Med drugim se lahko pohvali, da je ob Alenki Cuderman edini Slovenec, ki se je z jugoslovansko reprezentanco veselil naslova olimpijskega zmagovalca, njegova posebnost pa je bilo branjenje najstrožjih kazni.
Če bi hoteli našteti vse dosežke legendarnega Puške, kot so ga klicali, bi porabili preveč prostora. Vsekakor velja omeniti, da je omenjeni zmagi na OI 1984 v Los Angelesu, kjer je bila roko na srce olajševalna okoliščina bojkot držav tedanjega Varšavskega pakta z izjemo Romunov, v dresu z modrim grbom štiri leta pozneje v Seulu dodal še olimpijski bron, vmes pa se je na SP 1986 v Švici okitil še z naslovom svetovnega prvaka.
Na klubski ravni sta bila njegov vrhunec naslova evropskega klubskega prvaka v letih 1991 in 1992 v dresu Zagreba, pred in potem pa je ob Celjanih branil tudi barve Crvenke, Železničarja Niš, Portland San Antonia, Preventa, Slovana, Metkovića in nazadnje Trima iz Trebnjega.
Po osamosvojitvi je hrvaški selektor Velimir Kljajić Pušniku ponudil možnost igranja za hrvaško reprezentanco, tako kot tudi Janiju Čopu, Tetteyju Banfru in Iztoku Pucu, ki so bili tedaj člani hrvaških klubov.
OD SLOVENIJE PRIČAKUJE KOLAJNO
Rolando Pušnik je glede nastopa slovenske vrste na bližnjem SP v njegovi novi domovini velik optimist: "Ta reprezentanca je zelo dobro vodena. Menim, da ima tudi po igralski zasedbi močnejšo ekipo, kot jo je imela na zadnjem SP v Španiji, na katerem je bila četrta. Pričakujem, da bodo dostojno predstavljali slovenski rokomet in dosegli še boljši rezultat kot v Španiji. Glede na vloženi trud in vse, kar se je dogajalo v zadnjih petih letih, se mi to ne zdi nerealno."
Za to možnost se je odločil le pokojni Puc, drugi, tudi Puška, so ostali zvesti slovenskemu dresu, v katerem so videli svojo priložnost za postavitev Slovenije na evropski in svetovni rokometni zemljevid. Na to priložnost jim ni bilo treba prav dolgo čakati. Nasprotno, izkoristili so že prvo, ki se jim je ponudila.
"Kot nekdanji član jugoslovanske reprezentance sem čutil veliko dolžnost, da predajam izkušnje. Za mano je bila jugoslovanska rokometna šola, bil sem najstarejši. Mislim, da smo uspešno zastavili pot, ki so jo naslednje generacije le še lepše tlakovale," je Rolando pozneje v enem od intervjujev razložil, zakaj se je odločil dati prednost slovenski vrsti, ki ji je ostal zvest vse do olimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju, na katerih je pri 39 letih v dresu slovenske vrste zaključil svojo dolgo in uspešno kariero.
RES PRAVI KAPETAN
V kvalifikacijah za EP 1994, ki ga je gostila Portugalska, so Slovenci igrali v kvalifikacijski skupini z Madžarsko, Norveško, Litvo in Gruzijo. Na EP je neposredno vodilo le prvo mesto, drugo v dodatne kvalifikacije. Po prijateljskem porazu v Zagrebu s Hrvati in domači zmagi nad Italijani v februarju in marcu 1992 se je leto pozneje začelo zares.
Prvi službeni nasprotnik so bili Litovci, tekma je bila 7. marca odigrana v nabito polni dvorani v Hrpeljah, v katero ne bi šla več niti igla. Na levem krilu Tomaž Jeršič, na desnem Roman Pungartnik, krožni napadalec je bil Tomaž Tomšič, zunanjo linijo pa so sestavljali Aleš Levc, Uroš Šerbec in na mestu organizatorja igre domačin Jani Likavec. V vratih pa seveda kdo drug kot legendarni Puška.
V nervozni predstavi, pri Slovencih se je močno poznala pomembnost tekme, je imel pri tesni zmagi z 22:20 največ zaslug prav gospod na golu, ki mu je prvi selektor slovenske vrste Tone Tiselj kot najstarejšemu članu izbrane vrste brez razmisleka dodelil kapetanski trak. Da ga je s svojim pristopom, vedenjem in obrambami ves čas znal upravičevati, seveda ni treba posebej izpostavljati.
