Med fanti, ki so bili zaslužni, da se je pokal po dobrih dveh desetletjih vrnil v prestolnico, je bil tudi reprezentant Sierre Leone Julius Wobay. Dvaintridesetletnik prihaja iz glavnega mesta te države Freetowna in je pred prihodom v Slovenijo igral v Azerbajdžanu, kjer je bil pred tremi leti prvak z Nefčijem.
JULIUS WOBAY
rojen: 19. maja 1984
država: Sierra Leone (Freetown)
šport: nogomet
klub: NK Olimpija Ljubljana
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
V Sierri Leone imamo ogromno nadarjenih nogometašev, vendar pa je njihova pot odvisna od priložnosti, ki jo dobijo ali pa ne. Vsi bi radi šli v tujino in se tam dokazali. Težko je s tega vidika, ker nogometaši nimajo take opreme, kot jo imajo denimo v Evropi, ni nogometnih čevljev in tako dobre infrastrukture. Toda vsi trdo delajo, pomembno pa je biti ob pravem času na pravem mestu. Jaz sem imel srečo in dobil priložnost. Že pri šestnajstih sem se podal v tujino, odšel sem na Ciper, kjer sem začel profesionalno kariero. Takrat sem bil že član reprezentance, na Cipru pa sem bil član Nea Salamine, ki je igrala v drugi ligi. Tam niso bili dovoljeni tujci, zato me je klub za pol leta posodil Onisilosu Sotiri. Po tistem obdobju sem se vrnil v Nea Salamino.
Kako to, da ste se pozimi odločili priti v Slovenijo?
Zame je pomembno, da se za nekaj borim. Olimpija je bila v igri za naslov prvaka in to mi je predstavljalo veliko motivacijo, zaradi katere sem se odločil priti. Imel sem še nekaj ponudb, ampak predsedniku in športnemu direktorju sem obljubil, da pridem, ker se je klub potegoval za naslov. To je bila zame nova pustolovščina, saj prej zaradi osebnih razlogov šest mesecev nisem igral. Boj za naslov pa je bil eden izmed večjih razlogov, da sem prišel.
Imel sem ponudbo aktualnega romunskega prvaka Astre, kjer je trener Marius Sumudica, s katerim sva zelo dobro sodelovala v dubajskem klubu Al Shaab, kamor me je pripeljal. Zame se je zanimal še Chicago Fire, ki igra v ameriški ligi MLS.
Od kod ste še imeli ponudbe?
Imel sem ponudbo aktualnega romunskega prvaka Astre, kjer je trener Marius Sumudica, s katerim sva zelo dobro sodelovala v dubajskem klubu Al Shaab, kamor me je pripeljal. Zame se je zanimal še Chicago Fire, ki igra v ameriški ligi MLS.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Če sem pošten, nisem vedel ničesar. Prvič sem bil tukaj julija 2014, takrat sem v drugem krogu kvalifikacij za ligo Europa z Nefčijem gostoval v Kopru. To je bilo vse, kar sem vedel o vaši državi. Ko je postalo jasno, da bom kariero nadaljeval v Sloveniji, sem se seveda o vsem pozanimal na spletu. Zdaj pa lahko rečem, da mi je tu zelo všeč, življenje je mirno in to mi ustreza.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne, nikogar nisem poznal.
Igrali ste na Cipru, v Romuniji, Azerbajdžanu, Egiptu, Združenih arabskih emiratih in Sloveniji; kje se počutite najbolje?
V Sloveniji se počutim odlično, podobno pa je bilo tudi v večini krajev, kjer sem igral. Težave sem imel samo v Romuniji, ki je velika država. Tam je bilo precej neprijetne vožnje od enega mesta do drugega, a to je bil edini stres, ki sem ga doživel. (smeh) Na Cipru je bilo lepo, v Dubaju prav tako.
Kaj mislite o slovenski nogometni ligi?
Kot sem dejal prej, sem imel leta 2014 priložnost igrati s Koprom, zdaj pa sem opazil, da je kakovost nogometa v Sloveniji od takrat napredovala, kar je odlično za državo. Tu igra veliko dobrih in nadarjenih nogometašev. Na primer v Olimpiji jih imamo kar nekaj, ki so tudi del slovenske reprezentance.
Kakšna je razlika med azerbajdžansko ligo, v kateri ste igrali nazadnje, in slovensko?
Lahko rečem, da ni velike razlike. Tam imate pet, šest moštev, ki se lahko borijo za najvišja mesta, ta je edina. Je pa res, da se v Azerbajdžanu v nogomet vlaga veliko več denarja.
