Čeprav nikoli ni igral v najmočnejšem slovenskem prvenstvu, se Miha Goropevšek lahko pohvali, da je v tej sezoni edini slovenski predstavnik v močni ukrajinski ligi.
MIHA GOROPEVŠEK
rojen: 12. marec 1991
država: Ukrajina (Luck)
šport: nogomet
klub: Volyn
Štiriindvajsetletni postavni branilec iz Vranskega je po večletnem igranju za Simer Šampion lani najprej odšel v poljsko tretjo ligo, pred tremi meseci pa je podpisal dveletno pogodbo z Volynom iz Lucka.
Kako je prišlo do tega, da ste se avgusta odločili kariero nadaljevati v Ukrajini?
Prejšnjo sezono sem igral na Poljskem in v prvem delu odigral nekaj dobrih tekem. Takrat me je opazil menedžer, ki prihaja iz Ukrajine, in mi je ponudil sodelovanje. Po izteku pogodbe mi je predlagal, da bi odšel v Ukrajino. Odpravil sem se na preizkušnjo v Turčijo, kjer se je pripravljal Volyn. Hitro sem se dobro prilagodil na novo moštvo in klub mi je ponudil dveletno sodelovanje.
Stari ste 24 let in zanimivo je, da še nikoli niste igrali v slovenski prvi ligi.
Res je, pravzaprav sem v slovenskem prostoru čista neznanka. Poznajo me v glavnem samo tisti, ki so spremljali Simer Šampion, ko je igral v drugi ligi. Vendar nikoli nisem bil na radarju katerega od prvoligašev razen Zavrča. Nismo se uspeli dogovoriti, zato nikoli nisem dobil priložnosti, da bi igral med slovenskimi elitnimi klubi. Vedno pa me je mikal odhod v tujino, zato sem tudi iskal možnosti v tej smeri. Nepričakovano je nato prišla priložnost, da bi igral v poljskem tretjeligaškem tekmovanju, in zdelo se mi je, da je boljše iti v tujino in poskušati nekaj narediti tam. Ko zdaj pogledam nazaj, sem prepričan, da je bila to prava odločitev.
Na Poljskem ste bili član Legionovie, kjer je bil trener Robert Pevnik.
Da, Robert Pevnik mi je ponudil sodelovanje. Odšel sem tja in dogovorili smo se za enoletno pogodbo. V prvem delu sem odigral veliko večino tekem. Na predzadnji tekmi jesenskega dela sem si poškodoval roko in sem moral prej domov, ker je bila potrebna operacija. Zaradi tega nisem bil dobro pripravljen in sem v drugem delu igral manj.
Velik poudarek dajo na videz. Poskrbijo, da so ves čas urejene. Zelo so priljubljene visoke pete. Ukrajinci bi rekli, da so ''horoše" (dobre op. p.). (smeh)
Torej je šlo za resnejšo poškodbo.
Bilo je kar resno. Želel sem izbiti žogo, hkrati pa je eden od nasprotnih napadalcev hotel streljati in me pri tem zadel v palec. Imel sem zdrobljeno kost in potrgane ligamente, zato je zdaj gibanje palca omejeno in ne morem v celoti odpreti dlani. Operiran sem bil v Celju, zdravnik pa mi je dejal, da gre za zelo redko operacijo. Poleg tega mi je povedal, da bi moral opustiti igranje večine drugih športov, nogomet pa na srečo še vedno lahko igram.
Ste imeli po koncu igranja na Poljskem še kakšno ponudbo poleg ukrajinske?
Bilo je nekaj pogovorov glede odhoda v nemško tretjo ligo. Menedžer mi je dejal, da je bilo nekaj zanimanja iz prve poljske lige, nato je prišla ukrajinska ponudba in odločil sem se zanjo.
Ste imeli veliko pomislekov pred odhodom v Ukrajino?
Niti ne, vedno si rečem, da je treba poskusiti, saj nimam ničesar izgubiti. Res je, da je bil to nov svet, bolj pa je imela pomisleke moja družina, predvsem zaradi vojne v Ukrajini.
Pravzaprav sem čista neznanka v slovenskem prostoru. Poznajo me v glavnem samo tisti, ki so spremljali Simer Šampion, ko je igral v drugi ligi. Vendar nikoli nisem bil na radarju kakšnega izmed prvoligašev razen Zavrča.
