the biggest loser 345 Odkrito.si

Planet TV napravil križ čez šov The Biggest ...

vinnie paul Svet24.si

Zgodaj, prezgodaj se je poslovil slavni bobnar

natalija_gros1 Svet24.si

Natalija Gros pušča preteklost za seboj

Prevale, Štefanov potok Svet24.si

FOTO: Voda zalivala objekte, veter odkrival strehe...

The Tonight Show ariana grande Najstnica.si

Pete Davidson potrdil zaroko z Ariano Grande

profimedia-0034991846 Petisvet

Kdaj nas mrtvi obiščejo v trenutku smrti?

dragic Njena.si

Goran Dragić pokazal drugačno fotografijo

Robert Pogačar
Robert Pogačar
0 14.03.2018 14:57:26

Želimo gojiti navijaško kulturo

Martin Metelko
Aleš Vičič se že skoraj 20 let profesionalno ukvarja s psihološko pripravo športnikov.

Ves čas je deloval v vrhunskem športu, najprej od leta 1998 do 2006 pri košarkarskem klubu Olimpija, od 2006 naprej pa svoja znanja širi na praktično vse športe v Sloveniji. Svetoval je že več kot 150 vrhunskim športnikom iz več kot 30 športov, od tega približno 60 olimpijcem.


Na OI v Pjongčangu ste svetovali 12 slovenskim športnikom.

Delam s slovenskimi športniki iz skoraj vseh panog, ki imajo predstavnike na teh OI. Nekateri sodelujejo tudi z mojimi kolegi, kot sta Matej Tušak in Tanja Kajtna, ter s kolegoma iz moje ekipe Podpora vrhunskim športnikom. Če odštejemo hokejiste (sam sicer delam tudi z enim od njih), bilo je takšnih, ki sodelujejo s športnim psihologom, verjetno približno polovica v slovenski olimpijski ekipi.



Menite, da bi kdo od športnih psihologov moral biti tudi del spremljevalnega osebja na teh OI?

Sam se z vsakim športnikom posebej dogovarjam, kdaj in v kakšnem kontekstu bo moja podpora smiselna. Mislim, da tako dela tudi večina mojih kolegov. Če vidimo, da je tovrstna podpora smiselna tudi na prizorišču, je poskušamo uresničiti. Če pa to fizično, finančno ali časovno ni mogoče, delamo tudi na daljavo, denimo po skypu. Včasih se s kom dogovorimo, da se med celotnim tekmovanjem sploh ne bomo slišali, saj smo po oceni športnika ali trenerja že prej naredili dovolj. Treba je vedeti, da morajo biti športniki na tekmi samostojni in neodvisni, tako od nas kot od trenerjev, in da v svoji glavi sami vedo, kako morajo izvesti svoj nastop. To je zlato pravilo psihološke priprave. Po drugi strani se mi zdi, da so OI velik dogodek, kjer imajo vse velike reprezentance na prizorišču tudi športne psihologe. Mislim, da bi si marsikdo izmed 12 športnikov, ki jih zastopam, želel, da bi bil tam tudi jaz, a to ni bilo možno. Na igrah so bili zdravniki, maserji, serviserji, fizioterapevti, torej vsa druga podpora, samo naša ne. Zakaj je tako, sam težko komentiram.



Je psihološka priprava športnikov pred olimpijskimi igrami drugačna kot pred drugimi velikimi tekmovanji?

To je pri vsakem posamezniku treba oceniti posebej, saj glede tega ni splošnega pravila. Razlika je tudi v tem, ali je športnik na OI kandidat za kolajno ali pa zanjo nima realnih možnosti. Pri slednjih dodatna priprava niti ni potrebna. Pri tistih, ki se potegujejo za odličja, pa je vendarle treba nekaj reči tudi o tem. To le ni navadna tekma svetovnega pokala, zato se moramo pogovarjati tudi o tem, kolikšno breme je to zanje in kako se bodo z njim spopadli. Seveda jim omenim tudi novinarska vprašanja o kolajnah. Drugačna obravnava je torej potrebna, seveda pa morajo športniki tudi sami vedeti, koliko jih to obremenjuje, kakšen stres jim povzroča in kako se bodo z njim soočali. Nekateri športniki se razmišljanju o možnosti za kolajno celo izogibajo, saj menijo, da manj ko se bomo o tem pogovarjali, bolje bo. Toda prav zaradi tega se lahko zgodi, da je športnik tik pred zdajci pod še večjim stresom, zato ga je treba s tem seznaniti že prej.



V kolikšni meri vaša psihološka priprava športnika lahko vpliva na rezultat?

To je z objektivnega stališča zelo težko oceniti. Sam športnikom in trenerjem večinoma razlagam, da je psihološka priprava na vrhunski ravni kot košček v sestavljanki. Seveda so morali trenerji veliko narediti, da so športnika pripravili v tehničnem, taktičnem in fizičnem pogledu. Brez tega se sploh ne moremo pogovarjati o vrhunskih rezultatih in morebitnih dodatkih, ki jih lahko da psihološka priprava. Če teh osnov ni, v sestavljanki manjka kar veliko členov, brez katerih športniku sam ne morem pomagati k boljšemu rezultatu. Tako je tudi v primeru, če se denimo smučar proge loti taktično nepravilno. Če pa manjkata le eden ali dva člena, ju lahko da prav ta psihološka priprava. Nočem pa trditi, da ima ta večjo vlogo od prej naštetih faktorjev. To ne bi bilo pošteno do truda športnika in trenerja.



