To je oblika državne pomoči vrhunskim športnikom in trenerjem, ki velja od sredine devetdesetih let in je vzeta po nemškem modelu. Podoben model državne pomoči imajo v vseh evropskih državah, saj so mnogi vrhunski športniki v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Franciji in na Madžarskem, Češkem, Poljskem, Švedskem, Finskem ... ravno tako zaposleni v državni upravi – razporejeni v vojski, policiji in carini. Velikokrat se sprašujemo, ali je taka oblika državne pomoči vrhunskemu športu ustrezna, in mnogi menijo, da ni, čeprav bodo drugi spet trdili nasprotno. Tudi zato se pojavljajo predlogi za novo ureditev državne pomoči športu, ki naj bi jo kmalu uredili z novim zakonom o športu.
ZAPOSLENI V SLOVENSKI VOJSKI
Klemen Bauer (biatlon)
Klemen Bečan (športno plezanje)
Matej Bečan (padalstvo)
Vlora Beđeti (judo)
Sašo Bertoncelj (gimnastika)
Teja Belak (gimnastika)
Luka Božič (kajakaštvo)
Matjaž Ceraj (judo)
*Anja Čarman Cekić (plavanje)
lani konec januarja je rodila in
letos ni plavala
Tomaž Čopi (jadranje trener)
*Martina Čufar Potard (športno
plezanje)
od leta 2006 ne tekmuje in živi v
Franciji
*Nastja Davidova (alpinizem)
Rajmond Debevec (strelstvo)
*Peter Dokl (biatlon)
B reprezentanca
Damir Dugonjić (plavanje)
Gašper Fistravec (veslanje)
Filip Flisar (smučarski kros)
Aleksander Grajf (biatlon trener)
Teja Gregorin (biatlon)
Peter Kauzer (kajakaštvo)
Blaža Klemenčič (gorsko
kolesarstvo)
Anja Klinar (plavanje)
*Nina Kolarič (atletika)
po poškodbi ne dosega rezultatov
mednarodnega razreda
*Kristijan Koren (kolesarstvo)
profesionalni kolesar moštva
Cannondale - Garmin - zaslužek
približno 200.000 USD na sezono
*Primož Kozmus (atletika)
v letošnji sezoni zaradi poškodbe
ne tekmuje
*Sašo Kragelj (motokros)
poklicni voznik, ki ne tekmuje več na najvišji ravni
Urša Kragelj (kajakaštvo)
*Matija Kranjc (atletika)
v letošnji sezoni je zaradi
poškodbe v slabi formi
Veronika Macarol (jadranje)
Andreja Mali (biatlon)
Janez Marič (biatlon)
Robert Markoja (strelstvo)
Mina Markovič (športno plezanje)
Nina Milošević (judo)
Željko Moičević (strelstvo)
Tina Mrak (jadranje)
*Rok Perko (alpsko smučanje)
v sezoni 2014/15 brez točk
svetovnega pokala
*Tomaž Pirih (veslanje)
športno kariero zaključil leta 2014
*Lucija Polavder (judo)
v letu 2015 ne tekmuje zaradi
nosečnosti
Špela Ponomarenko Janić (veslanje)
*Rožle Prezelj (atletika)
v tej sezoni ne tekmuje
Nuša Rajher (tekvondo)
*Snežana Vukmirović (atletika)
po poškodbi ne dosega rezultatov
mednarodnega razreda
*Sonja Roman (atletika)
ne dosega rezultatov
mednarodnega razreda
Maja Sajovic (padalstvo)
*Dejan Sitar (lokostrelstvo)
ne dosega rezultatov mednarodnega
razreda
*Raša Sraka Vuković (judo)
ne tekmuje več od OI v Londonu
naprej
*Marija Šestak (atletika)
po porodu se zaradi poškodb še ni
vrnila na tekmovališča
Mateja Šimic (triatlon)
Tanja Šmid (plavanje)
Barbara Špiler (atletika)
Sašo Taljat (kajakaštvo)
*Bojan Tokić (namizni tenis)
profesionalni igralec v nemškem
Saarbrücknu, letni zaslužek okoli
70.000 evrov
*Maja Tvrdy (badminton)
po porodu ne dosega rezultatov
mednarodnega razreda
Anamari Klementina Velenšek (judo)
*Uroš Velepec (biatlon trener)
profesionalni trener v Ukrajini
Jože Vidmar (kajakaštvo trener)
*Maja Vidmar (športno plezanje)
letos ni tekmovala in bo končala
kariero
Jošt Zakrajšek (kajakaštvo)
*Matej Žagar (spidvej)
profesionalni voznik za različne
