Sedem let je igral v Istanbulu, kjer je bil član treh različnih klubov, Fenerbahčeja, Bešiktaša in nazadnje Darušafake.
GAŠPER VIDMAR
rojen: 14. septembra 1987
država: Turčija (Bandirma)
šport: košarka
klub: Banvit
Zdaj pa njegovo novo domovanje predstavlja Bandirma, kjer nosi dres Banvita. Osemindvajsetletni Ljubljančan, ki je v domovini igral za Janče, Slovan in Union Olimpijo, je z njim podpisal enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto.
Pred začetkom sezone ste bili v ZDA, kjer ste v poletni ligi igrali za New Orleans, a do dogovora ni prišlo.
Dobil sem ponudbo, po kateri bi igral za minimalno pogodbo, a so mi takrat v Banvitu ponudili boljše pogoje. Poleg tega sem že navajen na življenje v Turčiji, poznal sem klub in vedel sem, kako Banvit deluje ter da so pogoji za delo tu zelo dobri, zato sem se raje odločil kariero nadaljevati v Bandirmi.
Vas mika igranje v ligi NBA?
To je bil moj prvi nastop v poletni ligi in lahko rečem, da je bila to resnično dobra izkušnja. Res je, da sem odigral samo eno tekmo, ker nisem želel tvegati kakšne poškodbe, saj sem že naslednji dan podpisal pogodbo z Banvitom. Takrat sem si rekel, da bo ta tekma dovolj za začetek (smeh). Kar zadeva igranje v ligi NBA, me seveda zanima, ali bo prišla kakšna dobra priložnost. Ni pa tako, da bi želel na vsak način iti čez lužo.
Ste imeli poleg Banvitove še kakšno drugo ponudbo?
Imel sem ponudbe tudi od drugod, nekaj zanimanja je bilo iz Španije, ampak nič konkretnega, bili smo v začetni fazi pogovorov.
Do zdaj ste v tujini igrali samo v Turčiji, vas ne vleče nikamor drugam?
Z veseljem bi odšel še v kakšno drugo državo. Španija se mi zdi zelo zanimiva opcija, prav tako se košarka dviguje v Nemčiji. Sicer ni tako, da bi imel kakšno posebno željo, toda če bi prišla prava priložnost, bi se jo brez težav odločil sprejeti.
Kar zadeva igranje v ligi NBA, me seveda zanima, ali bo prišla kakšna dobra priložnost. Ni pa tako, da bi želel na vsak način iti čez lužo.
Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Življenje v Turčiji mi zelo ustreza. Sedem let sem preživel v Istanbulu, mesto je super, gneča pa je tista, ki ubija (smeh). Težko se s kom dogovoriš, da bi se nekaj kilometrov stran dobil na pijači. Nikoli namreč ne veš, ali boš tja prišel v petih minutah ali boš zaradi gneče za pot potreboval uro in pol.
V Istanbulu ste se počutili kot doma, ga je bilo težko zapustiti?
Malo mi je bilo čudno, ker nisem vedel, kako se bom znašel v Bandirmi. Vendar je tudi tu v redu, edini minus so potovanja. Ta so precej napornejša kot v prejšnjih letih, logistika je bolj kompleksna. Navadno potujemo iz Istanbula, tako da je treba najprej na ladjo ali trajekt, da sploh pridemo do izhodiščne točke.
Koliko traja pot po morju od Bandirme do Istanbula?
Vožnja s trajektom traja dobri dve uri. Po navadi za pot do letališča porabimo okoli štiri ure in pol, potem si lahko predstavljate, da je potovanje v katero od evropskih mest kar celodneven projekt. Velikokrat potujemo dva dni, prvi dan gremo v Istanbul, naslednji dan pa letimo do končne destinacije.
Katero je po vašem mnenju najtežje gostovanje?
Kot najtežje gostovanje bi izpostavil Karsiyako, kjer imajo dobre navijače, ki znajo pripraviti dobro vzdušje in naredijo velik pritisk na sodnike.
