Njegova odločitev, da igra zastonj, je pri ljubiteljih košarke požela veliko pohval, z njim pa smo po treningu klepetali o marsičem. O težkem otroštvu, Ronaldu, otrocih in petardah na treningu.
Visokorasli košarkar, rojen v Bosni in Hercegovini, je bil eden od tistih, ki so ga slovenski ljubitelji košarke na nedavno končanem svetovnem prvenstvu najbolj pogrešali, čeprav je Alen Omić na njegovem mestu svoje delo opravil zelo dobro.
Za našim tokratnim sogovornikom v Povabilu na kavo je bilo tako psihično kot fizično naporno leto. Trenutno se dokazuje v dresu Olimpije in upa, da bodo po dobrih predstavah nanj spet pozorni tuji klubi. Zanimivo je, da Mirze šport v otroštvu ni pretirano zanimal, mogoče je k temu pripomoglo dejstvo, da se je z družino zaradi vojnih razmer veliko selil in nikjer ni imel pravega doma. Zaradi svoje višine je hitro postal zanimiv številnim trenerjem, ki so ga uspeli prepričati, da je to pravi šport zanj.
Moje otroštvo ni bilo najlepše, saj je v tistem času divjala vojna v Bosni. Ko sem bil star šest ali sedem let, smo zbežali najprej na Hrvaško in v Avstrijo, nato pa smo bili nekaj let v Nemčiji. Nikoli nisem imel pravega doma.
"Moje otroštvo ni bilo najlepše, saj je v tistem času v Bosni divjala vojna. Ko sem bil star šest ali sedem let, smo zbežali najprej na Hrvaško in v Avstrijo, nato pa smo bili nekaj let v Nemčiji. Nikoli nisem imel pravega doma, vedno smo se selili, pri petnajstih letih pa sem se odpravil v Slovenijo," nam je o svojih nič kaj prijetnih mladih letih pripovedoval Mirza in dodal: "Čeprav sem bil majhen in na začetku nisem točno dojemal, kaj se dogaja, sem čutil, da je nekaj narobe. Nenehne selitve in bežanje so mi bili najtežji. Res je bila slaba izkušnja."
Tako zanj kot za njegovo pet let mlajšo sestro, ki je bila še dojenček, ko so prvič zbežali od doma. "Na koncu se je na srečo vse dobro končalo in trenutno študira na pravni fakulteti. Upam, da bo tudi ona kmalu prišla v Slovenijo," je dodal visokorasli košarkar, ki je tri leta svojega otroštva preživel tudi v Berlinu: "Življenja tam se ne spomnim prav dobro, edina pozitivna stvar vsega skupaj pa je bila, da sem se v tistem času naučil nemško."
Kljub vse prej kot ugodnim razmeram za odraščanje je Mirza veselje našel v športu. "Na začetku me sicer košarka ni navdušila, bolj je k temu, da sem se sploh začel ukvarjati s športom, pripomoglo dejstvo, da sem bil že v šestem razredu osnovne šole visok, višji sem bil od vseh učiteljev (smeh)," nam je razkril ozadje svojih košarkarskih začetkov. In kaj ga je najbolj zanimalo v šoli? "Računalniki in informatika. Tudi zdaj me privlačijo, nisem sicer kot Uroš Slokar (smeh), toda recimo, da se spoznam nanje."
POSTAL SLOVENEC Z ŽENSKIM IMENOM
Pri petnajstih letih je sledila še ena selitev, takšna, ki mu je pozneje še kako zaznamovala življenje. Dva meseca je preživel pri ljubljanski Olimpiji, vendar takratne razmere niso bile najboljše, zato je tri mesece igral za Koper. "To je bilo prvič, da sem bil stran od družine in prijateljev, in moram priznati, da so bili začetki v Sloveniji izjemno težki. Sčasoma mi je bilo lažje, zdaj pa sem že več časa tu kot v Bosni."
Spomnim se, da sta ravno takrat igrali Portugalska in Bosna in Hercegovina, in Cristiano mi je rekel, da ga je bilo strah, da mu v Zenici ne bi kdo vrgel bombe.