klube, letni zaslužek okoli 70.000 evrov
Tanja Žakelj (gorsko kolesarstvo)
Nejc Žnidarčič (kajakaštvo)
ZAPOSLENI V POLICIJI
Mitja Kosovelj (atletika)
Martina Ratej (atletika)
Rok Klavora (gimnastika)
*Mitja Petkovšek (gimnastika)
zaradi poškodbe ne dosega
rezultatov mednarodnega razreda
Rok Drakšič (judo)
Petra Nareks (judo)
*Aljaž Sedej (judo)
zaradi poškodbe ne dosega
rezultatov mednarodnega razreda
Andraž Jereb (judo)
Marjan Fabjan (judo trener)
*Benjamin Lah (džudžicu)
Simeon Hočevar (kajakaštvo)
Benjamin Savšek (kajakaštvo)
*Tina Di Batista (alpinizem)
*Tomaž Jakofčič (alpinizem)
Martin Bau (plavanje)
Robert Žbogar (plavanje)
*Tina Maze (alpsko smučanje)
v sezoni 2015/16 ne bo tekmovala, z nagradami zasluži več kot 500.000 evrov na sezono
Ilka Štuhec (alpsko smučanje)
Rok Marguč (deskanje na snegu)
Marjan Jelenko (nordijska
kombinacija)
Jernej Damjan (smučarski skoki)
Robert Kranjec (smučarski skoki)
Peter Prevc (smučarski skoki)
Jurij Tepeš (smučarski skoki)
Alenka Čebašek (smučarski tek)
Živa Dvoršak (strelstvo)
Ivan Trajkovič (tekvondo)
*Jan Špik (veslanje)
ne dosega rezultatov mednarodnega
razreda
*Luka Špik (veslanje)
v letu 2015 ne tekmuje
*Matej Rojec (veslanje)
v letu 2015 ne dosega rezultatov
mednarodnega razreda
ZAPOSLENI NA FINANČNEM MINISTRSTVU (CARINA)
Jakov Fak (biatlon)
Anže Berčič (kajakaštvo)
Jernej Markovc (veslanje)
Darko Đurić (šport invalidov)
Ana Drev (alpsko smučanje)
*Maruša Ferk (alpsko smučanje)
v sezoni 2014/15 zaradi poškodbe ni dosegala rezultatov mednarodnega
razreda
*Andrej Šporn (alpsko smučanje)
ne dosega rezultatov mednarodnega
razreda
*Mitja Valenčič (alpsko smučanje)
končal športno kariero po sezoni
2013/14
Vesna Fabjan (smučarski tek)
Katja Višnar (smučarski tek)
Adela Šajn (gimnastika)
Žan Košir (deskanje na snegu)
Rok Flander (deskanje na snegu)
Vasilij Žbogar (jadranje)
Ministrstva so se s podpisom zavezala, da bodo zaposlila 115 vrhunskih športnikov in trenerjev. Pri tem ministrstvo za obrambo zagotavlja 70 mest, ministrstvo za notranje zadeve 30 in ministrstvo za finance 15 delovnih mest.
ZAKAJ SO SPLOH ZAPOSLENI
V času, ko je vse težje dobiti delo in je redna zaposlitev velika želja ali kar sanje mnogih posameznikov v Sloveniji, se postavlja vprašanje, zakaj bi morali zaposlovati športnike. Velikokrat naletiš na mišljenje, da če ne zaslužijo dovolj za preživetje, naj si najdejo drugo službo in naj se nehajo ukvarjati s športom. To seveda ni rešitev, še manj pa pravi argument za to, da bi športnike prepustili na milost in nemilost trgu. Čeprav mnogi nergajo čez to, da so športniki zaposleni, pa v istem trenutku veselo proslavljajo kolajne teh športnikov, ko se vrnejo z velikih tekem, in jih trepljajo po rami. Zavedati se moramo, da brez državne pomoči v obliki zaposlitve ne bi imeli toliko uspehov in kolajn v zadnjih dvajsetih letih in da se zaradi te pomoči lahko vsi, prav vsi, hvalimo, kako športen narod smo. Brez zaposlitve verjetno ne bi imeli nobene veslaške kolajne Iztoka Čopa in ostalih, kajti v veslanju dobijo športniki toliko denarja od nagrad na tekmah, da bi trije brez težav crknili od lakote. Podobno je v judu, kajakaštvu, atletiki, ostalih borilnih športih, gimnastiki, plavanju, strelstvu, jadranju ... Potem pa imamo nekaj drugih športov, v katerih z nagradami prav dobro zaslužijo in ne bi potrebovali državne službe – alpsko smučanje, smučarski skoki, biatlon ...