Omenili ste gnečo v Istanbulu, verjetno je v Bandirmi malo drugače.
Da, glede tega je življenje v Bandirmi precej bolj preprosto. Mesto je veliko manjše in posledično je vse lažje dosegljivo, gneče je manj, do dvorane na primer potrebujem približno pet minut. Po drugi strani pa se v Bandirmi seveda veliko manj dogaja.
V Turčijo ste šli leta 2007, se je v tem času življenje tam kaj spremenilo?
Niti ne, nobene večje razlike nisem opazil. V Istanbulu je podobno, kot je bilo takrat, je pa res, da sem živel na različnih koncih mesta. Najprej sem bil v azijskem delu mesta, potem v evropskem. Zelo mi je bilo všeč v prvem stanovanju, ko sem živel blizu morja. Mogoče mi je bilo tam tako všeč tudi zaradi tega, ker je bilo zame vse novo. Moram pa reči, da sem zelo zadovoljen v Bandirmi, ker ni gneče. Vse je blizu, eno uro stran je Bursa, ki je zelo veliko mesto, tako da se vedno najde kaj za početi.
Znanje angleščine je precej slabo, zato sem se naučil nekaj turščine, da se lahko vsaj v restavraciji vse zmenim.
V državi je šport številka ena nogomet, kje je košarka?
Prvi je nogomet, potem dolgo časa ni nič, sledi košarka, na tretjem mestu je odbojka.
Ste že obiskali kakšno nogometno tekmo? Imate klub, za katerega stiskate pesti?
Bil sem na nekaj tekmah Fenerbahčeja in na eni tekmi Bešiktaša. V Turčiji je res poseben občutek na nogometnih tekmah, ko vidiš, da ves stadion navija in prepeva. Ljudje obožujejo nogomet in dobesedno živijo za svoj klub. Spomnim se, ko je Fenerbahče na svojem igrišču izgubil odločilno srečanje, po katerem je ostal brez naslova prvaka, navijači so takrat vse razbili in zažgali stadion (smeh). Sicer pa nogometa niti ne spremljam, tako da nimam kakšnega posebnega favorita. Ne nazadnje pa si tega niti ne smem privoščiti, ker toliko menjam klube (smeh).
Star je 21 let, a lahko rečem, da je dobro urejen. Vidi se, da gre za manjši klub, ki pa je dobro organiziran. V zadnjih sedmih, osmih letih vselej spada v širši vrh turške lige, vedno igra v končnici, enkrat je bil podprvak. Uspešen je tudi v evropskem pokalu. Veliki klubi ga spoštujejo, saj vedno sestavi dobro in konkurenčno ekipo.
Kakšne cilje imate v tej sezoni?
V evropskem pokalu želimo priti čim dlje, malo smo "zamočili" v prvem delu, tako da smo dobili precej zahtevno skupino. V nadaljevanju tekmovanja, ko gre na izpadanje, pa je veliko odvisno od trenutne forme. V prvenstvu se želimo uvrstiti vsaj v polfinale, zato si moramo v rednem priigrati čim boljše izhodišče, da v nadaljevanju ne dobimo takoj katere od najboljših ekip.
Kako ste zadovoljni s statusom v ekipi in svojimi igrami?
Igra nekoliko niha, začel sem zelo dobro, zdaj pa je prišlo do manjšega padca. Trener mi zelo zaupa, dobro se razumeva, kar je zelo pomembno za samozavest, tudi ko narediš napako, ti ne "skoči" takoj za vrat. Pusti nam svobodo v igri, bi pa dodal, da igra celotne ekipe malo preveč niha.
Dvakrat ste imeli strgane kolenske vezi, kako je zdaj s tem?
