Zanimivo je, da tudi selektor slovenske izbrane vrste prihaja iz te države. Andrew Fenton je lani poleti prevzel vodenje RK Ljubljana, marca letos pa je na čelu encijanov nasledil Urugvajca Emmanuela Meyerja.
ANDREW FENTON
rojen: 30. novembra 1967
država: Nova Zelandija (Tauranga)
šport: ragbi
klub: trener RK Ljubljana in selektor slovenske reprezentance
Sedeminštiridesetletni Fenton prihaja iz mesta Tauranga, a v zadnjih letih živi v Avstraliji, večino svoje igralske kariere pa je preživel v Franciji.
Večji del kariere ste preživeli v tujini, nato pa ste se posvetili trenerskemu delu.
Imel sem priložnost, da sem v zgodnjih devetdesetih igral v Franciji, do leta 1996 je bil ragbi izključno amaterski šport, ampak je bila javna skrivnost, da so bili Francozi odlični plačniki. (smeh) Devet let sem preživel na severni polobli, poleg Francije sem igral še v ZDA in Angliji. Nato sem se vrnil domov in bil tam dve leti član Christchurcha. Takrat sem bil že sredi tridesetih, drugi soigralci so bili v glavnem devetnajst- in dvajsetletniki. Leta 2003 sem se nato preselil v Avstralijo, ker sem se želel umakniti od ragbija, če se ne bi, bi prav gotovo igral še kakšno leto. Tam sem spoznal svojo partnerico, se ustalil. Vedel sem, da se bom posvetil trenerskemu poslu, v Avstraliji ragbi ni tako priljubljen, ampak trenersko kariero sem začel tam. Potem sem odšel v Francijo, kjer sem delal eno leto in se spet vrnil v Avstralijo. Med drugim sem vodil ekipo južne Avstralije, na začetku lanskega leta pa sem iskal nov izziv in povsem naključno je prišlo do stika z RK Ljubljana. Njegov nekdanji član Uroš Mikič igra ragbi in živi v Adelaidu, kjer sva se spoznala, rekel sem mu, naj se pozanima, ali v Ljubljani potrebujejo trenerja, in tako smo se počasi dogovorili za sodelovanje.
Vseeno, zakaj prav Slovenija, kjer ragbi ni tako priljubljen?
Res je, ni priljubljen, vendar sem potreboval nov izziv, nekaj sem moral narediti zase. Veliko časa sem preživel v Franciji, v tem delu Evrope pa prej nisem bil. Obožujem francoski ragbi in delo tam, ampak sezona v Franciji je zelo dolga, zato sem bil zdoma kar enajst mesecev na leto, kar je bilo zame zelo težko. V Sloveniji sezona traja tri mesece, potem je trimesečni odmor, drugi del pa spet traja tri mesece, kar mi zelo ustreza. Tudi moja partnerica je bolj zadovoljna, to nama je olajšalo življenje. Bila je že tukaj, kmalu bo spet prišla. In prav dolžina sezone je veliko pripomogla k moji odločitvi, da pridem v Slovenijo. S klubom smo se pogovarjali, da bi sodelovali dve, tri leta, bomo videli, mogoče se vse skupaj še podaljša.
Na Novi Zelandiji je ragbi šport številka ena, v Sloveniji je daleč od tega, to je najbrž malo čuden občutek za vas.
Dolgo sem bil v Franciji, kjer je podobno, enako je v Avstraliji, kjer zdaj živim, tam je prepričljivo najbolj priljubljen avstralski nogomet, zato sem navajen na to. Vendar moram poudariti, da čeprav ragbi v Sloveniji ni tako popularen, so ljudje, ki delujejo v njem, izjemno zagnani in v popolnosti predani svojemu delu. Baza igralcev sicer ni velika, ampak presenečen sem bil nad njihovo kakovostjo. Tudi v našem klubu je nekaj posameznikov, ki bi bili uspešni ne glede na to, kje bi igrali. Talent torej obstaja, samo igralcev ni tako veliko. Njihova kakovost me je navdušila, zato bi rad tukaj ostal dlje.
Mama je nekaj mesecev mislila, da sem v Litvi. Bilo je zanimivo, že jaz nisem vedel veliko, ampak nekateri ljudje so me spraševali, ali je tu sploh varno. (smeh)
Igrali ste v Franciji, ZDA, Angliji in Avstraliji, ali lahko tamkajšnji ragbi primerjate s slovenskim?
