tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

IMG_5081 Svet24.si

Kemal iz serije Moja boš bo prvič postal očka

Jesen Petisvet

Čaka nas pretresljiva jesen 2018!

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

Mary Svet24.si

Šokantni urnik danske princese v New Yorku

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 03.11.2015 09:18:06

Izpoved Boruta Semlerja: Na smučanju bi se skoraj zadušil s šalom

Arsen Perić
Dve uri je trajal klepet z nogometašem, ki je več kot pet let preživel v dresu münchenskega Bayerna. Za nas in vas je izlil svojo dušo o skoraj usodni smučarski nesreči, o mali varaždinski sobi in gradu, vragolijah vrstnika Bastiana Schweinsteigerja, o kolenu šestdesetletnika, številnih razočaranjih na poti, ki so ga, kot pravi, naredila še močnejšega.

Najpogostejše vprašanje, ki ga naš sogovornik v zadnjih mesecih dobiva, je povezano z njegovo selitvijo v slovensko drugo ligo, natančneje k ekipi Rolteka Doba, potem ko je bil pred leti najbolj vroč slovenski mladi nogometaš, ki je navduševal v mladinski ekipi Bayerna. Pravi, da se vse zgodi z razlogom in da bi celotno pot, ki jo je prehodil od trenutka, ko se je pri petih letih odpravil na prvi trening, do zdaj, še enkrat ponovil in ne bi ničesar spreminjal. Na svet je prijokal pred natanko tridesetimi leti v Apačah, od koder prihajata tudi Dare Vršič in Matic Maruško, odkar je shodil, pa je vedel, da bi rad postal nogometaš. Večino otroštva je preživel v naravi, potikal se je naokrog s prijatelji, s katerimi so igrali košarko, rokomet, odbojko, tenis in seveda nogomet, ali pa se je igral kje v bližini družinske hiše. V zgodnjih letih je zelo rad tudi smučal, a je smučanje opustil. V prvi vrsti zaradi nogometa in z njim povezanimi poškodbami, a tudi zaradi grozne nesreče, ki jo je doživel, ko je imel komaj deset let. "Do nesreče je prišlo, ko sem šel na vlečnico z vrvjo, na kateri se mi je zapletel šal. Ker ni bilo varnostnega stikala, me je povleklo v aparat in boril sem se za življenje. Nihče me ni mogel rešiti, bil sem brez zraka, padel sem tudi v nezavest, na vratu sem imel odrgnine, kot bi bil obešen. Po čudežu me je rešil neki moški, potem so me odpeljali domov in niso niti klicali reševalcev. Naslednji dan je poklical moški, ki me je rešil, in vprašal, v kateri bolnišnici sem, mama pa je bila v šoku, saj ni vedela, kaj se je zgodilo. Hitro sva šla na pregled v bolnišnico, kjer je zdravnik rekel, da bi lahko ponoči tudi umrl, ker sem imel v grlu strjeno kri," nam je grozljivo zgodbo zaupal Borut, ki je po tem dogodku začel drugače razmišljati o življenju in na nekatere stvari gleda povsem drugače.

S SESTRO KARMEN PRAVI TANDEM
Verjame, da je k temu, da je preživel, pripomoglo tudi to, da je bil že takrat močan in natreniran. "Šok je bil ogromen za vse, izgubil sem tudi nekaj spomina, včasih, ko me kdo vpraša o otroštvu, malo začudeno pogledam, ker se ne spomnim vsega. Tudi nesreče se nekaj časa nisem spominjal, šele pozneje je prišlo za mano in še vedno me pretrese. Nekaj časa me je bilo strah stopiti na smuči, na vlečnice, zdaj pa me spet vleče na smučišče," se je nasmejal zgovorni nogometaš. Z veliko ljubezni je govoril tudi o dve leti starejši sestri Karmen, ki mu je bila že od nekdaj v veliko podporo. "Ko sem pri desetih letih hodil na treninge k Muri, je šla vedno z mano. Ko me mama ali oče nista mogla peljati, sva šla skupaj na avtobus. Bila sva pravi tandem (smeh). To mi je res veliko pomenilo. Tudi ko sem šel pri štirinajstih letih v Varaždin, sva ostala povezana, mogoče še bolj zaradi razdalje med nama. Seveda sem ji v otroštvu nagajal, še posebej ko je bila še močnejša od mene (smeh), sva pa vedno, tudi če sva bila skregana, stopila skupaj, ko je prišla mama," se je zasmejal. Tudi pozneje je Karmen vedno poskrbela za svojega mlajšega brata. Ko si je pred desetimi leti strgal križne vezi, se je odpeljala v Nemčijo in mu pomagala.

