Drugo leto zapored si kruh v Rusiji služi tudi Dalibor Stevanović, 31-letni igralec sredine igrišča je v pretekli sezoni nogomet v največji evropski državi spoznaval v dresu moskovskega Torpeda, v tej pa brani barve Mordovie iz Saranska, v mestu, ki leži približno 630 kilometrov jugovzhodno od Moskve.
DALIBOR STEVANOVIĆ
rojen: 27. septembra 1984
država: Rusija (Saransk)
šport: nogomet
klub: Mordovia Saransk
Rusija za izkušenega Domžalčana predstavlja že šesto državo v tujini, pred tem je namreč igral v Španiji, Izraelu, Ukrajini, na Nizozemskem in na Poljskem.
Kako je prišlo do tega, da ste se lani odločili kariero nadaljevati v Rusiji?
Iztekla se mi je pogodba na Poljskem, kjer sem sicer želel ostati in podaljšati pogodbo s Slaskom, vendar so se finančne zmožnosti kluba zmanjšale in je bil sposoben plačati le polovico dotedanjih plač, kar je bilo nesprejemljivo. Kmalu za tem sem dobil ponudbo moskovskega Torpeda in hitro sem se odločil za odhod v Rusijo, kjer je liga zelo močna, veliko je dobrih tujcev, že Rusi so zelo kakovostni, zato je bil to nov izziv.
Po koncu sezone je tudi Torpedo zašel v finančne težave.
To je bila v pretekli sezoni največja težava. Igral sem zastonj, vendar je to zdaj za mano. Nogomet s tega vidika ni rožnat, ampak nimaš kaj. Ko pridejo taki trenutki, ni prijetno. Sicer zaradi tega ne trpim veliko, precej bolj trpi moja družina, in to me skrbi. Upam, da se take stvari ne bodo več ponavljale. Boljši del izkušnje je bilo redno igranje in dejstvo, da sem izkusil rusko prvenstvo ter dobil možnost, da sem videl, na kakšni ravni lahko igram.
Zadovoljen sem, trener Andrej Gordejev mi zaupa, kar je najpomembnejše. Po dobri sezoni v Torpedu, kjer sem imel vidno vlogo, me je želel imeti v ekipi. Gordejev je bil v Anžiju pomočnik Guusa Hiddinka, je evropski tip trenerja, ne trener stare ruske šole.
Torej vam je Torpedo ostal dolžen.
Da, ostal mi je veliko dolžen, ampak ne računam, da bom dobil kaj od tega. Tudi ruska zveza je klub vrgla v tretjo igo, ker ni poravnal dolgov.
Kljub slabi izkušnji ste se odločili ostati v Rusiji.
Dogovoril sem se za enoletno sodelovanje z Mordovio. Za zdaj je vse v najlepšem redu, le rezultatsko nam ne steče. Upam, da bomo v naslednjih tekmah to popravili.
Ste imeli po slabi izkušnji s Torpedom kaj pomislekov, preden ste se odločili podpisati z Mordovio?
Bilo je nekaj pomislekov, ampak sem vedel že od prej, da je klub stabilen, nato sem se glede tega še malo pozanimal. Ker bo Saransk čez tri leta gostil svetovno prvenstvo, mora Mordovia obstati in ves čas igrati v premier ligi, takšna je naloga. Že s tega vidika mislim, da ne bi smelo biti večjih težav.
Kakšen klub je Mordovia?
Klub je zelo organiziran, čeprav je pred kratkim igral v drugi ligi. Za njim stojita mesto in pokrajina.
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in dozdajšnjimi igrami?
Glede tega sem zadovoljen, trener Andrej Gordejev mi zaupa, kar je najpomembnejše. Po dobri sezoni v Torpedu, kjer sem imel vidno vlogo, me je želel imeti v ekipi. Gordejev je bil v Anžiju pomočnik Guusa Hiddinka in je evropski tip trenerja, ne trener stare ruske šole. Veliko stvari je vzel prav od Hiddinka, kar se vidi na treningih, pri analizah in tako naprej. Igramo precej napadalen nogomet, naša želja je, da imamo žogo v svoji posesti, vodimo igro in si ustvarjamo priložnosti.
V primerjavi z lansko sezono je odšlo veliko igralcev, malo je znižan proračun kluba, ker je izgubila glavnega pokrovitelja. Ampak obstaja možnost, da se ta pokrovitelj, ki ga je prevzelo podjetje iz Moskve, vrne. Trenutno je osnovni cilj, da ostanemo v ligi.