Kdo je po vašem mnenju najboljši nogometaš slovenske lige?
Tukaj sem bil samo drugi del sezone in po tistem, kar sem videl, mislim, da si je Rok Kronaveter zaslužil naziv najboljšega nogometaša lige. To je povsem normalno, saj so se tako odločili igralci iz vseh klubov v tekmovanju.
Ste mogoče presenečeni nad kakovostjo prve lige?
Ne, nisem presenečen. V vsaki tekmi vidite, da so igralci motivirani, se borijo. Ko sem prišel, sem že prvi teden na treningu videl, kakšna je liga. Soigralci na treningu delujejo agresivno in to je bil zame pokazatelj, kako naj bi bila videti liga. Že takrat sem se poskušal čim prej prilagoditi temu sistemu. Imel sem nekaj vzponov in padcev, malo mi je ponagajala še poškodba, ampak zdaj sem v redu in to je najpomebnejše.
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Ob Olimpiji vem, da sta bila tudi kluba Maribor in Domžale. Za te tri sem prepričan, da so bili prvaki. Če bi moral ugibati, bi rekel, da je bil prvak tudi Koper, zdaj pa mi je ostal še en klub. Ne, ne bi vedel, kateri je peti.
V Romuniji je bilo precej neprijetne vožnje od enega mesta do drugega, to je bil edini stres, ki sem ga doživel. (smeh)
Sem ste prišli, da bi osvojili naslov prvaka; ste pričakovali, da bo tako težko?
Vedel sem, da bo težko, in to zaradi tekmeca, ki nam je bil na lestvici najbližje. Maribor je že velikokrat osvojil naslov prvaka. Veste, kadar v Evropi govorijo o nogometu v Sloveniji, je prva asociacija Maribor. Zato sem vedel, da bo težko, Mariborčani imajo zelo kakovostno in izkušeno zasedbo, ki je igrala v ligi prvakov in ligi Europa.
Bilo je težko, zato je bila tudi proslavitev naslova temu primerna.
Res je, ampak smo si jo zaslužili. (smeh) Trdo smo delali in bog nam je vse skupaj poplačal, to nagrado smo si preprosto zaslužili. Uživali smo v zadnji tekmi s Krko, potem pa smo se še malo poveselili z navijači.
Član reprezentance Sierre Leone ste že od leta 2001, vendar ne igrate redno.
Veste, pri nas se v zakulisju izbrane vrste dogaja veliko neprijetnih stvari, zato včasih raje sploh ne sprejmem vabila. Ljudje razmišljajo samo o svoji lastni koristi, ekipa jih ne zanima. Včasih smo imeli kar nekaj dobrih igralcev, ki so znali kaj povedati, zdaj pa te želijo izkoristiti. Si predstavljate to? V Evropi imamo zelo veliko igralcev, vendar v reprezentanco raje vpokličejo osem fantov iz domačih klubov, kjer se liga sploh ne igra. Za nameček jih velika večina med njimi prihaja iz enega kluba. To je nerazumljivo in nikakor koristno za izbrano vrsto.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Kadar se želim s kom pogovarjati o nogometu, je to po navadi moja mama. Vedno ji povem o ponudbah, ki jih imam na mizi. Ona in tudi ostali me pri mojih odločitvah vedno podpirajo. Če sem zadovoljen jaz, so zadovoljni vsi.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Prvi vtis je bil, da sem tu nov, da se moram čim prej navaditi na sistem.
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Ne, nikakor. Slovenija je tako majhna, vse je zelo blizu.
Prihajate iz Freetowna, ali mogoče pogrešate morje?
Včasih ga pogrešam, tako kot tudi dom. Doma nisem bil že dve leti. Tam sem bil, ko se je začela ebola, ampak ko se je situacija začela slabšati, sem hitro zapustil domovino. Od konca bolezni je zdaj minilo približno pol leta, zato sem letos spet odšel v Sierro Leone.
Katere jezike govorite?
Govorim angleščino. Moje pleme je eno največjih v državi in se imenuje Mende, drugo je Temne. Po očetovi strani sem Mende, po mamini Loko, ampak če sem povsem iskren, ne govorim nobenega od teh jezikov. Nekaj besed razumem, govorim pa ne. Rojen sem v Freetownu, a nikoli nisem bil v kateri od provinc in tu tiči težava; doma smo se vedno pogovarjali v angleščini. Imamo še en lokalni jezik krio, ki je kot 'pigeon english'. Kjerkoli v tujini sem igral, pa sem se naučil samo grdih besed. (smeh)
Ste imeli v Sloveniji kaj težav s komunikacijo?
