Nekateri od njih so že zdavnaj prerasli v legendo, kot denimo nepozabni, v nemirnem Belfastu rojeni George Best, eden najboljših nogometašev dvajsetega stoletja, ki je zaradi svoje karizme, talenta in ekstravagantnega življenjskega sloga postal znan kot peti Beatle. Bil je rock zvezdnik in temu primerno se je tudi obnašal. "Ogromno denarja sem pognal za pijačo, ženske in hitre avtomobile. Drugo pa sem enostavno zapravil," je bila le ena izmed njegovih izjav, zaradi katerih so ga otoški mediji in tudi množice naravnost oboževali.
Če želi kdo brati o orgijah, vročih nočeh, lahkih ženskah, hitrih avtomobilih in manekenkah, potem ta knjiga ni zanj. To je knjiga o osamljenem možaku v sobi s štirimi praznimi steklenicami vina in goro kokaina.
Pa Socrates, še en genij z nogometnih zelenic, eleganten Brazilec, ki ga je bilo užitek spremljati in ki je na igrišču v marsičem dejansko spominjal na filozofa. Doktor medicine, čigar življenjsko vodilo je bilo: "Pijem, kadim in živim."
Žalostnemu koncu je vse bliže tudi Paul Gascogine, še eden, čigar kakovost na igrišču nikakor ni sporna, pravzaprav bi lahko rekli, da gre za enega zadnjih angleških nogometnih umetnikov, Angleža z idejo več v igri. Izumirajoča vrsta, tako kot umira tudi Gascogine sam. Še eden, o katerem kroži prenekatera zgodbica, in še eden, ki se je v zadnjih letih na naslovnicah angleških tabloidov vedno znova znašel zaradi povsem napačnih razlogov.
In seveda Diego Maradona, za katerega je bil kokain vrsto let del vsakdanjika, krivonosi Tony Adams in krivonogi Garrincha ... Seznam je dolg, na njem pa je tudi Wim Kieft.
Morda Nizozemec ni tako slovito ime kot zgoraj navedeni, a ni dvoma, da je šlo za sijajnega nogometaša. V domovini je igral za oba največja, Ajax in PSV, v dresu prvega je debitiral z rosnimi sedemnajstimi leti, pri 20 je bil že najboljši strelec tamkajšnjega prvenstva.
Osvojil je zlato kopačko v sezoni 1981/82, bil je član zlate nizozemske generacije s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, skupaj z Van Bastnom, Gullitom, Rijkaardom, Koemanom, van Breukelenom in drugimi se je leta 1988 povzpel na vrh Evrope. Bil je napadalec, ki ga je odlikovala igra z glavo, in bil je mož, ki je "posnifal" za pol milijona evrov kokaina, kot priznava v enostavno naslovljeni biografiji Kieft, v kateri je obračunal predvsem in samo sam s sabo.
"Če želi kdo brati o orgijah, vročih nočeh, lahkih ženskah, hitrih avtomobilih in manekenkah, potem ta knjiga ni zanj. To je knjiga o osamljenem možaku v sobi s štirimi praznimi steklenicami vina in goro kokaina," piše Kieft v knjigi, v kateri opisuje devetnajst let narkomanskega življenja, po katerih mu je ostal propadel zakon, štirje odtujeni otroci in skoraj pol milijona evrov dolga državi.
Pravi, da je še eden od trenutkov streznitve prišel lani, ko se je še tretjič podal v kliniko za odvajanje od odvisnosti. "Dober dan, sem Wim Kieft, morda me poznate." "Seveda vas poznam, ste narkoman, ki obupno potrebuje pomoč pri odvajanju od mamil," mu je mirno odvrnil zdravnik in mu razbil še poslednje iluzije.
Zdaj pravi, da je čist, a da je vsak nov dan bitka zase, vojna pa še zdaleč ni dobljena. V knjigi se spominja tudi srečnejših obdobij, ko je bil v dresu Ajaxa, PSV-ja, Pise in Torina strah in trpet nasprotnih vratarjev. A čeprav uspešen nogometaš, se ni nikoli znebil manjvrednostnega kompleksa. Razen ko je pil in "snifal".
"Nelagodno sem se počutil v družbi Platinija, Rossija, osvojil sem zlato žogo, a sem bil vseeno prepričan, da ne spadam zraven." Pekel se je začel v zatonu kariere. "Prvič sem drogo poskusil pri 33-letih v disku, potem se je vse skupaj stopnjevalo in kmalu sem zapravil goro denarja, približno pol milijona evrov. Zdaj živim z dvajsetimi evri v žepu, če bi jih imel sto, bi me morda premamila skušnjava. Vozim se z vlakom in kolesom, saj nimam denarja za taksi. Državi nameravam poravnati dolg, na srečo me na nogometne tekme še vedno vabijo kot strokovnega komentatorja."
