Za ekipo Al Aina igrata Aleksander Petrov in nekdanji reprezentant Jure Stopar. Tridesetletnik iz Radomelj je v ZAE prišel lani poleti, pred tem je v domovini branil barve Slavije, Maribora in Olimpije, v tujini pa se je preizkusil na Danskem in v Franciji, kjer je bil tudi prvak druge lige.
JURE STOPAR
rojen: 17. januar 1986
država: ZAE (Al Ain)
šport: hokej
klub: Al Ain Theebs
Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili kariero nadaljevati v Združenih arabskih emiratih?
S finskim trenerjem Mattijem Luomo, ki dela tukaj, sem se pogovarjal že ob koncu lanske sezone. Pri tem mi je pomagal Aleš Burnik prek nekega drugega prijatelja, tako da je kar nekaj ljudi vpletenih v to. (smeh) Manj razvite hokejske države, kot so Združeni arabski emirati, Katar in podobno, na Finsko pošiljajo prošnje za trenerje in tako je prišla še do mene.
Ste imeli kaj pomislekov glede odhoda v ZAE, ob omembi te zalivske države nam hokej nikoli ne bi prišel na misel?
Ne, prav nič, preprosto sem se prepustil toku dogodkov. S trenerjem Luomo sem bil ves čas v stiku, on tu dela že peto leto in mi je razložil vse podrobnosti. Zaupal sem mu in odšel.
V Al Ainu ste trener in igralec.
Delam s selekcijama do devetega in dvanajstega leta starosti. Naš klub se od ostalih razlikuje po tem, da delamo skoraj izključno z domačimi fanti. V ZAE je ogromno priseljencev, sploh v Dubaju in Abu Dabiju, v Al Ainu ohranjajo tradicijo, kar je želja šejka Zayeda, tako da je to bolj muslimansko mesto in jih je tu malo manj. Lahko povem, da imam v svojih ekipah le tri tujce, v članskem moštvu pa nas je šest.
V karieri ste odigrali šest tekem za izbrano vrsto, zadnja tri leta pa se niste profesionalno ukvarjali s hokejem, zakaj?
Ko sem igral v Olimpiji, me je vse minilo. Nisem dobil priložnosti za igro, in to je bil povod. Prav tako ni bilo toliko denarja, da bi lahko živel od tega. Kjerkoli v Sloveniji sem igral, je bila težava denar. Življenja si nisem mogel predstavljati, da bi ves čas zamujale plače. V tujini mi je bilo lepo, imel sem priložnost, da bi še dve leti ostal v Franciji, a sem se raje vrnil domov, ker sem želel zaključiti šolo in od tu nadaljevati. S ponudbo iz ZAE se je vse malo spremenilo, toda šolo še vedno delam, in sicer ekonomsko smer na Gea Collegeu. Naneslo je, da sem moral zapustiti Slovenijo in iti v tujino, tu je življenje boljše.
Ko sem igral v Olimpiji, me je vse minilo.
Kakšen hokej se igra v ZAE?
Naše člansko moštvo je bilo lani drugo, letos smo zmagali na treh tekmah od enajstih. Soigralci pravijo, da se liga vsako leto izboljšuje. V Dubaju in Abu Dabiju so klubi v lasti Kanadčanov, Rusov in tako naprej. Kluba v Abu Dabiju in Al Ainu pa financira ministrstvo za šolstvo. Hokej je na kar dobri ravni, povečini igrajo Kanadčani, Rusi in Finci. V ligi je sedem klubov, ta teden se je končal redni del, februarja se bo začela končnica, ki bo trajala en mesec.
Sprva smo bili dogovorjeni, da mi bo klub februarja povedal, ali bomo podaljšali sodelovanje. Vendar se je to zgodilo že decembra, ko sem podpisal novo dveletno pogodbo. Zadovoljni so z mano, forma se dviguje in trenutno sem prvi strelec ekipe.
V ZAE je nogomet šport številka ena, kje je hokej?
