Dobrega pol leta živi v Sloveniji, ki je praktično postala njegov dom. K nam ga je pripeljala ljubezen, z ženo Darjo trenutno živita v Murski Soboti. Pred tem je kar nekaj let delal v Dubaju, v največjem centru za skoke s padalom na svetu.
ERNESTO GAINZA
rojen: 5. marca 1979
šport: ekstremno padalstvo
država: Venezuela (Valencia)
Lahko se pohvali, da je v Guinnessovi knjigi njegovo ime zapisano ob treh rekordih, o njegovem skoku z najmanjšim padalom na svetu pa je bil posnet dokumentarec z naslovom Down to Earth. Base skok z Angelskih slapov ga je skoraj stal življenja. Njegova velika želja je, da bi pri nas populariziral svoj šport.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Rojen sem v Venezueli, kjer sem študiral pravo. Tam sem se poročil in tudi ločil. Odšel sem v Anglijo, ker sem želel izpopolniti jezik. Ko sem se vrnil v domovino, mi je eden od prijateljev rekel, da moram poskusiti padalstvo. Prej sem veliko deskal, skoraj vsak drugi dan, nato sem se odločil poskusiti še padalstvo. Inštruktor padalstva je moj prijatelj, in takoj ko sem skočil iz letala in se je padalo odprlo, je bilo to to. Odločil sem se, da se želim ukvarjati s tem, da je to moje življenje. Prej sem opravljal veliko različnih služb, kot priseljenec se moraš naučiti preživeti.
V Venezueli so izredno priljubljeni bejzbol, košarka in nogomet, ste se preizkusili tudi v teh športih?
Kot otrok sem igral bejzbol in bil zelo dober, hiter, kar mi je prišlo prav pri 'kraji' baz. Pri bejzbolu moraš začeti zelo zelo mlad in imeti srečo, da te opazijo lovci na talente. Če te ne, potem ostaneš amater in nikoli ne prideš v katero od najboljših lig oziroma ne narediš velike kariere. Mislim, da sem zato opustil ta šport. Nogomet je postal priljubljenejši v zadnjem času, ker se reprezentanca izboljšuje. Bolj priljubljena je košarka, ki pa ni zame, ker sem prenizek. (smeh)
Imamo kopico pripomočkov, ki nam zagotavljajo varnost. Tehnologija je v zadnjih dvajsetih letih močno napredovala.
Ekstremno padalstvo je zelo nevaren šport. Vsaj videti je tako.
Da, tako je videti, ker se ljudje ne zavedajo, kako vse skupaj sploh deluje. Imamo kopico pripomočkov, ki nam zagotavljajo varnost. Tehnologija je v zadnjih dvajsetih letih močno napredovala. Recimo nahrbtnik, v katerem je spravljeno padalo, je izjemno kakovosten in lahko zdrži 20 let. Padala so narejena iz novih materialov in brez težav omogočijo od šest do sedem tisoč skokov. Imamo mali računalnik, ki samodejno odpre padalo, če padalec iz kateregakoli razloga pade v nezavest. Tega ljudje ne vedo, vidijo samo, kako človek s kosom tkanine in kopico vrvic z višine 4000 metrov skoči iz letala.
Ampak vseeno, v vašem športu v oči bode beseda ekstremno.
Res je, ne morem reči, da je ekstremno padalstvo popolnoma varen šport, zagotovo tvegam, saj počnem več kot navadni padalci. Toda s tem se ne ukvarjam zaradi tveganja, temveč zaradi izziva, ki ga vidim v načrtovanju svojih podvigov. Uživam v tem, ko gledam, kaj bi lahko šlo narobe, in to popravim. Iščem poti, kako nekaj narediti, veliko je inovacij.
Telesno in psihično morate biti zelo močni, kako to dosežete?