Vaš nasvet nekemu slalomistu, naj se na progi vrže na glavo, bi imel ob kakšni zahtevnejši postavitvi lahko tudi ravno nasproten učinek...

Seveda, zato takih stvari ne delamo. Naloga športnega psihologa je, da čim bolj razume tudi zakonitosti določenega športa. Prav zato smo vsi, ki se s tem ukvarjamo, vsaj do polovice šolani trenerji. Vemo, da bodo športnika na tehnično-taktične stvari opozorili trenerji, zato mu takšnih neumnosti seveda ne govorimo. Kozarec pa hočemo napolniti s tem, da športnik samozavestno izvede tisto, kar je načrtoval trener.



Je kakšen šport, pri katerem psihološka priprava pride do izraza bolj kot pri drugih športih?

Vsak šport ima svojo psihološko specifiko, ki je nekdo iz drugega športa ne razume. Smučarski skoki denimo veljajo za šport, kjer potrebuješ visoko stopnjo mirnosti, da se pravilno odzoveš v tistem odločilnem trenutku na mizi, medtem ko za smučarske teke velja prepričanje, da tam samo tečeš in ne potrebuješ posebne psihološke priprave. To ne drži, saj če si nezbran pri vsakem koraku, boš isto napako lahko delal več kilometrov. Težko je lahko tudi športniku v ekipnem športu, ko vidi, da sam funkcionira optimalno, četrt njegove ekipe pa ne in zato zaostajajo. Začel bo razmišljati, kako lahko vpliva na ekipo in soigralce, kar je zanj tudi določeno breme. Zato zelo težko rečem, da je kakšen šport psihično težji od katerega drugega – na vrhunski ravni je vsak po svoje psihološko zahteven!



Kakšno je vaše sodelovanje s trenerji športnikov? So tudi oni zraven pri vašem delu s športniki?

Najraje vidim, da je tako. Želim si vzpostaviti dober trikotnik sodelovanja, saj je to nujno za vrhunske rezultate. Pomembne niso samo informacije, ki jih dobim od športnika, ampak tudi tiste, ki jih dodatno, s 'tretjim očesom', vidi trener. Trenerji so lahko naši zelo dobri pomočniki v tem, kako dobro vidijo različne podrobnosti, ki našim laičnim očem in tudi očem športnika lahko ostanejo skrite. Trenerji nam te stvari tudi z veseljem povedo, zato da bi lahko šli skupaj proti istemu cilju. Oni so vodje stroke, ki te cilje postavljajo. Športni psihologi smo samo eden od servisov, ki pomagamo te cilje uresničevati, enako kot so to fizioterapevti, maserji, kondicijski trenerji ...



Se kdaj zgodi, da pri tem pride do razhajanja, da vi športniku svetujete nekaj drugega kot trener?

Včasih se zgodi, a je to treba nemudoma razčistiti tako s športnikom kot s trenerji. Nekateri trenerji mislijo, da je v štabu bolje imeti manj ljudi, saj jih tako lažje usmerjajo, poleg tega pa jim tako nihče ne nasprotuje ali športnika usmerja drugače. Smo pa v zadnjih desetih letih napredka športne psihologije v Sloveniji veliko naredili s tem, da te nesporazume razčiščujemo sproti. S trenerjem imam od tri do pet konkretnih pogovorov na sezono, da do teh nesporazumov ne bi prišlo. Vedeti moramo, da je tudi trener tisti, ki želi usmerjati psiho športnika. Hkrati pa na psiho športnika hote ali nehote vplivajo bližnji, prijatelji, znanci in tudi mediji ter tisti, ki pišejo na družbenih omrežjih.


Ko že ravno omenjate družbena omrežja; ali ocenjujete, da je Jakov Fak ravnal prav, ko se je odločil, da tudi zaradi tega ne bo nosil zastave na odprtju iger?

Na konkretna vprašanja o slovenskih športnikih nikoli ne odgovarjam, niti pred tekmami niti po njih. Če bi odgovoril na to vprašanje, bi v zvezi s športnikom, ne glede na to, ali je moj klient ali ne, hitro lahko vzpostavil dvome. Ne želim torej, da bi slovenski športniki kjerkoli prebirali, da sem komentiral karkoli v zvezi s katerim od njih. S tem jim hočem poslati sporočilo, da bodo pri meni varni glede svoje zasebnosti. Tega se držim vseh 20 let svoje kariere športnega psihologa.


Ste tudi idejni vodja ekipe treh športnih psihologov Podpora vrhunskim dosežkom, pri čemer sodelujete tudi pri projektu Coca-Cole #vednopodpiraj.

Želimo gojiti tudi navijaško kulturo, kakšno imajo denimo Skandinavci, kjer se športnika vedno podpira, ne glede na to, kaj doseže. Športniki so dovolj kritični že sami do sebe, potrebujejo pa močno podporo bližnjih in navijačev, ki so vedno pozitivni, ne glede na rezultat. To se mi zdi pomemben duh, ki ga razvija tudi ta akcija, zato se tudi imenuje #vednopodpiraj. Točno to stvar pomeni tudi v psihološkem kontekstu. Če bodo športniki čutili konstantno in brezpogojno podporo ljudi, bodo tudi lažje in manj stresno tekmovali.

Članki iz rubrike