V normalnih okoliščinah pač požvižgam, zakličem ime ali priimek, pogosto zatulim kakšen bolj ali manj posrečen vzdevek. Saj veste, tisto običajno nogometno opozarjanje na to, da si v ugodnem položaju, da si prost in da bi podaja žoge v tvoje noge bila morda primerna opcija za nadaljevanje napada. Tokrat je bilo seveda precej drugače. Že tisti, ki so se v nedeljo zvečer znašli na nasprotni strani in nosili enak dres kot predsednik Borut Pahor, so imeli drugačno nalogo od običajne nogometne. A vendarle precej lažjo od naše. "Predsednik, podajte," je prišlo naravno, brez zadržkov, bilo je dobro sprejeto in je že po nekaj minutah postalo praktično vsesplošno. Naša naloga je bila težja.
Vsi mi, ki nismo igrali v ekipi Valterja Birse in smo si posledično delili moštvo s Timom Matavžem, smo imeli opraviti z modro krvjo. In to ne s kakršnokoli. Monako je ena najbolj mondenih, prestižnih, tradicionalnih in bogatih monarhij na svetu, zato kneza te države nikakor ne morete poklicati preprosto po imenu ter mu naročiti, naj vam poda žogo. Toda ker je po drugi strani nogomet tudi na tej ekshibicijski ravni prehiter šport, da bi bilo mogoče oblikovati primerne nagovore z začetka tega zapisa, sem bil precej časa v precepu in zadregi. Lepo sem se otresel branilca, stekel v prazen prostor na sredini igrišča, kjer sem preživel večino igralnega časa, žoga pa je bila v naši obrambi v knezovih nogah.
Glasilke so hotele zakričati same od sebe, možgani so jih ustavljali in priložnost za nadaljevanje akcije prek mojega poskusa posnemanja Xavija Hernandeza je splavala po vodi. Enkrat, dvakrat, trikrat. Nato pa sem se opogumil. Ko sva ob krajši prekinitvi z njegovo presvetlo visokostjo Albertom Alexandrom Louisom Pierrom Grimaldijem prvič skupaj lovila sapo in sta se pogleda srečala, sem si drznil postaviti vprašanje. "Oprostite, kako naj vas pokličem, če vas želim opozoriti, da sem v dobrem položaju?" Nasmeh je bil iskren, prisrčen, ljudski. "'Knez, podajte' bo čisto v redu," je bil tak tudi odgovor. In če je bila do tistega trenutka čast, ki sem jo čutil, velikanska, je s stiskom roke postala ultimativna.
Veste, že pred preteklo nedeljo sem dihal isti zrak z Albertom II., vsaj v pol ducata primerih sem bil (že prej, ko je bil še princ, in tudi po njegovem vzponu na prestol) v istem prostoru in dvakrat sem na prestižnih nogometnih prireditvah v Monte Carlu sedel za sosednjo mizo. Toda kljub fizični bližini sem bil od njega v resnici oddaljen svetlobna leta. Kljub fizični bližini sem bil eden od tistih povabljencev, ki jim je pomahal, ne da bi vedel, kdo in kaj so. Že to je bilo nekaj posebnega, toda preprosto se ni moglo primerjati z osebnim predstavljanjem knezu, ki me je doletelo že pred tekmo, in igranjem nogometa v isti ekipi. Kaj pa šele, da bi se lahko primerjalo s prepotenim rokovanjem in zadihanim dogovorom na temo klicanja ob podajanju žoge.
Kot so mi povedali že pred časom, je kneza dobrodelni spektakel v Biljah navdušil zaradi njegove čudovite provincialnosti in spektakularne preprostosti. Dovolj mu je bilo zvezdnikov v luksuznih okoljih, z obema rokama je sprejel povabilo na sicer zvezdniško, a tako zelo lokalno in človeško druženje. V tej zgodbi in v tem duhu se je z vso hvaležnostjo in ponižnostjo tega sveta znašla tudi moja malenkost, svetovljanski provincialec s hlastajočo željo po novih doživetjih. Imel sem to srečo, da me je v življenju in novinarski karieri doletelo že nekaj velikih časti, a nedeljska je na moji osebni lestvici verjetno prehitela vse dotedanje.