Živim v Prekmurju, kjer me odlično hranijo, kar ni dobro za mojo postavo. (smeh) Z ženo si prizadevava, da bi se preselila bližje Ljubljani. Samo zato, ker obožujem treking in rad hodim v gore, plezam, iščem točke, s katerih bi lahko skočil. To je moja vadba. Na fitnes grem trikrat tedensko, ostalo opravim na prostem. Kar zadeva psihološko pripravo, pa je bistvo meditacija. Potrebujem duševni mir, če nisem stoodstoten pri stvareh, ki jih delam, gre lahko marsikaj narobe.
Vaš šport je tudi zelo drag.
Padalo lahko stane šest, sedem tisoč evrov, potem so tu še ostali pripomočki, karte, ki jih nujno potrebujem za skoke. Mislim, da sem v 13-letni karieri v svojo dejavnost vložil med 200 in 250 tisoč evri.
S čim se preživljate, ste odvetnik.
Moja mama je bila 40 let sodnica, sestra je odvetnica, stric tožilec. Sam pa se z advokaturo nisem nikoli ukvarjal. Denar služim z nastopi, s snovanjem inovativnih pristopov in organizacijo dogodkov za različna podjetja, trenutno načrtujemo tudi nov šov, ki bo predstavljal ekstremne športe in potencial Slovenije kot destinacijo za njihovo izvajanje. Ponoči letim z wingsuitom in sem opremljen z led lučkami. Zelo atraktivno je, s tal se vidi, kot da bi letel komet, saj med letom oblačilo spreminja barve. Prav tako sem padalski inštruktor.
Kako to, da ste se pred pol leta odločili priti v Slovenijo?
Zame je Slovenija čaroben kraj. Prvič sem prišel leta 2008, moja žena Darja je Slovenka. Že takrat sem rekel, da bi se rad preselil sem. Čeprav sem iz Venezuele, obožujem zimo, mraz. Mislim, da je Slovenija zelo pozitiven kraj z veliko energije. Imate hribe, veliko stvari lahko počneš zunaj.
Že dolgo nazaj sva se srečala v Angliji.
Kakšen je bil vaš odziv, ko ste izvedeli, da je Slovenka? Kaj ste takrat vedeli o naši državi?
Vedel sem nekaj malega, Slovenija je država, ki v turističnem smislu še ni tako raziskana. Približno sem vedel, kje je, a nisem vedel, kako lepa je. Ko sem zaradi Darje začel raziskovati vašo državo, sem rekel, kaj, za vraga, sploh počneva tukaj, pojdiva v Slovenijo, to je raj.
Živeli ste v Angliji, Dubaju, Franciji, Španiji ter seveda v Venezueli in zdaj v Sloveniji, kje je vaš dom?
Povsod. Vsaka od teh držav se me je dotaknila na svoj način. Francijo obožujem, tam sem se imel odlično. Venezuelo sem zapustil v težkem času svojega življenja in odšel v Anglijo, ki mi je dala veliko pozitivnih stvari. Venezuelo sem zapustil pred 15 leti, tam imam družino, ki jo pogrešam, ne pogrešam pa Venezuele. Tako je moj dom Slovenija.
Ne morem reči, da je ekstremno padalstvo popolnoma varen šport, zagotovo tvegam, saj počnem več kot navadni padalci. Toda s tem se ne ukvarjam zaradi tveganja, temveč zaradi izziva, ki ga vidim v načrtovanju svojih podvigov.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Zanimivo je, da sem poznal nekaj Slovencev, a nisem vedel, da so Slovenci. Recimo žena Donalda Trumpa je Slovenka. (smeh) Poznal sem Tino Maze, Petra Prevca. Bolj poznam tukajšnje športnike, ne pa ljudi iz ostalih področij.
V Sloveniji je padalstvo na kar visoki ravni.
Imate zelo dobre padalce. Ne vem, ali veste, toda v Škofji Loki je doma Stane Krajnc, vrhunski konstruktor in proizvajalec padal. Zdaj sem ga imel priložnost spoznati, star je 63 let in je pravi 'norec', videti bi morali, kako gre v hribe. (smeh)
Kateri je najboljši kraj v Sloveniji za padalstvo?