Zanimiv je bil tudi Oktoberfest, ki smo se ga udeležili. V klubu so nam vedno rekli, naj takrat raje spijemo pivo kot kokakolo. Lahm in Schweinsteiger sta bila prava Bavarca, rada sta spila pivo.

DOMA GA JE PRIČAKALO PRAVO IGRIŠČE
Eden od najlepših spominov na otroštvo je povezan z očetom, ki sicer ni bil športnik, je pa spodbujal svojega sina. "Spomnim se dneva, ko sem prišel iz vrtca in me je ob hiši čakalo pravo nogometno igrišče, ki mi ga je sam naredil. Ob golih so bile še črte iz apna, nikoli ne bom pozabil tega dneva. Je pa res, da sem igral mogoče pet minut, nato pa je prišla nevihta," je razkril Borut, ki je obema staršema hvaležen, da sta ga podpirala od prvega dne, čeprav sta imela tudi sama veliko dela z obdelovanjem zemlje. "Očetu sem velikokrat rekel, naj mi žogo meče na glavo. Velikokrat so mi rekli, da imam dober občutek za strel z glavo, nihče pa ne ve, da sem žogo že v otroštvu udaril milijonkrat, to mi je bilo najljubše, s tem sem dobil tudi občutek za skok," je razkril nogometaš, ki je svojo pot začel v dresu prekmurskega ponosa, a tam ni ostal dolgo, saj se je, ko ni bil sprejet na športno gimnazijo, odločil svojo srečo preizkusiti v Varaždinu na Hrvaškem, kjer je pri štirinajstih začel obiskovati srednjo šolo.

063-16-18-semler 4  ap
Arsen Perić


"Za mamo in očeta je bil to vsekakor velik šok, na srečo se je za šolanje v Varaždinu odločil tudi prijatelj Ivo Prettner. Njegovi starši so mi veliko pomagali, poznali so razmere v klubu, sčasom sva se izjemno povezala in imela pravi bratski odnos," je še dodal Borut, ki mu ni bilo žal, da se je odločil za ta korak. "V prvi vrsti zato, ker mi je Hrvaška s profesionalnostjo in odnosom dala malo več kot Slovenija, Varteksova šola je ne nazadnje znana po dobrem delu. Starša sta imela pred mojim odhodom veliko dvomov, kako se bom znašel, ali bom končal šolo in ali bom sploh igral, jaz pa sem se odločil, da bom uspel in delal vse za to."

MISLIL SEM, DA SO VSAK DAN OBČUDOVALI DVOREC
To, da ga niso sprejeli na športno gimnazijo kljub posredovanju Nogometne zveze Slovenije, ga ni tako zelo prizadelo, kot ga je motiviralo. "Želel sem dokazati ravnateljici in vsem drugim, da ni pravilno, da me kot dobrega športnika s prav dobrim uspehom niso sprejeli zato, da je lahko dobil mesto nekdo, ki je bil mogoče odličen, a se je s športom ukvarjal amatersko. Mogoče je celo bolje, da se je razpletlo tako, saj sem spoznal nove ljudi, nov jezik." Prav jezik je bil za Boruta ob prihodu v novo okolje največja ovira, saj prej s hrvaščino ni imel stika. "Nisem vedel niti, kaj pomeni grad, kar je v hrvaščini beseda za mesto. Sošolci so vsak dan govorili, da hodijo v 'grad', jaz pa sem se čudil, zakaj tako pogosto hodijo gledat neki dvorec (smeh). Seveda nisem šel, zakaj pa bi hodil vsak dan na grad. Ko so mi povedali, da to pomeni, da gredo v mesto, sem bil vedno za," se je zasmejal izkušeni nogometaš, ki je imel dva meseca časa, da se je naučil jezika.