Ne, saj približno 80 odstotkov ljudi govori angleško, kar mi je olajšalo življenje. (smeh) Nad tem niti nisem bil presenečen, saj vem, da sem prihaja veliko turistov, zato je normalno, da ljudje govorijo angleško.
Leta 2014 sem imel priložnost igrati s Koprom, zdaj pa sem opazil, da je kakovost nogometa v Sloveniji od takrat napredovala, kar je odlično za državo. Tu igra veliko dobrih in nadarjenih nogometašev.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Kot sem dejal, so bile to grde besede, ki pa jih nočem izgovoriti. Fantje jih vsak dan uporabljajo na treningu. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Ne, nimam. Grde besede poslušam ves čas, ko so igralci razburjeni, jih pogosto namenjajo drug drugemu. (smeh)
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Joj, če vam povem po pravici, ne počnem veliko stvari. Moje življenje teče nekako takole: nogomet, stanovanje, nogomet, stanovanje. Kadar imamo prosto, se odpravim na sprehod v mesto ali kaj takega, ničesar posebnega ne počnem. Toda tako ni samo tu v Sloveniji, tako živim tudi sicer. V Ljubljani uživam, je majhna in lepa. (smeh)
Kaj vam tu ni všeč?
Nič takega ni, da mi ne bi bilo všeč, vse je v najlepšem redu.
V čem smo si Slovenci in Sierraleonci najbolj podobni in najbolj različni?
Vse je odvisno od vzgoje, začne se pri tem. Ljudje imajo različno kulturo, zato se tudi vzgoja razlikuje. Verjetno so stvari, ki jih počnemo mi, vam nekoliko nenavadne, saj ste navajeni na drugačen način življenja, in seveda obratno. Sierraleonci imamo svojo tradicijo in svojo kulturo, toda nekaterih stvari tukaj ne bom delal, temveč se bom poskušal prilagoditi vašemu načinu življenja. To so razlike, medtem ko posebnih podobnosti ne bi mogel izpostaviti. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Sierraleonca?
Eden mi je poslal sporočilo, v katerem je zapisal, da je v Ljubljani, toda ni se nama uspelo uskladiti, da bi se srečala.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu v Sloveniji pokazali?
Najprej bi jih peljal na igrišče za trening, nato pa bi se odpravili še na stadion. Zagotovo bi šli v Staro Ljubljano in na Ljubljanski grad, kjer je zelo lep razgled na mesto. Drugje pa niti nisem bil. Ko sem pozimi prišel, nisem imel veliko časa, da bi šel na morje ali kam drugam. Se pa lahko zgodi, da se bom tja odpravil poleti.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Od začetka kariere še nisem doživel ničesar slabega, poniževalnega ali česa podobnega. Kjerkoli sem igral, je bilo vse normalno. Če moštvu ne gre, je povsem normalno, da te navijači izžvižgajo, to so razumljive stvari, toda da bi doživel kaj čudnega, to pa ne.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času sem kar sam. Prvič smo šli s soigralci skupaj ven po tekmi predzadnjega kroga v Velenju. Sicer pa tu ne poznam veliko ljudi, poleg tega imajo soigralci svoje družine in prosti čas posvetijo svojim najbližjim. To je povsem normalno, če bi bila tu moja družina, bi enako naredil tudi jaz.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Fantje me kličejo kar po imenu, se pravi Julius ali včasih Wobay, nobenega posebnega vzdevka nimam. (smeh)
S kom živite tu?
V Ljubljani živim sam, žena in sin živita v Veliki Britaniji. Odkar sem tu, še nista bila pri meni, ker sin hodi v šolo. Tudi jaz večino časa preživim v Veliki Britaniji, živimo pa v Newcastlu.
Kadar se želim s kom pogovarjati o nogometu, je to po navadi moja mama. Vedno ji povem o ponudbah, ki jih imam na mizi. Ona in tudi ostali me pri mojih odločitvah vedno podpirajo. Če sem zadovoljen jaz, so zadovoljni vsi.
Newcastle je izpadel iz premier lige.
Res je, ravno pred nekaj dnevi smo se pogovarjali o tem. Škoda, ampak tak je nogomet. (smeh)
Ali vas pesti domotožje?