Zelo sta mi všeč Bovec in Portorož. Toda če bi moral izbrati idealen kraj, bi izbral Logarsko dolino.
Ste te kraje že videli z neba?
Ne, to imam v načrtu. (smeh)
Kako dobro vas ljudje poznajo v Venezueli?
V Venezueli sploh nisem znan, zato pa sem toliko bolj v Dubaju in Španiji.
Tudi v Sloveniji niste znani.
Ne. Slovenci ste ponosni na svoje športnike, kar je prav, saj so odlični. Malo več moram narediti za svoj šport, zato sem tudi prišel sem, rad bi populariziral padalstvo. Ta prelepi šport bi rad naredil dostopen čim več ljudem.
Stari ste 37 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Počutim se kot 17-letnik, uživam v tem, kar počnem, in s tem bi se rad ukvarjal še vsaj deset let, bomo videli. Žena me včasih vpraša, kdaj bom odrastel. (smeh)
Mama Slovenijo obožuje. Zdaj je tu že tretjič, v nobeni od držav, v katerih sem živel prej, me ni tolikokrat obiskala. (smeh)
Se je bilo težko privaditi na življenje v Sloveniji?
Ne, Slovenci ste podobni Britancem. Na začetku opazujete, spoznavate in poslušate človeka, če se vam zdi vreden zaupanja, ste dobili prijatelja za vse življenje. V Sloveniji imam veliko dobrih prijateljev.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem ob prečkanju meje takoj začutil pozitivno energijo. Začel sem opazovati hiše, hribe, ljudi, takoj mi je bilo vse všeč.
Prihajate iz Valencie, kjer živi dva milijona ljudi, zdaj živite v Murski Soboti, vam je kdaj dolgčas?
Nisem človek, ki bi oboževal življenje v velikem mestu. Recimo v Dubaju je bilo zame preveč noro. Mesto je lepo, a me je motil gost promet. Raje imam manjša mesta. Tudi če bi mi ponudili, da bi živel v strogem središču Ljubljane, bi odklonil. Z ženo načrtujeva, da bi se preselila bliže osrednji Sloveniji, a samo da se mi ne bi bilo treba predolgo voziti do stvari, ki jih rad počnem.
Valencia je obdana z gorami, ali to pogrešate v Prekmurju?
Da, obožujem gore in jih pogrešam. Base skoke imam rad samo zaradi dobre družbe, ki jo imam med vzpenjanjem proti vrhu hriba. Potem pa prideš na vrh in rečeš, huh, od tu bom skočil. Svet se kar naenkrat spremeni.
Kaj menite o Felixu Baumgartnerju, ki je skočil z višine 39 kilometrov. Bi vas to zanimalo?
Tega ni na mojem seznamu želja. Mislim, da je bil njegov podvig izjemen, ampak sam tega ne bi naredil. Tu je potrebne veliko psihološke priprave, kar zadeva druge sposobnosti, pa ne vem, skozi kaj je moral iti. Veste, včasih kritiziramo ljudi, ker ne vemo, kaj vse so morali narediti, da so prišli do cilja. Drugače bi razmišljali, če bi videli njihov program priprav.
Denar služim z nastopi, s snovanjem inovativnih pristopov in organizacijo dogodkov za različna podjetja, trenutno načrtujemo tudi nov šov, ki bo predstavljal ekstremne športe in potencial Slovenije, kot destinacijo za njihovo izvajanje.
Katere jezike govorite?