Ne. (smeh) Kultura, ki obdaja ragbi, je povsod enaka, ampak hkrati povsem drugačna. To se pozna tudi v igri, trenira se na drugačen način, slog igre se razlikuje in še bi lahko našteval. Francoski ragbi je denimo zelo temperamenten, strasten. Na Novi Zelandiji se igra zelo agresivno in vedno na polno. Tukaj se prav tako vidijo razlike, ko s klubom igramo na mednarodnem prizorišču, z Avstrijci, s Hrvati, Srbi, kulturne razlike med narodi se v ragbiju preprosto poznajo. Razlika je že, če primerjamo RK Ljubljana z RAK Olimpija, čeprav smo skoraj sosedi. (smeh) V Slovenji fantje igrajo zelo moderen ragbi, zelo dobro vedo, kakšen ragbi igrajo recimo Novozelandci. Nikakor se mi ni bilo težko privaditi na tukajšnji način igre, s svojo miselnostjo sem se odlično vključil, nobenega posebnega prilagajanja nisem potreboval.
Kaj menite o slovenski reprezentanci?
Zdaj sem njen selektor, odlična je. (smeh) Njena kakovost je odlična, samo število igralcev ni veliko. Ko sem prišel, sem takoj videl, da mi njena igra ustreza, zato ni bilo težav. Igramo zelo dobro, naš cilj je, da vsako tekmo odigramo na visoki ravni, brez nihanj. Zaradi majhnega števila igralcev se pozna vsaka odsotnost, ampak imamo res zelo dobro moštvo, fantje igrajo s srcem, ponosom in so kakovostni.
Trenutno poteka svetovno prvenstvo, Novozelandci pa so glavni kandidati za naslov prvaka. Kako bi sprejeli doma, če jim ne bi uspelo iti do konca?
Na prejšnjih sedmih prvenstvih smo bili šestkrat glavni favoriti, prvaki pa smo bili na prvem in zadnjem, zato smo na neuspeh že navajeni. (smeh) Prav zaradi zmage na zadnjem prvenstvu je pritisk verjetno manjši, tako za reprezentanco kot državo. Odkar je ragbi profesionalen šport, je naša reprezentanca na mednarodnem prizorišču dobila kar 87 odstotkov dvobojev, kar je izjemno. Pričakujemo zmago, tako je na vsaki tekmi, ampak včasih se to ne zgodi. Včasih moraš tudi izgubiti, da lahko potem uživaš v zmagah.
Ko igra all blacks se življenje na Novi Zelandiji ustavi.
Skoraj. (smeh) Ravno v času svetovnega prvenstva so v naši državi navadno volitve. In vsaka vlada se rada zbudi ob zmagah, saj so ljudje v tem primeru veseli, zato je lažje delati. V primeru poraza ljudi prej zmotijo vsakodnevne težave.
Če bi ostal dlje, bi z državljanstvom še bolj izrazil svojo pripadnost državi.
Kakšni občutki vas prevevajo, ko vidite ali izvajate spektakularno hako?
Nisem je plesal že od mladosti. V tem vzdušju smo bili vzgojeni, Maori predstavljajo pomemben del novozelandske kulture. Ta je lepa mešanica različnih kultur, ni popolna, ampak maorska je njen zelo pomemben del. Gre za zelo čustveno in spiritualno stvar, ki je zaradi tega izjemno močna. Čeprav gre na neki način za izzivanje nasprotnika, je haka predvsem zelo osebna, gre za tvoje korenine, poreklo, moštveni duh ... To je naša tradicija, gre za promocijo športa in države na splošno, čeprav se na primer angleški mediji večkrat sprašujejo, zakaj haka v današnjem času sploh še obstaja. Če nič drugega, imamo Novozelandci nekaj od tega, zaradi hake nas vsi poznajo, kot sem dejal prej, ima tudi ekipa nekaj od tega.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Ne veliko. Preden sem prišel, sem se malo pozanimal. Vedel sem, da je bila del nekdanje Jugoslavije. Ko je prišlo do njenega razpada, sem bil v Franciji, tam je bila v tistem času to ena glavnih novic, tako kot drugje po svetu, da, tudi na Novi Zelandiji. Vedel sem še, kje jo najdem na zemljevidu. Slovenija je nekakšno križišče evropskih poti, mešanica različnih vplivov se občuti tudi v hrani in pijači. (smeh)
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
V Ljubljano sem prispel z letalom, gre za resnično lepo pokrajino, kamor je lepo priti, z vsemi okoliškimi hribi in podobnimi stvarmi. Pomislil sem, da je zelo lepo, bil sem utrujen po dolgem letu, ampak hkrati navdušen.