Začetki v šoli niso bili lahki, velikokrat ni vedel, kaj učitelji govorijo in kaj mora pisati. Kar naenkrat je moral brati hrvaško literaturo, obvladati hrvaške pisatelje, zgodovino in podobno. Za nameček je veliko izostajal, ker je igral za mlajše in starejše selekcije tudi v reprezentanci. "Učitelji so mislili, da namerno izostajam in si sam pišem opravičila, zato sem nekega dne rekel mami, naj gre na sestanek in razloži, kako je." Moral se je privaditi tudi na življenje brez mame in udobja doma. "Na Hrvaško sem šel še v času, ko se je poznal vpliv vojne. Stanoval sem v dijaškem domu v majhni sobici. Toda navadil sem se na takšno življenje, zaradi česar danes na primer nisem izbirčen pri hrani, zaspim lahko kjerkoli (smeh)." Če zdaj pogleda na to obdobje, je izjemno hvaležen, da so na Hrvaškem tako hitro rešili njegov status v šoli, nekaj, česar mu v Sloveniji niso mogli ali želeli urediti. "Tam ni bila težava, da sem Slovenec, niti moj učni uspeh, vse so plačali, želeli so le, da pridem, da sem del nogometne šole. V Sloveniji so mi obljubljali, da bodo poskusili, a na koncu ni bilo nič iz tega."

063-16-18-semler 3  ap
Arsen Perić

LAHM IN SCHWEINSTEIGER STA RADA SPILA PIVO
Že v zgodnjem otroštvu je po tihem sanjal o tem, da bi zaigral v dresu Bayerna, tudi zato si je na enem od turnirjev v Nemčiji z Muro kupil šal in medvedka z napisom Rad imam Bayern, a takrat ni vedel, da se mu bodo sanje kmalu uresničile. "Na tekmi kadetske reprezentance proti Hrvaški so Bayernovi skavti opazovali enega od hrvaških nogometašev, na koncu pa so vzpostavili stik z mano in sanje so se mi uresničile. Pet let in pol sem bil del velikega kluba in z njim dosegal uspehe, skupaj z generacijo igralcev, v kateri sta Lahm in Schweinsteiger, smo osvojili mladinsko prvenstvo, bil sem tudi prvi strelec lige s 33 zadetki," je povedal naš sogovornik, ki ima iz tega obdobja ogromno lepih spominov, sklenil je tudi veliko novih prijateljstev.

Do nesreče je prišlo, ko sem šel na vlečnico z vrvjo, na kateri se mi je zapletel šal. Ker ni bilo varnostnega stikala, me je povleklo v aparat in boril sem se za življenje. Nihče me ni mogel rešiti, bil sem brez zraka, padel sem v nezavest, na vratu sem imel odrgnine, kot bi bil obešen.