Po igranju v drugi slovenski in tretji poljski ligi predstavlja prva ukrajinska velik preskok.
To še posebej velja s fizičnega vidika. V primerjavi z drugimi ligami je ukrajinska na splošno znana kot zelo naporna. Večina ekip vso tekmo igra visok presing in v tem se razlikuje od drugih evropskih lig. Je pa seveda zelo močno tekmovanje, čeprav je kakovost zaradi vojne v zadnjem času malo okrnjena.
V Ukrajini boste verjetno precej napredovali.
Imamo zelo dobro ekipo, sicer v njej ne igrajo evropsko znani igralci, so pa ti zato zelo znani v Ukrajini. Učim se vsak dan, gledam izkušenejše igralce in napredek je viden.
Kje se bolje počutite, v Ukrajini ali na Poljskem?
Življenje v Lucku mi je všeč, v mestu ni velikega kravala. Vendar sem na Poljskem živel blizu Varšave, ki se mi zdi resnično izjemno mesto. Pomislil sem celo, da bi tam lahko živel, ker mi je tako všeč. Sicer pa v Ukrajini nimam slabih izkušenj, čeprav je res, da je življenje drugačno. Nekatere ceste zunaj velikih mest se zdijo kot neke vrste gozdne poti, razdalje med kraji so zelo velike.
Kakšen klub je Volyn?
Volyn se ne more pohvaliti z nobeno lovoriko. V tej sezoni igra med prvoligaši šesto leto zapored. Gre za povprečen ukrajinski klub, katerega obstanek v ligi sicer ni ogrožen, ampak bi se zelo težko boril za naslov prvaka, saj so Šahtar, kijevski Dinamo, Dnipro preprosto bogatejši in premočni. V moštvu je precej mlajših igralcev iz Dnipra in tistih, ki so pred iztekom pogodbe s tem klubom, zato je ekipa zelo močna.
Zadnjo sezono je Volyn končal na devetem mestu, kakšne cilje imate letos?
V letošnji sezoni je cilj jasno zastavljen, želimo si v Evropo, kamor bi nas odpeljalo četrto ali peto mesto. Kot sem dejal prej, so Šahtar, Dinamo in Dnipro kandidati za naslov, potem pa smo tu mi, Zorya in Vorskla, ki naj bi se borili za Evropo. Sezono smo zelo dobro začeli, v zadnjem času nam je forma rezultatsko malo padla, ampak smo konec tedna uspeli premagati Vorsklo.
V Ukrajini se v nogomet vlaga precej denarja.
Pred vojno ga je bilo še veliko več, ampak je večina investitorjev oziroma milijonarjev odšla iz države. Veliko se jih je odločilo opustiti sponzoriranje nogometnih klubov, zaradi tega jih je nekaj tudi propadlo. Trenuten položaj ni najboljši, vendar je v ukrajinskem nogometu veliko več denarja kot v slovenskem. Lahko se zgodi, da so izplačila neredna, a je Ukrajina znana po tem.
V tej sezoni ste v Ukrajini edini Slovenec, pred vami so tam igrali Dalibor Stevanović, Darijan Matić in Gregor Balažic.
Stevanović je bil prav v mojem klubu, zato so me ob prihodu malo povprašali o njem.
Spijejo veliko vodke, včasih tudi kakšen viski. Vseeno se mi zdi, da se s Poljaki nikakor ne morejo kosati, oni so v tem daleč pred vsemi. (smeh)
Nogomet je šport številka ena.
Da, nogomet se ogromno pojavlja v medijih. Tudi razpored tekem je narejen tako, da se igrajo v različnih terminih. Na ta način se ne prekrivajo in se jih lahko spremlja prek malih zaslonov. Navijači so zelo zvesti in bodo za svoj klub naredili vse. Na tekme hodijo v velikem številu, tudi če je njihova ekipa zadnja na lestvici.
Poleg tega sta priljubljena še košarka in hokej.
Da, ampak ti športi so priljubljeni v glavnem takrat, ko je na sporedu kakšno večje tekmovanje, evropsko, svetovno prvenstvo ali olimpijske igre.