Ste poznali kakšnega Slovenca, preden ste prišli?
Ne, nikogar nisem poznal.
Stari ste 47 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Moji osebni cilji so bolj povezani z razvojem in rastjo. Vsak dan skušam napredovati pri svojem delu, tudi med gledanjem tekem po televiziji razmišljam o določenih stvareh, ki zadevajo taktiko in tovrstne stvari. Nekih določenih ciljev torej nimam, vse je bolj povezano z razvojem na osebni ravni. Ena od stvari, zaradi katerih sem prišel, je bila tudi, da bi bil vključen v delo izbrane vrste, zdaj pa sem selektor. Čeprav ne gre za veliko ragbi državo, je zame velik izziv delati kot trener na mednarodnem prizorišču. Rad bi pomagal pri nadaljnjem razvoju ragbija v Sloveniji, želim si napredovati skupaj s svojimi sodelavci in razširjati znanje ter obzorja. To so moji izzivi.
Je Slovenija zadovoljila vaša pričakovanja?
Videl sem fotografije, zato sem si lahko predstavljal, kako približno je videti Slovenija. Nekaj sem izvedel od Uroša Mikića, zato sem pred prihodom vedel, kaj pričakovati. Preden sem prišel, sem govoril z ljudmi iz kluba. Slovenija je res lepa država, zaradi zelenja, hribov in rek me spominja na Novo Zelandijo, le da imamo mi malo več obale. (smeh) Prav tako kot pri nas ni veliko prebivalcev. Ljudje trdo delajo, uživajo življenje, vse je bolj sproščeno, te stvari so podobne Novi Zelandiji. To sem pričakoval, pravzaprav sem upal, da bo tako. Slovenija je država, kamor se res ni težko preseliti.
Življenje v Ljubljani mi je olajšalo dejstvo, da skoraj vsi govorijo vsaj malo angleščine, veliko pa je takih, ki jo govorijo zares fantastično.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Mama je nekaj mesecev mislila, da sem v Litvi. Bilo je zanimivo, že jaz nisem vedel veliko, ampak nekateri ljudje so me spraševali, ali je država sploh varna. (smeh) Odkar sem tu, sem dojel, da poznam precej ljudi, ki so že bili v Sloveniji, vendar pogovor nikoli ni nanesel na to. Lani, preden sem prvič prišel v Ljubljano, je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v košarki. Slovenija je v pripravljalni tekmi premagala Novo Zelandijo, na turnirju pa še Avstralijo, zanimivo je bilo, da so se vse tri države pojavile v poročilih ravno v času, ko sem bil na poti sem. Zdaj ljudje, ki me poznajo, večkrat omenijo Slovenijo, tako da je postala malo bolj prepoznavna.
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Ragbi mi vzame veliko časa, zato nisem dobro spoznal tukajšnjega življenja. Dolgo sem živel v tujini, kar je vse skupaj prav gotovo olajšalo. Življenje okoli ragbija je povsod podobno, ljudje tukaj so zelo prijazni in sproščeni, zato ni bilo težav. Prav tako mi je življenje v Ljubljani olajšalo dejstvo, da skoraj vsi govorijo vsaj malo angleščine, veliko pa je takih, ki jo govorijo zares fantastično.
Katere jezike govorite?
Govorim angleščino in francoščino.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Prva beseda je bila hvala, vendar nisem vedel, kaj pomeni. Precej časa sem preživel v Franciji in sem mislil, da je beseda 'voila' – tukaj imate. V trgovini sem plačeval račun, prodajalka mi je vrnila drobiž in rekla 'hvala', jaz pa sem mislil, da je rekla 'voila'. Naslednjič sem med plačevanjem sam rekel 'voila'. (smeh) Skratka, nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, kaj beseda dejansko pomeni.