"Najbolj sem ostal v stikih z avstrijskim reprezentantom Stefanom Maierhoferjem, dolgo sem bil v stikih s Paolom Guerrero, ki trenutno igra pri Flamengu, tudi s Torstenom Finkom se vedno usedeva na kavo in se pogovoriva, ko se srečava, večinoma je to na pripravah v Turčiji (smeh)," nam je zaupal Borut in dodal, da je najbolj vesel, ko spremlja tekme lige prvakov in vidi, da so igralci, s katerimi je igral kot mladinec, uspešni. "Ko gledam njihove tekme, dobim mravljince, ker vem, kakšno pot so prehodili do tega uspeha, koliko trdega dela je bilo vloženega. Schweinsteiger je na primer že takrat razmišljal, ali naj ostane ali gre iz Bayerna. S temi fanti smo skupaj preživeli otroštvo, vsak dan smo bili skupaj, skupaj smo živeli v dijaškem domu, in čeprav mogoče nimamo tesnih stikov, sem za njih vesel, kot bi bili moji družinski člani."

Ko smo ga povprašali o tem, ali se spomni kakšne anekdote, ki je povezana z največjimi zvezdniki, s katerimi si je takrat delil slačilnico, se je nasmejal. "Schweinsteiger je imel vedno ogromno anekdot, je bolj navihan fant (smeh). Velikokrat se je vozil s skuterjem in ni padel zgolj enkrat, zanj je bil vsak dan pred šolo in tudi po njej obvezen playstation. Zanimiv je bil tudi Oktoberfest, ki smo se ga udeležili. V klubu so nam vedno rekli, naj takrat raje spijemo pivo kot kokakolo. Lahm in Schweinsteiger sta bila prava Bavarca, rada sta spila pivo," nam je zaupal Borut. Tudi on je bil na treningih velikokrat navihan, pravi, da ga je vedno bolj motiviralo, če so se na treningu s soigralci nasmejali. "S takšnim odnosom smo tudi stopili na igrišče in nasprotniki nam niso mogli do živega, bili smo prava ekipa."

063-16-18-semler ap (obrez)
Arsen Perić

V TUJINI BOLJ CENJEN KOT DOMA
Po končani poti pri Bayernu, ki jo je ob koncu zaznamovala huda poškodba, saj je imel strgane križne vezi, ga je pot zanesla v Rusijo in nato v Kazahstan. "Bilo je super. Sicer je res, da sem se težko privadil na to, da sem bil daleč od doma. Infrastruktura je bila dobro urejena, tudi država finančno podpira to. Razdalje so sicer ogromne, toda se navadiš. Nekateri soigralci so se bali letenja, zato so pred vsakim poletom spili nekaj vodke, da so lahko zaspali (smeh). Najbolj me je navdušila Astana, ki je bila v veliki meri zgrajena v zadnjih petindvajsetih letih in ima stolpnice, kakršnih v Sloveniji ne vidiš. Je pa res, da v Kazahstanu ni srednjega sloja. Na eni strani so veliki bogataši, ki se vozijo z avtomobili, vrednimi 150 tisoč evrov, na drugi pa revni, ki nimajo ničesar, niti pitne vode." Tudi nad kakovostjo nogometa v Kazahstanu je bil Borut navdušen, saj so tamkajšnji klubi naredili velik preskok, za nameček se je Astani uspelo uvrstiti v skupinski del lige prvakov. "Nihče ni verjel, da se to lahko zgodi, niti Maribor ne. Čeprav nisem nikoli igral za Maribor, imam stike z Mariborčani, a je bil klub iz Astane tisti, ki me je poklical, mi dal vstopnice za tekmo. Tako vidiš, da te v tujini bolj spoštujejo, bolj cenijo kot doma. Njihovi novinarji so me poklicali na kosilo, na tiskovno konferenco, me prosili, ali bi lahko prevajal, slovenski novinar pa reče, da te ne potrebuje pri prevajanju, ker si bo raje pomagal s svojo angleščino," je še razkril Borut, ki je po tolikih letih igranja in življenja v tujini nekoliko razočaran nad slovensko miselnostjo, med pogovorom je večkrat poudaril, da ga moti negativizem v državi.

Nisem vedel niti, kaj pomeni grad, kar je v hrvaščini beseda za mesto. Sošolci so vsak dan govorili, da hodijo v 'grad', jaz pa sem se čudil, zakaj tako pogosto hodijo gledat neki dvorec (smeh).

