Dnevnik z Eura: Željko, zver in državljanstvo

Menda se noben podaljšan večer veseljačenja, popivanja in sklepanja novih poznanstev v našem baznem Amiensu za moškega ne sme končati drugače, kot da se pred odhodom domov polula (no, pa smo spet tam) z nabrežja. Približno na mestu, kjer sredi reke stoji kip francoskega vojaka iz časov prve svetovne vojne in gleda navzgor proti veličastni katedrali. Približno tam, kjer most povezuje elitne restavracije na levem bregu z malce slabše lociranimi, a prijetnejšimi in dlje odprtimi bari na desnem. Ura je bila pol treh ponoči, vsekakor nekoliko več, kot sem načrtoval in kot bi si v službi smel privoščiti.

In menda sem res sledil tradiciji, o čemer je (hkrati pa proti temu, da me je mladenič ob meni potegnil za … no, naj ostane nos) pričalo še nekaj mladcev z impresivnimi curki. Celoten paket se mi še vedno zdi neprimeren in se, kot sem se naučil na neki slavni slovenski tiskovni konferenci, opravičujem vsem prizadetim. Toda resnično sem ravno želel oditi, izpustiti zadnjo fazo proslavljanja sredine dramatične zmage Francije nad Albanijo in ujeti dovolj spanja, ko je prisedel orjak, ki sem ga preprosto moral bolje spoznati.

Naj se razumemo, zelo simpatično je bilo tudi dekle in zelo prijetna njuna manj zgovorna prijatelja, toda Fabien se je zelo hitro izkazal za nekoga resnično posebnega, in če bi se imel možnost odločati še enkrat, bi svoje grehe vsekakor ponovil. Ragbi je bil le pika na i, zelo presenetljiva pika na i, ki mi je nato vzela še skoraj pol ure, preden sva prišla do popolnega razvitja mladeničeve zamisli, preden je razdelal vse vidike in preden sem mu obljubil, da bom njegovo željo predstavil širni Sloveniji. Mimogrede, obljubil sem tudi, da bom objavil najino skupno fotografijo, tako imenovani selfie, a verjemite, da je bolje, če te besede ne držim. »Veš, najprej potrebujem slovensko državljanstvo, zato bi bilo dobro, če bi prebral tudi kdo od za to odgovornih v vaši državi,« pa je zaključil, a tega mu v nasprotju z nastankom pričujočega zapisa seveda nisem mogel zagotoviti.

Fabien je k moji mizi prisedel zato, ker je slišal jezik, v katerem sva se s kolegom pogovarjala. Njegov oče je v okviru misije Združenih narodov sedem let delal v Bosni in Hercegovini, danes 26-letni bradač pa je kot otrok Sarajevo spoznal kot lasten žep in se vanj še vedno dokaj pogosto vrača. Ljubitelj čevapčičev in bureka je postal že kot malček, ljubitelj rakije nekoliko pozneje, ljubitelj Željka Joksimovića nekje vmes.

Čeprav ga ne razume, je besedilo njegove pesmi Devojka nekajkrat odbrundal kot profesionalec, in ko je moj sopotnik z veseljem izkoristil priložnost ter komad predvajal na mobilnem telefonu, je zapitek začel plačevati Francoz. Sicer poljskih korenin, rojen in odrasel v Amiensu, za kratko preseljen v belgijski Liege ter sveže diplomiran na področju fizioterapije. In igralec ragbija, jasno. Zaljubljen v nogomet, a obseden z jajčasto žogo in s prerivanjem orjakov, kakršen je tudi on sam.

V srednji šoli je sanjal o profesionalni karieri in francoski reprezentanci, nato pa stvari niso šle po tej poti, pri čemer mu še vedno ni jasno, zakaj. »To so tista naključja, ki ti morajo biti naklonjena, da bi uspel. Meni niso bila. Čeprav bi lahko bil novi Chabal, igram na zelo podoben način in nikoli ne zgrešim posredovanja s telesom. Nikoli,« se je mirne duše postavil celo za nesojenega naslednika največje francoske legende tega športa, kultnega »divjega moža« Sebastiena Chabala, ki je znan tudi kot zverinski (tako sta se oklicala sama) pariški prijatelj Zlatana Ibrahimovića.

 »Za Francijo se ni izšlo, toda zdaj imam novo priložnost. Za Slovenijo bi bil več kot dober, bil bi eden boljših. Veš, ne zgrešim niti enega naleta s telesom,« se verjetno ni spomnil, da mi je to že enkrat povedal, in pozneje se verjetno ni spomnil, da mi je povedal že dvakrat. Le bog pa ve, ali je v kombinaciji čustvene opitosti zaradi francoske zmage, alkoholne zaradi presnetih belgijskih samostanskih pivovarjev in nostalgične zaradi Joksimovićevih verzov, mislil resno z željo igrati za Slovenijo. Kakorkoli, za vsak primer sem mu povedal za brate Skofič, da ne bo kdaj pozneje rekel, da ga nisem opozoril na Angleže, proti katerim je še nekaj ur prej skupaj z valižanskimi navijači vzklikal vse prej kot prijazne napeve.