Zaradi tega je hitro postal samostojen, začel je služiti svoj denar, ki ga je nato pošiljal svojim staršem v Bosno. "Zdaj se vračam enkrat na leto, poleti si vedno vzamem čas, saj ga med sezono nimam. Takrat me obiščejo starši." Na kaj se mu je bilo v deželi na sončni strani Alp najtežje navaditi? "Vse je bilo drugače, kultura, način življenje, tudi jezik. Sicer sem vse razumel, nisem pa znal še tako dobro govoriti (smeh). Težko mi je bilo biti stran od družine, moral sem razmišljati, kaj bom jedel, si oblekel, moral sem si prati. Na začetku sem živel sam, nato pa sem vedno imel kakšnega sostanovalca. Veliko mi je pomagal tudi moj agent, ki mi je bil kot drugi oče."
Tudi slovensko državljanstvo je sprejel v hipu, ni veliko razmišljal. "Zgodaj zjutraj so me poklicali in vprašali, ali bi imel slovensko državljanstvo, privolil sem ter šel na Miklošičevo, da sem uredil vse potrebno. Tam so mi dali državljanstvo in domov sem šel kot Slovenec (smeh). Omeniti pa moram, da so mi v okence z imenom napisali Mirzeta, kot da bi bil ženska (smeh)."
IZ HČERKINEGA ROJSTVA NASTAL DOKUMENTAREC
Tudi ko se njegova prva avantura z Olimpijo ni izšla, je ugotovil, da je bila za nekaj dobra. Na Primorskem je spoznal svojo sedanjo soprogo Nino, ki je bila takrat odbojkarica pri koprskem klubu. "Tam sva se spoznala, nato pa je v Ljubljano prišla študirat fizioterapijo in takrat se je vse skupaj začelo (smeh)."
Zdaj imata dva otroka, štiri in pol leta staro hčerko Asijo in dveletnega fanta Alema. "Doma je res pestro, še posebej s sinom, ki je videti, kot da bi bil star že štiri leta (smeh), tehta enako kot hčerka. Upam, da bo novi center," se je nasmejal Mirza in dodal, da ima mali navihanec ogromno energije, več kot jo je imel on v mladih letih: "Vedno ima v rokah žogo, in čeprav še ne govori, je žoga oziroma po njegovo oga tista beseda, ki jo najpogosteje uporablja. Asija je bolj umirjena, rada bere in posluša zgodbice, sin pa je klasičen divjak (smeh)."
Oba sta mu izjemno spremenila življenje in njegovo razmišljanje. "Dokler nisem dobil otroka, nisem razmišljal, kaj se bo zgodilo naslednji dan, temveč predvsem, kakšen avto bom vozil, približno tako kot Alen Omić (smeh). Po hčerkinem rojstvu sem se povsem zresnil, začel sem razmišljati le o družini, da ji lahko omogočim vse, česar sam nisem imel."
Eden od najlepših trenutkov v njegovem življenju je bil nedvomno tisti, ko je v roke prvič prijel prvorojenko. "Ne le da sem bil zraven pri porodu, temveč sem posnel pravi dokumentarec (smeh). Je pa bilo prvih pet dni zelo napornih, saj se pljučno krilo ni pravilno razširilo. Bila sva v strahu," je o enkratnem doživetju povedal Mirza in dodal: "Zelo zanimivo je, če nekdo pogleda naše potne liste. Hčerka je slovenska državljanka in rojena v Litvi, Nina je rojena v Slavonskem Brodu, jaz v Bosni, sin je edini pravi Slovenec (smeh)."
Mala Asija se je pozneje v Španiji naučila špansko, v Grčiji angleško in je pri zgolj štirih letih in pol pravi poliglot. "Še vedno ji predvajava kakšne španske risanke, da ne pozabi španščine, in moram priznati, da se zelo hitro uči."
Dokler nisem dobil otroka, nisem razmišljal, kaj se bo zgodilo naslednji dan, temveč predvsem, kakšen avto bom vozil, približno tako kot Alen Omić (smeh).
LOČIJO SE LE PO DIAMANTIH
Poklic profesionalnega košarkarja ga je iz rodne Bosne popeljal v Slovenijo, Italijo, Litvo, Španijo in Grčijo, še vedno pa se najbolje počuti v slovenski prestolnici. "Ljubljana ni prevelika, kljub temu pa lahko najdeš vse, kar potrebuješ. Hkrati si v eni uri tako na morju kot v hribih. Če pa pogledam povsem košarkarsko, je bilo nedvomno najbolje v španskem Realu."
