Slednji je poleti zapustil Domžale in se pri 28 letih prvič v karieri podal v tujino.
UROŠ KORUN
rojen: 25. maj 1987
država: Poljska (Gliwice)
šport: nogomet
klub: Piast Gliwice
Nekdanji mladi reprezentant je v preteklosti igral še za Celje, Dravinjo in Rudarja. Branilec z Vranskega je bil po koncu zadnje sezone Prve lige Telekom Slovenije celo uvrščen v enajsterico lige.
Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili za selitev na Poljsko?
Menedžer me je poklical in mi dejal, da se zame zanimata dva poljska kluba. Potem mi je tudi trener Domžal Luka Elsner potrdil, da se nekaj dogaja. Seveda mi je bilo vse skupaj zanimivo in sem bil zainteresiran za prestop. Na koncu se je vse lepo izteklo in sem postal član Piast Gliwic.
Kateri je bil drugi klub?
Mislim, da je bila to Cracovia.
So vas spremljali že dlje časa?
Obstajala je možnost, da bi odšel že pozimi, a se kluba takrat nista uspela dogovoriti glede prestopa. Po tistem sem že malo pozabil na vse skupaj, nisem verjel, da bi se lahko uresničilo pozneje. Toda pri Piastu so še naprej iskali srednjega branilca in poleti je prišlo do prestopa.
Za vami je bila zelo dobra sezona, bili ste izbrani v postavo leta, ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
O kakšni drugi ponudbi ne vem nič. Zgodi se, da včasih pokličejo menedžerji in predstavijo kakšno možnost za prestop, a ni bilo nič konkretnega.
Prej ste igrali v zvezni vrsti, nato ste se prelevili v branilca.
Na začetku kariere sem bil celo napadalec. Ko sem prišel v člansko konkurenco, sem najprej igral v zvezni vrsti, zadnje tri, štiri sezone pa igram na mestu osrednjega branilca.
Na začetku kariere sem bil celo napadalec. Ko sem prišel v člansko konkurenco, sem najprej igral v zvezni vrsti, zadnje tri, štiri sezone pa igram na mestu osrednjega branilca.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom na Poljsko?
Niti ne, najprej sem se pogovoril s Sašo Aleksandrom Živcem, ki sem ga povprašal o vsem. O poljskem prvenstvu in življenju tu mi je povedal samo lepe stvari. Dejal je, da gre za lepo okolje in da je škoda izgubljati besede o nogometni infrastrukturi na Poljskem. Ko sem izvedel, da bova igrala v istem klubu, ni bilo več niti najmanjšega dvoma, kje bom nadaljeval kariero.
Na Poljskem igra precej Slovencev, ste v stikih, se družite?
Smo v stikih, vendar se ne družimo. Včasih se slišim s Popovićem, ki je z Jovićem v Krakovu. Zdaj je prišel še Bratanović, s katerim sva skupaj igrala v Rudarju, zagotovo so bova v kratkem slišala.
Pri 28 letih ste šli prvič v tujino. Ali je bilo že prej kaj možnosti za to in ali vam je žal, da niste šli že prej?
Bilo je nekaj možnosti, da bi šel že prej. Pri dvajsetih, ko sem bil v Celju, je obstajalo zanimanje, a se kluba takrat nista dogovorila. Zdaj mi je malo žal, da se to ni zgodilo že prej, toda o tem ne razmišljam. Potrudil se bom, da bi čim bolje izkoristil trenuten položaj. Čim dlje bi rad ostal v tujini.
Pred šestimi leti ste preživljali najhujše trenutke v karieri, ko ste bili pol leta brez kluba.
Res je, s takratnim trenerjem Celja Milanom Djuričićem se nisva najbolje ujela in zahteval sem prekinitev pogodbe. Ker še nisem imel 21 let, bi moral klub, v katerega bi šel, plačati nadomestilo. To je bilo zelo visoko, saj sem bil član mlade izbrane vrste. Štirje meseci so mi manjkali do 21. rojstnega dneva in nihče ni želel plačati recimo 400 tisoč evrov za tistih nekaj mesecev. To je bila tudi napaka mojega nekdanjega menedžerja. Igral sem za SPINS, pri katerem je bil trener Bojan Prašnikar, ki me je nato na srečo odpeljal v Velenje, če me ne bi, bi bil premor lahko še daljši. Po enem letu je Prašnikarja nasledil gospod Djuričić in spet so se začele dogajati čudne stvari. Bil sem suspendiran in podobno, potem pa me je poklical Matej Oražem in odšel sem v Domžale, kjer sem preživel štiri zelo lepe sezone.