Trenutno je vse v redu, kadar pridejo tisti bolj naporni dnevi, mi koleno še kdaj malo zateče, je pa veliko bolje, kot je bilo v prejšnji sezoni, ko sem imel več težav s tem. Še vedno pred vsakim treningom delam posebne vaje za koleno, predvsem vadim na ravnotežnih deskah.
Ali spremljate dogajanje v slovenski klubski košarki?
Spremljam, mislim, da bi znala biti končnica lige spet zelo zanimiva. Že v zadnji sezoni sem bil presenečen nad razpletom, ampak malo spremembe tudi koristi. Poleg tega si je Union Olimpija izborila napredovanje v evropskem pokalu, v katerem se je zdaj znašla v kar zahtevni skupini.
Sedem let sem preživel v Istanbulu, mesto je super, gneča pa je tista, ki ubija (smeh). Težko se s kom dogovoriš, da bi se nekaj kilometrov stran dobil na pijači. Nikoli namreč ne veš, ali boš tja prišel v petih minutah ali boš zaradi gneče za pot potreboval uro in pol.
Turčija je muslimanska država, kje se to najbolj opazi v vsakdanjem življenju?
Istanbul je skoraj povsem evropsko mesto, tako da se tam tega niti ne opazi. Podobno je tudi v Bandirmi, ki je videti kot tipično turško mesto, vendar z verskega vidika nikakor ni ortodoksno. Nekoliko drugače je v kakšnem manjšem mestu, ki je po tej plati pravo nasprotje.
Ste imeli ob prihodu v Turčijo kaj težav s komunikacijo?
Nekaj malega sem jih imel, ampak sem imel v tistem času kar nekaj soigralcev in trenerjev iz nekdanje Jugoslavije, tako da je bilo vse skupaj zelo domače (smeh).
Kako je z angleščino?
Znanje angleščine je precej slabo, zato sem se naučil nekaj turščine, da se lahko vsaj v restavraciji vse zmenim. Kar zadeva sam klub, pa je v njem angleščina prvi jezik.
Jezik je zelo zahteven, besede znajo biti precej dolge, ker so sestavljene iz več krajših besed. Poleg tega ni podoben nobenemu jeziku, ki bi nam bil blizu, zato tudi osnove nimamo. Kot sem omenil prej, govorim toliko, da se lahko zmenim v restavraciji, kakšnega resnejšega pogovora pa ne bi mogel opraviti. Tudi intervjujev še ne dajem v turščini (smeh).
Kakšno mesto je Bandirma?
Gre za bolj industrijsko mesto s 150 tisoč prebivalci. Središče mesta je majhno, prijetno je za sprehod ob vodi. V Bandirmi ima domovanje največji proizvajalec mesnih izdelkov, ki je tudi glavni sponzor kluba. Drugače pa leži ob morju, blizu je še manjše turistično mesto Erdek, v katerega hodijo v glavnem Turki. Tja se izplača iti kopati, medtem ko to v Bandirmi ni mogoče.
Mesto leži na zahodu države, se tam mogoče občuti spor z Grki?
Niti ne, tu se ne čuti nobenega spora. Razen ko je kakšna tekma z grškim moštvom, takrat je mogoče občutiti nastrojenost, sosedsko "prijaznost" in ljubezen (smeh).
V katerem delu mesta živite?
Živim blizu središča mesta, do njega imam približno petnajst minut hoje.
Živite v stanovanju ali v hiši?
V stanovanju.
Vsi govorijo o turški kavi, Turki pa v glavnem pijejo čaj. Na začetku mi je bilo čudno, ko so mi sredi poletja ponujali vroč čaj, zdaj pa mi je že bolj všeč in ga tudi sam pijem.
Ste si stanovanje našli sami ali vam ga je uredil klub?
