V devetdesetih je bil 192 centimetrov visoki in 90 kilogramov težki Olaf Bodden strah in trepet nasprotnikovih vratarjev. Zdaj pa že dve leti sedi v invalidskem vozičku. Boleha za skrivnostno boleznijo, ki so jo diagnosticirali kot sindrom kronične utrujenosti. Nujno potrebuje vsakodnevno nego.
"Če bi vedel, da bom takole ležal še naslednjih 20 let, se ne bi šel več. A kljub vsemu imam še upanje in se borim," je dejal nekdanji napadalec legendarnega münchenskega kluba 1860 München.
V času nogometne kariere bi lahko z golimi rokami lomil skale, zdaj pa se že dve leti lahko premika le z invalidskim vozičkom. "Stanovanja nisem zapustil že dve leti in pol," je dejal 47-letnik. "Takrat sem bil pri zdravniki. Sicer pa, kaj pa naj počnem zunaj."
Pomagala naj bi mu celična terapija v posebni kliniki v Berlinu, ki pa stane več 100.000 evrov. Toliko denarja pa Bodden, ki živi od mesečne rente v višini 4700 evrov, nima.
Če bi morda nekoč dobil toliko denarja, bi se seveda odločil za terapijo v Berlinu. "Moja situacija je tako nevzdržna, da raje umrem ob terapiji kot pa živim tako naprej. Morda bodo imeli potem vsaj nekaj od mene," je dejal depresivni Bodden, ki je zbolel dve leti potem, ko se je 1994 iz Hanse Rostock vrnil v svoj matični 1860. Zbolel je za mononukleozo, ki se je počasi razvila v sindrom kronične utrujenosti. A se je Bodden boril in prvo bitko dobil, saj se je leta 1997 vrnil na igrišče in na tekmi proti Arminii dosegel celo hat-trick. Toda, ker se je bolezen vrnila, je moral še isto leto končati kariero in njegovo življenje se je spremenilo v muko.
"To pač opaziš, da življenje polzi iz in mimo tebe," je govoril Olaf, ki spi 10 do 12 ur na dan, da bi bil vsaj malo pri močeh. "V prav veliko veselje mi tako življenje že ni. Če bo naredil samomor, bi bilo to pogumno ali strahopetno," je še vprašal Olaf, kateremu dajejo voljo do življenja le še navijači in nekdanji klub, ki so pred tremi leti zanj zbrali 60.000 evrov z dobrodelno tekmo.
