Osemindvajsetletni napadalec s Podbrezja pri Kranju je kariero začel na Bledu, nase opozoril na Jesenicah, pred prihodom v slovaško prestolnico pa se je preizkusil še na Švedskem, Finskem in v Nemčiji.
ŽIGA JEGLIČ
rojen: 24. februarja 1988
država: Slovaška (Bratislava)
šport: hokej
klub: HC Slovan Bratislava
Kako je prišlo do tega, da ste se pred dvema letoma in pol odločili za odhod na Slovaško?
Zgodilo se je po olimpijskih igrah, z Rokom Tičarjem, s katerim sva takrat igrala v Nemčiji, sva dobila ponudbo iz Slovana. Ker je šlo za klub iz lige KHL, nisva dolgo razmišljala. V tako dobri ligi namreč še nisva tekmovala, zato sva se takoj odločila, da bova izkoristila priložnost, ki se nama je ponudila. Ne nazadnje je bila to logična odločitev, saj se trudiš, da bi ves čas napredoval in igral na vedno višji ravni tekmovanja. Poleg tega je Bratislava blizu Slovenije, zato lahko proste dneve izkoristim, da se odpeljem domov, vožnja traja približno štiri ure.
Ste eden tistih hokejistov, ki so si ime ustvarili v domovini. Kot najstnik niste šli čez lužo.
Nikoli nisem dobil dobre priložnosti, da bi odšel v Severno Ameriko. Sicer nas je nekaj fantov z Bleda tja odšlo v kamp za perspektivne hokejiste in nekateri so tam ostali, eden takih je bil recimo Boštjan Goličič. Za to se nisem odločil, raje sem odšel na Jesenice, kjer sem napredoval, dobil priložnost za igranje v ligi EBEL, tako da je šlo vse po mojih željah. Kariera se je razvijala korak za korakom. Pa saj niti ne veš, katera pot je najboljša, ampak sem zadovoljen, kako je vse skupaj potekalo.
V tujino ste odšli pri triindvajsetih, vam je mogoče žal, da se to ni zgodilo že prej?
Ne, sploh ne. V ligi EBEL sem dobival vsako leto več priložnosti za igro. V zadnji sezoni smo imeli s Tičarjem in Robertom Saboličem največjo minutažo, dosegali smo veliko točk. Takrat pa sem si želel narediti še korak naprej v karieri, se razviti kot igralec in prišel je čas za odhod. Mislim, da je liga EBEL zelo dobra, še posebej je koristno, da lahko veliko igraš za domači klub v takem tekmovanju, kar je odlično za razvoj mladega igralca.
Do zdaj ste se v tujini preizkusili na Švedskem, Finskem, v Nemčiji in zdaj na Slovaškem, kje se najbolje počutite?
Mogoče je najboljše kar tukaj na Slovaškem, kjer sem že tretje leto. Odlično se počutim, tudi jezik obvladam, liga je odlična, napredoval sem kot hokejist. Življenje v Nemčiji je bilo prav tako zelo dobro, malo bolj živahno kot na Švedskem in Finskem, kjer so ljudje bolj zaprti. Tudi teme je pozimi tam veliko. (smeh) V Nemčiji je bilo za igralce zelo dobro poskrbljeno, bilo je zelo lepo, a sem bil tam samo pol leta.
Švedska, finska in nemška liga so zelo močne, kako pa se lahko primerjajo z ligo KHL?
Razlike so dokaj majhne, ob prihodu v ligo KHL sem se moral navaditi na še nekoliko hitrejšo igro. Vsako leto pa opazim, da je vedno lažje igrati, saj sem se že privadil. Na začetku so bile težave s hitrostjo, ker je treba hitreje razmišljati. Vendar ko začneš trenirati z moštvom in igrati tekme, te tekmovanje prisili, da se hitrosti prilagodiš, sicer v njem preprosto ne moreš igrati. Šele ko se tekme začnejo, resnično vidiš, na kakšni ravni je liga.
Ali vas mika, da bi se preizkusili v ligi NHL?
To je gotovo še ena stopnička višje. Seveda me mika, saj je moj cilj ves čas napredovati. Če bi imel priložnost, bi šel.
Ali je bilo kaj stikov?