Klub mi je pomagal pri tem, tudi stanovanje je bilo že opremljeno, tako da s tem nisem imel nobenih težav. V Fenerbahčeju je bilo eno leto tako, da sem si moral sam najti stanovanje in ga potem še opremiti. S tem je res veliko dela, zato je precej bolj praktično, da to uredi klub.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Za najemnino nimam pojma, ker je ta v domeni kluba.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Zdaj sem že toliko let v Turčiji, obenem sem igral za velika kluba Fenerbahče in Bešiktaš, tako da me ljudje kar prepoznajo. Včasih se želijo z mano fotografirati, včasih za hrbtom slišim svoj priimek. Niso vsiljivi, tudi ko se želijo fotografirati, prijazno pristopijo in v polomljeni angleščini rečejo "selfie" (smeh).
Kako dobro Turki poznajo Slovenijo?
Slabo. Kadar rečem Slovenija, še enkrat vprašajo, pa ponovim in samo prikimajo, kakor da vedo, kje je. Po navadi jim omenim nekdanjo Jugoslavijo in potem predvsem starejši vedo, za kaj gre.
V Turčiji je kar nekaj slovenskih športnikov, se kaj slišite ali družite?
Nekajkrat sem se slišal s Klobučarjem, ampak vsak ima svoje tekme, rutino, tako da je bolj malo priložnosti za kaj več.
Da.
Prvi je nogomet, potem dolgo časa ni nič, sledi košarka, na tretjem mestu je odbojka.
Kakšni vozniki so Turki?
Huh, na cesti ima prednost tisti, ki je bolj nor (smeh). Kadar je gneča, iz treh pasov hitro nastanejo štirje. Glede na to, kaj se dogaja na cestah, ni veliko nesreč. Avtomobili so malo popraskani, da bi veliko pokalo, pa niti ne.
Kakšen je vozni park v Turčiji?
V Bandirmi je precej fiatov, ker je v Bursi tovarna. Avtomobili so dokaj novi, vozni park je podoben kot pri nas. Kar zadeva prestižne znamke, pa so te veliko bolj zastopane v Istanbulu, kjer je več premožnih ljudi.
Koliko stane liter bencina?
Mislim, da stane približno 1,3 evra, cena je zdaj precej bližje tisti v Sloveniji. Ko sem pred osmimi leti prišel v Turčijo, je liter bencina stal okoli 1,7 evra.
Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ničesar takega nisem doživel. Tudi sicer v Turčiji nisem opazil, da bi bilo veliko kriminala.
Se močno pozna gospodarska kriza?
Ne morem reči, da bi se ljudje pritoževali nad tem, da težko živijo. Na ulicah včasih vidim kakšnega berača, ampak pri teh nikoli ne veš, ali gre resnično za brezdomce ali ne.
Kakšno je nočno življenje v Bandirmi?
Slabo, za te stvari je treba iti v Burso ali Istanbul.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Grem na sprehod, ogledam si kakšne znamenitosti. Včasih grem na potep po okoliških krajih, nekajkrat sem bil v Bursi. Ni mi dolgčas (smeh).
Se družite tudi z ljudmi zunaj košarkarskih krogov?
V Bandirmi ne, v Istanbulu pa sem se družil tudi z ljudmi zunaj košarkarskih klubov. Tega ni bilo veliko, vsak ima svoj življenjski ritem. Mi imamo na primer prost ponedeljek, medtem ko drugi ljudje takrat delajo, tako da nimajo časa za druge stvari.
V Turčiji je res poseben občutek na nogometnih tekmah, ko vidiš, da ves stadion navija in prepeva. Ljudje obožujejo nogomet in dobesedno živijo za svoj klub.
Kako vam je všeč turška kuhinja? Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Kar nekaj jedi je, ki so mi všeč, tako da bi lahko sestavil zanimiv jedilnik (smeh). Všeč mi je juha iz leče (ezogenil). Izpostavil bi še jed z imenom iskender; spodaj je popečen kruhek, na njem je narezano kebab meso, ki je zalito s paradižnikovo omako, poleg tega pa dobiš še kepico turškega jogurta. Znani so tudi po dobrih sladicah. Hrana je dobra, malo bolj pikantna, ampak mi uspeva ohranjati normalno telesno težo (smeh).
