Gre za 19-letnega Andreia Blejdeo, ki pa so ga Gorenjcem posodile Domžale. Mladi igralec sredine igrišča je pred prihodom v Slovenijo igral za Dinamo iz Bukarešte, bil pa je še član švicarskega Wila.
ANDREI BLEJDEA
rojen: 22. junij 1996
država: Romunija (Bukarešta)
šport: nogomet
klub: Domžale (posojen kranjski Zarici)
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Ko sem bil star štirinajst let, sem začel igrati za Dinamo iz Bukarešte. Tam sem ostal tri leta, nato pa sem želel v svoji karieri nekaj spremeniti. Ni mi namreč dišalo igranje v Romuniji, ker se tam v nogometu dogajajo različne stvari, pa ne dobre. (smeh) Zato sem se odločil zapustiti domovino in poskusiti na tujem. Povezal sem se z menedžerjem, ki me je vprašal, ali me zanima igranje v Švici, in po treh dneh sem podpisal prvo profesionalno pogodbo v karieri. V Švici sem bil član Wila, kjer sem ostal eno leto, ampak nisem veliko igral, zato sem spet želel zamenjati okolje. Pri sedemnajstih letih je zelo težko začeti profesionalno pot. Potem je prišla ponudba iz Slovenije.
To je bilo januarja letos, kako to, da ste se jo odločili sprejeti?
Slovenija leži poleg nekaterih nogometno razvitih držav. Mislim, da je bila to zame zelo dobra priložnost, ker se mi zdi, da je Slovenija odlična odskočna deska za naprej. Tu imam veliko možnosti, da me vidijo predstavniki klubov iz Italije, Nemčije, Avstrije.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Slišal sem za Slovenijo, ampak če povem po pravici, o njej nisem vedel veliko. Zato pa sem poznal Domžale, saj sem bil v Bukarešti, ko so se pred dobrima dvema letoma v kvalifikacijah za ligo Europa pomerile z Astro, tako da mi klub ni bil neznanka. Ob prihodu v Slovenijo sem bil prijetno presenečen nad tem, da gre pravzaprav za moderno državo; sicer je zelo majhna, a moderna. Na žalost ne morem enako reči za svojo državo. Romuni smo dobri ljudje, vendar življenje pri nas ni na takšni ravni.
Ni mi dišalo igranje v Romuniji, ker se tam v nogometu dogajajo različne stvari, pa ne dobre. (smeh) Zato sem želel zapustiti domovino in poskusiti na tujem.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Ko sem prišel v Domžale, sem bil v Sloveniji prvič. Bil sem navdušen, saj je država na podobni ravni kot vse razvite države.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Seveda, poznal sem Samirja Handanovića in Josipa Iličića, ki igrata v Italiji.
Slovenija je po Švici vaša druga izkušnja s tujino, kje se bolje počutite, tam ali v Sloveniji?
Ne vem, mislim, da je življenje boljše v Švici. Gre za zelo lepo državo, kjer je vse urejeno. Tam sem bil eno leto in se veliko naučil, med drugim tudi točnosti. (smeh)
Kaj menite o slovenskem nogometu?
Mislim, da je prva liga na zelo dobri ravni. V Domžalah imamo veliko zelo dobrih igralcev, nad katerimi sem bil navdušen. Trenutno igram za Zarico v drugi ligi in tudi ta ni slaba, čeprav si želim čim prej zaigrati med elito.
Ali mogoče lahko primerjate romunsko, švicarsko in slovensko prvenstvo?
Mislim, da je slovensko prvenstvo na podobni ravni kot romunsko, medtem ko je švicarsko močnejše. V Sloveniji je veliko dobrih moštev, izpostavil bi Domžale, Olimpijo in Maribor, tako da se pri vas igra dober nogomet.
Kaj pa menite o slovenski izbrani vrsti?
Močno upam, da se bo slovenska reprezentanca uvrstila na evropsko prvenstvo, mi smo že tam. (smeh)
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Malo moram premisliti, Domžale so bile prvak, potem Olimpija, Maribor, zdaj pa je zadeva postala že malo težja. Gorica je bila prvak, spomnim se, da je leta 2006 v kvalifikacijah za ligo prvakov igrala s Steauo in sem bil v Bukarešti na tekmi. Peti klub, ki je osvojil naslov prvaka, pa bi lahko bil Koper.