SPORAZUM
V sporazumu med OKS in državo so bila sprejeta tudi nekatera merila, ki morajo veljati, da se športnik lahko poteguje za zaposlitev v državni upravi:
– merilo športne kakovosti: kriteriji, ki jih določa OKS – športnik mednarodnega ali svetovnega razreda; najmanj 75 odstotkov od celotnega števila zaposlenih se zaposli na podlagi merila športne kakovosti;
– merilo prednosti športne panoge: zaradi športno-tekmovalnih potreb posameznih ministrstev je uveden prednostni red posameznih športov – 1. športne panoge, ki so na sporedu mednarodnih iger posameznih ministrstev, 2. športne panoge, ki so na ministrstvu zajete kot redno usposabljanje, 3. ostale športne panoge;
– merilo posebnih potreb: za usposabljanje delavcev posameznega ministrstva so še posebno pomembni določeni športi, ker tako zaposleni športniki lahko pomembno izboljšajo delovno usposobljenost;
– merilo za usposabljanje trenerjev: na predlog nacionalnih športnih zvez lahko OKS predlaga zaposlitev trenerja državnih reprezentanc; število zaposlenih trenerjev ne sme presegati 10 odstotkov skupnega števila zaposlenih.
SPET TA KATEGORIZACIJA
Vse lepo in prav in merila niso niti tako slabo zapisana, le da ima pri vsem še vedno in spet največjo vlogo kategorizacija športov, ki je seveda v domeni olimpijskega komiteja. Pa niti to ne bi bilo tako sporno, saj se ne nazadnje v kategorizacijo vključujejo vse nacionalne športne zveze. Zagotovo pa je sporno, da v takem sporazumu ni nekaj varovalk, ki bi preprečevale kopico anomalij, ki se pojavljajo pri zaposlitvi športnikov v državni upravi. Treba je povedati, da športniki, zaposleni v državni upravi, dobijo okoli 700 evrov neto plače, kar pomeni okoli 1200 evrov bruto za delodajalca. To pomeni, da država da za slovenske športnike na mesec (115 zaposlenih) okoli 140.000 evrov, kar na leto znese okoli 1,7 milijona evrov.
Dobro, torej okoli 700 evrov mesečno in osnovno zdravstveno zavarovanje in tečejo leta delovne dobe – to torej dobijo zaposleni športniki. Nekaterim zaposlenim v javni upravi pa so taki dohodki skoraj minorni in ne predstavljajo nobene socialne varnosti. Recimo: zakaj Tina Maze potrebuje službo v policiji, če pa je bil njen letni zaslužek v tekmovalnem obdobju (s sponzorskimi sredstvi vred) okoli dva milijona evrov. Resnično se zdi, da Tina službe v policiji ne potrebuje, razen če so se pri policiji odločili, da je za njih zunanji videz (imidž) pomemben in koristen, da je Tina članica policije in se udeležuje promocijskih dejavnosti, ki se jih potem mora (zaposleni se morajo udeležiti rednega usposabljanja in promocijskih dejavnosti). Pa še nekaj je takih primerov. Spomnimo se, da se je Jolanda Čeplak, ko je bila najboljša in je zaslužila veliko denarja (zaradi davkov se je takrat preselila v Monako), odpovedala državni službi.
ŽE DESET LET NE TEKMUJE
Prav neverjetno je, katere vse športnike najdeš na seznamu zaposlenih v državni upravi. Na ministrstvu za obrambo je trenutno zaposlenih 65 športnikov in trenerjev, še pet pa jih čaka na zaposlitev (zadnji podatki dostopni na spletni strani OKS so iz marca 2015). Na ministrstvu za notranje zadeve (policija) je zaposleno 30 športnikov in na ministrstvu za finance (carina) 15.