HUMANITARNA NOTA IN POSLOVNI SVET
Naš tokratni sogovornik na lestvici vrednot visoko postavlja humanitarnost, v rodnih Apačah organizira turnir, s katerimi skupaj z drugimi nogometaši, glasbeniki in igralci zbira denar za najrazličnejše stvari – od defibrilatorja do nogometne šole v Apačah, ki je propadala. "Največja težava je, da tega mnogi ne znajo ceniti in da te po tistem, ko jim pomagaš, ne potrebujejo več in se obnašajo, kot da so vse naredili sami. Rad pomagam otrokom in ničesar ne pričakujem v zameno, le to, da jih mogoče usmerim na pravo pot, jim morda predstavim vzornika, ki ga v tako majhnem kraju, kot so Apače, mogoče nikoli ne bi mogli spoznati." Finančne dobrine ga ne zanimajo, drag avto pa se mu ne zdi niti malo pomemben. "Vedno sem rekel, da avto izgubi vrednost takoj, ko ga odpelješ skozi vrata salona. Tudi zato raje vlagam v druge stvari, na primer v sončno elektrarno, ki sem jo zgradil. Imam tudi trgovino s športno opremo, ukvarjam se z menedžerstvom, nogometašem pomagam pri prestopih, za nameček pa mami in očetu pomagam pri promociji domače hiše dobrot." Ob še aktivni karieri je na polno zaposlen poslovnež, ki si je na svoji poti nabral ogromno poznanstev, prav tako pa nima težav z jeziki. Ob hrvaščini, ki se jo je kljub začetnih težavah vendarle naučil, tekoče obvlada še rusko in nemško, tudi nam je postregel z nekaj znanja, pravi, da zelo rad govori rusko, kadarkoli ima priložnost.

063-16-18-semler 2 ap
Arsen Perić


Kljub vsemu se še vedno ne more otresti oznake propadli talent. "Moti me, da ljudje gledajo zelo ozko in da ti, ki mi to govorijo, v življenju niso dosegli ničesar, čeprav so mogoče poskušali. Kljub temu jih takoj nekaj zmoti. Takšni ljudje se mi smilijo. Včasih slišim, da se kdo dere s tribun, pa se jim le nasmehnem. Če govorijo o meni, pomeni, da sem še vedno pred njimi. Naj samo govorijo o meni, vse je dobra reklama (smeh). Vem, kaj sem dosegel, v tako velikem klubu se obdržati več kot pet let, dvakrat osvojiti mladinsko prvenstvo, doseči 60 golov v eni sezoni, to je nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Tako kot ne vseh poznanstev."

SRAMOTNO, DA NIKOLI NISEM DOBIL VSTOPNICE
Vprašanje, ki ga v zadnjih tednih in mesecih najpogosteje sliši, je, kaj počne v drugi slovenski ligi. "Imel sem težave z vizo v Kazahstanu, za Dob sem se odločil zaradi urejenega okolja, ker poznam predsednika, ki je velik ljubitelj nogometa in tudi sam zalaga svoj denar za klub. Pomembno mi je, da dobim to, kar smo se dogovorili, pa čeprav to ni veliko, da mi ni treba odpirati svojega samostojnega podjetja. V prvi ligi bi treniral še enkrat več, več bi bilo pritiska in mogoče ne bi dobil denarja. Zdaj uživam, okrog sebe imam dobre prijatelje, čas preživljam tudi v središču Ljubljane," je razložil in dodal, da je v prvi vrsti vesel, da lahko pri teh letih sploh še igra nogomet: "Imel sem strgane križne vezi, to se mi je zgodilo ravno v obdobju, ko sem bil pri Bayernu najbolj vroč, na mizi sem imel na primer ponudbo Glasgow Rangersa, a je vse padlo v vodo, zdravniki v bolnišnici so mi rekli, da ne vedo, ali bom sploh še igral lahko nogomet. Manjka mi polovica meniskusa, pred kratkim so mi odstranili hrustanec, vse to v levem kolenu. Zdravniki mi radi rečejo, da imam koleno šestdesetletnika (smeh). Do prve poškodbe je prišlo zaradi preobremenjenosti, ker sem bil mlad in zagnan, preveč je bilo tekem tako v klubu kot tudi v reprezentanci, za katero sem igral v več selekcijah. Najbolj žalostno je, da sem za Slovenijo igral od U-14 do članske selekcije, za katero sem zbral sedem nastopov, a nikoli prej nisem dobil povabila na novoletni sprejem, razen zdaj ko je predsednik Aleksander Čeferin. Sramotno je, da nikoli nisem dobil vstopnice za tekme, za zadnjo tekmo z Litvo sem jo dobil povsem po naključju, in ko sem videl ljudi, ki so v VIP-prostoru, me je malo minilo, da bi šel na stadion. Tam so bili ljudje, ki za reprezentanco niso naredili ničesar. To je stvar, ki me malo moti, odnos, ki je v tujini drugačen, bolj spoštljiv."