Kakšna je razlika med slovensko in poljsko ligo?
Razlik je precej, največje so v številu navijačev, medijski pokritosti tekmovanja in velikosti stadionov. Kar zadeva igro, se na Poljskem igra bolj na moč in malo hitreje. Toda igralci tehnično niso na tako visoki ravni kot v slovenski ligi. Klubi so precej bogatejši, sposobni so pripeljati tujce za več milijonov evrov in posledično je liga kar močna. Moram pa izpostaviti, da malo preveč podcenjujemo našo ligo, ki je daleč od slabe.
Hitro ste si izborili mesto v udarni enajsterici.
Ekipi sem se pridružil teden pred začetkom prvenstva. Trener mi je takoj povedal, da računa name. V prvem krogu je bilo nekaj težav s papirji, nato sem se hitro privadil, k čemur je veliko pripomogel trener, ki je rekel, da bo name računal, tudi če na prvih nekaj tekmah ne bo šlo vse po načrtih. Za zdaj je vse v redu in redno igram.
Kakšen klub so Piast Gliwice?
Za poljske razmere je to manjši klub, zato je še toliko večje presenečenje, da smo prvi na lestvici. Dolgo je igral v drugi ligi, v prvi je šesto sezono in se po navadi bori za obstanek, v najboljšem primeru je uvrščen v sredino lestvice. Navijačev ima približno toliko kot Maribor, kar je za Poljsko malo.
Kar zadeva igro, se na Poljskem igra bolj na moč in malo hitreje. Toda igralci tehnično niso na tako visoki ravni kot v slovenski ligi.
Jeseni ste dosegli zadetek, prispevali dve podaji, trikrat ste bili izbrani v postavo kroga, kako ste zadovoljni s svojimi igrami?
Vedno je lahko boljše, ampak glede na to, da sem zamenjal okolje, sem zelo zadovoljen. Lahko bi zabil še kakšen gol več, če sem povsem iskren, sem imel jeseni več priložnosti za gol kot prej v treh letih skupaj. (smeh) Ekipa v celoti ima za sabo odlično polsezono, imamo precej razlogov za zadovoljstvo.
Lani je bil Piast na koncu deseti, kakšne cilje imate letos?
Pred začetkom sezone je bil cilj, da smo med osem, a so nato pričakovanja malo zrasla. Navijači že razmišljajo o naslovu prvaka, medtem ko v klubu ne zahtevajo prvega mesta. Pred sezono zastavljen cilj smo že izpolnil in v drugi del lahko gremo sproščeni. Vemo, da imamo dobro ekipon in če se nam stvari izidejo, bi bilo lahko zelo zanimivo.
Imate pet točk prednosti pred glavno favoritinjo za naslov prvaka Legio, vsi na Poljskem samo čakajo, kdaj boste padli.
Vsi nam pravijo, da smo palček in kako neverjetno je, da smo tako dobri. Zanimivo je, da je ekipa pred sezono izgubila vse prijateljske tekme, ko je šlo zares, pa je začela zmagovati. To nam je dvignilo samozavest in smo kar nevarni. Do konca rednega dela je še osem tekem, potem se lestvica razdeli na pol in tudi točke se razpolovijo, zato si je težko priigrati večjo prednost. Na vrhu smo od četrtega, petega kroga in odtlej se ugiba, kdaj bo Piast padel. Pa kar ne pademo. Nobena ekipa nas ni nadigrala, še na tistih tekmah, ki smo jih izgubili, smo bili boljši, zato sem optimist, lahko se zgodi marsikaj.
Je prišlo do kakšnih sprememb v ekipi?
Odšel ni nihče, prišli pa so štirje igralci. Konkurenca se je malo zaostrila, hitro pa bomo videli, ali je to bolje ali slabše.
Na Poljskem je nogomet šport številka ena, za njim so verjetno košarka, odbojka in rokomet.
Nogomet je absolutno šport številka ena, na televiziji so oddaje na vseh programih, povsod je nogomet. Košarka in rokomet se tudi spremljata. Odbojka je bila hit, ko so bili Poljaki svetovni prvaki. Njihov lanski poraz s Slovenijo na evropskem prvenstvu je bil mala katastrofa, zato sva jih z Živcem malo zafrkavala.