Francosko, špansko in angleško. Upam, da se bom še bolje naučil slovenščine, ampak je težava, ker živim v Prekmurju, kjer se govori malo drugačna slovenščina. (smeh)
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Bila je kar prekmurščina. Rekel sem, 'dober dan, ge san Ernesto, daj mi šnops'. Darjinemu očetu sem bil takoj všeč in je hitro odprl steklenico. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Najljubša besedna zveza je 'majko milo'.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Vse, ljudje, hrana, narava. Obožujem Slovenijo, če je ne bi, ne bi živel tu. Velik korak je, da se preseliš nekam, kjer moraš vse začeti z ničle in sploh ne govoriš jezika. To je pomembna življenjska odločitev.
Kaj vam tu ni všeč?
Mogoče papirologija, pri nekaterih stvareh je treba kar dolgo čakati, da dobiš določeno potrdilo.
Kako vas ljudje gledajo, ko se v Sloveniji sprehodite po ulici?
Enkrat sem ženo vprašal, ali sem videti kot Rom. Ljudje so me malo čudno gledali, ne na slab način, samo radovedni so, zanima jih, od kod prihajam. Pa mi je rekla, da so oni malo temnejši. (smeh) Slišali so me govoriti angleško, mogoče bi moral govoriti špansko, da bi dojeli, da sem 'latino'.
V čem smo si Slovenci in Venezuelci najbolj podobni in najbolj različni?
Tega se ne da primerjati. (smeh) Venezuelci se več dotikamo med sabo, ob pozdravu se objamemo in podobno. V Sloveniji mi je sploh na začetku vsak stisnil roko in to je bilo vse. Zdaj so se navadili in me vsi objemajo, rečem jim, da naj širijo ljubezen, in to je to. (smeh) Slovenci se držijo postavljenih pravil, medtem ko je z Venezuelci malo drugače. Kar zadeva obe državi, pa sta si zelo podobni. Tudi mi imamo gore, jezera, Venezuela je kot neke vrste večja verzija Slovenije.
Ne, nič takega nisem opazil.
Ali ste tu spoznali kakšnega Venezuelca?
Nisem. Vem, da v Ljubljani živi brat mojega venezuelskega prijatelja. Nekajkrat sva se pogovarjala po telefonu, a se še nisva srečala.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Povsod bi ga peljal. Povejte mi, ali obstaja del Slovenije, ki ni lep. Ni ga.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Več se družim s Slovenci. Tu še nimam prijateljev iz tujine.
Veliko potujem in težko je vedeti, kje je dom. Zato sem prišel sem. Če mi bo v Sloveniji uspelo živeti od tega, kar rad delam, tudi če je to v soseščini, na Hrvaškem, Madžarskem ali v Avstriji, bom ostal. To je moj cilj, Slovenija je moj dom.
Zdi se, da je bila selitev v Slovenijo za vas dobra odločitev.
Da, tako mislim, sem oseba, ki naredi tisto, kar ji narekuje srce. Slovenija je bila ljubezen na prvi pogled, zato sem prišel. Tu je vse tako pozitivno. Slovenci so izjemno pametni, kreativni, delavni. Če imaš lepo državo, ne vidim razloga, da bi bil negativen. Seveda vas jezi birokracija, plačevanje davkov in podobne stvari, toda tako je povsod, zato ni treba biti negativen.
Ali vas pesti domotožje?
Ne, dolgo sem že zdoma, sem neke vrste potujoči cigan. (smeh) Veliko potujem in težko je vedeti, kje je dom. Zato sem prišel sem. Če mi bo v Sloveniji uspelo živeti od tega, kar rad delam, tudi če je to v soseščini, na Hrvaškem, Madžarskem ali v Avstriji, bom ostal. To je moj cilj, Slovenija je moj dom.
Kako pogosto se vračate domov?
Trudim se, da bi šel enkrat letno. V zadnjem času mi to ne uspeva zaradi političnih razmer, saj malo letalskih družb leti v Venezuelo in so karte izjemno drage.
Če bi želeli Slovencem povedati eno zanimivo stvar o Venezueli, kaj bi rekli?
