam hčerko, ki je stara petindvajset let, in še dva sina, ki sta sina moje zdajšnje soproge, saj sem poročen že drugič, toda zame sta fanta kot moja sinova, zato vedno rečem, da imam tri otroke," je razložil Fabian, ki je s svojo zdajšnjo srčno izbranko zadnjih osemnajst let.
Če članska ekipa ni imela dovolj vratarjev, sem kar stal tam in upal, da me bodo povabili zraven. Seveda sem si moral za učiteljico vedno znova izmisliti kakšen izgovor, zakaj me ni bilo v šolo, največkrat sem zbolel.
"Seveda se spomnim, kako sva se spoznala (smeh). Bilo je, ko je fanta pripeljala na trening, jaz pa sem ga ravno končal. Ko sem zapuščal ledeno ploskev, sem jo zagledal in se takoj zaljubil. Potem sem se moral še kar potruditi in jo spoznati na pravi način (smeh). Za to sem potreboval še nekaj tednov, nato pa so se začele stvari hitro razpletati." Mlajši od fantov je postal hokejist in igra v drugi nemški ligi, starejši je trenutno v vojski, Fabianova hčerka pa je učiteljica plesa.
DVAKRAT PREKOLESARIL ALPE
In kako bi se devetinštiridesetletni hokejski trener opisal v nekaj besedah? "Rekel bi, da sem zelo iskren, pa čeprav ljudje tega velikokrat ne marajo. Tudi zelo čustven, strasten, zvest, mislim, da bi to bilo to. V prostem času se veliko časa posvečam vadbi, pomembno je, da ostanem v formi. Veliko tečem, poleti sem že dvakrat prekolesaril Alpe z gorskim kolesom, in to bom verjetno še kdaj naredil. Obožujem naravo, tudi v Sloveniji sem se že odpravil v hribe. Doma imamo mačko in tri pse, zato se tudi z njimi odpravim na sprehod, okrog hiše imamo veliko gozda. S tem si zbistrim misli in se telesno in mentalno pripravim na nove izzive," nam je še povedal naš tokratni sogovornik, ki je z mislimi trenutno le pri nadaljevanju sezone. "Poskušamo igrati najboljši hokej, mislim, da je bil razvoj dober, nato pa bomo skušali narediti nemogoče in se uvrstiti v končnico. Moramo biti realni, to bo izjemno težko, toda dokazali smo, da lahko večino tekmecev premagamo. Če bomo dobro začeli tistih deset tekem, se lahko zgodi čudež. Res bi bil čudež."
In njegovi osebni cilji? "Rad bi le iztisnil najboljše iz teh fantov. To je moj največji cilj. Nato pa bomo videli. Odprt sem za vse možnosti."