V Slasku ste osvojili naslov poljskega prvaka, zdaj pa drugo sezono igrate v ekipi, ki se bori za obstanek. To je verjetno zahtevno, vsaj s psihološkega vidika.
Res je, položaj je drugačen. V Rusiji se prvih osem klubov bori za Evropo, preostalih osem pa za obstanek in smo precej enakovredni v tem boju. Ni lahko, ko pride niz porazov, ampak se to lahko hitro obrne. Imamo dobro ekipo in prepričan sem, da bodo kmalu prišli dobri rezultati.
Povedali so mi, da je bilo pred leti v Rusiji še trikrat več denarja. Razlog je padec cene nafte, posledično tudi vrednost rublja zelo niha, zato je zdaj nekoliko slabše obdobje.
Igrali ste tudi v španskem prvenstvu, ki velja za enega najmočnejših v Evropi, v kolikšni meri se mu lahko približa ruska liga?
Ruska liga je fizično močnejša, vendar so igralci v španski tehnično bolj dovršeni. Tudi v taktični postavitvi so Španci malo boljši, in to je ta razlika. Vendar ni velike razlike med tekmovanjema. To kažejo tudi rezultati na evropskih tekmah, Zenit je v ligi prvakov na primer na Mestalli premagal Valencio. Krasnodar je v pretekli sezoni v kvalifikacijah za ligo Europa izločil Real Sociedad. Te tekme so neke vrste merilo, vse skupaj pa kaže, da je ruska liga zelo kakovostna. Veliko je dobrih tujcev, ki se v Rusiji zadržijo dlje časa.
Tudi denarja je v ruskem nogometu dovolj.
Da, a so mi povedali, da ga je bilo pred leti še trikrat več. Razlog je padec cene nafte, posledično tudi vrednost rublja zelo niha, zato je zdaj nekoliko slabše obdobje.
Do zdaj ste igrali v šestih državah, kje ste se najbolje počutili?
Kar zadeva nogomet, se zelo dobro počutim v Rusiji. Odlično je bilo na Nizozemskem, kjer sem igral odličen nogomet. Ti dve državi bi izpostavil, ker sem se tu tudi nogometno najbolje počutil. Lahko dodam še Poljsko, kjer sem s Slaskom osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Liga je sicer na nekoliko nižji ravni od prej omenjenih, ampak vseeno je bilo zelo lepo.
Kako ste se navadili na življenje v Rusiji?
Iskreno, težko. Življenje v Rusiji še zdaleč ni tako, kot ga imamo v Sloveniji, ne pride mu niti blizu. Podnebje je drugačno, miselnost ljudi je zelo drugačna, Rusi so bolj zaprti, hladni. Hitreje, kot se privadiš na rusko življenje, lažje je. Tudi življenje za družino ni najbolj prijetno, če nanj nisi navajen. Moja družina živi v Sloveniji, sem pa pride na obisk. Ravno zdaj je bila en mesec in kmalu se spet vidimo.
Tudi vreme ni najbolj prijetno.
Res je, v reprezentančnem premoru smo imeli nekaj dni prosto. Po tekmi sem odšel v Slovenijo, takrat je bilo v Rusiji 20 stopinj Celzija. Ko sem se po treh dneh vrnil, je bila samo ena stopinja in je malo snežilo, drugi dan je bilo že 20 centimetrov snega. To je ena od stvari, ki te lahko podrejo, če nisi dovolj močen v glavi.
DEVETDESET ODSTOTKOV DOBRIH STANOVANJ JE ŽE ZASEDENIH
Največja razlika med življenjem v Moskvi ali v Saransku?
Saransk je malo manjši od Ljubljane, z Moskvo se ne da primerjati, to sta različna svetova. Moskva in Sankt Peterburg sta v Rusiji svet zase. V Moskvi imaš vse, kar želiš, ampak moraš imeti denar, ker je vse izjemno drago. Mesto je ogromno, na cesti je gneča, v Saransku pa je vse bolj umirjeno, življenje ni tako lagodno kot v Moskvi, ampak če se temu prilagodiš, nimaš težav.
Življenje v Rusiji še zdaleč ni tako, kot ga imamo v Sloveniji, ne pride mu niti blizu. Podnebje je drugačno, miselnost ljudi je zelo drugačna, Rusi so bolj zaprti, hladni.