Stari ste 19 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Moje sanje niso, da bi vse življenje igral tukaj, želim si igrati v kakšni močnejši evropski ligi. Najbolj sta mi pri srcu italijansko in nemško prvenstvo, vendar je nemogoče vedeti, kaj se bo zgodilo jutri. Poleg tega bi rad bil tudi del romunske izbrane vrste. Do zdaj sem bil član vseh selekcij med U-15 in U-18. Čeprav sem igral v švicarski drugi ligi, me nato niso več klicali, ne vem, zakaj. V Romuniji se je zamenjal predsednik nogometne zveze in upam, da se zdaj obetajo boljši časi.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Ko sem pri sedemnajstih odhajal v Švico in mami rekel, da odpotujem čez pet dni, je mislila, da se šalim. Rekla mi je, da moram najprej končati šolo, nato pa sem ji pokazal letalske vozovnice in šele takrat mi je verjela. Bila je zelo prestrašena. Ko sem odhajal v Slovenijo, je bil oče zelo vesel. Dejal mi je, naj ne skrbim, da gre za zelo dobro državo in da so tudi v njeni soseščini zelo razvite države. Rekel je, da je življenje tu na visoki ravni in naj raje ostanem v Sloveniji, kot da se vrnem domov. Oba mi pravita, naj se ne vračam domov in naj si prihodnost ustvarim v tujini. Seveda se želim vrniti v Romunijo, vendar šele po tem, ko naredim svoje v nogometu. Zdaj družine nisem videl že šest mesecev. To je zelo težko, ampak sem mlad in se želim naučiti živeti sam.
Kako je bilo potem s šolo?
Hodil sem v srednjo šolo, ki velja za drugo najboljšo v državi, tako da je bila kar zahtevna. Nato sem se preselil v srednjo šolo, ki sem jo lahko delal na daljavo. Zdaj sem že opravil vse izpite, naredil maturo, za kar se moram zahvaliti trenerju Luku Elsnerju, ker me je pustil, da sem šel za en teden domov.
Se v Romuniji še vedno spomnite poraza s Slovenijo v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002?
Takrat sem bil še zelo majhen, ampak ljudje se še vedno pogovarjajo o tem porazu. Za Romune to ostajajo zelo grde sanje. (smeh)
Močno upam, da se bo slovenska reprezentanca uvrstila na evropsko prvenstvo, mi smo že tam. (smeh)
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja, se precej razlikuje od tistega v Romuniji?
Prva dva meseca je bilo kar težko, vse je bilo novo zame, vendar sem tu srečal zelo prijazne ljudi, ki so mi pomagali, da sem se prilagodil. Zdaj se v Sloveniji počutim odlično, tudi soigralci mi veliko pomagajo. Včasih sicer naredim kakšno majhno neumnost, ampak mi soigralci pomagajo, fantje v moštvu so zelo prijazni.
Prihajate iz Bukarešte, kako ste se navadili na življenje v tako majhnem mestu, kot so Domžale?
Življenje v Domžalah mi je všeč; je zelo mirno, kar mi ustreza. Doma je povsem drugače, če živiš v središču Bukarešte, ponoči ne moreš spati, veliko je ljudi in prometa. Tu pa je povsem drugače, umirjeno. (smeh)
Katere jezike govorite?
Govorim romunsko in angleško. Prav tako znam nemško, ne sicer perfektno, a se lahko pogovarjam. Lahko rečem, da razumem tudi približno sedemdeset odstotkov slovenščine. Ne znam je govoriti, ker je zelo težka, ampak razumem kar precej. Razumem tudi italijanščino, ki je podobna romunščini, vendar je ne govorim.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Mislim, da je bila moja prva slovenska beseda, ki sem se jo naučil, "pižama". Tudi pri nas imamo to besedo. (smeh) Slovenščina je slovanski jezik, tako da imamo nekaj skupnih besed.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Moja najljubša slovenska beseda je "okoli", veliko jo uporabljam med igro.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč, da ni toliko ljudi. Poleg tega pa je na nek način zelo podobna Švici, zelo je urejena, vse je tako, kot mora biti, in to je popolnoma drugače kot v Romuniji. Pri nas ni tako slabo, vendar moramo nekatere stvari spremeniti, da bi bili bolj podobni drugim.
Kaj vam tu ni všeč?
Z nogometnega vidika mi ni všeč, da na stadionih ni veliko ljudi. Nogomet je igra čustev, zato bi rad videl, da bi bilo na tekmah več gledalcev. To je edina stvar, ki je Slovenija nima. Boljši obisk je samo na pomembnih tekmah, derbijih. Če bi se Slovenija uvrstila na Euro 2016, bi bila to zelo dobra reklama za nogomet.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Prav nobene čudne navade nisem zasledil, vse je popolnoma normalno.
Ali ste tu spoznali kakšnega Romuna?
Ne, nobenega Romuna še nisem spoznal. Enkrat sem v Ljubljani slišal nekoga, ki je govoril romunsko, česa več pa ne.
Mislim, da je slovensko prvenstvo na podobni ravni kot romunsko, medtem ko je švicarsko močnejše. V Sloveniji je veliko dobrih moštev, izpostavil bi Domžale, Olimpijo in Maribor, tako da se pri vas igra dober nogomet.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu v Sloveniji pokazali?