Za domačine je nogomet res šport številka ena, toda za tujce je to ragbi. Hokej je daleč zadaj, smo pa z ministrstvom za šport podpisali pogodbo, ki nam je omogočila, da nam šole vsak teden na preizkušnjo pripeljejo 30 domačih fantov. Z otroki kar dobro delamo, imamo jih vse več. Ko sem avgusta prišel v klub, je bilo samo pet otrok, zdaj jih je malo čez 30. Vsak lokalni otrok, ki se vpiše v hokejsko šolo v Emiratih, od države dobi opremo, ni mu treba plačevati članarine, prav tako ima organiziran prevoz na trening in potem domov.
Koliko drsališč je v ZAE?
Eno je v Al Ainu in Abu Dabiju, dve sta v Dubaju. Eno od teh je v nakupovalnem središču, tako da je kar zanimivo igrati na njem.
Kako ste se navadili na življenje v ZAE?
Zelo je različno od življenja v Sloveniji. Pri nas smo navajeni delati, tu pa vse poteka bolj počasi. Najbolj me je motilo, ko je bilo avgusta 55 stopinj Celzija, poletje je bilo zelo vroče. Zdaj pa se temperature dvignejo nekje do 33 stopinj Celzija.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Ne, ker vsi odlično obvladajo angleščino. Toliko je tujcev, da so vsi prisiljeni govoriti angleško. Lahko povem, da je zelo veliko povpraševanje po učiteljih in stevardesah iz tujine.
Znate kaj arabščine?
Poznam nekaj osnovnih besed. Drugače pa je moja želja, da bi se naučil več, imam tudi zgoščenko za učenje arabščine. Ko bom imel več časa, se bom posvetil še temu.
Kakšno mesto je Al Ain?
V Al Ainu je veliko zelenja, veliko je oaz, mesto je povsem drugačno od Abu Dabija in Dubaja. Stavbe so nizke in ni tistih visokih stolpnic, kot smo jih vajeni s fotografij.
V katerem delu mesta živite?
Tu ni starega dela mesta, kot jih poznamo pri nas. Živim pa v središču mesta. Moram priznati, da je življenje vrhunsko, ljudje so zelo prijazni, zate so pripravljeni narediti vse. V ZAE se počutim zelo domače.
Zadovoljni so z mano, forma se dviguje in trenutno sem prvi strelec ekipe.
Živite v hiši ali stanovanju? Vam je tega uredil klub ali ste ga našli sami?
V stanovanju, ki si ga delim s še enim Slovencem, Aleksandrom Petrovom. On ima v našem klubu vlogo drugega vratarja, ob tem pa skrbi še za razvoj mladih vratarjev.
Stanovanj je veliko. Poleg tega se jih tudi veliko gradi, tako da je ponudba zelo dobra.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Cene so kar visoke. Stanovanje ima dve sobi, z dvema straniščema, kopalnico, kuhinjo in dnevno sobo, stane pa približno tisoč evrov na mesec. To je v Al Ainu, kar zadeva prej omenjene stevardese in učitelje, jim delodajalci v Dubaju nudijo pravo razkošje. Njihova stanovanja so na primer trikrat dražja.
Ali ostali sosedi vedo, da ste hokejist?
Ne, ne vedo. Tudi sicer po mestu prepoznajo samo nogometaše, ti so pravi zvezdniki.
Kako v ZAE poznajo Slovenijo?
Ko sem igral v Franciji, nihče ni vedel za Slovenijo. Ko sem omenil Jugoslavijo, so vsi vedeli, kje je to. Približno podobno je tudi tukaj. Domačini radi potujejo, ampak gredo v Evropi najraje v Nemčijo. Ko sem jim pokazal fotografije Slovenije, so mi obljubili, da bodo prišli tudi k nam. (smeh)
Imate na voljo klubski avto?
Da.
Kakšni vozniki so prebivalci ZAE?
Stanje na cestah je katastrofalno. (smeh) Zaradi sonca imajo ljudje skoraj vsa stekla v avtu oblepljena z zaščitno folijo, tudi vetrobranskega, in to približno do polovice, tako da slabo vidijo.
Je na ulicah veliko policistov?
Nikoli se ne bodo pripeljali za tabo in te ustavili ter preverjali dokumente. Tu je zelo priljubljeno, da ljudje predelujejo avtomobile, zato imajo velikokrat težave zaradi prehrupnih motorjev, za kar dobiš kazen. Veliko je radarjev, kazen za prehitro vožnjo pa znaša okoli 80 evrov.