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?
Zdaj govorim šest, sedem jezikov. Ni mi bilo težko, v vseh klubih sem se najprej sporazumeval s tujci. Lani sem se naučil še rusko. Res je, da Rusi tujcev ne sprejemajo z odprtimi rokami, ko te sprejmejo, si eden izmed njih. Do zdaj nikjer nisem imel težav glede sporazumevanja niti privajanja na novo okolje. Je pa res, da te Rusi ne bodo nikoli sprejeli, če se ne naučiš njihovega jezika. Pravzaprav si v to primoran.
Koliko časa ste potrebovali, da ste osvojili ruščino?
Slovanski jeziki so si zelo podobni, ker jih znam precej, sem se ruščine hitro naučil. Ker sem imel dobro osnovo, sem za to potreboval tri, štiri mesece.
Mesto je v redu, ni tako kot Moskva, ampak je v redu. Se pa v Saransku veliko gradi, ampak tako je vseh mestih, ki bodo leta 2018 gostila nogometno svetovno prvenstvo. Putin je ukazal, da se morajo ta mesta dvigniti na višjo raven, zato se vlaga veliko denarja v to, da bodo zanimiva tudi turistom. V Saransku gradijo stadion za 45 tisoč ljudi, na katerem bi od leta 2017 igrala tudi Mordovia. Po svetovnem prvenstvu bodo odstranili montažno tribuno, zato bo stadion nato sprejel približno polovico manj ljudi. Celoten objekt bo res izjemen, tam bo poskrbljeno za vse, kar spada zraven.
V katerem delu mesta živite?
Živim v strogem središču mesta. V Saransku je središče mesta v redu, vse drugo je bolj mračno, nimaš ničesar.
Živite v hiši ali v stanovanju?
V stanovanju.
Ste si morali stanovanje najti sami?
Klub ima agenta, ki pomaga pri teh stvareh. Kadar pride kakšen igralec, pomaga pri iskanju stanovanja, zato je vse skupaj veliko lažje. Našel sem ga v enem tednu, pogledal sem nekaj stanovanj in izbral.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Približno devetdeset odstotkov dobrih stanovanj je že zasedenih, v njih pa bivajo nogometaši. (smeh) Ko sem prišel, so mi svetovali, naj čim prej najdem stanovanje, da ga ne bo vzel kateri od soigralcev. Med 25 igralci sta samo dva domačina iz Saranska, drugi pa vsi potrebujemo stanovanje. Ponudba ni široka, ampak teh nekaj stanovanj, ki sem jih videl, je bilo res kakovostnih.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Moje stanovanje je veliko okoli 130 kvadratnih metrov, najemnina pa znaša malo več kot tisoč evrov, ker je tečaj rublja slabši. Ko je rubelj stabilen, najemnina pride med približno 1500 in 1600 evri. Najemnine so res visoke, medtem ko je kvadratni meter novega stanovanja cenejši kot v Ljubljani. Glede na to, da je Ljubljana veliko bolj razvito in lepše mesto od Saranska, teh cen nima smisla primerjati. Lahko tudi povem, kakšne cene so v Moskvi, tam bi za takšno stanovanje, kot ga imam v Saransku, na mesec moral odšteti pet ali šest tisoč evrov.
V reprezentančnem premoru smo imeli nekaj dni prosto. Po tekmi sem odšel v Slovenijo, takrat je bilo v Rusiji 20 stopinj Celzija. Ko sem se po treh dneh vrnil, je bila samo ena stopinja in je malo snežilo, drugi dan je bilo že 20 centimetrov snega.
Ali sosedi vedo, da ste nogometaš?
Sosedom je popolnoma vseeno, kdo sem in kaj počnem. (smeh) Živijo svoje življenje, drugo jih ne zanima. Ne zanima jih, ali sem nogometaš, košarkar, ameriški nogometaš. Glede tega nimaš kaj skrbeti. Ko Rus pride iz službe, se posveti družini in to je to. Dobro, obstajajo izjeme, ki pridejo na trening, želijo dres, avtogram, ampak od 90 do 95 odstotkov ljudi to ne zanima. Tudi sicer Rusi niso preveč družabni niti jih ne zanima nič drugega kot njihovo življenje.
Torej imate popoln mir, če se sprehodite po mestu?