Nekaj let nazaj smo se nekaj pogovarjali, a ni bilo nič konkretnega.
Kako težko se je slovenskemu hokejistu prebiti v klub iz lige KHL?
Mislim, da je kar težko, sicer je malo lažje kot v ligo NHL, ampak moraš imeti za sabo nekaj dobrih sezon, poleg tega je pomemben dejavnik tudi sreča. Klubi ne delajo veliko 'skavtinga', bolj gledajo na to, kje je igralec igral. Slovenskih hokejistov, ki imajo izkušnje iz te lige, ni veliko, zato se težko odločijo za nas. Vendar mislim, da bi po veliko merilih lahko še nekaj Slovencev igralo v tem tekmovanju. Škoda, ampak tako je. Težko je priti zraven, ko pa si enkrat tukaj, je vse drugače.
Z uvrstitvijo na olimpijske igre je slovenski hokej pridobil veljavo, se to občuti?
Mislim, da nas malo bolj spoštujejo. Tudi midva s Tičarjem sva prav zaradi predstav na olimpijskih igrah dobila ponudbo Slovana. To nam vsem pomaga, tudi mlajšim, in upam, da bo prisotnost slovenskih hokejistov v najboljših ligah vse večja.
Na drugi strani imamo velike težave v klubskem hokeju.
Težko je, v ligi EBEL imamo samo Olimpijo, sicer ne poznam razmer, ampak vem, da ima letos spet težave. Ne vem, res škoda, da je tako. Jesenice so začele igrati v alpski ligi, kar je super, tudi dobro igrajo. Upam pa, da bo čim prej prišla priložnost, da se bodo vrnile v ligo EBEL.
Kako pa Slovaki gledajo na to, da najboljši klub ne tekmuje v domačem prvenstvu?
Ne poznam vsega ozadja, ali je bilo slovaško prvenstvo prej veliko močnejše, ko je tam igrala tudi Bratislava. Kolikor slišim, se kakovost v zadnjem času dviguje, več je denarja. Ko je bil Slovan pred dvema letoma v krizi, se je govorilo o tem, da bi se klub vrnil v domačo ligo. Slovaki so si to želeli, ampak vseeno mislim, da je za njihov hokej dobro, da imajo klub v ligi KHL. Tu se bolje razvijajo tudi mlajši igralci, zato se mi zdi bolje, kot da bi igrali v slovaškem prvenstvu.
Kakšen klub je Slovan Bratislava, kako se sploh lahko kosa z bogatimi ruskimi klubi?
Smo med klubi, ki imajo najnižji proračun v ligi. Vsako leto imamo na koncu sezone tudi malo težav glede tega. Če ni vse poplačano takoj, je to urejeno čez pol leta, tako da klub še vedno uživa zaupanje vseh igralcev in trenerjev.
Je na Slovaškem nogomet bolj priljubljen od hokeja?
Mislim, da je hokej vseeno malenkost bolj priljubljen, čeprav je nogomet zelo blizu.
Koliko ljudi imate v povprečju na tekmah?
Na tekmah imamo nekje med osem in devet tisoč ljudi, deset tisoč pa je kapaciteta dvorane. Pride najmanj okoli sedem tisoč ljudi, v zadnjem času pa smo imeli dvorano kar razprodano, vzdušje je super.
Kaj pa Slovaki vedo o Sloveniji?
Zelo veliko jih hodi na hrvaško morje in vsak malo potarna, kako drago vinjeto imamo. Ni jim všeč, da jo morajo kupiti, čeprav se po avtocesti vozijo le nekaj deset kilometrov. (smeh) Sicer so bili trije soigralci na dopustu v Portorožu, dobro poznajo tudi Bled. Zdi se mi, da dobro poznajo Slovenijo, mogoče pa to velja samo za te, s katerimi se družim.
Kako ste se navadili na življenje na Slovaškem?
Življenje je precej podobno, temperament ljudi je podoben, jezik je podoben. Ni velikih razlik.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na začetku sem imel malo težav, ampak samo toliko časa, da sem jih res slišal, kaj govorijo v slovaščini. V dveh mesecih se tega navadiš, potem je vse lažje, govorim mogoče malo po svoje, ampak me vsi razumejo. Sicer veliko ljudi govori angleško, tako da smo se na začetku pogovarjali v angleščini.