Venezuelci so zelo prijazni in nasmejani ljudje, vedno so pripravljeni pomagati. Zdaj so malo manj veseli zaradi političnih razmer, ampak ljudje so res prijazni in naivni. Država je zelo lepa in ženske tudi.
Kje je cenejše življenje, v Venezueli ali v Sloveniji?
Rekel bi, da v Sloveniji. Tu zaslužite dovolj denarja za normalno življenje. V Venezueli je malo drugače, moja mama je upokojena sodnica, ki na mesec prejme 45 dolarjev. Par čevljev pa stane 25 dolarjev, zato je življenje cenejše v Sloveniji.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Kje naj se podpišem? (smeh) Imam špansko državljanstvo, torej sem državljan EU.
Katera je najbolj čudna ali najbolj zanimiva stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Zgodilo se mi je, da me je Rom ogovoril v slovenščini. Pa sem mu odvrnil, da ne govorim slovensko. Kar malo se je razjezil, ker je mislil, da lažem. Potem sem mu razložil, da sem Venezuelec, pa kar ni želel verjeti. (smeh) Nato mu je moja žena razložila, da je vse res, in se je pomiril. (smeh)
Zelo rad imam različne športe, ukvarjam se tudi s kajtanjem, vendar zaradi selitve nisem imel veliko časa za te stvari. Čez kakšen mesec bom začel hoditi tudi na tekme, košarkarske, nogometne in mogoče na kakšen teniški dvoboj.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Borut Pahor.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Okoli dva milijona.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Poznam prekmursko hrano, a moram paziti, da se ne zredim. Pridobil sem nekaj kilogramov, kar mi ni všeč.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Obstajajo dobre skupine, vendar ni bilo pesmi, ki bi mi res šla v uho. Mogoče zato, ker mi jezik še ni domač. Zagotovo bom tudi glasbo slišal na drugačen način, ko se naučim slovenščine.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenske ženske so zelo elegantne, inteligentne, lepe, zelo so delavne. So močne ženske, v drugih kulturah so bolj gospodinje, tu pa je malo drugače.
V Sloveniji mi je sploh na začetku vsak stisnil roko in to je bilo vse. Zdaj so se navadili in me vsi objemajo, rečem jim, da naj širijo ljubezen, in to je to. (smeh)
Za kateri nogometni klub navijate?
Za nobenega. Nogomet gledam, a nimam moštva, za katerega bi navijal. Živel sem v nekaj nogometnih državah, pa nisem spremljal klubov, temveč bolj igralce, ljudi, s katerimi se lahko poistovetiš.
Kateri nogometaš je torej vaš favorit?
Veliko jih je, ampak zelo rad imam Ronaldinha. Mislim, da je zelo skromen in edinstven nogometaš. Je timski igralec, ki je veliko naredil tudi za Brazilce na splošno.
Težko rečem, veliko jih je, tako v glasbi kot v filmski industriji. Zato ne morem reči, kateri Venezuelec je najbolj popularen.
Kako pogosto slišite, da ste nori?
Prej sem to slišal večkrat kot zdaj. V glavnem zato, ker ljudje ne vedo, kako delamo to, kar delamo. In ko kdo umre, ljudje to vidijo in si zapomnijo. Ne morem reči, da ne morem umreti, to se lahko zgodi vsakomur. Pomembno je, da poskrbiš za varnost in da ne tvegaš, ko to ni nujno potrebno.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Podpirajte svoje športnike, ki jih je v Sloveniji veliko. Več se ukvarjajte s športom, saj vam Slovenija to ponuja. Sanjajte, bodite pozitivni, vse je mogoče. V življenju sem doživel marsikaj in zdaj sem tukaj. Vem, da je veliko ljudi preživelo mnogo težje preizkušnje kot jaz, ampak vse je odvisno od odnosa. Vse se da, in če to naredite na pravi način, dokler nikomur ne škodite, da pridete do svojega cilja, vam bo življenje vrnilo pozitivne stvari.