Zmaga je Slovencem dala krila, sledili sta dve še bolj prepričljivi nad favoritinjama skupine Madžarsko in Norveško, vmes še bronasta kolajna na sredozemskih igrah v Franciji, prvo odličje za slovenski kolektivni šport.
ČEŠKA - SLOVENIJA 22:19 (13:9)
Chomutov – Športna dvorana, gledalcev 1300, sodnika: Elbrönd in Lovqvist (oba (Danska).
SLOVENIJA: Strašek, Šerbec 1, Plaskan 1, Banfro 7 (3), Tomšič, Jeršič 2, Pungartnik 4, Levc 1, Pušnik, Kleč, Šafarič, Andrejič 3.
ČEŠKA: Raška, Slaby, Bokr 2, Bečvar 6, Prokop 4 (1), Šetlik 4, Filip, Vanek 4, Hrabal 1, Jindrichovsky 1, Klindera, Pauza.
Izključitve: Slovenija 10 min., Češka 8 min.
Sedemmetrovke: Slovenija 3 (3), Češka 2 (1).
S treh vročih gostovanj Sloveniji nato ni uspelo prinesti kakšne točke (Gruzija, ki je igrala le v gosteh, je bila za vse le "topovska hrana"), kar je nazadnje pomenilo drugo mesto v skupini za Madžari in marca 1994 dve dodatni kvalifikacijski tekmi z neugodnimi Čehi. Prvo v dvorani Golovec so Slovenci dobili z 19:16, pri čemer je Bokr zadnji zadetek za Čehe zabil prav v zadnji sekundi tekme, v slovenskih vratih pa je Pušnika zasenčil tisti dan bolj razpoložen Boštjan Strašek, po tekmi izbran za najboljšega slovenskega igralca.
NI BILO NAKLJUČJE
Odločilna tekma za pot na Portugalsko je bila nato odigrana 10. marca 1994 v Chomutovu. Čehi so ves čas vodili, največ s petimi zadetki razlike (20:15 v 48. minuti). V dramatični končnici je najprej Tomšič dve minuti pred koncem napravil prekršek v napadu, vendar je njegovo napako v obrambi popravil Šerbec.
S prestreženo žogo je omogočil hitri protinapad, ki ga je uspešno zaključil Pungartnik in takrat že postavil končni izid 22:19, ki je zaradi več doseženih zadetkov v gosteh na EP vodil Slovenijo. V zadnjih trenutkih tekme so domači poskušali vse, da bi le dosegli še en zadetek.
Tomšič je bil izključen, 14 sekund pred koncem je češki trener zamenjal vratarja s sedmim igralcem. Po nekaj sekundah češkega napada sta sodnika dosodila še sedemmetrovko, ki jo je izvajal Prokop, a jo je Pušnik ubranil. Kapetan, ki je v zadnjih minutah branil odlično, je Sloveniji omogočil preobrat, ki mu je sledilo nepopisno veselje ob prvi slovenski uvrstitvi na veliko tekmovanje.
Po tej tej tekmi je Rolando v pogovoru za takrat še tednik Ekipa dejal, da si zaradi tiste ubranjene sedemmetrovke ne lasti več zaslug od ostalih za uvrstitev na EP, a da je ni ubranil po naključju, kot to mnogi želijo prikazati.
SLOVENIJA - DANSKA 19:19 (8:10)
Porto – Dvorana Rosa Mota, gledalcev 2.000, sodnika: Rudin, Schill (oba Švica).
SLOVENIJA: Strašek, Pušnik, Čater, Šerbec 6 (4), Plaskan, Banfro 2, Tomšič 3, Jeršič, Andrejič, Pungartnik 2, Likavec 1 (1), Levc 5.
DANSKA: C. Hansen, Möller, Bjerre, Iversen, Jensen 1, Munk-Andersen, Christensen 2, Jacobsen 9 (1), Boeriths 1,Steen, F. Jörgensen 2, Kirkegaard 1, J. E. Jörgensen 3 (1).
Sedemmetrovke: Slovenija 5 (5), Danska 5 (2).
Izključitve: Slovenija 10 min., Danska 10 min.