Slovensko vozniško dovoljenje v ZAE ne velja.
Slovenija in ZAE se nista dogovorila, da bi se vozniško dovoljenje samo prevedlo, tako da sem ga moral opravljati še enkrat. Podobno kot Indijci, Pakistanci ... Celo Hrvati s tem nimajo težav.
V Al Ainu je veliko zelenja, veliko je oaz, mesto je povsem drugačno od Abu Dabija in Dubaja.
Kakšen je vozni park v ZAE?
Vsak ima doma tri avte: enega za puščavo, pravijo, da so za to najboljši nissani in toyote, en športni avto in enega za trgovino.
Država je bogata z nafto, koliko stane liter bencina?
Do velike spremembe je prišlo lani avgusta, ko je cena skočila s 25 centov na 50. Zdaj pa stane 42 centov.
Ne, nikoli nisem niti videl niti slišal o kakršnemkoli kriminalu. Vprašal sem ljudi, ki delajo na policiji, ali se dogaja kaj takega, in so mi odgovorili, da včasih kdo ukrade kakšno avtomobilsko gumo ali kaj podobnega. Resnega kriminala pa ni, na primer ropa trgovine ali kraje denarja.
Kakšno je nočno življenje v Al Ainu, ali se da dobiti alkohol?
Nočno življenje obstaja, alkohol pa se prodaja v hotelih, vendar je zelo drag. Pivo stane deset evrov, recimo kava je pet evrov, sadne pijače prav tako pet evrov. To je precej dražje kot pri nas.
Slovenija in ZAE se nista dogovorila, da bi se vozniško dovoljenje samo prevedlo, tako da sem ga moral opravljati še enkrat. Podobno kot Indijci, Pakistanci ...
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
V najbližjem hotelu sem dobil članstvo, tam imam na voljo bazen in fitnes. Tri dni na teden imam prosto, tako da grem vsak konec tedna v Abu Dabi ali Dubaj na plažo in uživam življenje.
Kakšna je arabska kuhinja?
Nekaj sem poskusil, bil sem v puščavi z domačini, ki so pripravili nekaj domače hrane. Vse ima za osnovo piščanca in moram reči, da je zelo okusno.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Ne, toda slišal sem, da je v Dubaju trgovina, v kateri se da dobiti tudi slovenske izdelke.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Hrana v trgovinah ni draga, včasih dobim občutek, da je cenejša kot v Sloveniji. Mogoče je kakšno meso dražje. Trgovine so cenejše, kar zadeva restavracije, so te na zelo visoki ravni in so malo dražje kot pri nas, zrezek ali biftek pa recimo lahko dobite tudi za dvajset evrov.
O terorizmu se tu nihče ne pogovarja. Ljudje preprosto sovražijo dejstvo, da jih – kamorkoli pridejo – povsod obravnavajo kot teroriste.
Se družite tudi z ljudmi zunaj hokejskih krogov?
Da, družim se tudi z ljudmi zunaj hokejskih krogov. Recimo domačini zelo radi kadijo šišo in pijejo čaj. Jaz ne kadim šiše, a mi je zanimivo to njihovo uživanje v življenju.
Spoznal sem nekaj stevardes, ki jih je tu precej. Na facebooku imamo Slovenci, ki živimo v ZAE, svojo stran. Februarja bomo imeli slovenski piknik, da se malo spoznamo. (smeh)
Ali gledate televizijo, imajo filme sinhronizirane?
Gledam jo bolj malo, ker se veliko učim. Filmi so opremljeni s podnapisi, tako je tudi v kinematografih.
Kako bi opisali domačine?
Niso ravno preveč delavni. (smeh) Živijo dobro življenje, niso pokvarjeni, in res jih imam rad. Zelo so prijazni, odprti.
Konec novembra smo imeli v Abu Dabiju predsedniški turnir, na katerem smo igrali z ekipo beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka.
Kakšne so ženske?