Če pokažemo s prstom samo na najbolj očitne, kot smo že zapisali, pa vsaj polovica zaposlenih v tem trenutku ne izpolnjuje športnih pogojev (merilo rezultata) za zaposlitev. Med zaposlenimi v vojski je denimo tudi Matej Žagar, profesionalni voznik spidveja, ki s pogodbami in nagradami (vozi za tri klube in veliko nagrado) zasluži kar lepe denarce. Poseben primer je Uroš Velepec, ki je biatlonski trener – v Ukrajini. Takoj, ko se je Velepec odločil, da bo treniral ukrajinsko reprezentanco, bi mu morala poteči pogodba za zaposlitev v Slovenski vojski. Ne more država Slovenija plačevati človeka, ki dela uspehe za neko drugo državo. V biatlonu imamo še Tadejo Brankovič Likozar, ki ne tekmuje že od leta 2011 in je uspešna podjetnica (ima športno trgovino). Zakaj ji moramo slovenski državljani plačevati še pokojnino in zdravstveno zavarovanje in ji mesečno dati še 700 evrov žepnine?
Kaj pa nekdanja odlična športna plezalka Martina Čufar Potard, ki se je poročila v Francijo in tam tudi živi. In tam živi od svoje šole plezanja, je vodnica v gore in se ukvarja z jogo. In slovenska država ji za vse to velikodušno nameni še nekaj evrov – okoli 15.000 evrov na leto. Mar ne bi bilo bolje, da bi ta denar dali tistemu, ki ga potrebuje?
Pri policiji imamo podoben primer, kot je Velepec v vojski, nekdanjega vrhunskega plavalca Petra Mankoča. Zakaj moramo slovenski državljani plačevati, da Slovenec trenira mlade plavalce – v Estoniji? Naj za to plača Estonija, in ne Slovenija.
1,7
milijona evrov letno nameni država za zaposlene športnike.
140.000
evrov mesečno nameni država za 115 zaposlenih športnikov v državni upravi.
700
evrov neto je povprečni mesečni dohodek športnika, zaposlenega v državni upravi, kar je bruto strošek delodajalca v višini 1200 evrov.
Takih, ki si po našem mnenju ne zaslužijo zaposlitve v javni upravi, je še veliko. Zelo zanimivo je, da je med njimi tudi nekaj alpinistov, voznikov motokrosa ... Alpinizem? Motokros? Zakaj moramo podpirati ljudi, ki se po svoji volji ukvarjajo z nečim, kar lahko jemljemo kot rekreacijo. Če pa so vrhunski, potem tako ali tako zaslužijo dovolj, da ne potrebujejo državne službe. Ali pa – Kristijan Koren in Luka Mezgec – vrhunska kolesarja, ki imata oba pogodbi v sto tisoč evrih v svojih profesionalnih klubih. Zakaj onadva potrebujeta državno službo?
ŠPORT POTREBUJE POMOČ DRŽAVE
Šport v teh časih, posebej nekateri športi, res potrebuje pomoč države in je prav, da se v nekaterih športih zaposluje vrhunske posameznike. Če bomo vse prepustili trgu, bomo po sistemu turbokapitalizma kmalu pristali na treh ali štirih športih, ki bodo tržno zanimivi, drugih pa ne bo več. Ne bomo več mogli pošiljati reprezentanc na olimpijske igre, ker ne bomo imeli več športnikov za veliki dogodek, v ekipnih športih pa se bomo tja uvrščali bolj po naključju kot po pravilu.
Še peterica
Na ministrstvu za obrambo bodo po sporazumu zaposlili 70 športnikov in trenerjev, zaposlenih je 65, na zaposlitev pa čaka peterica: Tina Šutej (atletika), Luka Mezgec (kolesarstvo), Jure Pantar (tekvondo), Matija Šestak (atletika trener) in Martin Hvastija (kolesarstvo trener). Po nekaterih podatkih so vso peterico v zadnjih treh mesecih sprejeli v redno delovno razmerje.
Toda stvari je treba urediti sistemsko, in ne vse prepustiti toku reke, ki teče od pamtiveka in bo tekla do ... Šport potrebuje denar in mladi potrebujejo spodbudo. Če bi samo pri zaposlitvah prevetrili seznam in prihranek namenili mladim, jim dali štipendijo, potem se ne bi tresli za jutri slovenskega športa. Toda kot je videti, je nekomu pač v interesu, da so stvari take, kot so – neurejene, kaotične in da se dela "po domače". V takem sistemu močni posamezniki veliko lažje uveljavijo svoje interese. In tako je pač pri nas.