Točno tako, lahko grem v katerokoli restavracijo in nihče ne bo pozoren name.
Zanimivo, saj je nogomet šport številka ena.
Da, ampak Rusi so taki, nobene stvari ne sprejemajo s kakršnokoli evforijo. Tudi sicer so stadioni v Rusiji dokaj prazni, ko bo svetovno prvenstvo, bodo na prizoriščih skoraj zagotovo bolj ali manj tujci. No, ja, Spartak in Zenit imata veliko navijačev, drugi klubi pa niti ne. Rusi nimajo običaja, da bi bil recimo obisk nogometnih tekem neke vrste religija oziroma da bi imel pomembno mesto v njihovem življenju.
Tega se pa res vsi spomnijo, ni Rusa, ki se tega ne bi spomnil. (smeh) Vsakomur je težko, vsi pravijo, da je nemogoče, kaj so takrat izpustili. Zanimivo jih je poslušati, ko se o tem pogovarjaš z njimi. Še posebej ko si bil tudi sam del tega. Čestitajo Slovencem, ker smo jih takrat nadigrali, in pravijo, da smo zasluženo šli naprej. Drugače pa Rusi poznajo Slovenijo, ker se spomnijo Jugoslavije. Poznajo Hrvaško, Srbijo. Vedo, da smo majhna država, da je pri nas veliko uspešnih športnikov in da je pri nas priljubljeno smučanje.
PUTIN JE PREPOVEDAL EERAČENJE NA ULICAH
Imate na voljo klubski avto?
Ne, mislim, da ima le nekaj soigralcev avto, saj se ga ne izplača imeti. Vse je blizu, ker živimo v središču mesta, iz tega okoliša ne zahajamo, zato se vozimo s taksiji, ki so izredno poceni. Za evro in pol se lahko s taksijem pripelješ kamorkoli.
Najemnine so res visoke, medtem ko je kvadratni meter novega stanovanja cenejši kot v Ljubljani. Glede na to, da je Ljubljana veliko bolj razvito in lepše mesto od Saranska, teh cen nima smisla primerjati.
Kakšni vozniki so Rusi?
Grozni, kadar se vozim s taksijem, samo čakam, kdaj se bo kdo zaletel. Včasih taksista opozoriš, ko se kaj čudnega zgodi na cesti, ampak za njih je vse normalno, ne zanima jih. Resnično ne znajo voziti, zavirajo dve sekundi pozneje, na plin stopijo, ko ni treba, so divji vozniki. Na začetku mi je bilo kar malo neugodno, ampak sem se navadil na to.
Kakšen je vozni park v Rusiji?
V Moskvi je vozni park tak, kakršnega nisem videl še nikjer drugje. Imajo džipe z močnimi motorji, ki so narejeni samo za ruski trg, saj je gorivo tu zelo poceni, liter nafte stane okoli 50 centov. V Rusiji sem videl zelo veliko avtomobilov, ki jih v Evropi sploh ni, vozni park v Moskvi je res neverjeten. V Saransku je precej drugače, na cesti vidiš veliko starih lad. Za lažjo primerjavo povem, da je vozni park v Saransku nekoliko slabši kot v Ljubljani.
Kako so videti vaša gostovanja, veliko se vozite z letali.
Da, veliko se vozimo z letali, še posebej zadnja dva meseca. Tri domače tekme smo igrali v Samari, ker nam je zveza zaradi slabe umetne trave prepovedala igrati na svojem igrišču. Tako smo bili mesec in pol vsak teden na letalu. Drugače pa imamo na voljo čarter in nam tudi ure letov uskladijo tako, da lahko ob štirih popoldne treniramo doma, ob šestih smo na letalu, ob osmih ali devetih pa v mestu, kjer imamo drug dan tekmo. Včasih pa gremo na letalo ob treh popoldne, ob šestih treniramo na igrišču, kjer je drug dan tekma. Težava je samo, kadar gremo v Moskvo, ker je na njihovih treh letališčih velika gneča, ki nas nato spremlja še na poti do hotela. Sicer pa so te stvari zelo dobro organizirane. Zaradi bližajočega se svetovnega prvenstva se gradijo tudi nova letališča.
Sosedom je popolnoma vseeno, kdo sem in kaj počnem. (smeh) Živijo svoje življenje, drugo jih ne zanima.