Pa ne samo zaradi kneza. S skrajnim spoštovanjem do njegove presvetle visokosti (vem, ponavljam se, a naziv mi je tako noro všeč) je bil Albert II jagoda na vrhu smetane, brez katere se ne smetana ne torta pod njo ne bi kaj dosti spremenili. Še vedno bi bil v nasprotni ekipi predsednik, jaz pa bi še vedno igral z in proti velikim imenom slovenskega športa ter estrade. In to nogomet, igral bi ljubljeni nogomet, ki me z velikim veseljem navdaja že, če ga kakšnega hladnega januarskega večera z nekaj somišljeniki brcam v vaški telovadnici.
Olimpijska odličja, svetovni prvaki, zvezdniki NHL in državni reprezentanti ter 4000 gledalcev okoli mene pa so veliko veselje spremenili v nekaj, česar ne znam opisati. Vem, moral bi, za besedno izražanje me plačajo. Toda, oprostite mi, ne znam. Doslej zapisanemu lahko dodam le še nekaj banalnega in vsekakor nezadostnega. Že v prvem telefonskem pogovoru taisti večer sem se izrazil, da sem od prve do zadnje minute resnično edinstvenega dogodka, ki ga skupaj z njegovimi organizatorji brezmejno občudujem, užival kot bolha v pesjaku. Ta izposojenka iz ameriške angleščine mi je zelo všeč, uporabljam jo zgolj ob posebnih priložnostih in še nikoli ni bila tako zelo primerna.
Pri tem pa me je poleg že zapisanega in poleg vsega očitnega, o čemer z nekaj malega domišljije zagotovo lahko sklepate tudi sami, zelo zabavalo tudi nekaj mojih zelo osebnih zgodb z zelenice simpatičnega objekta v skrajno simpatičnem okolju. Kot si verjetno lahko predstavljate, me v poplavi pripadnosti ne znotraj lastne ekipe ne v taboru nasprotnika neka skupina ljudi ni gledala najlepše. Ne more biti naključje, da me je ravno nekdanji smučarski skakalec pošteno kresnil (modrica na nartu še vedno utripa), da mi nekdanji smučar ni namenil nasmeha in da iz zimskih športov prihaja tudi naš prijatelj, s katerim sva imela najbolj srdite (prav nič nežne) dvoboje z ramo ob rami. Očitno je Planica tudi ob koncu junija še zelo živa, in to lahko razumem.
Kot lahko razumem Valterja Birso, ki ob nekaj uspešnih akcijah na moj račun ni skrival zadovoljstva. Še posebej ko mi je v enem primeru zelo prefinjeno porinil žogo med nogami. Ta poteza v nogometnem svetu velja za največjo zmago nad individualnim nasprotnikom, in ko mi je na isti tekmi uspela v dvoboju z odličnim komentatorjem angleške lige ter bratom urednika našega in vašega časnika, so se mi usta razlezla v nasmeh. Valterju pa so se še nekoliko bolj, kar je glede na specifičnost odnosa med najinima poklicema povsem razumljivo.
Stavil bi, da se je pri tem iz podobnega razloga namuznil tudi selektor Srečko Katanec na tribunah, ki me je, priznam, v vsej nepomembnosti tekmovalnega vidika edini zares motiviral ter pripravil do nekaj nenačrtovanih dodatnih sprintov. Napol za šalo, napol zares nisem želel izgubiti vse kredibilnosti, zato sem po prvi tretjini tekme, ki jo je naša ekipa izgubila z 0:3, napol za šalo, napol zares dejal kapetanu Matavžu: "Če bo šlo tako naprej, ti septembra ne boš vpoklican v reprezentanco, mene pa bodo odstranili s tiskovne konference."
Nekaj minut pozneje je bilo 2:3, ob koncu drugega dela igre je Tim zadel za 4:4, menda pa bi ob tekmovalnem vidiku moral biti nepomemben tudi rezultatski. A ker berete zapis izpod peresa človeka, ki se je na upravičeno ogorčenje celotne družine skregal s svakinjo pri igranju enke in ki je s podobno miselnostjo na upravičeno ogorčenje komentatorja tekme (že omenjenega mojega šefa) odvzel žogo sicer nedotakljivi Tini Maze, se zapis preprosto mora končati s številkama, s katerima se je končala tudi tekma. 6:5.