Organizacija, tradicija in vse, kar spada k vrhunskemu klubu, tudi Mirze niso pustili ravnodušnega, hkrati se lahko pohvali z naslovi španskega državnega, pokalnega in superpokalnega prvaka. "Vse je bilo na najvišji ravni. Ko smo dobili plačo, so nam sporočili, da so poskrbeli tudi za vse prispevke, davke in vse, kar spada zraven. Tvoja naloga je le, da treniraš in igraš tekme. In da včasih na letalu poskrbiš za superge, da ne ostanejo v torbi (smeh)." Košarkarsko gledano prva sezona za našega soigralca pri Realu ni bila najboljša, saj ni dobival veliko priložnosti za igro, pozneje pa je tudi on opozoril nase.
Seveda ni izostalo niti druženje z nogometnimi kolegi. "Vsakič smo imeli okoli novoletnih praznikih skupno kosilo in tako sem dve leti zapored sedel s Cristianom Ronaldom, Pepejem in Karimom Benzemajem, saj so nas vedno malo pomešali med sabo. Spomnim se, da sta ravno takrat igrali Portugalska in Bosna in Hercegovina, in Cristiano mi je rekel, da ga je bilo strah, da mu v Zenici ne bi kdo vrgel bombe (smeh). Sicer pa moram priznati, da so vsi ti nogometaši povsem normalni fantje, od drugih se ločijo le po nakitu oziroma diamantih (smeh)."
NA TRENING S PETARDAMI
Zelo zanimivo, a ne povsem varno izkušnjo je doživel pri grškem Olympiacosu. "Sicer mi je Real ponudil še dveletno pogodbo, vendar sem na tekmo igral okrog petnajst minut in želel sem si več. Tako sem se odločil za Grčijo, po evropskem prvenstvu pa sem v klub prišel z bolečinami v hrbtu. Nato je sledil še pretep z Britancem Popsom Mensah-Bonsujem, po katerem en mesec nisem igral, predsednik kluba pa se je odločil, da bo kupil še enega centra. To je moja zgodba iz Grčije," je povedal Mirza, ki se tega obdobja ne bo spominjal le po lepih stvareh.
Navijači so prišli na trening, da bi nas spodbujali. Raztegovali smo se na igrišču in kar naenkrat so začeli peti in metati petarde. Eno so mi vrgli na nogo in hitro sem stekel na drugo stran igrišča.
In kaj se je dogajalo na tisti tekmi, kjer so pele pesti? "Tudi on je počel neumnosti, s komolcem me je na primer udaril v hrbet, med prostimi meti me je s komolcem udaril v nos in takrat se mi je zmračilo. Žal mi je, da se je to zgodilo."
Njegova avantura v Grčiji pa ni mogla miniti brez pečata vročekrvnih navijačev. "Prišli so na trening, da bi nas spodbujali. Raztegovali smo se na igrišču in kar naenkrat so začeli peti in metati petarde. Eno so mi vrgli na nogo in hitro sem stekel na drugo stran igrišča. Takšni niso le glede športa, to je njihov način življenja. Če bi le videli, kako se vozijo z avtomobili, noro! Sploh niso pozorni na rdečo luč na semaforju."
Prosti čas je v družini Begić obarvan z zgodbicami, risankami, čeprav pazijo, kot se je pošalil Mirza, da jih ne bi bilo preveč, da ne bi razjezili mamice. Celotna druščina pa se najraje igra z lego kockami. "Hčerka igra tenis, mislim da je to poleg odbojke najboljši šport za dekleta. Sam sem tenis preizkusil zgolj enkrat, pa mi niso všeč hitre menjave smeri, takoj imam težave s koleni."
Konec zanimivega in prijetnega pogovora je minil s samorefleksijo in pogledom v prihodnost. "Nobenemu ne želim storiti nič žalega, vedno se trudim, da bi bil čim boljši. Upam, da bom čez dvajset let prihajal na košarkarske tekme svojega sina, hčerko pa bom spodbujal na teniških turnirjih."