Ste se v Rusiji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, v letu in dveh mesecih nisem doživel nič takega. Ko sem šel v Moskvo, so mi govorili, da imajo tam težave s kriminalom, ampak v enem letu sem slišal samo za eno tako stvar, ko so na mostu v središču mesta ubili opozicijskega voditelja Borisa Nemcova. Česa drugega pa nisem zasledil. Kar zadeva Saransk, so mi ljudje iz kluba ob prihodu povedali, da je bilo mogoče v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tu videti marsikaj. Bojda ni minil dan, da ne bi koga ubili, zabodli ali kaj podobnega. Ljudje niso mogli sproščeno in brezbrižno hoditi po ulicah, ker je bilo veliko kriminala. Zdaj tega ni več. Lahko povem še zanimiv podatek, da ima pokrajina Mordovija največ zaporov v Rusiji.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Brezdomcev in beračev v Saransku sploh ne vidim, v Moskvi pa so tudi zelo redki, ker je Putin prepovedal beračenje na ulicah. Včasih se skrivajo v podhodih, na ulicah pa jih ni. Policisti so zelo rigorozni glede tega. Problem je, da ni srednjega sloja, to je zadeva, ki bi jo Rusi morali popraviti. Obstajata skrajnosti, bogati ljudje in tisti, ki hodijo v službo, ampak se komaj prebijejo čez mesec.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Dobro je, da imam soigralca iz Srbije, Marka Lomića in Milana Perendijo, da se v prostem času družim z njima. Včasih gremo kaj pojest, v savno in podobno. Kadar imaš kakšen dan prosto, ne moreš nikamor, ker je vse predaleč. Kadar imaš nekaj prostih dni, pa greš raje domov, vendar je to zelo redko.
Z Markom in Milanom smo nekoč po večerji odšli še malo ven, ampak nočno življenje ni tako kot recimo v Ljubljani, da o Moskvi sploh ne govorim.
Kar zadeva Saransk, so mi ljudje iz kluba ob prihodu povedali, da je bilo mogoče v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tu videti marsikaj. Bojda ni minil dan, da ne bi koga ubili, zabodli ali kaj podobnega. Ljudje niso mogli sproščeno in brezbrižno hoditi po ulicah, ker je bilo veliko kriminala. Zdaj tega ni več.
Kakšna je ruska kuhinja?
Rusi nimajo posebne kuhinje, da bi vam lahko postregel s kakšnimi specialitetami. Imajo boršč, svojo magično juho. (smeh) Na začetku ga nisem mogel niti povohati, ampak sčasoma sem ga sprejel in zdaj ga lahko tudi pojem. Čedalje bolj mi je všeč. Ne vem, ali sem se spremenil jaz ali se je od lanskega leta spremenil recept. (smeh) Potem so tu še peljmeni, testo, v katerem je meso ali kakšen drug nadev, videti so kot ravioli. Rusi niso gurmani, ampak v Moskvi je velika izbira različnih restavracij, zato je izbira ogromna. V Saransku imajo tri ali štiri solidne restavracije, drugo je bolj tako.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
V Saransku sem našel pašteto Argeta. V lanski sezoni je bilo Gorenje pokrovitelj moskovskega Torpeda, letos pa je pokrovitelj moskovskega Spartaka. Ta je edini izmed velikih ruskih klubov, ki ne pripada nobeni organizaciji, zanj navija razred delavcev, medtem ko je Dinamo policijski klub, Zenit je Putinov, CSKA vojaški.
V Saransku so cene v restavracijah nižje kot v Ljubljani, zato se izplača jesti zunaj, ker je dokaj poceni. Kar zadeva cene v trgovinah, pa ni razlike.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Rusiji?
Da, spoznal sem nekaj poslovnežev, ki živijo in delajo v Moskvi.
Ali berete ruske časopise?
Ne, ne berem, njihova cirilica je nekoliko drugačna od srbske in nimam želje, da bi jo bral.
Morda poslušate rusko glasbo?
Da, ruska glasba mi je všeč. Trg je velik, zato imajo ogromno zvrsti.
Ali gledate televizijo, so filmi sinhronizirani ali opremljeni s podnapisi?
Televizije ne gledam veliko, filme imajo sinhronizirane.
RUSINJE ZNAJO IZKORISTITI SVOJO LEPOTO
Kako bi opisali Ruse?