Če že moram izbrati, bi izbral Maribor. Sem z Vranskega, torej sem nekje na meji, ampak se imam za Štajerca. (smeh)
Poljaki so pred kratkim organizirali rokometno EP, kako so sprejeli poraz s Hrvaško s 14 goli razlike in uvrstitev na sedmo mesto?
V ekipi imamo tudi Hrvata, zato je bil nekaj dni cirkus glede tega. Poljaki so bili močno razočarani, ker so računali na medaljo, in to kar na zlato.
Koliko gledalcev imate v povprečju na tekmah?
Povprečje na naših tekmah je okoli sedem tisoč ljudi, lani jih je bilo približno pet tisoč. Na gostovanju pri Legii se je zbralo dobrih dvajset tisoč gledalcev, to je bilo tudi najbolj vroče gostovanje, ki sem ga doživel. Domačini so se nam želeli približati na lestvici, a smo odigrali zelo dobro in v izjemnem vzdušju osvojili točko (1:1).
Spremljate slovensko prvenstvo?
Če povem iskreno, ga spremljam bolj kot prej. Ogledal sem si 99 odstotkov tekem Domžal, v stiku sem z bivšimi soigralci. Upam, da bodo Domžalčani zdržali ter malo pomešali štrene Olimpiji in Mariboru.
Koga bi na koncu raje videli na vrhu, Maribor ali Olimpijo?
Če že moram izbrati, bi izbral Maribor. Sem z Vranskega, torej sem nekje na meji, ampak se imam za Štajerca. (smeh)
Kako ste se navadili na življenje na Poljskem?
Razen tega, da se malo težje zmenim, kaj bom jedel in pil, je drugo podobno. (smeh) Nobenih večjih težav ni bilo s prilagajanjem. Pri tem mi je veliko pomagal Živec, prav tako je med soigralci veliko tujcev, s katerimi smo kar povezani. Tudi na splošno so Poljaki v redu, nekaj časa sicer potrebujejo, da se odprejo, ko te vzamejo za svojega, pa je vse skupaj malo lažje.
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?
Na začetku jih je bilo nekaj, zdaj je že precej lažje. Zaradi tega je bilo kar nekaj smešnih situacij. Bolj kot jim govoriš, da jih ne razumeš, bolj ti razlagajo v poljščini. (smeh) Živec mi je na začetku pomagal s prevajanjem, zdaj pa tudi sam že govorim nekaj poljščine.
Kako je z angleščino?
Mlajši še nekako znajo angleško, starejši pa se niti ne trudijo z njo.
Poljščina je podobna slovenščini.
Res je, če govorijo počasi, je v redu, sicer se lahko zgodi, da sploh nič ne razumem. (smeh) Trener nam govori v nekakšni mešanici poljščine in češčine, ko ga nihče ne razume, ga jaz še največ. (smeh) Osnove poljskega jezika že obvladam.
Policisti me še niso ustavili, zanimivo pa je bilo, ko smo pred semaforjem stali vzporedno, prepoznali so me in mi začeli mahati. (smeh)
Ste se kaj učili poljsko?
Ne, nič se nisem posebej učil. Z dekletom sva dala hčerko v vrtec, zato se bova morala midva malo bolj potruditi z učenjem poljščine, da ne bo samo hči govorila jezik. To me kar malo skrbi, da bo mala znala bolj kot jaz. (smeh)
Kakšno mesto so Gliwice?
Za poljske razmere so Gliwice manjše mesto, čeprav imajo okoli 190 tisoč prebivalcev. Vse je pri roki, lahko bi jih primerjal z Ljubljano. V središču mesta se precej dogaja. Kar zadeva arhitekturo, so se precej modernizirale, veliko se gradi. Malo se še vidi ostanke iz obdobja železne zavese.
Slovenci imamo stereotipno predstavo, da je Poljska manj razvita od Slovenije, vendar ni povsem tako.
Da, tudi sam sem slišal, da naj bi bilo tako, ampak je daleč od tega. V nekaterih stvareh so Poljaki že pred nami.
V katerem delu mesta živite?
Živim v stanovanjskem bloku v strogem središču mesta.
Vam je stanovanje uredil klub ali ste ga našli sami?
Živec mi je povedal za to stanovanje, ker je v njem živel bivši soigralec. Ogledal sem si ga in ga vzel, pa tudi Živec živi minuto stran, kar je sploh priročno.