063-1-semler ap
Arsen Perić

ENKRAT ATI, DRUGIČ TATA
Trenutno je razpet med Ljubljano, Apačami in Varaždinom, kjer živita dekle Petra in sin Roko. "Dekle sem spoznal v srednji šoli, bila sva ista generacija. Bežno sva se poznala že od začetka, bolj pa sva se začela družiti, ko sem delal izredne izpite in sem potreboval pomoč. Bila je odlična učenka in tista, ki mi je znala stvari razložiti. Iz prijateljstva je zrasla ljubezen. Simpatije so bile že prej, vendar je bilo težko zaradi razdalje in nisva si mogla predstavljati, kako bo," je z nasmeškom na obrazu razlagal Borut, najpomembnejše pa je, da jima je na koncu uspelo, pred tremi leti se jima je rodil sin Roko. "Odločila sva se, da ga ne siliva v šport, naj sam izbere, kaj bi rad počel. Doma ima sicer veliko žog, vendar mu nikoli ne rečem, da greva igrat nogomet, temveč on pride do mene, ko si to želi. Rad obleče dres, takrat sem res srečen, mogoče si podzavestno želim, da bi bil nogometaš, a ga ne bom silil."

Sramotno je, da nikoli nisem dobil vstopnice za tekme, za zadnjo tekmo z Litvo sem jo dobil povsem po naključju, in ko sem videl ljudi, ki so v VIP-prostoru, me je kar malo minilo, da bi šel na stadion. Tam so bili ljudje, ki za reprezentanco niso naredili ničesar.

Že od malih nog ga z dekletom, ki je Hrvatica, navajata na dvojezičnost. "Ko prideta na obisk moja starša, se z njima pogovarja slovensko, v trenutku preklopi. Zdaj sem se doma pošalil, da bi šli v Avstrijo, da bi se tam v vrtcu naučil še nemško. Včasih mi reče tata, drugič pa sem spet ati," se je zasmejal ponosni oče. Glede na to, da se je še med aktivno nogometno kariero lotil ogromno različnih stvari, nas je zanimalo, kje se vidi čez dvajset let: "To je vprašanje, na katerega še nekaj časa ne bo odgovora, ne vem niti, kje se bom ustalil. Zdaj imava z dekletom urejeno v Apačah, tudi v Varaždinu, kjer sta trenutno s sinom. Upam, da bom čez dvajset let še vedno v nogometnih in poslovnih vodah, igral verjetno več ne bom (smeh). Veliko bolj me zanima delo menedžerja, to me res veseli. Lepo bi bilo, da bi takrat spremljal svojega sina na tekmah, da bi bil njegov menedžer in bi mu lahko svetoval," se je še zasmejal naš sogovornik.

Članki iz rubrike