Vaš stadion sprejme dobrih 12 tisoč ljudi, kakšen obisk imate na tekmah?
Na tekmah z večjimi klubi je stadion poln, na drugih pa se zbere nekje med dva in tri tisoč ljudi.
V trinajstih krogih ste zbrali štiri nastope.
Prve tri tekme sem izpustil, ker še nisem imel urejenih papirjev. Potem sem odigral dve tekmi v celoti, ko je trener preizkušal nekatere kombinacije. Zbral sem še dva nastopa v pokalu. Ves čas sem v kombinacijah za prvo ekipo, a trener za zdaj bolj zaupa starejšim in izkušenejšim igralcem.
Kako ste se navadili na življenje v Ukrajini, se veliko razlikuje od življenja v Sloveniji?
Ni velike razlike, vsaj jaz je ne opazim. Živim tipično življenje nogometaša, treningi, počitek, tekme, in to se ponavlja. Življenje v mestih je podobno kot pri nas, če greš iz mesta, pa je veliko zapuščenih območij, tudi ceste so slabše.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Na srečo je tu še en hrvaški soigralec, ki mi je pomagal, saj tekoče govori ukrajinsko. Poleg tega je ukrajinščina malce podobna poljščini, ki sem se je nekaj naučil leto prej, zato sem imel manj težav pri privajanju na jezik. Pri tem je pomagalo tudi znanje srbohrvaščine. Razumem že zelo veliko, govorim malo manj, a se lahko sporazumevam.
Kakšna je razlika med ukrajinščino in ruščino?
Razlika obstaja, ampak ni prevelika, sam še niti ne ločim obeh jezikov. Menim, da je razlika podobna kot med slovenščino in srbohrvaščino.
Kako je z angleščino v Lucku?
V klubu bi lahko malo bolje govorili angleško, medtem ko jo ljudje v mestu govorijo. Vse se da normalno dogovoriti. Med igralci pa znanje tega jezika ni tako pogosto, saj je znano, da nogometaši ne blestimo v šoli. (smeh)
Baje je minil že dober mesec, ko ni bilo streljanja. Tudi ko sem se pogovarjal s soigralci, so rekli, da se bo počasi končala. Za zdaj je mirno, vendar je bilo prej zelo napeto, ne vemo pa, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Te stvari se lahko hitro spremenijo. Zdaj so vsi bolj osredotočeni na dogajanje v Siriji.
Kakšno mesto je Luck?
Luck je nekoliko manjši od Ljubljane, razlikujeta se tudi po tem, da v Lucku prevladujejo nižje zgradbe. Ni stolpnic, blokov, kar se mi zdi še največja razlika. Od poljske meje je približno tri ure vožnje, zato je v mestu kar nekaj Poljakov. Prav tako je mogoče srečati precej tujcev, v glavnem poslovnežev, ki prihajajo sem zaradi posla. Ko sem prvič prišel v Luck, sem doživel manjši kulturni šok. Zgradbe so videti precej stare, dotrajane, videti so, kot da se bodo kmalu podrle.
V katerem delu mesta živite?
Živim v strogem središču mesta.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Živim v stanovanju, ki je del stanovanjske hiše.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Stanovanje sem našel že drugi dan po prihodu. Lani je v njem živel eden od nekdanjih igralcev Volyna. Sicer je ponudba nepremičnin velika. Če si pripravljen plačati malo več, sploh ni težko dobiti dobrega stanovanja na dobri lokaciji. Kot sem dejal prej, je bilo tudi tu precej zanimivo, ko sem prišel v zgradbo. Stopnišče je zaprašeno, fasada odpada, stanovanje pa je kot novo. Lahko bi rekel, da videz vara. (smeh)
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je dvosobno, zanj pa plačujem 450 dolarjev mesečno.
Ali drugi sosedi vedo, da ste nogometaš?
Da, sosedi, ki so nasproti mojega vhoda, vedo. Tudi oni so navijači Volyna, zato me po kakšni zmagi pričakajo po tekmi in rečemo kakšno besedo. So zelo prijazni in mi pravijo, naj kar vprašam, če bom kaj potreboval.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Nekateri me prepoznajo. So pa zelo prepoznavni nekateri soigralci, ki so prej igrali za Dnipro in kadar smo skupaj v mestu, prepoznajo tudi mene in nas nato prosijo za avtograme in fotografiranje.