Kakšno mesto je Bratislava?
Bratislava je podobna Ljubljani, sicer ni tako lepa, ampak ji je precej podobna.
V katerem delu mesta živite?
Živim blizu dvorane, približno deset minut vožnje od središča mesta.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Imam stanovanje v stolpnici.
Vam je tega priskrbel klub ali ste ga morali poiskati sami?
Kjerkoli sem igral, so mi povsod uredili stanovanje, tukaj pa sem moral to narediti sam. Prvi mesec smo živeli v hotelu in takrat smo prosti čas izkoristili tudi za ogled stanovanj.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Prvo leto sem imel malo težav, da sem se znašel. Dobro je, da smo najprej živeli v hotelu, tako da ni bilo treba vsega urediti na vrat na nos. Na spletu sem našel stran z nepremičninami, kar celoten postopek še dodatno olajša. Ponudba je zadovoljiva. Iskal sem stanovanje blizu dvorane, kjer zdaj živi vsaj pol ekipe. Ustreza mi, da grem lahko peš na trening.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je dvosobno, meri 64 kvadratnih metrov, najemnina s stroški pa znaša med 700 in 750 evrov. Malo je dražje, ker je v stolpnici recepcija, imamo tudi fitnes. Navadna stanovanja so cenejša, cene se gibljejo nekje med 500 in 600 evri.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Me kar prepoznajo. Hokej je res priljubljen, tako da nas ljudje poznajo. Do zdaj še nisem imel slabe izkušnje z njimi, niso vsiljivi, včasih dam kakšen avtogram, naredimo kakšno fotografijo in to je to.
Imate na voljo klubski avto?
Da, klub tujcem da avtomobile.
Kakšni vozniki so Slovaki?
Kar divji so. (smeh) Na cesti so malo nervozni, sploh ko gredo iz službe, se vsem malo mudi domov, ceste so polne in takrat je zelo pestro. Sploh če primerjam s Švedsko, kjer vsi vozijo zelo počasi, vsak avto se ustavi na prehodu za pešce, tu pa je precej drugače. Mogoče je podobno Sloveniji, a so Slovaki še nekoliko bolj agresivni.
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Ko sem bil prvo leto na Slovaškem, so me enkrat ustavili. Izgubil sem se in sem naredil neki prekršek, plačal kazen 20 evrov, tako da ni bilo nič hudega. (smeh) Drugih izkušenj pa nisem imel, ker zelo malo vozim, saj imam vse blizu. Tudi v središče mesta grem s taksijem, da nimam težav s parkiranjem, pa še poceni je. Avto večinoma uporabljam za vožnjo domov.
Koliko stane liter bencina?
Cena je približno taka kot v Sloveniji, razlikuje se za kakšen cent.
Kako so videti vaša gostovanja? Veliko ste na letalu.
Zelo veliko smo na letalu, gostovanja pa so sestavljena iz treh tekem. Potuješ v tri mesta, ki so najbližje drugo drugemu. Najet imamo čarter, tako da priletimo v mesto, prespimo, odigramo tekmo, po tekmi gremo v drugo mesto. Tam se naspimo, opravimo trening, odigramo tekmo in tako naprej. Gostovanje navadno traja šest dni, potem se vrnemo domov, kjer odigramo dve ali tri domače tekme v nizu. Naporna so predvsem gostovanja na vzhodu, recimo pri Saboličevem Vladivostoku, Habarovsk in na Kitajskem.
Katero je najbolj vroče gostovanje, kje je najbolj vroče vzdušje?
Veliko navijačev je v Sankt Peterburgu, pri SKA-ju. Tam je zelo težko gostovati in še odlično ekipo imajo letos. Takega vzdušja, kot je bilo včasih na derbijih med Jesenicami in Olimpijo, pa ni nikjer. (smeh) Vendar tako je v novih dvoranah, ki so večje, zato se navijačev ne sliši tako zelo.
Ste se na Slovaškem morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s hokejem?
Ne, nič takšnega nisem doživel.
Kako tam občutijo begunsko krizo?