Je sicer težko najti primerno stanovanje?
Če sklepam po tem, kakšna stanovanja imajo soigralci, bi rekel, da sploh ni problem. Stanovanja so nova in lepo opremljena. Vem pa, da je soigralec naročil čistilko, ki ob prihodu kar ni mogla verjeti, kako lepo je stanovanje. Po tem bi sklepal, da obstajajo tudi veliko slabša.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko med 60 in 70 kvadratnih metrov, najemnina pa skupaj s stroški znaša 500 evrov.
Poljakinje so kar v redu, zelo so postavne. Tudi sicer na Poljskem ni dosti debelih ljudi. Tako bom rekel, Poljakinje so 'luštne', ampak Slovenke so najboljše. (smeh)
Verjetno je malo višja, ker ste nogometaš
Res je. Prav gotovo bi lahko vsaj sto evrov odšteli in dobili normalno ceno.
Ali vas ljudje prepoznajo, ko se sprehodite po mestu?
Da, ljudje se obračajo za mano, kar je zame nekaj novega. Zdaj, ko nam gre dobro, me pozdravljajo, mi čestitajo. Veliko se družim s soigralci, skupaj hodimo po mestu, zaradi tega smo še malo bolj opazni.
Kako Poljaki poznajo Slovenijo?
Ne najbolj. Približno vedo, kje je. Dogaja se, da nas zamenjujejo s Slovaško. Še najbolj nas poznajo zaradi tega, ker gredo prek naše države na Hrvaško na morje.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, v klubu so imeli v preteklosti nekaj težav s tem, da so nogometaši razbijali avtomobile, od letošnje sezone zato tega ni več.
Kakšni vozniki so Poljaki?
Rekel bi, da so precej nepotrpežljivi, a so na drugi strani vseeno solidni. Čez mesto se v območju, kjer je omejitev 30 kilometrov na uro, vozijo s 70 ali 80 kilometri na uro, zato so včasih malo nevarni.
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Policisti me še niso ustavili, zanimivo pa je bilo, ko smo pred semaforjem stali vzporedno, prepoznali so me in mi začeli mahati. (smeh)
Kako je urejen javni prevoz?
Po mestu vozijo avtobusi, so pa Gliwice z drugimi mesti povezane z železnico. Avtobusi so podobni kot v Sloveniji. V središču mesta je mogoče videti veliko novih avtomobilov, seveda je tudi nekaj starih, mogoče bi celo lahko rekel, da je vozni park malo boljši kot v Sloveniji.
Koliko stane liter bencina?
Težko povem točno ceno, ampak je nekoliko cenejši kot v Sloveniji.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na vsa gostovanja se z avtobusom odpravimo dan pred tekmo. Razen v Gdansk, tja smo se vozili devet ur in smo šli dva dni prej. Potovanja se lahko zavlečejo, toda ceste so na visoki ravni. Med vožnjo domov sem opazil, da so na Češkem veliko slabše.
Ste se na Poljskem srečali s kriminalom?
Ne, nič takega se ni zgodilo. Za zdaj je vse pozitivno.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev, se ljudje pritožujejo, da nimajo denarja?
Brezdomcev je precej, toliko jih ni niti v Ljubljani, na splošno pa se kriza ne pozna. Precej je premožnih ljudi, prepad med njimi in revnimi je velik.
V Varšavi so bili množični protesti, Poljaki so namreč odločno proti temu, da bi kdo prišel v njihovo državo, zato tu niti ni bilo veliko beguncev. Zgodilo se je nekaj velikih protestov, a se je to hitro umirilo.
Kakšno je nočno življenje v Gliwicah?
Enkrat sem bil zunaj, nočno življenje v Gliwicah je kar razgibano. Diskotek ni, a je zato veliko manjših klubov. Vsak dan se nekaj dogaja, v središču mesta je pestro. Poljaki res veliko pijejo, česa takega še nisem videl. Radi se zabavajo, vodko pijejo kot vodo. (smeh)
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Večinoma sem z dekletom in hčerko, gremo malo do Krakova, Vroclava ali pa samo ven, na sprehod.
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
V Gliwicah ni nekih posebnih zanimivosti, zato je bolje iti v Auschwitz, Krakov, Vroclav, Varšavo.
Kako vam je všeč poljska kuhinja?