"Po logiki stvari smo vedeli, kam bo Prokop streljal v primeru, če pride v tak položaj. Streli v levo stran se mu niso izšli, zaradi česar je enostavno moral zamenjati kot. S strelom neposredno nad glavo ni šlo, ker sem se mu postavil na štiri metre in bi lahko zgrešil oziroma zadel prečko, lobati pa v tako odločilnem trenutku ni smel. Ostala mu je le desna stran, kjer sem ga čakal ..." je takrat razlagal.
VAJO PONOVILI ŠE Z DANCI
Na EP 1994 v Portu je Slovenija naletela na zahtevno skupino s Švedi, Danci, Španci, Madžari in Portugalci. Po uvodnem porazu in dobrem odporu proti kasnejšim evropskim prvakom Švedom je sledil obračun s še eno skandinavsko velesilo Dansko.
Tekma se je končala z remijem, junak pa je bil spet kdo drug kot Puška. V izenačeni tekmi so večkrat vodili Danci, a nikoli z več kot štirimi zadetki razlike. Na 19:19 je 45 sekund pred koncem izenačil Banfro, nato so si Danci enako kot Čehi izborili še igralca več, saj je bil izključen Roman Pungartnik.
V zadnji akciji so si prav ob pisku sirene priigrali še sedemmetrovko. Frank Jörgensen je dobil uporabno žogo na črti in Tomšiču je ostalo le še, da ga zaustavi s prekrškom. O zmagovalcu sta odločala Nikolaj Jacobsen in Rolando Pušnik.
Uspešnejši je bil slednji, ki je na enak način kot v Chomutovu tudi tokrat pokazal svojo izkušenost in najboljšemu posamezniku tekme strel z levo roko ubranil. Slovenci so nato izgubili s Španci in Madžari, v odločilni tekmi pa z zadetkom razlike odpravili Portugalce in z 10. mestom uresničili zastavljeni cilj, uvrstitev na SP 1995 na Islandiji.
POSTAVA SLOVENIJE NA DANSKEM: Boštjan Strašek, Rolando Pušnik, Boris Denič (vratarji); Borut Plaskan, Tomaž Jeršič, Roman Pungartnik (krila), Tomaž Tomšič, Tomaž Kleč (krožna napadalca), Uroš Šerbec, Tettey Banfro, Dušan Andrejič, Jani Likavec, Aleš Levc, Renato Vugrinec, Tomaž Novak, Tomaž Čater (zunanji igralci).
Renato Vugrinec je edini igralec tistega EP, ki bo 21 let pozneje igral tudi na SP, tokrat v dresu makedonske reprezentance.
Tudi na tej tekmi je bil junak Puška, ki je prav v zadnji sekundi ubranil strel s šestmetrske črte. V Ekipi smo ga po prvenstvu označili kot najboljšega slovenskega igralca in ga kot edinega ocenili z oceno 8.
ODLOČA PSIHOLOŠKI MOMENT
Ob vprašanju, kako se danes 53-letni trener mladinske reprezentance Katarja, kjer se na prizorišču SP nahaja že štiri leta, spominja pred 21 leti ubranjenih sedemmetrovk, odgovarja, da je podrobnosti že zdavnaj pozabil. "Zdaj sem v trenerskih vodah in stvari iz svoje igralske kariere nerad pogrevam. Svojih tekem tudi nimam nikjer posnetih in nimam nobene želje, da bi jih moral imeti. Vsekakor pa se spomnim, da smo se takrat prvič uvrstili na EP in nato tudi še na SP."
Uspešnost svojih obramb s črte sedmih metrov Puška pripisuje tedanji jugoslovanski šoli rokometa: "Imel sem najboljše mogoče učitelje, od Abasa Arslanagića itd. Ta tehnika branjenja je bila zelo racionalna, tej sem potem dodal še vse svoje izkušnje. S strelcem sem se vedno skušal poigravati. V takih trenutkih večinoma odloča psihološki moment, pri čemer je vratar zagotovo v prednosti pred strelcem. Ko se rezultat lomi, je veliko odvisno od tega, koliko je vsak posameznik psihološko stabilen in pripravljen nadigrati nasprotnika."
Seveda pa je tudi Pušnik proučeval najboljše strelce, kam najraje merijo. "Za Prokopa se še danes spomnim, da je največkrat streljal desno spodaj, kjer sem ga tudi pričakal. Vsi vratarji to počnejo in tako še zdaj delujem tudi kot trener, saj rad proučujem igralce ter njihove dobre in slabe lastnosti. To delo je še obsežnejše in zahtevnejše, učimo pa se tako ali tako vse življenje," je še dodal.