Žensk ne smeš gledati, in to je treba spoštovati. Vendar se mi je že nekajkrat zgodilo, da so same pristopile k meni in me prosile za facebook ali instagram naslov. (smeh) Nenavadno in zanimivo.
Torej imajo ženske veliko več pravic kot denimo v Savdski Arabiji.
Da. Vse je bolj liberalno, pravice imajo take kot tujke, ki pridejo živet v ZAE. Domačini zaslužijo trikrat več od tujcev, zato ženske ne delajo. Ko se poročijo, jim država financira polovico hiše ali celo še malo več. Dobijo še dobro plačo in svojega šoferja ter služkinjo, ki čuva otroke. Nič jim ne manjka. Toda zaradi teh stvari so otroci zelo razvajeni, manjka jim spoštovanja.
Kaj vas je najbolj navdušilo v ZAE?
Izpostavil bi Abu Dabi, to mesto mi je res všeč. Tam je tudi najlepša plaža Saadiyat beach.
Kaj vas najbolj moti?
Moti me delovna sila iz Pakistana, Indije. Ti ljudje tu nikakor niso priljubljeni. Oni so tudi najslabši vozniki, izpit delajo tudi po trikrat, štirikrat.
Alkohol se prodaja v hotelih, vendar je zelo drag. Pivo stane deset evrov, recimo kava je pet evrov, sadne pijače prav tako pet evrov.
ZAE so muslimanska država, kje se to najbolj pozna?
V Al Ainu ni stolpnic, hiše so tipične muslimanske, brez strehe. Manjka mi pravzaprav nič, pogrešam samo mamino kuhinjo, vse ostalo imam. (smeh)
Ali kaj občutite sirsko krizo?
Ne. O terorizmu se tu nihče ne pogovarja. Tudi po bombnih napadih v Parizu ni bilo veliko govora o tem. Na poročilih je bila to bolj kratka in obrobna novica. Ljudje preprosto sovražijo dejstvo, da jih – kamorkoli pridejo – povsod obravnavajo kot teroriste. Zato se s temi stvarmi ne ukvarjajo.
Sezona traja osem mesecev, otroke pa vodim deset mesecev. Do maja bom tu, potem bom šel za dva meseca v Slovenijo.
Ali imajo v ZAE mogoče kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Kadar imamo recimo suhi trening, pride kakšen izmed igralcev in reče, da mora na molitev. To je za nas verjetno čudno, a je tovrstne stvari preprosto treba spoštovati. Pa še to, med prhanjem v slačilnici moraš biti zakrit.
Kateri dogodek, ki ste ga doživeli v ZAE, se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Ko sem šel s soigralci s terenskimi avtomobili v puščavo in smo imeli tam piknik, je bilo to res nekaj izjemnega. Tega ne bom nikoli pozabil.
Stari ste 30 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Rad bi dokončal šolo. Vidim se v hokeju. Zanima me tudi, da bi se prebil v menedžment. Če ne v ZAE, pa v kakšni drugi državi. Težko verjamem, da bi v Sloveniji našel tisto, kar si želim. Sem odprt človek, toda vem, kaj hočem, in to se bom trudil uresničiti. Všeč mi je, ker lahko tu ob igranju hokeja napredujem kot trener.
Že nekajkrat se mi je zgodilo, da so ženske pristopile k meni in me prosile za facebook ali instagram naslov. (smeh) Nenavadno in zanimivo.
Kje na Bližnjem vzhodu se še igra hokej?
V Omanu, Savdski Arabiji in Katarju. Kot zanimivost lahko omenim, da smo imeli konec novembra v Abu Dabiju predsedniški turnir, na katerem smo igrali z ekipo beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Januarja smo vrnili obisk in se odpravili v Minsk na še en predsedniški turnir. Na teh turnirjih igrajo zelo zveneča imena. Denimo nekdanji švedski reprezentant Mika Hannula je bil tam, olimpijski in svetovni prvak iz leta 2006, Slovak Miroslav Šatan, finski vratar Tommi Satosaari, ki je v preteklosti branil tudi za Olimpijo.
Da, a težko rečem, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Imam še dveletno pogodbo, toda ne vidim, da bi bil tukaj več kot pet ali šest let, dobra bi bila tudi kakšna sprememba. Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale.