Teh težav tukaj nimajo, več se glede tega dogaja na Češkem. Mislim pa, da Slovaki svojo nejevoljo do migrantov črpajo tudi iz tega, da imajo na vzhodu države kar nekaj težav z Romi.
Se čuti gospodarska kriza, je veliko beračev in brezdomcev?
Tega niti ne bi vedel, ker se ne družim z veliko ljudmi zunaj hokeja. Mislim, da v Bratislavi tega ni, je precej bogato mesto. Je pa velika razlika v plačah in kakovosti življenja, če Bratislavo primerjamo z ostalim delom države. Lahko bi rekel, da je Slovaška močno centralizirana.
Kako vam je všeč slovaška hrana? Obstaja kakšna njihova jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Imajo veliko posebnih jedi, s katerimi se prej nisem srečal. Znani so po neke vrste krompirjevih svaljkih, ki so polnjeni s sirom, reče se jim bryndzove pirohy. Ko je sezona, gremo vsako leto na raco, priloga so slane palačinke (lokše). Precej tradicionalnih jedi imajo, ki so zelo dobre.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Gotovo sem, ampak moram malo pomisliti. (smeh) Malo več je hrvaških izdelkov, na Švedskem sem videl pašteto Argeta. Piva nimajo našega, enkrat sem jim ga prinesel in jim je bilo všeč.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene v Bratislavi so podobne tistim v Ljubljani. Mogoče so trgovine minimalno cenejše.
Kakšno je nočno življenje v Bratislavi?
Mesto živi tudi ponoči. Sicer ne vem najbolje, vendar mislim, da je v središču mesta veliko klubov. V Bratislavi je veliko turistov, za novo leto je tu tudi precej Slovencev. Lahko bi rekel, da je Partyslava, tako kot jo oglašujejo. (smeh)
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Navadno je to dan po tekmi, zato sem precej utrujen in malo dlje poležim. Z dekletom in psom gremo nato malo naokoli, prosti čas preživim bolj mirno. (smeh) Če smo prosti več dni, pa gremo domov ali obiščemo Prago, Dunaj, Budimpešto, ki so zelo blizu.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Slovaškem?
Sem, ravno pred kratkim sem v nakupovalnem središču spoznal mamo in sina. Rekla je, da v Bratislavi dela, da so ljubitelji hokeja, in smo se malo fotografirali. Tudi sicer na vsake toliko časa srečam kakšnega Slovenca in se malo pogovorimo.
Kako bi opisali Slovake?
Težko jih opišem, ker ne poznam toliko ljudi zunaj hokeja. Če pogledam soigralce, bi rekel, da so zelo delavni, ker res trdo trenirajo. Odprti so, z njimi imam samo pozitivne izkušnje. Na splošno pa bi rekel, da so nam precej podobni.
In kakšne so Slovakinje?
V redu, gotovo so Slovenke lepše, se mi pa zdi, da zelo skrbijo za svojo postavo, tako da so 'za pogledati'. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Slovaškem?
Najbolj me je navdušil hokej, dvorana v Bratislavi je izjemna. Tudi ljudje v hokeju so zelo prijazni, prav tako navijači. Zelo so prijazni, vsaj jaz imam tako izkušnjo.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Motijo me ceste v Bratislavi, ki so močno luknjaste. (smeh)
Stari ste 29 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Moja želja je, da ves čas napredujem. V naslednjih letih bi se mogoče rad preizkusil v kakšnem ruskem klubu, če bom dobil priložnost. Seveda je vse odvisno tudi od ponudbe, treba je pretehtati, ali je vredno iti tja živet. Sicer sem v Bratislavi zelo zadovoljen, upam, da klub ne bo imel nobene krize in bo ostal del lige KHL. Za zdaj sem zelo zadovoljen, mislim, da je Bratislava celo najboljše mesto za igranje v ligi KHL. Glede hokeja si želim čim dlje igrati na visoki ravni, ob tem pa seveda upam, da ne bo poškodb.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri živeli na Slovaškem?
Ne, ne, me kar vleče nazaj v Slovenijo. Za zdaj še nimam načrtov, kaj bi počel po karieri. Upam, da bom v Sloveniji našel neko stvar, ki me bo veselila, in da se vrnemo domov, kjer je najlepše. Ko si enkrat v tujini, se vedno rad vrneš domov.