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Verjetno 'dober tek', ker je pri tem vključena hrana. (smeh) Ko je partnerica prišla na obisk, je bila ta besedna zveza prva, ki se jo je naučila tudi ona. Oba imava rada hrano, prehranjevanje, dober tek pa je povezan prav s tem.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Verjetno pokrajina. V Stanežičah, kjer domuje naš klub, je precej mirno, zeleno, vidijo se gore, zato se tukaj resnično počutim kot doma. Čeprav še nisem imel priložnosti, da bi si Slovenijo ogledal kot turist, je verjetno povsod zelo lepo, če je že v prestolnici vse tako zeleno, zrak je čist in podobno.
Kaj vam tu ni všeč?
Mogoče samo moje slabo razumevanje slovenščine. Tu sem gost, in če me kaj moti, je to moja težava. Glede teh stvari sem bolj filozofsko usmerjen. Slovenija je moderna evropska država, tako da ne more biti večjih težav.
Kaj tu najbolj pogrešate?
Svoj dom, s partnerico živiva v verjetno najbolj znani avstralski vinorodni regiji – Barossa Valleyju. Živiva nekoliko iz malega mesta, obkrožena sva z vinogradi. Vendar je dobra plat mojega dela v Sloveniji, da sezona traja dvakrat po tri mesece, preostali čas pa lahko preživim doma.
V čem smo si Slovenci in Novozelandci najbolj podobni in najbolj različni?
Kulturno so si ljudje v Sloveniji in na Novi Zelandiji precej različni. Pri nas je bolj mešano prebivalstvo, zaradi česar pride do večje raznolikosti. Kar zadeva podobnosti, pa so ljudje delavni, prijazni, odprti, zelo sproščeni, uživajo v naravi, ki jo ponuja njihova država. Podoben je tudi ritem življenja. V Sloveniji so ljudje bolj aktivni kot na Novi Zelandiji in v Avstraliji, pri nas so otroci vse močnejši.
V trgovini sem plačeval račun, prodajalka mi je vrnila drobiž in rekla 'hvala', jaz pa sem mislil, da je rekla 'voila'. Naslednjič sem med plačevanjem sam rekel 'voila'. (smeh) Skratka, nekaj časa sem potreboval, da sem ugotovil, kaj beseda dejansko pomeni.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
O tem moram razmisliti, nič posebnega mi ne pride na misel, saj sem se navadil na tukajšnje življenje.
Ali ste tu spoznali kakšnega Novozelandca?
Nekaj sem jih videl v Ljubljani, slišal sem njihov naglas, prav tako sem videl tudi nekaj avstralskih turistov. Sicer pa sem spoznal Novozelandca, ki je poročen s Slovenko, s katero živi tukaj.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Nisem imel veliko časa za potovanje, ko je prišla moja partnerica, nama je uspelo »pobegniti« za nekaj dni. Obiskala sva Piran, na eni prvih fotografij, ki sva jih videla iz Slovenije, je bilo prav to mestece. Zelo nama je bil všeč, prav tako sva šla na Bled, kamor je resnično treba iti, ko si v Sloveniji. Všeč mi je Planica, kamor gremo na priprave pred vsako sezono.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Zelo zanimivo je bilo, ko sem v Kranju obiskal rove iz druge svetovne vojne. Fantje so me lani peljali tja v času Vinske poti. Zanimiva je že sama zgodovina rovov, dejstvo, da lahko v njih poskušaš različna vina, pa lahko označim za resnično enkraten dogodek.
So vam všeč slovenska vina?
Poskusil sem nekaj zelo dobrih in nekaj slabih, ampak tako je povsod. Čeprav živim v vinorodnem področju, ne pijem veliko avstralskih vin, bolj so mi všeč evropska. Dolgo sem živel v Franciji in mi bolj ustreza okus evropskih vin.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
Večinoma grem na pijačo ali kosilo s trenerji ali igralci iz kluba, tako da se ne družim veliko s tujci. Fantje so me peljali tudi na horseburger, pri nas ne jemo konjskega mesa, ampak mi je bil zelo všeč. (smeh)
Poznate kakšno tipično slovensko jed?
Na vsakem koraku je mogoče najti čevapčiče, z njimi ni nič narobe, ampak ne moreš jih jesti šest dni na teden. (smeh) Bil sem v restavracijah, kjer sem poskusil precej stvari, ampak ničesar ne znam izgovoriti. Hrana v Sloveniji mi je všeč, veliko je izbire, kar je glede na položaj Slovenije normalno.