Niti ne. Ko sem šel prvič od doma, na Ciper, je bilo precej hudo, zdaj pa sem se že navadil na takšno življenje. Navsezadnje tako živim že šestnajst let. Včasih je težko, ampak to je življenje, ki smo si ga izbrali. Poleg tega imamo sodobno tehnologijo, ki nam omogoča, da smo ves čas v stiku s svojimi bližnjimi.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Sierri Leone, kaj bi rekli?
Če bi moral izpostaviti eno stvar o Sierri Leone, bi rekel, da je tam zelo veliko nadarjenih nogometašev, ki samo čakajo na priložnost, da se lahko dokažejo. Pri tem se jim trudim pomagati tudi sam.
Nogomet je v vaši domovini najbolj priljubljen šport.
Da, daleč najbolj priljubljen šport je. Poleg nogometa imamo še košarko in tudi nekaj drugih, ampak noben se ne more niti približati nogometu. Tekme državne reprezentance na stadionu v živo spremlja štirideset tisoč ljudi.
Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobivate tu, v Sierri Leone ali v Sloveniji?
Življenje je cenejše v Sierri Leone, ampak je zanimivo, da denar v naši državi ni veliko vreden. Ko recimo zamenjaš sto ali tisoč evrov v našo valuto leone, dobiš zelo veliko denarja, ki pa zelo hitro izgine, ker nima nobene vrednosti.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Če bi mi ponudili slovensko državljanstvo, bi o tem premislil. Zakaj? Ker bi z lahkoto dobil britanski potni list, saj je moj sin Britanec. Slovenski in britanski potni list pa sta si podobna po tem, da bi z njima lahko brez težav potoval po svetu. Do zdaj še nisem premišljeval o tem, toda če bi dobil priložnost za to, bi bila gotovo vredna razmisleka.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Če sem pošten, ne vem. Nikoli nisem preveril tega podatka. Vem, da je manj kot v Sierri Leone. Mogoče tri milijone, manj?
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne, ne poznam nobene slovenske jedi. Ne samo v Sloveniji, tudi sicer večinoma jem testenine in piščanca ali testenine in zrezek ter solato. V glavnem jem takšno hrano, včasih še riž.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne, ne poslušam slovenske glasbe. Poslušam RnB, hip hop, nigerijsko in glasbo iz Sierre Leone.
Doma nisem bil že dve leti. Tam sem bil, ko se je začela ebola, ampak ko so se stvari začele slabšati, sem hitro zapustil domovino. Od konca bolezni je zdaj minilo približno pol leta, zato sem letos spet odšel v Sierro Leone.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Z nobeno nisem hodil, ampak vem, da so tu lepe ženske, saj sem jih videl kar nekaj. (smeh)
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Ne, samo nogomet gledam, nobenih drugih športov. Vem, da imate nekaj športov, ki jih sploh ne razumem. Na primer tistega na drsalkah, ki ga igrajo s palicami, saj niti ne vem, kako se imenuje. (smeh)
Hokej.
Da, tega športa resnično ne razumem. (smeh) Drugače pa si občasno rad ogledam kakšen teniški dvoboj.
Za kateri nogometni klub navijate?
Če sem iskren, nisem človek, ki bi navijal za eno ekipo, na primer za Barcelono. Kadar gledam nogomet, rad vidim fair play in dobro igro. Naj zmaga moštvo, ki je boljše, to mi zadostuje, tako da nimam kluba, za katerega bi navijal. Rad vidim pošten nogomet in naj zmaga boljše ali srečnejše moštvo, nogomet gledam na tak način.
Vem, da imate nekaj športov, ki jih sploh ne razumem. Na primer tistega na drsalkah, ki ga igrajo s palicami, saj niti ne vem, kako se imenuje. (smeh)
Stari ste 32 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
O prihodnosti sploh ne razmišljam, ker verjamem v usodo. Kar ti je namenjeno, se bo zgodilo, ne glede na vse, v to verjamem. Seveda bi rad igral nogomet še kakšni dve leti, mogoče tri, potem pa bi se upokojil. Takšen je moj načrt, ampak kot sem dejal prej, ne vem, ali se bo to zgodilo, odvisno od usode.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Sporočilo bi rad namenil navijačem Olimpije: zahvaljujemo se jim za podporo, ki nam jo izkazujejo vso sezono. Tega ne bi mogli doseči brez njih. S svojo podporo so nam dali moči, da smo osvojili prvenstvo, zato smo jim zelo hvaležni. Upamo, da bodo še naprej tako navijali, saj jih vedno potrebujemo, brez njih nam ne more uspeti. Še enkrat se jim zahvaljujem, prav tako pa bi čestital še predsedniku.