Kako Ukrajinci poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Do zdaj nisem imel nobene slabe izkušnje, čeprav se vsi spomnijo, da smo jih pred 16 leti izločili v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000. V klubu Slovenijo zelo dobro poznajo, ker so bili enkrat na pripravah pri nas, sicer pa mislim, da nas precej mešajo s Slovaško, čeprav pravijo, da vedo, kje je Slovenija. Čeprav sem tujec, so me dobro sprejeli.
So Ukrajinci kaj spremenili odnos do vas, odkar se je izvedelo, da se bomo pomerili v dodatnih kvalifikacijah?
Ne, nismo veliko govorili o tej tekmi. Takoj po žrebu niti nisem vedel, da smo za tekmico dobili Ukrajino. Takrat smo bili na gostovanju, v hotelu, in ko sem prišel na večerjo, so me vsi malo čudno gledali in se smejali. Potem so mi povedali, zakaj se smejijo, jaz pa sem jim rekel, da bo spet tako, kot je bilo pred šestnajstimi leti. (smeh)
Imate na voljo klubski avto?
Ne, v Ukrajini na splošno tega ne prakticirajo. Sicer ne vem, kako je v Šahtarju in Dinamu, ampak soigralci so mi povedali, da v večini klubov tega nimajo. Avta niti ne potrebujem, živim blizu stadiona in grem tja peš, poleg tega so tudi taksiji zelo poceni. Za dolar se lahko odpelješ kamorkoli. Večkrat se peljem tudi s soigralcem, ki ima avto.
Kakšni vozniki so Ukrajinci?
Nori. (smeh) Nikoli ne veš, iz katere smeri bo kdo pridrvel. Ceste so malo širše, kar znajo izkoristiti, zato na voznem pasu tudi prehitevajo. Zgodi se, da na semaforju stoji 20 avtomobilov, potem pa se bo našel nekdo, ki bo po levi pripeljal mimo vseh in se postavil na začetek kolone. Tudi policistov še nisem videl na delu.
Kako je urejen javni prevoz?
Veliko je avtobusov in taksijev, ampak avtobusi so videti, kot da bodo vsak čas razpadli. Začuda je njihova notranjost lepo urejena, podobno kot pri zgradbah. (smeh) Avtobusi so zelo polni in poceni, valuta v Ukrajini je hrivnija, približno 27 hrivnij je en evro, vozovnica za avtobus pa stane tri hrivnije.
Ko sem prvič prišel v Luck, sem doživel manjši kulturni šok. Zgradbe so videti precej stare, dotrajane, videti so, kot da se bodo kmalu podrle.
Kakšen je vozni park v Ukrajini?
Videti se da kar dobre avtomobile, največ je terencev. To je predvsem zaradi cest, ki niso tako kakovostne, takšna vozila prav pridejo še pozimi, ko zapade sneg. Zdi se mi celo, da so tu na cestah boljši avtomobili kot v Sloveniji.
Koliko stane liter bencina?
Za liter bencina je treba odšteti slabih 70 centov in je precej cenejši kot pri nas.
Kako so videti vaša gostovanja?
Ko sem igral v Sloveniji in smo šli iz Celja v Belo Krajino ter za to porabili tri ure vožnje, se je zdelo, kot da gremo na drugi konec sveta. Na Poljskem smo se vozili šest, sedem ur, v Ukrajini pa se na najbolj oddaljena gostovanja z vlakom peljemo tudi 18 ur. Klubi zaradi vojne varčujejo z denarjem in z letali se vozijo v glavnem samo Dinamo, Šahtar in Dnipro, medtem ko drugi uporabljamo avtobuse ter za daljše razdalje vlake. Vožnja z njimi je precej udobna, čeprav se sliši 18 ur zelo naporno. Gremo z navadno linijo, a zakupimo celoten vagon. Ko prispemo na cilj, nas tam čaka klubski avtobus in nas odpelje v hotel. Vedno gremo na gostovanje tako, da pridemo dan prej in tam prespimo ter opravimo lahek trening. Če je tekma v nedeljo, gremo na pot v petek in se vrnemo v ponedeljek popoldne. Za tiste, ki igrajo vse tekme, je ritem kar naporen.