Peljal bi jih v središče Ljubljane, ki je zelo lepa, sploh strogi center z reko in kavarnicami. Potem bi šli še na Bled, tam sem bil z ekipo, malo smo veslali in mi je bilo zelo všeč.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Na pripravah smo s soigralci igrali košarko. Prej je nisem igral nikoli in fantje so se seveda norčevali iz mene. (smeh) Košarka v Romuniji ni tako priljubljena kot pri vas. Zdaj jo malo bolj spremljam, ampak pri meni je nogomet šport številka ena, lahko bi rekel, da sem z njim zasvojen. Po mojem ga imam v krvi. (smeh)
Je bil kdo od vaših sorodnikov nogometaš?
Ne, oče je bil kolesar, bil je drugi na romunskem državnem prvenstvu na velodromu. Vendar je opravil nogometno šolo, tako da bi lahko bil trener, a noče. (smeh) Spremlja pa vse nogometne tekme v Romuniji, tudi drugoligaške. Dedek je prav tako nor na nogomet, obožuje Universitateo Craiova, ki je bila včasih zelo uspešna.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Eden izmed mojih najboljših prijateljev je soigralec Jure Balkovec, ki je tudi moj sosed. Veliko se druživa, družim pa se tudi z Rudijem Požegom Vancašem in drugimi soigralci, saj so res prijetni, veliko mi pomagajo. Nikoli mi ni dolgčas, če bi bil vsak dan sam, bi mi bilo veliko težje. Tako pa čas kar beži, sploh ne morem verjeti, da sem že dve leti zdoma.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Zanimivo, da me soigralci kličejo Andrea, čeprav sem Andrei. Andrea je žensko ime, ampak tako me kličejo. Tudi priimek narobe izgovarjajo, saj se J v romunskem jeziku izgovori Ž.
S kom živite tu?
Živim sam.
Starši mi pravijo, naj se ne vračam domov in naj si prihodnost ustvarim v tujini. Seveda se želim vrniti v Romunijo, vendar šele po tem, ko naredim svoje v nogometu.
Ali vas pesti domotožje?
Pride obdobje, ko pogrešam dom, še posebej takrat, ko se bliža odhod domov. Takrat se večkrat spomnim na dom. Ko se vrnem, pa je spet vse v redu in se osredotočim na nogomet, tako da s tem nimam težav. Kot sem dejal prej, če ne bi imel takih soigralcev, bi bilo še veliko težje.
Kako pogosto se vračate domov?
Domov grem dvakrat na leto, poleti in pozimi.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Predsednik Slovenije je Borut Pahor. Ravno prejšnji teden sem videl njegovo fotografijo v časopisu, pa so mi soigralci povedali, kdo je.
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Ne poznam nobene tradicionalne slovenske jedi, vendar sem prav gotovo kakšno poskusil.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Poznam vašo letošnjo evrovizijsko pesem Here for You od Maraaye, všeč mi je. Ko sem jo slišal prvič, sem mislil, da se bo uvrstila zelo visoko. Mislim, da jo imam tudi na seznamu pesmi v svojem telefonu.
Če bi želeli povedati eno zanimivo stvar o Romuniji, kaj bi izpostavili?
Mislim, da vsi poznate Drakulo iz Transilvanije; tam sem bil že večkrat in je zelo lepo. Sicer pa je Romunija lepa država, v kateri najdete vse, gore, morje. Bil sem že povsod po Romuniji, tako da lahko rečem, da ne boste naredili napake, če jo obiščete; lahko samo veliko pridobite.
Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobivate, v Romuniiji ali Sloveniji?
Bolje bi živel v Romuniji, življenje tam je malo cenejše. Ni velike razlike, ampak cene so vseeno malo nižje. Ni pa primerjave med Slovenijo in Švico, ki je noro draga, tisto je popolnoma drug svet. (smeh)
Takrat sem bil še zelo majhen, ampak ljudje se še vedno pogovarjajo o porazu s Slovenijo v kvalifikacijah za SP 2002. Za Romune to ostajajo zelo grde sanje. (smeh)
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Seveda bi ga vzel, zakaj pa ne, saj sem tu že eno leto. (smeh)
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, živim zelo blizu košarkarske dvorane v Domžalah, tako da sem si v živo ogledal tekmo Helios Suns. Čeprav ne vem veliko o košarki, mislim, da imajo zelo dobro moštvo. (smeh) Na tekmi pa je bilo tudi zelo prijetno vzdušje.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Slovenske ženske so lepe, a so mi bolj všeč Romunke. Mogoče me bo po tem intervjuju katera poklicala. (smeh)
Za kateri nogometni klub navijate?
Navijam za madridski Real in Dinamo Bukarešto.
Oče je bil kolesar, bil je drugi na romunskem državnem prvenstvu na velodromu. Vendar je opravil nogometno šolo, tako da bi lahko bil trener, a noče. (smeh)
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Vse Slovence bi pozval, naj v večjem številu prihajajo na prvenstvene tekme, medtem pa bi Romunom rekel, naj bolj spremljajo domače igralce, ki igrajo v tujini.