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšen slovenski izdelek?
Nisem.
Razpon cen v restavracijah je kar velik. Kar zadeva trgovine, pa so cene v njih podobne slovenskim, a so domači izdelki kar precej cenejši od uvoženih. Tudi osnovne potrebščine so malo cenejše kot pri nas.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Turčiji?
Srečal sem jih nekaj, da bi se bolj družili, to pa ne.
Morda poslušate turško glasbo?
Poslušal sem jo samo v kakšnem lokalu, drugače pa ne morem reči, da sem ravno navdušen nad njo (smeh).
Ali ste že bili v kinu, so filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
V Bandirmi imajo filme sinhronizirane. Če želim videti film v izvirniku, se moram odpeljati v Burso.
Kako bi opisali Turke?
Zelo so prijazni, vedno ti želijo pomagati, z njimi se da vse dogovoriti. Enkrat sem v neki restavraciji naročil juho, pa mi je natakar povedal, da je nimajo. Nato pa je odšel v sosednjo restavracijo in mi jo prinesel. Poleg tega bi lahko še rekel, da so malo "cepljeni" proti hitrosti (smeh).
Kakšne so Turkinje?
Turkinje so v redu, ampak so mi še vedno bolj všeč Slovenke.
Glede na to, kaj se dogaja na cestah, ni veliko nesreč. Avtomobili so malo popraskani, da bi veliko pokalo, pa niti ne.
Kaj vas je v Turčiji najbolj navdušilo?
Hrana mi je zelo všeč, dopade pa se mi tudi tukajšnji način življenja.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Na turističnih krajih v Istanbulu me je motila predvsem vsiljivost, vsi ti nekaj ponujajo. Včasih me je živcirala tudi njihova počasnost, ampak sem se navadil na to, tako da s tem nimam več težav. Samo nasmejim se, in to je to (smeh).
Ali imajo mogoče Turki kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Vsi govorijo o turški kavi, Turki pa v glavnem pijejo čaj. Na začetku mi je bilo čudno, ko so mi sredi poletja ponujali vroč čaj, zdaj pa mi je že bolj všeč in ga tudi sam pijem. Čaj dobiš povsod, ponujajo ga tudi v banki, ko čakaš v vrsti.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Turčiji?
V Istanbulu sem hodil po ulici, potem pa se je sredi ceste sunkovito ustavil avto, človek je prišel do mene in se želel fotografirati z mano (smeh). Drugi vozniki so trobili, on se za to ni zmenil, tako da so potem obšli njegov avto in odpeljali naprej. To se mi je zgodilo dvakrat.
Na turističnih krajih v Istanbulu me je motila predvsem vsiljivost, vsi ti nekaj ponujajo. Včasih me je živcirala tudi njihova počasnost, ampak sem se navadil na to, tako da s tem nimam več težav. Samo nasmejim se, in to je to (smeh).
Kako se v Turčiji občuti sirska kriza?
V Istanbulu se to bolj opazi, medtem ko v Bandirmi ne. Sicer ni tako hudo kot pri nas, saj begunci ne gredo skozi glavni del Istanbula.
Kaj pa spor med Turčijo in Rusijo glede sestreljenega letala?
V medijih se je kar veliko govorilo in pisalo o tem. Ko sem o tej temi vprašal turške soigralce in trenerje, so mi rekli, da je kar drama, ampak se mi ni zdelo, da bi bil kdo zaradi tega kaj posebej prestrašen.
Stari ste 28 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Prav konkretnih načrtov nimam, stvari sprejemam, kakršne so, in se s tem ne obremenjujem.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Turčiji?
Lahko rečem, da mi je ta misel hitro šinila v glavo, ampak potem tudi hitro iz nje (smeh). Istanbul je super mesto, vendar bi se mi zaradi tiste gneče zmešalo.