Ste se v Ukrajini srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Nisem se srečal s kriminalom, so pa soigralcu dva dni po tem, ko je kupil avto, tega ukradli. Slišal sem, da so prav tatvine avtomobilov precej pogoste, za kaj drugega pa ne vem.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Pričakoval sem, da jih bo več. V središču mesta jih nekaj opaziš, malo več je starejših ljudi, ki beračijo. Vseeno mislim, da jih je v Ljubljani več. Ko pritisne zima, bo za te ljudi res hudo. Zime so tu zelo mrzle, pravijo, da je v zaključku novembra vedno sneg. Soigralec mi je povedal, da so lani igrali zadnjo tekmo pri minus desetih stopinjah Celzija, kar ni za Ukrajince nič nenavadnega.
Kakšno je nočno življenje v Lucku?
Je kar živahno, vendar imamo večino tekem konec tedna, zato nisem veliko zunaj. Vendar slišim, da se ob petkih, sobotah in nedeljah precej dogaja. Zelo priljubljene so karaoke.
Ukrajinci so znani po tem, da radi pijejo vodko.
Da, spijejo veliko vodke, včasih tudi kakšen viski. Vseeno se mi zdi, da se s Poljaki nikakor ne morejo kosati, oni so v tem daleč pred vsemi. (smeh)
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Družim se bolj s soigralci iz tujine, z Izraelcem, Romunom, Gruzijcem in Hrvatom, vedno najdemo kaj, da si krajšamo čas. Gremo v zabaviščni park, na gokart, bovling, poleti smo večkrat naredili kakšen piknik.
Takoj po žrebu niti nisem vedel, da smo za tekmico dobili Ukrajino. Takrat smo bili na gostovanju, v hotelu, in ko sem prišel na večerjo, so me vsi malo čudno gledali in se smejali. Potem so mi povedali, zakaj se smejijo, jaz pa sem jim rekel, da bo spet tako, kot je bilo pred šestnajstimi leti. (smeh)
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Ravno pred kratkim je bila tu moja družina, v Lucku se izplača obiskati grad. V njem je veliko starih naprav, katapultov in podobno. Omenil bi še vojaški muzej, ki je zelo zanimiv. Prav tako je veliko spomenikov, posvečenih padlim v vojni. Sicer se izplača iti v približno 160 kilometrov oddaljen Lvov.
Kakšna je ukrajinska kuhinja. Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Po pravici povedano, nisem veliko preizkušal njihove hrane, kar sem, mi ni ustrezalo. Imajo pa presenetljivo dobre pice. Opazil sem, da Ukrajinci nimajo morske hrane, te nisem zasledil nikjer.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
Življenje v Ukrajini je veliko cenejše kot v Sloveniji, cene živil so skoraj za polovico nižje, dejstvo je, da so tudi plače nižje. Uvoženi izdelki so prav tako cenejši, so dražji kot domači, a so cene nižje kot pri nas, samo cene oblačil so podobne. Pica v dobri restavraciji stane približno dva evra. Kosilo z juho, glavno jedjo in solato stane okoli šest evrov.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Ukrajini?
Nisem, sem pa spoznal Ukrajinca, ki je nekaj časa delal na Dunaju in tekoče govori srbohrvaško, to je bil še najboljši približek. (smeh)
Ali berete ukrajinske časopise?
Ne. Cirilico sem se naučil, kar mi koristi, ko grem v trgovino in tudi sicer, vendar si moram vzeti malo več časa, da kaj preberem.
Morda poslušate ukrajinsko glasbo?
Čedalje več. (smeh) Poslušam popularno glasbo, prek nje se naučim novih besed. Narodne glasbe pa ne poslušam, ne maram je.
Ali gledate televizijo, imate urejene tudi slovenske programe? Imajo Ukrajinci filme sinhronizirane?
V glavnem gledam športne programe, slovenske pa spremljam prek spleta. Sinhronizacija filmov je obupna, mogoče je malo boljša kot na Poljskem, kjer vse like bere ena oseba. Tudi v kinu so filmi sinhronizirani.
Kako bi opisali Ukrajince?