Kot narod so res čudni, ampak taki so. Opisal bi jih kot ljudi brez čustev, pri njih srce vedno enako utripa, ne glede na to, kaj se zgodi. Težko jih je nasmejati in s svojo hladnokrvnostjo te lahko včasih res razdražijo.
Imajo boršč, svojo magično juho. (smeh) Na začetku ga nisem mogel niti povohati, ampak sčasoma sem ga sprejel in zdaj ga lahko tudi pojem. Čedalje bolj mi je všeč. Ne vem, ali sem se spremenil jaz ali se je od lanskega leta spremenil recept. (smeh)
Kakšne so Rusinje?
Rusinje so res lepe. Znajo se urediti in tiste, ki se zavedajo, da so lepe, se temu primerno tudi obnašajo. Namazane so z vsemi žavbami, svojo lepoto znajo izkoristiti, predvsem govorim s finančnega vidika.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Rusiji?
Najbolj sem navdušen nad Moskvo kot mestom. Že ko sem prišel na podpis pogodbe in videl mesto, me je navdušilo. Vsakomur bi z veseljem priporočil obisk Moskve, mesto je ogromno, ponuja veliko znamenitosti in zanimivih stvari, zato potrebuješ za ogled vsaj pet dni, še bolje ves teden.
Ali imajo Rusi kakšno navado, ki bi se nam zdela čudna?
Slaba navada je, da ne znajo ceniti določenih stvari. Hrane sploh ne znajo ceniti, kjerkoli smo bili, je prav noro gledati, kako se lotijo kosila. Na primer ruski soigralec pride, nameče nekaj na krožnik, poje v minuti in pol, vstane, gre v sobo in ga ne vidiš do večernega treninga. Ni tako kot pri nas. Vse delajo na hitro. Navajeni so na tak način življenja. Denimo v Moskvi si ves čas na nogah, razdalje so velike, ves čas si v gibanju in tam nisem videl debelih ljudi.
Ko smo v prejšnji sezoni igrali s CSKA-jem, se je prvi polčas končal z rezultatom 0:0. Ravno pred koncem sem skočil za žogo in se pri tem dotaknil ruskega reprezentančnega vratarja Igorja Akinfejeva. Sodnik je zapiskal prekršek in hkrati še konec polčasa. Šel sem do Akinfejeva, ker sem videl, da se je nekaj razburjal, čeprav ni bilo nobene potrebe, da bi se mu opravičil, sem mu dal roko, on pa jo je odmaknil. Še enkrat sem mu ponudil roko in on jo je tudi v drugo zavrnil, vse se je dogajalo pred sodnikovimi očmi. Nato mi je Akinfejev v ruščini rekel nekaj, česar ne bi smel, jaz pa sem mu z enako mero odvrnil v slovenščini. Akinfejev me je z roko udaril po obrazu in padel sem po tleh, sodnik pa je obema pokazal rumeni karton. Ne vem, zakaj je to storil. Zaradi tega je bila v Rusiji cela polemika, predvsem so se jezili predstavniki Spartaka in Zenita, spraševali so se, zakaj Akinfejev ni dobil rdečega kartona. Sodnika so nato zasliševali in okoli tega se je dvignilo precej prahu. No, to je bila čudna situacija, nisem mogel verjeti, da se je kaj takšnega zgodilo. Želel pa sem povedati, kako so ruski reprezentanti zaščiteni pri sodnikih in zvezi.
Hrane sploh ne znajo ceniti, kjerkoli smo bili, je prav noro gledati, kako se lotijo kosila. Na primer ruski soigralec pride, nameče nekaj na krožnik, poje v minuti in pol, vstane, gre v sobo in ga ne vidiš do večernega treninga.
Stari ste 31 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Nimam navade, da bi karkoli načrtoval za naprej. Pomembno je, da sem zdrav, da imam možnost trenirati, igrati, da je zraven družina. Kje bom prihodnje leto, ali bom ostal ali odšel kam drugam, bomo še videli. Za zdaj ne vidim možnosti, da bi se vrnil v Slovenijo, čeprav včasih pomislim tudi na to. Nisem več rosno mlad, ampak sem telesno dovolj sposoben za igranje v tujini. Zelo rad pa si ogledam kakšno tekmo slovenske lige, veseli me, da je boj za vrh po dolgem času zelo izenačen.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Rusiji?
Če bi bila po koncu kariere kakšna možnost za delo v Moskvi, bi zelo dobro premislil o tem.