Kako vas kličejo sodelavci, igralci, ali imate kakšen vzdevek?
Tukaj me v glavnem kličejo po imenu, sicer pa me doma spremlja vzdevek Fent.
S kom živite tu?
Živim sam.
Vas pogosto pesti domotožje?
Niti ne, zaradi ragbija sem veliko časa preživel zdoma, zato sem navajen na to. Pridejo pa trenutki, ko si utrujen, psihično, fizično, takrat si zaželiš partnerja, svoje postelje, določene hrane. To so stvari, ki jih v tistem trenutku najbolj pogrešaš. Vendar imam veliko dela, zato nimam časa veliko misliti na te stvari. Zdaj je tudi življenje daleč od doma precej lažje, saj si zaradi tehnologije lahko z vsemi ves čas v stiku.
Zanimiva je že sama zgodovina rovov, dejstvo, da lahko v njih poskušaš različna vina, pa lahko označim za resnično enkraten dogodek.
Če bi Slovencem želeli povedati eno zanimivo stvar o Novi Zelandiji, kaj bi izpostavili?
Nova Zelandija je drugačna skoraj za vsakim vogalom, tako geografsko kot kulturno, zato bi izpostavil njeno raznolikost.
Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobivate tu, v Sloveniji ali na Novi Zelandiji?
To je precej relativna stvar. V Sloveniji so stvari kar poceni, ampak so tudi plače temu primerne. Recimo hrana, pijača in podobne stvari so v Sloveniji precej cenejše kot na Novi Zelandiji ali v Avstraliji. Tudi razlika v ceni električne energije je precejšnja. Še najboljša kombinacija bi bila, da bi tu živel z novozelandsko plačo ali da bi tukajšnje cene prenesli tja. (smeh)
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Novozelandskemu državljanstvu se ne bi nikoli odrekel, če bi ga lahko obdržal, bi sprejel tudi slovenskega. Predvsem iz dveh razlogov, prvi je povsem sebičen, saj bi s tem dobil evropski potni list. Drugi razlog pa je, da se v Sloveniji odlično počutim, tako s športnega kot povsem življenjskega vidika. Vse skupaj je pogojeno še s tem, koliko časa bom tu ostal. Če bi ostal dlje, bi z državljanstvom še bolj izrazil svojo pripadnost državi.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ne, tega pa ne bi vedel. (smeh)
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Ne morem reči, da poznam, vendar v avtu poslušam radio, zato slišim precej slovenske glasbe. Izvedel sem, da jo predvajajo predvsem zvečer, to pa je natanko takrat, ko se peljem domov. Ne bi vam mogel povedati kakšnega izvajalca ali naslova pesmi, je pa nekaj takih, zaradi katerih sem dal radio bolj na glas. No, ja, mogoče so bile to tudi hrvaške ali srbske pesmi. (smeh)
Kaj menite o slovenskih ženskah?
V Sloveniji je precej zelo lepih žensk, ampak jih ne poznam osebno.
Še najboljša kombinacija bi bila, da bi tu živel z novozelandsko plačo ali da bi tukajšnje cene prenesli tja. (smeh)
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, bil sem na nogometni tekmi. Mislim, da sem si nogomet prvič ogledal v živo. Doživeli smo zelo zanimivo izkušnjo, saj so naše moštvo povabili Domžalčani, s katerimi smo se družili in opravili skupni trening z nogometaši. Potem sem si ogledal še pokalno tekmo med Domžalami in Ilirijo. Zanimalo me je, kako je videti vzdušje v tuji državi na neki drugi športni prireditvi. Rad bi si v živo ogledal še smučarske skoke, ki so v Sloveniji zelo priljubljeni.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Upam, da nam bo uspelo ragbi še bolj približati Slovencem. Vsi športi so fantastični, jaz pa mislim, da je naš še malo bolj od večine. To je izjemna igra, ki jo spremlja izjemna kultura. Tukajšnji klubi so zelo dobri, ljudje so prijazni, vzdušje je odlično. Počasi se približujejo tudi reprezentančni nastopi, 14. novembra v Ljubljani igramo z Dansko, kar je odlična priložnost, da občutite ragbi na drugačni ravni in si ogledate ta zelo razburljiv in zanimiv šport. Hvala, da ste me gostili.