Zelo radi se zabavajo. Največ stika imam z ukrajinskimi soigralci, ki se radi držijo bolj zase. Ker mislijo, da ne znaš ukrajinskega jezika, se s tabo ne ukvarjajo, vendar slabih izkušenj z njimi nimam. Na žalost imajo v Ukrajini dosti težav z rasizmom. Temnopolti ljudje bi imeli tukaj več težav. Zelo si prizadevajo za to, da bi te neprijetnosti odpravili, ampak se še vedno dogajajo.
In kakšne so Ukrajinke?
Velik poudarek dajo na videz. Poskrbijo, da so ves čas urejene. Zelo so priljubljene visoke pete. Ukrajinci bi rekli, da so ''horoše' (dobre op. p.). (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Ukrajini?
Ne spomnim se nič res posebnega. Še najbolj me je navdušila velikost države. Razdalje so res velike, do Donecka bi od tu zagotovo potrebovali 25 ur vožnje z vlakom. Zaradi vojnih razmer so bile ekipe iz tistega območja primorane najti začasno bazo v drugih mestih.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Še najbolj so me zmotile stavbe, ki so tako zanemarjene, ampak se navadiš tudi na to. Prva dva tedna je bilo kar zanimivo in sem se spraševal, ali bom tu sploh zdržal dve leti.
Želel sem izbiti žogo, hkrati pa je eden od nasprotnih napadalcev hotel streljati in me pri tem zadel v palec. Imel sem zdrobljeno kost in potrgane ligamente, zato je zdaj gibanje palca omejeno in ne morem v celoti odpreti dlani. Po operaciji mi je zdravnik povedal, da bi moral opustiti igranje večine drugih športov, nogomet pa na srečo še vedno lahko igram.
Ali imajo kakšno navado, ki se nam zdi čudna?
Zanimivo je, da so povsod razobešene ukrajinske zastave, tudi ko ni praznika. Ukrajinci so zelo ponosni na svojo državo.
Kako je zdaj z vojno oziroma odnosi z Rusijo?
Baje je minil že dober mesec, ko ni bilo streljanja. Tudi ko sem se pogovarjal s soigralci, so rekli, da se bo počasi končala. Za zdaj je mirno, vendar je bilo prej zelo napeto, ne vemo pa, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Te stvari se lahko hitro spremenijo. Zdaj so vsi bolj osredotočeni na dogajanje v Siriji.
Najbolj čuden ali smešen dogodek, ki ste ga doživeli v Ukrajini?
Na začetku, ko še nisem dobro razumel ukrajinsko, so me vprašali, kakšno željo imam za napis na hrbtni strani dresa. Mislil sem, da me sprašujejo nekaj drugega in sem rekel Miha. Tako mi namesto priimka na dresu piše Miha oziroma Mixa, kakor se napiše v cirilici. Pozneje bi lahko to spremenil, vendar sem se odločil to sezono nastopati s takim napisom na hrbtu. Zanimivo mi je, da me vsi komentatorji naslavljajo z Miha, nihče z Goropevšek. Verjetno mislijo, da je to mišljeno kot vzdevek, ki jih imajo navadno Brazilci. (smeh)
Kakšne načrte za prihodnost imate?
Največja želja je, da bi še napredoval in v prihodnosti zaigral v še močnejši ligi. Menim, da v Ukrajini zaradi načina igre ne morem doseči svojega maksimuma, saj mi ta ne ustreza najbolj. Že od nekdaj se želim preizkusiti v Nemčiji. Vendar si moram najprej v Volynu izboriti mesto v udarni enajsterici. Ko bom začel redno igrati, bi mogoče lahko potrkal tudi na vrata reprezentance. Za to imam še precej časa, saj branilci svoje najboljše igre prikažejo v poznejših letih, in tudi starostna meja, ko igralci zaključijo kariero, se vztrajno viša.
Pred vojno je bilo še veliko več denarja, ampak je večina investitorjev oziroma milijonarjev odšla iz države. Veliko se jih je odločilo opustiti sponzoriranje nogometnih klubov, zaradi tega jih je nekaj tudi propadlo.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Ukrajini?
Ne, to pa ne. Lahko bi se odločil za življenje v Varšavi, ki mi je bila res všeč, ampak mislim, da se bom po koncu kariere vrnil v Slovenijo. Doma je najlepše.