Hrana je super. Čeprav sem malo bolj izbirčen, nisem imel nobenih težav s tem. Poskusil sem piroge, to so neke vrste polnjeni ravioli, in juho žurek, juhe so tu na splošno zelo dobre.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
To je bolj vprašanje za moje dekle, ni mi še omenilo, da bi našlo kaj slovenskega. (smeh)
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Cene na Poljskem so precej nižje, košarica v trgovini je vsaj 20 odstotkov cenejša. Restavracije so prav tako poceni, v boljši restavraciji za kosilo odšteješ osem evrov.
Ste spoznali kakšnega Slovenca na Poljskem?
Ne, nisem. Večinoma so v večjih mestih, v Krakovu, Varšavi, v Gliwicah pa mislim, da ni nikogar.
Morda poslušate poljsko glasbo?
Na žalost jo poslušam preveč. Po vsaki zmagi poslušamo njihovo domačo glasbo. Sicer jo lahko poslušaš, ampak največ pet minut. (smeh)
Kako ste se navadili na to, da filme na televiziji sinhronizira samo en človek, ki bere za vse?
Joj, to je res katastrofa, zaradi tega sem si zelo hitro priskrbel slovenske programe. (smeh)
Kako bi opisali Poljake?
Dokler te ne spoznajo, so precej zadržani. Ko te vzamejo za svojega, se sprostijo. Rekel bi celo, da so po tej plati kar podobni Slovencem.
In kakšne so Poljakinje?
Kar v redu, zelo so postavne. Tudi sicer na Poljskem ni dosti debelih ljudi. Tako bom rekel, Poljakinje so 'luštne', ampak Slovenke so najboljše. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo na Poljskem?
Izpostavil bi predvsem nogometni vidik, stadioni so izjemni, medijska pozornost je neverjetna. Ko prideš iz slovenske lige, potrebuješ nekaj časa, da se temu malo prilagodiš, ker prej na te stvari nisi bil navajen.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Zjutraj ne moreš nikamor na kavo, ker so lokali zaprti do desetih ali pa še dlje.
Stadioni so izjemni, medijska pozornost je neverjetna. Ko prideš iz slovenske lige, potrebuješ nekaj časa, da se temu malo prilagodiš, ker prej na te stvari nisi bil navajen.
Ali imajo kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Ne vem, ali lahko to uvrstim pod navado, ampak veliko pijejo. (smeh) Že sredi dneva ljudje v velikih količinah uživajo alkohol.
Kako na Poljskem odmeva begunska kriza?
Na začetku je bila ta tema odmevna, ko so Poljaki protestirali proti beguncem. V Varšavi so bili množični protesti, Poljaki so namreč odločno proti temu, da bi kdo prišel v njihovo državo, zato tu niti ni bilo veliko beguncev. Zgodilo se je nekaj velikih protestov, a se je to hitro umirilo.
Ko povprečnemu Slovencu omenimo Poljsko, pomisli na to, da Poljaki popijejo veliko alkohola, so zelo verni in manj razviti od nas, na kaj pomislite vi?
Tudi sam bi pred prihodom na Poljsko pomislil na približno iste stvari. Zdaj pa predvsem pomislim na to, da so Poljaki prijazen, športen narod, ki je močno povezan z nogometom.
Stari ste 28 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Nimam se za starega, čeprav sem v Sloveniji že pri 25 letih poslušal o tem, da sem izkušen. Na Poljskem je veliko starejših igralcev in še dolgo mislim igrati nogomet. Upam, da čim dlje v tujini, nič ne bi imel proti temu, da bi ostal na Poljskem. Ambicija je, da čim bolj izkoristim tujino in podpišem še kakšno dobro pogodbo.
Ne vem, ali lahko to uvrstim pod navado, ampak veliko pijejo. (smeh) Že sredi dneva ljudje v velikih količinah uživajo alkohol.
Bili ste član mladih reprezentanc, ali kaj razmišljate o igranju za člansko izbrano vrsto?
Normalno je, da si vsak želi igrati za reprezentanco, ampak po pravici povedano, ne razmišljam o tem. Ne delam si utvar, da bom pri teh letih debitiral za reprezentanco. Mogoče je bila prej to želja, zdaj pa je prioriteta igranje v tujini, bolj premišljujem o tem.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Poljskem?
Ne, to ne bi šlo. Ne ker mi ne bi bilo všeč, toda želim si biti v Sloveniji, tam je moj dom in tega ne bi spremenil.
