Kolikor sem uspel videti in izvedeti, v ogromni večini primerov vinjeni niso sedali za volan svojih bodisi najetih bodisi pod morjem (in v maloštevilnih primerih po morju) pripeljanih avtomobilov. Izjeme so seveda bile, a te so resnično potrjevale pregovorno pravilo, po katerem so odgovornost v cestnem prometu gostje z Otoka jemali nadvse resno. Na eni strani zato, ker se te odgovornosti v šokantno (sploh glede na njihov splošni sloves in na ostale grehe) velikem številu šokantno dobro zavedajo, na drugi strani zato, ker je po francoskih cestah v teh dneh mrgolelo policistov s tistimi flavticami in ustniki za enkratno uporabo.
S kolegom sva bila v najinem resnično luksuznem tiguanu videti dovolj resno, da so nama možje postave vedno zgolj odmahnili z roko (škoda, potreboval bi kako tovrstno iztočnico za katero od zgodb), Britanci pa so pihali na vsakem vogalu, a so bili po navadi v tem pogledu zares dobro organizirani. Bodisi so vozili pred svojimi pivskimi pohodi in nato avtomobil pustili pri miru bodisi so pač žrtvovali eno ubogo paro, ki se je morala belgijskim tekočim dobrotam odpovedati za ceno – predstavljam si – plačanih počitnic, petletnega varstva otrok ali česa podobnega, v vseh pogledih vrednega tako velikega žrtvovanja.
Pri tem pa francoski zakon o varnosti v cestnem prometu – nekako podobno kot slovenski – pravi, da trezen voznik lahko s seboj prevaža opitega sovoznika in potnike, če ga ti ne ovirajo in če ne povzročajo kakršnihkoli težav. Ko so torej Britanci uredili tudi to malenkost, je njihovo popotovanje postalo tako, kot mora biti. No, tako so vsaj mislili. Na lastne oči sem se namreč prepričal, kako zelo se je zapletlo pri zadevi, na katero so več kot očitno pozabili in ki je poskrbela za komične prizore brez primere. Priča sem bil takemu, da se na vsa usta smejim tudi, ko to pišem, in se bom gotovo še nekaj časa, ko bom na popolno komedijo zmešnjav zgolj pomislil.
Po avtocesti sem se bližal Amiensu, deževen dan se je naredil (kot se tukaj nenavadno pogosto zgodi) v čudovit sončen, čeprav še vedno hladen večer, in v igri naključij sem zgrešil svoj izvoz. Zamislil sem se, v glavi že načrtoval naslednji delovni dan, in se je pač zgodilo, a brezhibna navigacijska naprava v mojem Volkswagnovem lepotcu je hitro izračunala novo pot in mi predlagala naslednji, manjši izvoz. Tako majhen, da je imel le eno hiško za plačilo drage cestnine, ki pa ji hiška sploh ne morem reči.
Čeprav Francozi avtoceste še vedno plačujejo tako, kot smo jih mi pred vinjetami, pa so pri tem povsem ukinili delovno silo in namestili simpatične rumene aparate, ki brezhibno sprejemajo bankovce, kovance in vse mogoče plačilne kartice. V Veliki Britaniji avtocest ne plačujejo, zato je zaplet, ki se je zgodil pred mano, lahko razumljiv, ni pa nič manj smešen. Na to edino plačilno mesto je pred menoj zapeljal avtomobil z britanskimi registrskimi oznakami in – kakopak – z volanom na desni strani. Kar je seveda pomenilo, da se je predstavljeni plačilni avtomat znašel na sovoznikovi strani, mrtvo pijan človek na tem položaju pa se je skozi okno malodane zlil.
Očitno je spil toliko, da je tudi sam zamenjal agregatno stanje, v tem stanju pa je bilo vtakniti listek s podatki o vstopni postaji v zelo ozko špranjo projekt vseh projektov. Zato je po ducatu zgrešenih vtikov in glasnem preklinjanju v tipično britanskem slogu na pomoč priskočil še bolj (čeprav se je to zdelo nemogoče) opiti potnik z zadnjega sedeža. A ko jima je končno uspelo, je sledil še težji projekt. Ste kdaj poskusili povsem trezni in prisebni zriniti lepo zravnan desetevrski bankovec v kakršenkoli podoben avtomat? Težko, kajneda? Zdaj pa si predstavljajte dva modela, ki potrebne natančnosti in trdnosti ne bi zmogla niti v zameno za zmago njune reprezentance (Anglije ali Walesa, ne morem biti prepričan) na tem prvenstvu.
Poskusila sta vse mogoče, se odrivala, zmerjala, pobirala nesrečni bankovec s tal, in ko jima je neulovljivo padel pod avto ter sta se ravno želela spraviti na povsem nedolžen avtomat, so se odprla voznikova vrata. "Jima boš ti pomagal, 'my friend', ali naj grem jaz?" sem mu, vzorno treznemu, nasmejan zaklical skozi okno. "Oh, šit, hudičeva akreditacija!" pa je on videl le mojo prepoznavno novinarsko ogrlico ter je ob skesanem pobiranju bankovca, plačevanju in porivanju prijateljev nazaj v vozilo verjetno vedel, kaj jih čaka.
